Sredi januarja letos, ko je pandemija dnevno povzročala na stotine smrti in okužb, je Italija zabredla v nenadno in na videz nerazumljivo politično krizo. Rezultat te krize je bilo oblikovanje nove vlade, ki ji predseduje zvezdnik evropske tehnokracije Mario Draghi, nekdanji guverner Banke Italije in Evropske centralne banke, človek »Whatever it takes« (»Na vse možne načine«), tisti, ki je v času krize leta 2021 rešil evro. Draghijeva vlada je nastopila s široko podporo v parlamentu, v njej pa sodelujejo skoraj vse parlamentarne sile, kar se v zgodovini italijanske republike še ni zgodilo.
Nestabilne vlade
Od začetka devetdesetih do nekaj let nazaj je bil italijanski politični sistem vedno v osnovi bipolaren, temeljil je na izmenjevanju dveh polov, ki sta bila, vsaj na papirju, nasprotna: desnosredinski berlusconijevski na eni strani in levosredinski protiberlusconijevski na drugi. Položaj se je spremenil z državnimi volitvami leta 2013, ko je na prizorišče vstopilo Gibanje 5 zvezdic (Movimento 5 Stelle, M5S). Od tega trenutka naprej je parlament razdeljen na tri skupine – poleg M5S še na levo sredino, ki jo vodi Demokratska stranka (Partito Democratico, PD) in desno sredino pod vodstvom stranke Naprej, Italija (Forza Italia, FI). Vse tri so zastopane v skoraj enakih deležih, vsaka vlada pa mora zato nujno temeljiti na zavezništvu dveh skupin. Takšna zavezništva se, tudi po zaslugi vse večjega zaostrovanja tona politične razprave, kažejo kot vse težavnejša, posledično pa so tudi vlade vedno bolj nestabilne in vedno manj zmožne izvajati strukturne spremembe v državi.
Tako je bilo tudi v sedemnajstem sklicu parlamenta, ki je nastopil prav leta 2013 in se zaključil leta 2018, in v katerem so si sledile tri vladne koalicije med desno in levo sredino (in z M5S, prvo stranko po številu glasov, v opoziciji), ki so potonile zaradi dinamik moči (Lettova vlada), zaradi nezmožnosti realizacije strukturnih reform (Renzijeva vlada) ali pa so životarile tako, da so se omejile na golo administracijo (Gentilonijeva vlada).
Conte, porok
Na volitvah leta 2018 je FI, stranka Silvia Berlusconija, prvič izgubila prevlado na desni sredini proti Ligi pod vodstvom Mattea Salvinija, ki se je do tedaj že vzpostavila na suverenističnih ter populističnih pozicijah in je imela podporo že na celotnem polotoku, vključno s centralnim in južnim delom. Na teh volitvah je bila na prvem mestu M5S, pred PD in, tako je, Ligo: v tem okviru je nastal vladni pakt med M5S in Ligo, iz katere se rodi prva vlada pod vodstvom Giuseppeja Conteja.
Conte, ki je bil izbran za poroka tega dogovora, pravnik in profesor zasebnega prava na Univerzi v Firencah, je bil takrat že del univerzuma 5 zvezdic, saj so ga omenjali za nekatere vladne položaje, a je bil v tistem trenutku slabo znan medijem in, še pomembneje, ni bil del dinamik političnih kuloarjev.
Prva Contejeva vlada je trajala nekaj manj kot leto dni, do začetka septembra 2019, ko jo je pokopala Salvinijeva želja, da bi kapitaliziral podporo in šel na predčasne volitve. A ta kriza je konsolidirala Conteja kot politično osebnost, ki ji je, po ostrem in zdaj že slavnem napadu na Salvinija v govoru pred Senatom, uspelo oblikovati drugo vlado, ki jo je tokrat podpirala koalicija med M5S in levosredinskimi strankami. S to potezo je Conte pridobil sredino ter podporo na italijanskem političnem parketu in obveljal za vezni člen v široki levosredinski koaliciji, ki je združevala – kot so mnogi napovedovali vsaj od leta 2013 – M5S in PD.
Renzi, rušilec
Oblikovanje te vlade je močno podpiral sekretar PD Matteo Renzi, ki pa se je le nekaj dni kasneje odločil za izstop iz PD in ustanovitev nove stranke Živa Italija (Italia Viva, IV), četudi je ostal v vladni koaliciji. Čez leto dni in šest mesecev je prav Renzijev razdor povzročil padec druge Contejeve vlade in pripeljal do oblikovanja Draghijeve vlade.
Renzijeva politična zgodovina je tesno povezana z zgodovino PD, ki je leta 2007 nastala kot povezava progresivnejših struj nekdanjih krščanskih demokratov (Democrazia Cristiana, DC) ter zmernejših tokov dedičev stranke komunistov (Partito Comunista, PCI) in temeljila na sistemu primarnih volitev za določanje kandidatur, da bi tako spodbujala udeležbo od spodaj. Prav preko instrumenta primarnih volitev je Renzi, dolgoletni aktivist različnih zmernosredinskih opcij, lahko postal župan Firenc in oblikoval svojo strujo znotraj stranke, »rušilce«, skupino (pretežno) mlajših aktivistov, ki si je želela neposredno napasti vodstvo PD in zavzeti njegov položaj.
Po zmagi M5S na volitvah leta 2013 in posledičnem porazu PD je Renzi postal sekretar stranke. Deset mesecev kasneje je zrušil vlado Enrica Lette, enega izmed soustanoviteljev PD, in to le nekaj dni po zdaj že slavnem pozivu »Enrico, kar brez skrbi!« ter zasedel njegovo mesto in oblikoval novo vlado.
Leta 2016 je poskusil z ustavno reformo, ki je ciljala na racionalizacijo dejavnosti parlamenta in ustvarjanje večje stabilnosti, s čimer je postal tarča mnogih kritik, tudi s strani pomembnih ustavnih pravnikov. O reformi, s katero je na kocko postavil svojo politično kariero z izjavo, da se želi v primeru poraza umakniti v zasebnost, se je v skladu s postopkom glasovalo na referendumu, na katerem je bila zavrnjena brez možnosti pritožbe. Renzijeva vlada, ki se vseeno ni umaknila iz politike, je tako padla po nekaj manj kot treh letih.
Preden je odstopil kot sekretar po porazu na volitvah leta 2018, kar je najhujši poraz italijanske levice vseh časov, je leta 2017 povzročil izstop nekaterih zgodovinskih voditeljev iz stranke – med njimi sta bila celo Pierluigi Bersani in Massimo D’Alema. Ti so se kasneje združili v poslansko skupino Liberi e Uguali (LEU), eno od sil, ki je podprla drugo Contejevo vlado.
Nepravilna kriza
Kot smo videli, se je Renzi januarja letos v polnem razmahu epidemije odločil likvidirati drugo Contejevo vlado in umakniti svoje ministre ter tako posledično povzročil politično krizo. Conteju ni uspelo oblikovati nove vlade, zato je moral predsednik republike Sergio Mattarella na državljane nasloviti posebno težak govor, podobno kot deset let prej njegov predhodnik Giorgio Napolitano na pragu odstopa zadnje Berlusconijeve vlade. Mattarella je politiko obtožil, da ni bila sposobna zagotoviti stabilnosti vlade, obenem pa je zavrnil možnost volitev, ki bi bile naravni iztek politične krize, saj naj bi bili izzivi in roki, ki jih vsiljujeta mednarodna situacija in zdravstvena kriza, preveč nujni in občutljivi. Tako kot se je Napolitano odločil vpoklicati Maria Montija, še enega zvezdnika evropske tehnokracije, in s tem zaobšel propadli politični razred ter se zanesel na tehnokrate, se je Mattarella odločil »svojo« vlado nacionalne odrešitve zaupati Mariu Draghiju.
Vendar pa ima ta kriza nekatere neobičajne značilnosti. Predvsem ji, kljub epidemiji, manjkajo pogoji strukturne nujnosti, ki so vedno nastopile pred tehničnimi vladami ali nacionalno enotnostjo. Ni bilo terorističnega dejanja, kot leta 1978 po tem, ko so Rdeče brigade ugrabile ministrskega predsednika Alda Mora, ali leta 1993 po napadu sicilske mafije na državo, niti ni globoke gospodarske krize kot leta 2011, ko je bil zaradi dviga obresti na državne obveznice prisiljen odstopiti Berlusconi. Nasprotno, Contejeva vlada je bila med pobudnicami evropskega načrta okrevanja in ji je junija, skupaj z državami zaveznicami, uspela velika zmaga z zagotovitvijo znatne evropske finančne pomoči. Poleg tega je bil Conte v času odstopa eden od političnih voditeljev z najvišjo podporo v Italiji, od njega pa so se poslovili z vojaškimi častmi in dolgim aplavzom parlamentarnih uslužbencev, kar kaže na to, da je dobre odnose vzpostavil tudi znotraj institucij.
Kritiki, na katerih je Renzi osnoval ta politični manever, sta bili predvsem dve: dvomi o načinih spopadanja s pandemijo ter nastop izrednih razmer in bojazen pred morebitno pretirano centralizacijo moči v liku Conteja kot strah pred neposredno grožnjo demokraciji. Vendar pa je Draghi, vse od govora ob nastopu vlade, hvalil Conteja in delo prejšnje vlade ter se namenil nadaljevati z njim, česar se zaenkrat drži. Poleg tega je sam Conte pozval k zaupnici Draghiju, številni ministri in podsekretarji iz njegove vlade pa so se pridružili novi izvršni oblasti.
Renzi je zadeve še poslabšal, ko je med politično krizo odletel v Savdsko Arabijo na (plačan) intervju s savdskim princem Mohamedom bin Salmanom ravno v času, ko so se z nastopom novega ameriškega predsednika Joeja Bidena žarometi ponovno usmerili v sramotni umor novinarja Džamala Hašokdžija v savdskem konzulatu v Carigradu. V tem, na trenutke blodnjavem intervjuju (ki ga ni omenil ne novinarjem ne parlamentu), je Renzi Saudovo Arabijo označil za zibelko nove renesanse in savdskemu princu priznal, da mu zavida nizke stroške dela v njegovi državi. Je Renzi sploh lahko verodostojen, ko govori o grožnjah demokraciji?
V čigavo korist?
Pisatelj Michael Dobbs, avtor trilogije Hiša iz kart, po kateri je posneta istoimenska televizijska serija, je želel leta 2014 poslati sporočilo svojemu oboževalcu Matteu Renziju: »Moje zgodbe so zgolj razvedrilo,« je rekel britanski avtor, »in ne priročnik.« Renzijeva kariera se je dejansko oblikovala v senci prevar in dvoumnosti: leta 2010, ko je bil še župan Firenc, so ga novinarji presenetili na poti na zasebni obisk v Berlusconijevo rezidenco v Arcoru; leta 2013 prav zaradi glasov njegove struje za predsednika republike najprej ni bil izglasovan Franco Marini, nato pa še Romano Prodi, oba predstavnika in kandidata njegove stranke; leta 2014 je, kot omenjeno, zrušil vlado enega od ustanoviteljev svoje stranke, vlado Enrica Lette; poleg tega pa so številni bolj levo usmerjeni člani (tako iz starejše kot mlajše generacije) v obdobju, ko je bil sekretar PD, zapustili stranko. Ko je leta 2018 tudi sam izstopil iz PD, je za seboj pustil razpadajočo stranko z najnižjo podporo v vsej njeni zgodovini.
Zato je težko razumeti, zakaj se je Renzi odločil zrušiti drugo Contejevo vlado: vse njegove zahteve so tako ali drugače poniknile v trenutku, ko je nastopil Draghi, četudi je med obema vladama, kot smo omenili, bistvena kontinuiteta. Istočasno pa Renzi v političnem smislu ni pridobil čisto nič: njegova pozicija v vladi se je zmanjšala, s tem pa tudi njegova teža pri odločitvah.
Po drugi strani pa imajo desnosredinske stranke razlog za veselje: FI in Liga sta nepričakovano (predvsem Liga) vstopili v vlado, medtem ko so se Bratje Italije (Fratelli d’Italia) – tretja in najbolj desna v tej koaliciji strank – znašli na položaju edine opozicijske stranke in imajo tako priložnost za rast podpore. PD se je znašla v še eni krizi identitete po odstopu sekretarja Nicole Zingarettija (ki je lastno stranko obtožil, da misli samo na funkcije in stolčke) in z novim sekretarjem Enricom Letto, prav tistim, ki ga je leta 2014 izdal Renzi. Iz samozadanega izgnanstva v Franciji se je vrnil po tem, ko je bil poklican, da znova vzpostavi stranko.
Tudi M5S po politični krizi preživlja trenutek radikalnih sprememb: ko so bili po zasebnih pogovorih z Draghijem prepričani, da bo ta izpolnil svoje obljube o novem super-ministrstvu ekološke tranzicije pod njihovim vodstvom, se je vrh gibanja (z Beppejem Grillom na čelu) odločil, da bo glasoval za zaupnico, in uspel prepričati 60 % uporabnikov svoje platforme, naj storijo enako. Ob oblikovanju vlade se je to ministrstvo sicer vzpostavilo, a ne pod vodstvom M5S, in zdi se precej šibkejše od pričakovanj. To je botrovalo odločitvi nekaterih poslancev – med njimi so tudi poslanski veterani (kot na primer Paola Lezzi) in tisti, ki zasedajo pomembne položaje (Nicola Morra, predsednik komisije proti mafiji) – da glasujejo proti zaupnici Draghiju. Iz gibanja so jih zato odslovili, s čimer so se pridružili dolgemu seznamu izključenih poslancev, ki se vleče skozi celoten obstoj M5S.
M5S v trenutku, ko dobi novega voditelja, Giuseppeja Conteja, ki kandidira za novega političnega šefa gibanja, popolnoma izgubi lastno identiteto in iz sile, ki se ne povezuje z nikomer, postane vladna stranka, ki je v koaliciji z dobesedno vsemi drugimi strankami, vključno z Berlusconijem.
Cena obnove
Od 750 milijard, ki jih je Evropa s skladom za okrevanje dala na razpolago članicam Unije, jih je skoraj 200 namenjenih zgolj Italiji: jasno je, da je priložnost za skok v posel pokoronske obnove za mnoge skušnjava, in še bolj jasno je, da se italijanski gospodarski in institucionalni establišment počuti varneje v rokah Draghija, enega od njih, kot Conteja, ki je v kuloarje zataval skoraj po naključju.
V zadnjem letu je bil eden izmed osrednjih očitkov Conteju prav ta, da je sredstva za pomoč v zdravstveni krizi razdeljeval masovno, s tem pa dajal prednost kvantiteti pred kvaliteto in sredstva namenjal neposredni pomoči državljanom namesto v investicije in velike projekte. Tisti, ki so v Italiji vajeni poslovati z državo, so na različnih ravneh čutili, da jih Conte ne zastopa in jim ničesar ne jamči, in se nanj torej ne gre zanašati pri upravljanju milijard, ki prihajajo.
Njihova rešitev tega problema je naposled ta, ki smo jo opisali v pričujočem članku: nejasna operacija z vrha, zaradi katere je na zahrbten in v času pandemije neodgovoren način padla vlada; samoreferenčen politični razred, ki je izgubil stik z resničnim življenjem in ki ni več sposoben rešiti nobenega problema; institucije, tako nacionalne kot evropske, ki bi najraje zaobšle demokratične mehanizme (ki so zanje praktično ovire), kjer je le mogoče, in jih zamenjale s tehničnimi rešitvami, ki so bolj po godu najbolj vplivnim gospodarskim lobijem; nova vlada, ki se očitno bolj nagiba na desno in v parlamentu nima prave opozicije; medijska sfera, ki se je odločila, da bo povzdigovala močne in nadzirala šibke, namesto da bi počela ravno obratno. Na žalost pa se v zadnjem času po vsej Evropi, od Španije do Madžarske, pojavljajo avtoritarne težnje; ob misli na prihodnje mesece, pokoronsko obnovo in na žrtvovanje, ki nas še čaka, nimamo prav nobenega razloga za veselje.
Prevod: Katja Pahor