Humanizem in postkapitalizem

Odlomek s predavanja na Mostovni v Solkanu, 9. decembra 2006, v organizaciji Društva humanistov Goriške. Uredila Blaž Kosovel in Luka Lisjak Gabrijelčič. Daljša različica predavanja, ki vključuje diskusijo po njem, je objavljena v zborniku Blodnjaki smisla: misliti humanizem danes (Nova Gorica, 2007).

Tu velja enako kot v številnih drugih primerih: za nacionalsocializem ne morete in ne smete kriviti Nietzscheja, za srednjeveško inkvizicijo ne morete in ne smete kriviti Jezusa iz Nazareta itd. Pustite te nemišljenjske čenče vsakokratnim krošnjarjem, televizijcem, cerkvenim dostojanstvenikom, akademikom in levičarjem, sami pa skušajte zadeve misliti s svojimi glavami. Seveda ne s praznimi glavami, pač pa na osnovi natančnega branja; denimo tega, kar je zapisano izpod Marxovega peresa. Tu se nahajamo na bistveni točki, ko se nikakor ne sme ljubiti ali sovražiti Marxa – še manj pa mu je treba verjeti. Treba je, tako kot pri podobnih mojstrih in mojstricah, le skrajno potrpežljivo in natančno brati ter še bolj nepopustljivo in brezkompromisno misliti to, kar je nekdo izmed njih skušal povedati.

Ena ključnih lastnosti vsakokratnih marksistov (da o levičarjih sploh ne govorim), je namreč ta, da Marxa tako rekoč per definitionem ne berejo. Kaj šele, da bi lahko mislili to, kar pravi, oziroma, da bi delovali na »njegov« način. V teh primerih velja kot pribito naslednje: kolikor manj so ga brali in ga premislili, toliko bolj kričijo, da so marksisti. Marx je, to pač morate vzeti v zakup, izjemno »kompleksen«, mišljenjsko silno zahteven mojster, njegovo berilo pa je vse prej kot transparentno, prepustno, vse prej kot dojemljivo na prvo žogo. Če je za koga od modernih še vedno moč upravičeno reči, da je težavno in zahtevno branje, potem to zagotovo velja zanj. Nenazadnje tudi zavoljo njegovega stila eksplikacije, njegovega pogosto ciničnega obračanja stavčnih povezav, vključno z nekaterimi temačnimi mesti. Še zlasti je zahteven zaradi zgodnje faze svoje formacije, ki je bila vezana predvsem na grške atomiste, na Hegla in na Feuerbacha, skratka na vse tisto, kar danes le redki poznajo oziroma čemur so le redko zmožni mišljenjsko slediti. Kajti živimo v izraziti »dobi podlistkov«, nebranja in nemišljenja ter pozerstva, se pravi v časih radikalne poplitvitve, ko tudi akademsko izobraženi nimajo elementarne možnosti, da bi tovrstnim avtorjem mišljenjsko sledili.

Ravnokar skicirano bom skušal v nadaljevanju utemeljiti in oprijemljivo prikazati na eni ključnih točk Marxovega mišljenja – na točki dela. Najprej nekaj notoričnega, a ne banalnega: Marxova postavitev dela je zapletena in je radikalno antimarksistična in antisocialistična. Osnovno Marxovo izhodišče (kot rečeno, to je izhodišče Zahodnjaka in obenem Heglove celote) je tisto, ki temelji na takrat obstoječem kapitalizmu: razred ljudi, ki nima dobesedno ničesar drugega razen lastnega zgolj-življenja-telesa in torej svoje delovne zmožnosti. Marx ta razred imenuje proletarci. Kar je odločilno (in je že heglovsko) pa je naslednje: proletarci niso rezultat – v tem je vsebovano bistveno vsakokratnega čveka socialistov in komunistov – »nesvobodnega dela« ali »kapitalizma kot nesvobode«. Velja radikalno obratno: so rezultat »svobodnega dela«! Ne gre torej za to, da bi bili delavci v (takratni ali sedanji) Ameriki, se pravi v deželi, kjer se je kapitalizem kazal v najčistejši obliki in kjer ni bilo fevdalizma, ki bi predhodil kapitalizmu, nesvobodni – gre natanko za to, da so svobodni! Nesvobodno delo, nesvobodni delavci so pri Marxu (in že pri Heglu) značilnost fevdalizma in ne kapitalizma, kot to domnevajo tisti, ki tudi danes elementarno ne štekajo, za kaj v kapitalizmu gre in ki – namesto da bi zadevo kapitalizma mislili – ga kvečjemu lahko le »sovražijo« (so na speedu ljubezni, ujeti v hate & love ekonomijo). Skratka, pri Marxu je problem proletarcev vsebovan predvsem v tem, da so svobodni in ne da so »sužnji«.

Ukinitev dela

Marxova pozicija v povezavi z delom (to pa je, po njegovem, ključni problem ne le kapitalizma, pač pa človeškega življenja nasploh) nikakor ni nekaj, kar bi bilo vsebovano v projektu »osvoboditve dela in delavcev«. Ta elementarna napaka v interpretaciji Marxa je bila in ostaja značilna za vso zgodovino marksizma in levice, nikakor pa ni Marxova pozicija. Je kvečjemu pozicija velike večine marksistov, vsaj od Lenina pa tja do Kardelja in današnjih marksistov in našemljenih levičarjev. Projekt osvoboditve dela je za Marxa pravzaprav nekaj elementarno neumnega, posledično tudi neumestnega, da ne rečem nevrednega. »Osvoboditev dela in delavcev« je zanj nekaj, kar je v že osnovni dosežek kapitalizma in kar je treba pozdraviti in proslaviti. Tega razvojnega dosežka kapitalizma Marx nikoli ni zavrnil, pač pa ga je z veseljem sprejel (aufheben »logika«, ki jo je povzel po Heglu). Poanta Marxove postavitve je potemtakem skrajno radikalna in globoko znanstvena obenem. Pri Marxu gre za to, kar on poimenuje »ukinitev dela«. Vem, da vam to zveni nekam noro, toda Marx je bil prekleto resen mislec, izrazit znanstvenik, ki se ni ustrašil lastnih rezultatov. Za nas pa vsekakor ostane vprašanje, kako to razumeti. Za kaj tukaj gre? Kako je sploh moč »ukiniti delo«? A je to sploh nekaj, kar je misljivo iz današnje perspektive?

Skušal bom biti karseda preprost. Pri Marxu je delo dojeto na izrazito star, antični, natančneje na »grški način«. Se pravi, da je delo neka nuja: materialna menjava z naravo, nenehno proizvajanje za zadovoljevanje potreb, itd. Toda nuja je hkrati radikalno nasprotje svobode. Kot izrazito moderni mislec svobode in humanist, predvsem pa kot nekdo, ki mu – tako kot Heglu gre tudi njemu za vzpostavitev »sistematike svobode« – gre predvsem za svobodo, Marx svobode ni vezal na politiko (na polis, na demokracijo), kot bi to počeli Grki (najbolj izrazito Aristotel, kajpada). Namesto, da bi svobodo »prepustil« področju politike, enakosti, svobode, zakona, področju delovanja, se pravi pobočju bolj ali manj »formalnega« (dejansko pa je praxis), jo je – kot izrazito radikalni človek moderne – potegnil vsaj za korak »nazaj«. Ali bolje, »v globino«. »Pripeljal« jo je v pobočje »vsebine« ter jo navezal naravnost na točko dela in jo omejil predvsem na področje dela (poiesis). Preprosto zato, ker je ravno  »delo« – v njegovih (in že Heglovih) očeh – nekakšna osnova (baza) vsega, kar sploh (lahko) je.

Kaj to vse skupaj pomeni? Razumeti Marxa na tej točki pomeni vedeti še nekaj dodatnega: namreč, da je Marx »svet« dojemal izrazito protestantsko (heglovsko, bi lahko rekli) in da je skušal povezati dva radikalno drugačna (in po mojem izključujoča se) »elementa« in časa: antičnega ter protestantsko modernega. Zadeva pri Marxu posledično zazveni v vzvišenih, bachovskih, v svojem bistvu znanstvenih, celo matematičnih, protestantskih akordih: osnovni in ključni korak k svobodi lahko vodi zgolj prek ukinitve tiste ključne človeške nuje, se pravi prek »ukinitve dela«. (A propos, ta fundamentalna ontologija dela – v zvezi s tem berite Györgya Lukácsa in Vanjo Sutlića – je predhodnica poznejše Heideggerjeve fundamentalne ontologizacije Seina; Heidegger je, topogledno, antimarksistični marksist). To ključno držo »ukinitve dela« lahko pri Marxu spremljate od njegovih najzgodnejših Pariških rokopisov pa vse do njegovega poznega dela na nekem partijskem programu (če me spomin ne vara je to bil Gothski program). Vmes so Grundrisse in Kapital, ki se nenehno vrtijo točno okoli te, bolj ali manj implicitne fundamentalne ontološke strukturiranosti na točki dela.

Zdaj se lahko vrnemo na našo osnovno mišljenjsko linijo, s katero smo začeli. Ko torej Marx spregovori o »spremembi sveta«, misli to na skrajno znanstven, matematičen, celo na atomističen način (Demokrit in Epikur sta bila že predmet njegove  doktorske disertacije, ki jo toplo priporočam v branje, zlasti na točki »deklinacije atomov«). To je zvrst njegovega pristopa, tu je vsebovanja njegova skrita »metodologija«, ki se bistveno razlikuje od Heglove dialektike. Svoj predmet (delo) ima za »osnovno celico« vsakega sveta (ne le obstoječega, kapitalističnega).

In prav to je tisto, kar Marx »napade«, ne pa zgolj-kapitalizem, kot se sanja marksistom in levičarjem, ki se namesto mišljenja raje zleknejo v love & hate postreligiozno motoriko. Rečeno v današnjem jeziku, ko Marx hoče spremeniti celoto (torej svet, kar pomeni vedno tudi zgodovino, ki jo hoče po heglovsko »pripeljati do konca«), vidi to v radikalno znanstveni luči »ukinitve dela«. Delo pa je ključna sestavina (prva lego kocka vseh lego kock) sveta kot takega; tako rekoč sam »genom sveta«. Delo je tisti ključni a-tomon (nedeljivi, zadnji  delec). Delo je pri Marxu resnica sveta (že Heglova diagnosis), tisti »ključni kamen modrosti«, ki je skozi dialektični razvoj ustvarjal zgodovino človeštva. In jo tudi ustvaril takšno, kakršna je. Ne na Heglov način »dela duha«, pač pa na način »človekovega samoustvarjanja skozi delo«. Če to zgodovino (zato Marx ne starta zgolj na kapitalizem!) razumemo zares, torej kot Vse, potem razumemo, da Marx meri na vso zgodovino: na preteklost, sedanjost in predvsem tudi na prihodnost. V tem nadrejenem kontekstu je kapitalizem le »zadnja faza« tega »nujnega«, na »delu temelječega« razvoja, ki je v zgodovino pripeljal »neskončno trpljenje«, obenem pa ima tudi velikanske zasluge za »osvoboditev dela in delavca«.

A tu se zadeva ne konča. Sledi značilni Marxov toda, ki je tudi sicer ena ključnih besed njegove teksture nasploh. Toda, ta osvoboditev ne zadošča! Tu, v tem ne-zadostnem (ne zadosti radikalnem – Marx vedno hoče zadevo »zagrabiti pri korenini«) je vsebovana Marxova poanta. Ta osvoboditev, do katere pripelje kapitalizem, je sicer hvalevredna, a je lahko kvečjemu le »delna«, nezadostna. Kar Marxu tu gre, je, žargonsko rečeno, »nekaj presežnega« (današnji lakanovci so le slabi heglovsko-marksovski kloni): »absolutne osvoboditve«, »popolna svobode« ni moč doseči brez »ukinitve dela«! Šele od tod lahko dobimo odgovor na vprašanje – ponavadi tako iracionalno dojetega komunizma –, o katerem marksisti radi čebljajo, ne da bi vedeli, za kaj pri tem sploh gre.  Komunizem pri Marxu namreč ni nikakršno »prihodnje stanje«, ni nobena »družba prihodnosti«, pač pa je »gibanje, ki ukinja obstoječe stanje«, kot je zelo zgodaj ubesedil mladi Marx. Kaj to »gibanje, ki ukinja obstoječe stanje« sploh pomeni? Nekaj silno preprostega. Prvič, komunizem je, to je eksplicitno rečeno, »gibanje«, torej proces, ki se ne ustavlja in ne more ustaviti v nobenem »položaju«, v nikakršnem »stanju« v nobeni »družbi«. Je torej neka permanenca gibanja. A ne samodejna permanenca »dela duha« (tu je Marxova kritika Hegla), pač pa permanenca človekovega dela in delovanja, ki meri vedno – ne pozabimo – na »ukinitev dela«. Komunizem pomeni tudi vedno neko kolektivno početje/podjetje,  delo/delovanje (od tod tisti »Mi« tako v komunizmu kot revolucionarnem kolektivnem gibanju, kot tudi v enajsti tezi o Feuerbachu). Drugič, »ukinjanje obstoječega stanja« nedvomno meri na neko ne-gibanje (za to oznaka stanje), ki temelji na »delu« (vedno človeškem delu, ki je v kapitalizmu že svobodno – pa naj je še tako »odtujeno«) in ki ga je treba »ukiniti«! Ukiniti ne zato, ker to delo ni svobodno, pač pa za to, ker je svobodno in ker tudi kot svobodno še vedno proizvaja to, kar proizvaja (eksploatacijo, odtujitev itd.)!

Komunizem je torej po Marxovo permanentni proces (gibanje) kolektivnega (komunističnega) ukinjanja »stanja dela«. Komunizem je torej zapopaden kot nenehni proces, kot permanenca spreminjanja, ki se giblje v neskončnost prihodnosti »ukinjanja dela«. Rečeno drugače, enajsta teza o Feuerbachu nam govori nekaj zelo preprostega, drugo pa je, ali je to za nas sprejemljivo in ali to ocenjujemo kot »možno«, »pametno« in kar še je teh velikih besed. A Marx je bil predvsem znanstvenik, človek, ki je skrajno resno jemal svoje početje, vključno s tem, da si ni preveč belil glave s tem, kaj bodo drugi porekli o tem, kar počne. Bil je znanstveno (torej bolj ali manj sveto, ker v času po smrti Boga mesto svetega zasede znanost) prepričan, da so stvari takšne, kot to pač kaže znanstvena analitika (temelječa na atomistiki, na Heglovi dialektiki, na iznajdbi »človekovega dela«).

Skratka, če povzamem, rezultat proletarske revolucije naj bi bil, da bo ta ukinjala delo (vedno procesualno in na način gibanja) in s tem spreminjala svet, kot smo ga poznali do zdaj. Še več, to spreminjanje Marx (ravno tako heglovsko) vsaj že od svojega zgodnjega dela o Judovskem vprašanju naprej (govorimo o sredi petdesetih let 19. st.) dojema na rousseaujevski način, na način  »podružbljanja« (socializacije). Kot zaklet nasprotnik politike (ki da je »odtujena«), je izhod, ki ga Marx išče, vedno situiran v smeri družbe in družbenega. Družba in družbeno je zanj tisti čarobni prostor (o mestu ne ve ničesar), ki naj bi zadeve rešila. S tem značilno modernim strelom v lastno koleno se seveda tudi njegovi današnji dediči (vse tja to Foucaulta, ki govori o družbi, ki da »mora biti ubranjena«) v pogojih podružbljenega (socializiranega) kapitala (ki več ni kapitalizem), ne zmorejo več premakniti nikamor. So občepeli v živem pesku družbenega, kjer jim preostanejo le še lamentacije ali pa jeza in nemoč ter, posledično, sklicevanje na leninistično revolucionarno nasilje (spomnite se na Žižka). 

Menedžerska revolucija

Marx je bil, kot rečeno, povsem vpet v tradicijo zahodne misli. Zanj je – kot za vsakega humanista – ključna tako ideja človeške svobode nasploh kot predvsem »dejanska svoboda«, ki se pri njem, kot smo videli, odpira na horizontu »ukinitve dela«. Svoboda je tudi v Marxovem humanizmu (ki ga on eksplicitno percipira kot nekaj, kar naj bi bilo zelo blizu »naturalizmu«) seveda tisto novoveško, torej sekularizirano božanstvo Svobode, k oltarju katerega je moč in je tudi nujno prinašati daritve. Ne toliko več pivskih in mesnih daritev, pač pa pravzaprav vse daritve, ki so »potrebne«, pa naj se do njih pride še po takšnih poteh sile in nasilja. A Marx ni v tem noben posebnež: še danes se odločno premalo (da ne rečem sploh ne) zavedamo, da z nevprašljivostjo svobode (in ljubezni) pravzaprav malikujemo nenasitno božanstvo, ki – podobno kot v številnih, predvsem starih srednjeameriških civilizacijah – v imenu Človeka terja predvsem človeške daritve. In ne le kot je veljalo pri starih, torej posamične in le občasno skupinske, pač pa čedalje bolj kolektivne in množične. Modernih vojn, genocidov, rasizmov, »klasizmov« si brez osrednjosti humanistične Svobode in Ljubezni (tudi in predvsem ljubezni do Svobode in ljubezni do Ljubezni same), pravzaprav racionalno sploh ni več mogoče interpretirati. A pustimo to ob strani.

Naše naslednje vprašanje je, kaj lahko Marxova postavitev svobode v luči »ukinitve dela« pomeni za nas danes, ki smo že precej onkraj kapitalizma, kar seveda ne pomeni, da smo tudi onstran kapitala, saj to dvoje nikakor ni eno in isto, kot po analogijah sklepa levičarska thoughtlessness? Kaj nam danes, ko torej ne živimo več v kapitalizmu, temveč smo globoko v nečem, kar sam imenujem postkapitalizem in kar je kapitalizem sam, znotraj sebe, revolucionarno spremenil, lahko pove Marx s svojo globinsko ontologijo ukinitve dela? Kapitalizem, kot smo ga imeli priložnost spoznavati še pred Marxom, od njega dalje pa veliko bolj analitično in znanstveno oprijemljivo, se kar nekaj desetletij počasi, a zagotovo poslavlja. Toliko bolj, kolikor bolj je neko okolje »razvito«, seveda. Zadeva kapitalskega samospreminjanja (ne brez izdatne pomoči vsakokratnih antipolitičnih družbenih revolucionarjev) se je začela nekako po prvi svetovni vojni z epohalnimi dogodki, ki jih še vedno nismo dovolj premislili, kot so oktobrska revolucija, fašizem, velika kriza leta 1929 itd. Nadaljevala se je z reakcijami na to krizo (New Deal, nacionalsociaizem itd.), nato pa zlasti z makro posegi v gospodarstvo med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. V obdobju po 1945 je začelo prihajati do eksplicitne redefinicije kapitalizma, do razpršitve kapitala (do nekakšnega »delničarskega populizma«), ki so ga socialni revolucionarji bolj ali manj spregledali.

Vse te spremembe so se, kot nekakšen strdek, osredotočile okoli bistvene inovacije: okoli radikalno nove funkcije kapitala v nastajajočem postkapitalizmu, ki – gledano navzven – premore celo nekatere značilnosti »novega razreda« (ali vsaj nove elite). Govorim seveda o menedžmentu in menedžerju. Pri tem ne gre le za tiste, ki upravljajo, vodijo, usmerjajo, načrtujejo, kaznujejo, kontrolirajo delo na ravni podjetja in v imenu kapitala, pač pa gre za povsem novo sistematiko, za cel nov kontekst, za drugače samoorganiziran kapital, kot je to bilo v primeru kapitalizma.  Ne gre več za kapitalista, ki sovpade s kapitalom in kjer je kapital subjektiviran pod voljo kapitalista kot svojega lastnika. Tu gre zdaj za moment objektivacije, kjer je kapital lahko bodisi lastninsko razpršen (podružbljen) bodisi v rokah kapitalista in kjer vsakokratni kapitalist nima več nobenega resnega stika z upravljanjem v podjetju, vedno pogosteje pa tudi ne več z investiranjem kapitala. Vse to je postalo nekam obče, podružbljeno, celo javno, objektivizirano in objektivno, poznanstvenjeno in podrejeno kriterijem strokovnosti (ne pa subjektivni muhavosti kapitalista). Sedaj pri gre pri kapitalu za nekaj, kar se družbeno usmerja v interesu celotne družbe in kar vodi strokovno podkovano »znanje« (knowledge), ki ni več odgovorno le posameznemu kapitalistu ali razredu lastnikov, pač pa kar družbi v celoti (spomnimo se debat o »nacionalnih interesih«). To sklicevanje na »družbo kot celoto« in ne več zgolj na »privatni interes« je postalo resna analitična zadeva in je, žal, vse prej kot le manever ali ideologija.

Pri menedžerstvu nikakor ne gre zgolj za to, da se ločita funkciji lastnika-kapitalista in funkcija vodje-upravitelja-menedžerja, pač pa za to, da se je zadeva hkrati iz sfere subjektivnosti kapitalista prevesila na pobočje objektivnosti znanstvenega (objektivnega, nevtralnega, skratka vse, kar poznamo iz razvoja webrovske znanosti) in celo družbenega eksistiranja. Menedžer je udejanjeni znanstvenik, je sila znanja in ne več zgolj sila nekega »finančnega kapitala«. On je sedaj tisti, ki znanstveno upravlja s kapitalom – celo v imenu družbe, ni pa niti slučajno njegov (absolutni, brezobzirni) lastnik, kot si je kapitalist še lahko privoščil. Lastništvo je postalo nekaj zelo razpršenega. Danes so tudi proletarci lahko njegovi delni lastniki, kot kažejo izkušnje »razvitega Zahoda«, menedžer pa je lahko zgolj najemna delovna sila, kot je nekoč bil proletarec. Dalje, ta menedžer (in čedalje bolj vsi ne-več-delavci) ni več zgolj in predvsem »delovna zmožnost telesa«, pač pa čedalje bolj »delovna zmožnost duše« (knowledge worker), če naj rečem tradicionalno.

Postkapitalizem je pravzaprav velikanska revolucija (nemara ena največjih doslej), ki pa je – tu tiči katastrofa levice – ostala povsem neopažena in postranska zadeva. Današnja tako imenovana levica namreč sploh ne premore mišljenjskih oprijemal, da bi dojela te spremembe. To seveda niti malo ne velja za desnico, ki je še kako prosperirala in profitirala ravno na tej revoluciji,  na kateri udobno živi. V bistvu je »menedžerska revolucija«, kot ji pravim, tisto, kar je leta 1989 butnilo v Vzhod in česar vsa opijanjena levica še danes ne zmore spregledati. Namesto tega blodi po labirintskih sobanah »kategorij« teh ali onih mehanikov duš, kot da gre za ljubezenske težave najstnikov. V bistvu pa gre za nekaj, kar je treba šele skušati misliti in sicer kot bistveno novo in drugačno strukturiranost kapitala samega, ki je – za razliko od nekdanjega kapitalizma – neskončno bolj kompleksna in analitično zahtevna, kot je bil kapitalizem. To se nenazadnje vidi tudi po tem, da postkapitalizem, za razliko od kapitalizma, ki se je krčevito bojeval proti vsemu socialističnemu (in obratno), vsebuje precej »socialističnih« prvin. Je nekakšna Aufhebung obojega, rajnkega kapitalizma in rajnkega socializma. Misliti to dvoje predpostavlja torej tudi preseči domnevno izključujoče nasprotje med kapitalizmom in socializmom in zmoči spregledati njuno enost. Danes je denimo »nevidna roka trga«, o kateri je govoril Adam Smith, lahko kvečjemu še pravljica za infantilizirane levičarje, saj zadeve postkapitalizma nedvomno krmili oz. načrtuje še kako visible hand menedžerja in držav, ki so to le še po imenu. Dejansko so to le še megapodjetja, ki so ravno tako izrazito menedžersko krmiljenja. Ne le posamični mikrosistemi (ostanki družin, ostanki držav, podjetja, transnacionalke), pač pa tudi globalni postkapitalistični sistem je podvržen neštetim skrbno načrtovanim regulacijam, predvsem menedžerskim, in usmerjanju na vseh ravneh (element totalizacije in posttotalitarnega). Ta, sedaj odprti sistem (kapitalizem in socializem sta, glede nanj, zaprta) je danes več kot kontroliran. Postkapitalizem je nekaj radikalno načrtnega in v svojem bistvu tudi čedalje bolj podružbljenega in je nekaj, kar je povsem nedojemljivo, če nimamo elementarne mišljenjske distance do ključnega pojma tega okolja in časa, se pravi do družbe in družbenega. Pri Marxu tega seveda ni (in še manj pri marksistih in levičarjih), saj je, ravno nasprotno, podobno kot vsa moderna oz. postmoderna misel obvisel na čislanju družbe in družbenega kot domnevne rešitve in ne kot ključnega problema, kar je »moja« tukajšnja sugestija (dejansko je to ključna iznajdba velike Hannah Arendt).

Kapitalizma in socializma si ne moremo zamisliti brez bistvene vloge države in brez elementa zaprtosti.  S postkapitalizmom pa oboje postane ne le odvečno, pač pa postane sedaj država, kot vsaka zaprtost nasploh (podobno kot pri logiki Rimskega imperija), naravnost največji, radikalni sovražnik. Samo spomnite se na Reagana in na njegovo neokonservativno liberalizajočo revolucijo: tako rekoč osrednja tarča je bila država, zaprtost nasploh in čislanje tistega The Social. Danes je država za postkapitalizem skrajno nadležna zadeva, ki jo kvečjemu tolerira (zaenkrat zavoljo t. i. »človekovih pravic« in t. i. »demokracije«), a tudi temu je moč videti povsem jasen konec. Če je bilo za kapitalizem značilno, da je bil bolj ali manj vedno organiziran kot neka nacionalna država, je postkapitalizem izrazito transdržaven in radikalno antipolitičen. Če je bil kapitalizem kapital, organiziran predvsem kot država in kot ekonomija, temelječa na tej državi (nacionalna ekonomija), je postkapitalizem v položaju, da je »njegova država« v njegovi funkciji in da je država tista, ki je menedžersko (antipolitično in ne politično) organizirana kot kapital. V kapitalizmu kapital nujno potrebuje državo, v postkapitalizmu mu je na poti. A pazite, »kapital« ni nekaj, iz česar se da kar tako izpeljati »kapitalizem«, kot to analoško domneva nemišljenjska (thoughtless) levica. Kapital je – spomnimo se na Marxa – nekaj, kar se veže na delo in je bil kot tak prisoten tako v antiki kot v srednjem veku ali fevdalizmu in še kdaj. A kljub tej »prisotnosti kapitala« ne antika ne srednji vek in ne fevdalizem niso bili ne kapitalizmi in ne kapitalizem.

Marx in postkapitalizem

Današnja globalizacija daje v marsičem prav Marxu in je brez njega pravzaprav sploh ne moremo misliti. A le pod enim velikanskim pogojem: da je namreč ne izenačujemo s kapitalizmom. Skratka, ravno na tem odločilnem mestu se pokaže nezadostnost Marxovih »rešitev« za današnji čas. Marx je videl kapitalizem kot proces, ki v svojem nezadržnem pohodu uničuje vse stare oblike proizvajanja in gospostva (to je posebej razvila Rosa Luxemburg), ki so s svojo večstoletno negibnostjo uklenjale ljudi in delovno silo. Tako je obenem z odločno grajo tudi hvalil kapitalizem, ki je z Britanci prišel v Indijo, ker naj bi izničil kastni sistem … Kot rečeno, je s stališča »svobode dela« za Marxa resnično nevzdržen fevdalizem, ne kapitalizem. Nenehno spreminjanje in preobrazba, ki je osnovna značilnost kapitalizma, bi naj po Marxu – tu je njegov heglovski »optimizem nujnosti razvoja« – privedla tudi do njegovega konca, ki bi ga, glede na povedano, lahko povzeli kot »ukinitev dela«. Kajti njegov cilj ni »osvobajanje proletarcev« (na to pot so se napotile vse današnje južnoameriške revolucije, ki le ponavljajo to, kar je bilo narejenega v realsocializmih), pač pa njihovo ukinjanje, torej »ukinitev proletariata«.

Toda ali je res tako, kot je Marx znanstveno izpeljeval? Kaj pa, če je danes – tako na osnovi »nuje stvari same« kot »delovanja socializmov« in družbenih revolucionarjev –  ravno delo na nek nenavaden način že ukinjeno? A ga ni, morebiti, čedalje manj in ali se zanj – ravno delavci – čedalje bolj ne pulijo in so celo neskončno srečni, če ga sploh imajo? Mnogi analitiki danes govorijo o nekakšni »enopetinski družbi«, v pomenu, da v današnjem »svetu« le ena petina vseh ljudi dejansko dela in proizvaja dobrine. Zgolj petina človeštva je torej povsem dovolj za produkcijo in reprodukcijo dobrin, vsi ostali pa so – gledano s stališča dela/ kapitala – v bistvu »odvečni«, kot bi temu rekla Hannah Arendt. Imamo cela območja na zemlji, kjer je delo dejansko že ukinjeno, a so kljub temu (in prek tega) ravno ta področja najbolj vključena v globalni sistem postkapitalistične produkcije in gospostva. Podobno marsikdaj velja tudi na mikroravni: ko se je v starih časih kapitalist lotil podjetja, je na enem mestu nakopičil vse možne resurse, od finančnega kapitala, do ljudi, proizvodnih sredstev, surovin, itd., da bi maksimiral svoj profit. Nadvse mu je bilo pomembno, da zbere čim številčnejšo množico proletarcev (da jih lahko »eksploatira«, bi dejal Marx). Danes menedžer kupi neko podjetje in prva stvar, ki jo naredi, je ta, da odpusti delavce, demontira tovarno in morebiti ostanek dela da v outsourcing …

Tudi svoboda je danes v službi postkapitalizma. Je način, kako postkapitalizem (in postsocializem) obvlada posameznike. Danes so ljudje vklenjeni v služenje postkapitalizmu ne zato, ker so nesvobodni, pač pa za to, ker so svobodni, torej prek svobode. A ne kot v kapitalizmu, prek nuje (življenja, telesa, zgolj-delovne sile), temveč zavoljo »nuje duše same«. Poglejte naokoli! Sama svoboda na vsakem koraku! Še več, sama ljubezen vsepovsod! In še več, samo (presežno) »uživanje« vsepovsod!

Danes, skratka, vsaj po moje, ne gre več zato, da bi »ukinjali delo« in ne za to, da bi »spreminjali svet«. Svet – če imamo sploh še opraviti s svetom – se namreč še prehitro spreminja »sam od sebe«, in sicer v službi postkapitalizma, »svobode duše« in Ljubezni. Danes gre predvsem za to, da temu neskončnemu in čedalje bolj noremu samospreminjanju postavimo meje! Levičarska pozicija, po moje, enostavno ne zadošča več, če ni že povsem izginila s tem, da s svojim »spreminjanjem« postaja ravno nasprotje tistega, kar bi bojda rada bila: namreč to, da se s svojim antipolitičnim poudarjanjem The Social čedalje bolj vpisuje med najbolj produktivne sile postkapitalizma. Nasproti brezmejnosti, nasproti permananci spreminjanja in upanja na »ukinitev dela« je danes treba predvsem znati in zmoči postavljati meje, zamejevati (oblikovati »mesta«, topoi) to neskončno produkcijsko norenje in te norosti nenehnega spreminjanja. Nasproti svobodi – to bo nemara eden najtrših orehov, ker se nahajamo na točki nuje »kritike svobode« – je danes treba vzpostavljati predvsem enakost ter zmoči misliti čez delo. To se pravi, da je treba zmoči misliti politično enakost (in delovati v tej smeri); ta pa potrebuje zamejenost (mesto), tako kot demokracija (za razliko od republike) potrebuje polis. Zgolj svoboda je zadeva, ki jo z nedvomno lahkoto kapitalizira kapital in jo uveriži v postkapitalizem. Zajezitev svobode s strani enakosti pa je nekaj, kar bi – vsaj po moje – lahko začelo zamejevati in omejevati tudi vsakokratni kapital, da o postkapitalizmu niti ne govorim. Iz smeri dela (poiein, poiesis) in na njem temelječe svobode ter ljubezni, se je treba zmoči preorientirati v smer političnega mišljenja in političnega delovanja (praxis) za pravno in politično enakost. Marx tega elementarno ne pozna in tudi ne zmore, saj pojma praxis (ki ga sicer enormno uporablja) sploh ne obvlada in pod njegovim imenom pravzaprav prodaja poiesis (delo), oboje pa vztrajno konceptualno zamenjuje, v končni instanci pa potaplja v eno.

Pri vsem tem pa se kot bistveno vprašanje sedaj postavi nekaj na prvi pogled silno nebistvenega. Pazljivi moramo denimo biti na takšne drobnarije, da je demokracija nekaj radikalno drugega kot republika. Obojega na noben način ne smemo mešati, da ne dobimo – kot se nam je nedavno pripetilo v Sloveniji – republiko namesto demokracije (to je bistvo janšizma in tega, kar počno gospodje okoli dr. Jambreka) ali kot se nam je pripetilo pred petnajstimi leti, ko smo dobili svobodo namesto enakosti. Vse to in še marsikaj drugega je povsem nemisljivo iz Marxove pozicije dela in njegovega radikalnega nerazumevanja, zavračanja politike (zanj je to bilo treba kratko malo »ukiniti«), kar samo še bolj banalno ponavljajo njegovi današnji dediči, s čemer vso politiko prepuščajo kapitalski desnici.

V danem postkapitalističnem trenutku je torej zadeva bolj kot ne žalostna, da ne rečem katastrofalna: prefinjenost politične analitike, poznavanje antične politične akribije in, denimo, razvejanih aristotelovskih pojmov in njih izpeljav, ki so elementarna predpostavka tako razumevanja kot tudi našega obstoja na ravni zgolj-eksistence, skušamo nadomeščati s predpotopnimi »ekonomskimi« strdinami tipa »delo« in »kapitalizem«. Smo, skratka, v položaju, kot če bi nekdo skušal popravljati mobitel z macolo, dušo pa z puščanjem krvi.

Mišljenje

Naj končno sklenem to rahlo depresivno predavanje: ne-več-svet, s katerim imamo danes opraviti, ni več nekaj, kar je treba spreminjati, saj se spreminjanje dogaja neprestano in tako rekoč samodejno. Učinkuje kot nekakšen avtomaton, na katerega s »presežnim spreminjanjem« sploh ne moremo vplivati drugače, kot da ga le še pospešujemo. Samodejnost avtomatona, ki nam je »ušel«, je tisto, čemur moram zmoči predvsem postavljati meje (celo ustavljati ga!), ne pa, da ga še dodatno pospešujemo s svojim delom. Da bi to bilo možno, je zadevo ne-več-sveta treba najprej zmoči misliti in interpretirati, tega pa z Marxovo pomočjo nikakor ni več mogoče. Predpostavke, iz katerih gradi Marx, so radikalno vprašljive in problematične, zlasti kar se tiče kompleksa družbe in družbenosti. Prehod od dela (poienin, poiesis) na delovanje (praxis) je tisto, kar moramo zmoči na ravni mišljenja (in predpostavk), kar pa je vse prej kot lahka naloga, saj gre za nekaj, kar naravnost terja »spremembo paradigme« mišljenja in delovanja. 

Velikanska oteževalna okoliščina je vsebovana v tem, da je ravno mišljenje danes nekaj, kar sodi med daleč najbolj ogroženo izmed vseh človeških dejavnosti (še bolj kot iz njega izhajajoče delovanje). To je vse prej kot naključno. Po eni strani imamo svobodo vsakega posameznika, da individualno ali v družbi meni in čveka, kar mu paše (to imamo ponavadi za mišljenje in svobodo). Po drugi strani pa imamo opraviti s temeljno značilnostjo postkapitalizma, ki temelji na »družbi znanja« in ki si mora nujno, da bi sploh obstal, ravno podrediti mišljenje. Produkcija dandanašnji ne temelji več toliko na »grobi« delovni sili in na telesu, kot na čedalje bolj množični skupini delavcev, ki delajo s svojimi možgani in ki se jim pravi knowldege workers. To so današnji »proletarci«, to so vsi univerzitetniki, akademiki, novinarji, televizijci, svečeniki, zdravniki, pravniki, pa naravoslovci, vsi tisti, skratka, ki so osrednji motor postkapitalizma, pa naj se še tako počutijo kot nekaj več. Ravno na tem nekaj-več jih postkapitalizem drži v zlati kletki Ljubezni in Svobode ter svobodnega ustvarjanja (poiesis). Njihova proletarskost seveda ne temelji več na tem, da so oropani dobre plače in lepe hiše ali dragega avtomobila. Njihova revščina je v tem, da več ne mislijo in da niso zmožni mišljenja. Ni več revščina v tem, da nekdo umre od lakote (govorim seveda o »razvitem Zahodu«), danes je reven tisti, ki se baše z mesom in belim kruhom, če naj rečem pregovorno. Reven je danes tisti, ki se baše z vednostjo in znanostjo in je popoln idiot na točki samostojnega, kritičnega mišljenja in ki izven svoje profesije (izven svoje čislane strokovnosti!) ne vidi prsta pred nosom. Mišljenje namreč ni nekaj, kar je moč izenačiti z  znanstvenim postopkom in znanostjo, kar je moč zvesti na te ali one metode in kjer bi človek lahko bil kakorkoli na varnem, v gotovosti. Mišljenje je tisto, kar se dogaja med ljudmi, kar je pluralno in nepredvidljivo, kar meri na politično delovanje in kar se vedno lahko sfiži. Mišljenje ni ne individualno ne subjektivno mnenje niti verjetje v smislu (absolutne) vednosti in ni znanost, ampak se hkrati nahaja »nekje vmes« in obenem čez vse to. Je zadeva drugega in drugačnega rodu, kot je vse izmed naštetega. Naj rečem v prostorski prispodobi: med individualnim mnenjem in brezosebnim védenjem (znanost, strokovnost) ni ne praznega prostora in ne Niča; ta vmesni prostor je mesto možnega mišljenja, ki pa je tukaj in zdaj nekaj najbolj zradiranega in za kar se moramo šele potruditi, da bo ponovno vzbrstelo.

Za konec pa znova nazaj k humanizmu: danes je biti humanist hkrati premalo kot tudi nevarno in samozavajajoče (to je nekakšna »lepa duša«, bi verjetno danes ponovil Hegel). Potrebno je bistveno več: treba je nepopustljivo vztrajati pri mišljenju, vsakokrat na novo, treba je iti čez znanstvene metodologije, ki zlahka ugonobijo mišljenje in so mesto, kjer je situirano današnje gospostvo. Nasproti sterilno objektivni in nevtralni akademiji, ki danes funkcionira kvečjemu še kot srednjeveška Cerkev, in nasproti metodični filozofiji (ta dokončno zmaga nekako po Heglovi Logiki), je zopet treba zmoči afirmirati nepopustljivo mišljenje težko ulovljivega mojstra Aristotela. Čast in oblast, ki je danes v rokah akademije in neštetih ločin (post)platonistov, je nekaj, kar je treba radikalno postaviti pod lupo premisleka. Nenazadnje tudi tako, da vzpostavljamo takšne sprotne liceje, kot je ta naš današnji. Akademska sfera nasploh, znanost in t. i. strokovnost (bistvo obojega je knowledege, bolonjska reformacija pa vas točno tja preganja), je elementarni strup za mišljenje. Če hočete danes misliti, je treba ven z univerze! Ven pomeni ne le mišljenjsko, pač pa zmoči se tudi politično izpostaviti, kar občasno pomeni tudi fasati jih po glavi … A to je nekaj, kar misleče in politično bitje mora vzeti v zakup.

In prav na tej točki mislim, da je Marx še danes lahko aktualen: čeprav je Marxov teorem v jedru antipolitičen in je vreden vsake graje na številnih točkah, pa je Marx nedvomno bil izrazita politična žival. Topogledno najbolj cenim njegov pogum in pripravljenost na politični boj, čeprav je sam vse to mešal z vednostjo (razredna zavest) in znanostjo (to je tisti kategorični imperativ iz enajste teze, ko dejansko pravi nekako takole: »mi pa vemo, da je svet treba spremeniti«), najbolj pa z  družbenostjo. Njemu lahko vse to morebiti odpustimo, saj je živel v 19. stoletju, tem pa, ki danes lomastijo naokoli, povrh vsega še »v njegovem imenu«, pa tega ni moč.

Prav za konec bom nekoliko nenavadno reinterpretiral njegovo enajsto tezo: »Postmarksovski filozofi so ne-več-svet samo različno spreminjali – gre pa za to, da ga začnemo misliti in interpretirati.«