Četrtega januarja 2019 je francoskih literarnih krogih završalo: Michel Houellebecq je spet nekam zadel. Spomnimo se, štiri leta pred tem, leta 2015, je roman Podreditev, zgodbo o politični islamizaciji Francije, z izidom sovpadel s prvim od (treh) večjih terorističnih napadov v Franciji v naslednjih dveh letih, tistim na uredništvo Charlie Hebdo. V začetku 2019 je roman, katerega pomembna komponenta je obup francoskega podeželja, Houellebecq izdal prav v momentu, ko so Francijo že dober mesec vznemirjali protesti jeznih perifercev v rumenih jopičih. Se je torej Houellebecqu še enkrat posrečila precizna diagnoza časa?
Tokratni protagonist, prvoosebni pripovedovalec Florent-Claude Labrouste, je še ena ponovitev Huellebecqove formule: sredi štiridesetih, depresiven, osamljen. Vitalno energijo, kolikor je pač ima, veže izključno na seks in ljubezen. Njegovo pripoved dopolnjuje vrsta politično nekorektnih sodb o eg. nacionalnih značajih in bolj ali manj ciničnih premislekov o trenutnem stanju zahodne civilizacije.
Nemara bi sicer tokratnemu glavnemu liku v primerjavi s prejšnjimi lahko pripisali nekatere specifične nianse: nekako bolj nežen je, bolj otožen, manj toksično-moški, njegov nihilizem je manj dovršen, nad življenjem ni toliko grenko in zamerljivo razočaran, kot je poln obžalovanja. (To nežnost je treba sicer jemati pogojno; ne preprečuje, da v romanu ne bi naleteli na skoraj izpeljan hladnokrven načrt odstranitve tekmeca v boju za pozornost izgubljene ljubezni, ker je slabše, kot se sliši, ker ne gre za drugega moškega, temveč za otroka.)
Večji del romana tako tvori fragmentarna protagonistova retrospektiva njegovih štirih najrelevantnejših razmerij z ženskami. (Prava je bila seveda tista, pri kateri je najbolj očitno in enostransko zajebal, in to na karseda predvidljiv način.) Natančneje, v romanu spremljamo razočaran zaključek zadnjega od teh štirih (z na pestre načine nezvesto japonsko sugar baby, ne ravno feministično zasnovanim likom), za čemer se odpravi na nekakšen poslovilni krog po spominih, v katerem do konca romana ugotavlja, kako ga na svet okoli njega in torej na življenje ne veže nič več.
POLITIČNI KOMENTAR?
Od kod torej ideja o domnevni udarni socialno-politični aktualnosti knjige? No, aspekt bolj specifičnega družbenega komentarja v grobem izvira iz dejstva, da Florent-Claude v tem poslovilnem pregledu svojega življenja naredi pomemben postanek pri študijskem kolegu, potomcu stare aristokratske rodbine, ki se na normandijski obali trudi s kmetijstvom, sčasoma tudi z luksuzno sorto kmečkega turizma. Tu se Florent-Claudeu razkrije mizernost francoske province – mizernost, ki je v nekem smislu inverzna njegovi lastni.
Inverzni so denimo že ljubezenski propadi. Florent-Claudeov problem je izgubljena ženska spričo njegove begajoče pozornosti in nezmožnosti vezati se v odločilnem momentu; kolega Aymerica pa je žena zapustila, zapustila je naporno in nevznemirljivo ruralno življenje in ga zamenjala za mondeni svet mednarodno uveljavljenega pianista. V podobnem tonu se protagonistu prikaže preostanek tega ruralnega sveta: svet molčečih, osamljenih, samomorilskih mož, obupanih spričo izgubljene ekonomske pozicije, med katerimi se le počasi spenjajo vezi solidarnosti v ogorčenju, ki privede do žariščnega dogodka romana protestnega dejanja – žariščni dogodek romana, ki se začne kot blokada avtoceste in eskalira v tragičen last stand.
Torej, površinske vzporednice z dejanskim uličnim in cestnim dogajanjem konec 2018 in v 2019 v Franciji obstajajo. Toda obstajajo le zato, ker protesti rumenih jopičev v svojih začetnih podobah niso bili nevidena novost v francoskem kontekstu. Protesti in cestne blokade francoskih kmetov, kakršen se zgodi v romanu, so relativno redno dogajanje že desetletja (le da načeloma ne vključujejo strelnega orožja, neredko pa denimo precejšnje količine gnoja).
Protesti rumenih jopičev so, nasprotno, zares začeli zbujati pozornost, ko so se preselili v mesta in ko so začeli presegati zgolj histerično ogorčeno držo s poskusi organizacije nove politične sile. Poleg tega lahko dve leti kasneje ugotovimo tudi, da imajo izrazito drugačen ritem razvoja: protesti rumenih jopičev niso kaj prida dosegli, obenem, pa se niso niti nikoli zares končali. To nakazuje tudi drugačno strukturo problema v ozadju: gre za dolgotrajno tleče nerazrešeno protislovje in ne za zadnji izpad izgubljene pozicije.
To je namreč tragika sodobnih kmečkih uporov in prav na to tragičnost igra Houellebecq: da (še vedno) ne morejo ciljati na kaj drugega kot na »staro pravdo«. Francoski in nasploh evropski kmetje so namreč strukturno nahajajo v položaju zaščitene vrste – odvisni so od protekcionističnih ukrepov, antagonistični naslovnik protestov, torej država, pa je tista instanca, ki jim s tem, ko jih postavlja za element lastne mitologije, sploh omogoča obstoj. V takih pogojih je upor dejansko možen le kot destruktivna histerična zahteva, pod grožnjo samouničenja, da naj jim država omogoča biti tisto, kar hoče, da so.
DEPRESIJA
Skratka, v Houellebecquovem romanu smo daleč od formacije kakega novega političnega subjekta, njegova politična poanta se zaustavi pri obupu: slednji je, dovolj očitno, glavna tema knjige.
Če poznamo Houellebecqa in upoštevamo podobnost njegovih protagonistov, posumimo, da ti niso strogo v svet romana zaprte literarne osebe, temveč tudi ali predvsem medij za avtorjeve lastne sodbe o življenju in svetu. (V Serotoninu je to vidno že na formalni ravni, ko se na momente zdi, da prvoosebni pripovedovalec pridobi moč vsevednega). Misli in dejanja lika tako vsaj pretendirajo na to, da so obča diagnoza časa.
Toda Serotonin je zgodba o nekem izstopu iz sveta, o zarezi med pripovedovalcem in svetom, in tako je tudi ostrina diagnoze aktualnosti vprašljiva, onkraj ugotovitve, da živimo v svetu, ki omogoča izstop (čeprav – to je to je vselej pomenljiv narativni manever – celo ta izstop v romanu zahteva izdatno finančno podporo v obliki dediščine). Tisti, ki se namenijo izstopiti, izstopijo in njihov izstop ni registriran v sistemu, ga ne zadeva in zato ne vsebuje nobene resnice o njem.
Ta zgodba o izpadlosti in obupu nevezanosti ima zato kar anahron ali vsaj postan pridih. Poganja jo buržoazen tip nostalgičnega svetobolja, ki nam je znan vsaj od (eksplicitni referenci s konca knjige) Iskanja izgubljenega časa in Čarobne gore dalje. To sorto lebdečega obupa avtor v romanu le še dopolni s še bolj arhačino izgubljeno eksistencialno pozicijo: statičnostjo in prizemljenostjo ruralnega življenja; pozicijo, ki proti vedno kompleksnejšim komunikacijskim in komercialnim tokovom kapitalizma izgublja že vsaj pet stoletij.
Gotovo sicer dovolj prepričljivo artikulira občutek depresije: svet, ki je postal »prekompleksen«, ki se je iz domačno odprtega okolja delovanja spremenil v tujo monolitno gmoto, intervencija v katero se zdi nemogoča. Ob tem pa pojmi, v katerih avtor prikaže ta izstop iz sveta, ostajajo izrazito humanistični. Namreč, pripovedovalec ne sledi svojemu psihiatru, ko mu njegovo stanje razlaga kot zapleteno ponesrečeno hormonalno sovisje. Na Captorix, Florent-Claudov antidepresiv, za katerega se na momente zdi (če si je že zaslužil biti izmišljen), da naj bi bil določujoč dejavnik romana, se v teku branja zlahka pozabi. Svoj končni izstop iz življenja si pripovedovalec še vedno razlaga z moralnimi pojmi, v enigmatičnih zadnjih vrsticah knjige v resnici prispe do kar naravnost ekstatične krščanske pozicije in svoj skorajšnji samomor uokviri v logiko pokore in odrešenja.
Vsaj naslov romana je namreč napovedoval druge možnosti, drugačno perspektivo soočanja z depresivno nevpetostjo v svet, perspektivo, ki je veliko manj dokončna, pa tudi veliko bolj vsakdanja. Rekel bi, da je v sodobnem kontekstu (menda globalne) krize duševnega zdravja, dopolnjene s spletno podprto medicinsko samopomočjo (pa tudi hipohondrijo), celo splošno razširjena: namreč perspektiva, da gre konec koncev res le za serotonin, perspektiva radikalne samopotujitve, v kateri posameznik diskvalificira oz. (kolikor je le mogoče) zavzame distanco do lastnih duševnih stanj in jih obravnava kot stvar telesa, kot nekaj, kar je treba pač nekako upravljati.
Seveda s tem nemara knjigi nalagamo neko zunanjo nalogo. Toda ne da se zgrešiti, da na okvirnem tematskem polju, ki ga poskuša pokrivati Houellebecq, obstajajo celo radikalnejše inovacije v človeškem stanju od tistih, ki jih opisuje sam, in da so postale celo vseprisotne, common sense (kar pa v tem primeru sicer težje prevedemo kot “zdrav razum”).
ENFANT TERRIBLE ALI PHILOSOPHE D’ÉTAT?
Seveda se na prvi pogled Houellebecqovo delo zdi kot večni škandal sodobnega liberalnega reda; njegovi liki načeloma nudijo dober uvid v kombinacijo cinizma, grenkobe in ranjenega občutka upravičenosti, ki poganja sodoben porast šovinističnih politik. Pa vendar, približno sočasno z izidom zadnjega romana je Houellebecq prejel Legion d’honneur in to ob boku velikega uspeha francoske verzije multikulturalizma, ekipi nogometnih svetovnih prvakov. Predsednik Macron, v mnogih ozirih zgostitev večine tega, kar je predmet sovraštva Houellebecqovih romanov, je nad njim navdušen. Nemara med Houellebecqom in liberalnim režimom vendarle obstaja neka tiha afiniteta.
Houellebecq v Serotoninu svojo kritiko liberalne sodobnosti izraziteje zasuče v moralično smer. V romanu ne gre enostavno za cinično spremljanje civilizacije v zatonu, več poudarka je na individualnem delovanju in odgovornosti. Zdi se, da hoče avtor še kar agresivno podati nauk, da obstajajo življenjske odločitve (oziroma odsotnosti odločitev), ki so hkrati bistvene, nedvoumno napačne in nepopravljivo dokončne. Če drži vse troje skupaj, je liberalni red zares v težavah. Ali pač? Tu se nemara liberalna »ideologija« individualne odgovornosti izkaže kot karseda prebrisan režim družbenega nadzora – ker ni zares ideologija v smislu nekega pozitivnega sklopa prepričanj, ki bi se lahko ob nekakšni objektivni neprikladnosti sesul. Avtonomija in z njo odgovornost posameznika (kar med drugim pomeni, da posameznik vedno manj ve, kam spada, kaj lahko in kaj mora storiti zgolj na podlagi svojega spola, rase, socialnega ozadja ipd.) sta verjetno neozdravljiv civilizacijski dosežek. Tudi aktualen porast protiliberalnih političnih sentimentov tega dolgoročno ne bo spremenil. Toda: za razliko od -izmov, ki pripovedujejo neko veliko kolektivno zgodbo, liberalizem kot oblastni mehanizem deluje bolje, čim manj gotovosti ima sam vase. Notranje prestrašen svoboden posameznik, ki ga proizvede Houellebecqovo pisanje, tako ni nikakršna moteča herezija.