Huda ura na Goriškem pred stoletjem

V letu 1917 so Italijani sprožili 10. in 11. soško ofenzivo. Pritisnili so na avstro-ogrske obrambne položaje, hoteli so zasesti vrhove Svete Gore (682 m) in Škabrijela (646 m), ki so predstavljali jedro obrambe. Poleti 1917 jim je uspel prodor na Banjško planoto in ob koncu avgusta tudi zasedba strateške Sv. Gore z znamenito romarsko cerkvijo.
Ta hrib se je sicer že kmalu po italijanskem vstopu v prvo svetovno vojno maja 1915 znašel v neposredni bližini frontne črte med avstro-ogrsko in italijansko vojsko. Svetogorski frančiškani so se skupaj s svetogorsko milostno podobo umaknili v begunstvo, svetogorska bazilika pa se je zaradi topniškega obstreljavanja počasi spreminjala v kup ruševin. Na pobočju hriba so avstro-ogrski vojaki v letih 1915/17 izvrtali številne kaverne in jarke, kjer so varno zavetje našli branilci in tudi nekatere topovske baterije. Skozi greben hriba so si izvrtali tudi skoraj tristo metrov dolg podzemni rov, tako so namreč želeli prve bojne jarke povezati z zaledjem na severni strani hriba nad Grgarjem.
Med 10. soško ofenzivo spomladi 1917 so italijanske enote zavzele Zagoro in greben Kuka. Tako so se boji preselili na odsek Vodice–Sveta Gora, ki je do tedaj predstavljal avstro-ogrsko rezervno obrambno črto. Krvavi boji na tem delu soškega bojišča so pravzaprav prenehali šele v poznem poletju 1917.
Enajsta soška bitka (17. avgust–15. september 1917), zadnja italijanska ofenziva ob Soči, je sicer načrtovala glavnino bojev na Krasu in proti Trstu. Toda italijanska vojska je imela uspehe predvsem na severu, kjer je pripadnikom II. armade uspelo prekoračiti Sočo pri Kanalu, Desklah in Avčah. Omenjeni italijanski vojaški uspehi so pomenili prenos bojišča na Banjško planoto, kjer jih je avstro-ogrska vojska uspela zaustaviti na liniji Log–Mešnjak–Hoje–Kal–Vrhovec–Madoni–Zagorje–Škabrijel. Zaradi močnega italijanskega pritiska so se avstro-ogrski branilci v noči na 24. avgust 1917 umaknili s Svete Gore in zasedli nove položaje na Banjški planoti.
Italijani so vzneseno praznovali zasedbo hriba. Na vrh so privlekli celo vojaški orkester, ki mu je dirigiral slavni Arturo Toscanini (1867–1957). Na vrh se je Toscanini povzpel 25. avgusta 1917, skupaj s pripadniki italijanske vojaške godbe. Godbeniki so na Sveti Gori vztrajal štiri dni in štiri noči. V tem času so med ruševinami svotogorske bazilike igrali italijanske domoljubne in vojaške pesmi, dirigiral je seveda Toscanini. S tem so želili dvigovati moralo svojih vojakov, ki so nadaljevali juriše proti Škabrijelu, stebru avstro-ogrske obrambe na tem delu bojišča. Igranje tedanje himne Kraljevine Italije (Marcia Reale) je povzročilo srdit avstro-ogrski odgovor v obliki obstreljevanja z bližnjih položajev.
Zatem so se italijanski napadi osredotočili na Škabrijel nad Solkanom. Ime mu je dala nekdanja srednjeveška cerkvica sv. Gabrijela, podružnica župnijske cerkve sv. Štefana v Solkanu. Stala je na samem vrhu, a je že davno ni več. Italijani so poskušali Škabrijel na vsak način zavzeti, saj so branilci vztrajali samo še na tem hribu izmed velikih treh na Goriškem, potem ko sta padla Sveta Gora in Sabotin.
Škabrijel je predstavljal zadnji oporni steber avstro-ogrske obrambe, njegova izguba bi pomenila odprto pot za napadalce skozi Vipavsko dolino proti notranjosti monarhije. Velik del slovenskih dežel bi se tako znašel na bojnem polju. Tega sta se dobro zavedali obe strani in prav zato je Škabrijel postal osrednje bojišče v 11. soški bitki. Ni naključje, da so ga vojaki različnih narodnosti poimenovali Hrib smrti oziroma Hrib junaštva, zaradi neizmernega trpljenja vojakov pa tudi Satanov hrib.
Italijanska armada je začela 24. avgusta 1917 z odločilnim bojem za Škabrijel. V bojih so sodelovali polki iz brigad Palermo, Messina, Avellino in Forli. Dva polka italijanske brigade Palermo sta brez uspeha večkrat poskušala v dvanajstih urah zasesti obrambne položaje na Kramarci in Sv. Katarini na pobočju hriba.
Naslednjega dne je italijansko topništvo obstreljevalo položaje branilcev od jutra do druge ure popoldan, sledil je napad pehote proti severozahodnemu delu Škabrijela. Vojaki so se srdito bojevali z vsem, kar so lahko vzeli v roke. Pomembna je bila vsaka skala, vsak kvadratni meter, čez koto 526 m in naprej po grebenu proti vrhu Škabrijela. Kazalo je, da bodo Italijani vendarle zavzeli vrh hriba. Tedaj pa so se v štirih silovitih protinapadih proti njim pognali Štajerci iz 87. celjskega pehotnega polka in Italijane pregnali z vrha.
Naborno območje tega polka je obsegalo celjski okraj z okolico, Brežice, Ptuj, Ormož, Slovenske Konjice, Pohorje in Tuhinjsko dolino. Več kot 80 odstotkov njegovega moštva so sestavljali Slovenci. Polk je že imel izkušnje z boji na soški fronti. Posebej so njegovi vojaki trpeli v jesenskih bojih pri Lokvici na Krasu leta 1916 med 8. soško bitko. Poleg tega je celjski 87. pehotni polk veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Na Škabrijelu so se bojevali trije bataljoni tega polka in vsak je štel okrog osemsto mož. Po teh bojih je ostalo v I. bataljonu živih le še 185 mož, tudi v drugih bataljonih ni bilo nič bolje. Poveljnik 18. brigade, v okviru katere so se bojevali tudi Celjani, polkovnik Vladimir Laxa, je prejel visoko avstro-ogrsko odlikovanje – red Marije Terezije.
V zadnjih avgustovskih dneh 1917 je boj za Škabrijel postajal vse srditejši, napadalci niso poznali premora, vmes pa je neprestano bobnel topniški ogenj. Položaje hrabrih Celjanov so italijanske enote napadle kar v sedmih zaporednih valovih, vendar so bili vselej odločno odbiti. Pobočja hriba so bila podnevi na gosto posuta z mrtvimi in ranjenimi, šele v zavetju noči so jih lahko soborci zvlekli v zaledje.
Dopoldne, 28. avgusta, je italijansko topništvo ponovno neprestano obstreljevalo položaje branilcev, tudi z minometi kalibra 400 mm. Na skalnatem kraškem terenu je bilo to orožje še posebej uničujoče, saj je poleg drobcev mine ob eksploziji letelo okrog še ogromno zelo nevarnega drobnega kamenja.
Dan pozneje, 29. avgusta zvečer so Italijani po štirih dneh neprestanih napadov vendarle uspeli zasesti del avstro-ogrskih položajev na koti 526 m na zahodnem pobočju Škabrijela. Toda že naslednjo noč so jih hrabri Celjani pregnali z osvojenih položajev in ob tem zajeli več kot sto Italijanov. 30. avgusta so premočni italijanski napadalci ponovno zavzeli okrog dvestometrski odsek avstro-ogrskih položajev.
Končno je 2. septembra 1917 topniški ogenj vendarle nekoliko ponehal. Na obrambnih položajih so še vedno vztrajali branilci iz 87. celjskega pehotnega polka, ki jim je ponovno uspelo zožiti zavzeto italijansko ozemlje. Tudi ta večer so uspešno odbili Italijane.
Italijanske enote so 4. septembra 1917 ponovno napadle Škabrijel. Tokrat so pri napadu sodelovale tudi posebej izurjene enote prostovoljcev, imenovane arditi. Njihov namen je bil naskok na sovražnikove položaje, prebitje obrambne črte in prodor v frontno zaledje. Za njimi naj bi napredovala pehota, ki bi dokončno premagala nasprotnika in zavzela Škabrijel. Kazalo je že, da bodo Italijani končno zasedli vrh hriba. Toda prišlo je do nenavadnega preobrata. Del avstro-ogrskih branilcev se je uspešno prikril v topniški kaverni, ki je arditi niso opazili. Nenadoma so topničarji pričeli obstreljevati napadalce v hrbet. Takrat je tudi preostalo avstrijsko topništvo sprožilo zaporni ogenj nekje v sredo hriba. Italijanska pehota, ki je prodirala za arditi, je bila s tem odrezana od napadalnega klina, arditi pa so se znašli v strahotnem peklu topniškega obstreljevanja. Začel se je tudi silovit protinapad branilcev, ki se je končal okrog četrte ure popoldan. Oslabljene enote arditov so se morale umakniti na greben hriba.
Položaj se je vendarle nekoliko umiril in končno so zdesetkane enote legendarnega celjskega polka lahko zamenjali s svežimi vojaki. V bojih na Škabrijelu je 87. pehotni polk izgubil 44 častnikov in skoraj 1600 vojakov, kar skupaj znese dobro polovico polka. Približno deset odstotkov jih je padlo, ostali so bili izločeni iz boja (ranjeni, zajeti, pogrešani).
Celjane so zamenjali slovenski možje in fantje iz 2. gorskega strelskega polka, najbolj slovenske enote avstro-ogrske vojske. Omenjeni polk se je v 11. soški bitki boril naprej pri Špacapanih, od 4. septembra 1917 pa je skupaj z nekaterimi drugimi enotami branil Škabrijel. Tudi ta polk je imel v hudih bojih velike izgube, saj je izgubil 30 častnikov ter skoraj 1200 vojakov. Za obrambo hriba je polk prejel posebno pohvalo, častniki in vojaki pa so si prislužili 1432 odlikovanj.
Sredina septembra 1917 je prinesla konec 11. soške bitke in s tem tudi konec bojev za Škabrijel. Na tem hribu je bilo iz bojev izloženih okrog 25.000 italijanskih ter 15.000 avstro-ogrskih branilcev. Strašne izgube! General Luigi Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, je po končanih bojih priznal, da je bila v bitki za Škabrijel, glede na ciljni prostor, največja koncentracija italijanskih topovskih cevi v vsej vojni.
Ko je že izgledalo, da branilcem na soški fronti pojema človeških in materialnih virov, so 24. oktobra 1917, v novo, 14. armado združene avstro-ogrske in nemške čete izvedle prodor, imenovan tudi čudež pri Kobaridu ali dvanajsta soška ofenziva. Italijane jim je do začetka novembra 1917 uspelo potisniti do reke Piave, kjer se je frontna črta ustalila praktično do konca prve svetovne vojne leta 1918.
Škabrijel, ki so ga ubranili predvsem slovenski fantje, je bil po koncu bojev na soški fronti povsem gol, danes je spet poraščen. Naj tak tudi ostane!