V minulih mesecih sem se pogosto zazankal v mislih na prihajajočo jesensko klubsko sezono, ki je v »normalnih« okvirih nismo doživeli vse od leta 2019. Medtem je pričakovano nekoliko uplahnila naša želja po druženju, petju in plesu, nenazadnje pa tudi občasnemu kolektivnemu razvratu v objemu klubskih zidov. Presenetljivo hitro smo se privadili na misel, da so oktober in meseci, ki mu sledijo, čas za kvačkanje, pečenje kostanja, binganje raznih serij in dolgo odlašano branje knjig, ki so se skozi leta nabrale na naših knjižnih policah.
Skoraj pozabili smo, da je bila jesen vselej tudi čas začetka nove sezone klubskih dogodkov, ki Ljubljani in nekaterim drugim slovenskim krajem dajejo urbani pečat. Potrebno je bilo kar nekaj samorefleksije, da sem se otresel introvertiranosti, ki sem se je bil nalezel v času karanten. Skoraj sem pozabil, kako sproščeno preživljati čas pred, med in po koncertu kako, se približati ljudem, ki jih nisem srečal že vsaj leto dni, ali kramljati o vsakdanjostih, ki niso vezane na protikovidne ukrepe in skorajšnji konec sveta. Ta notranji klic po begu v cono udobja, pod mehke odeje, kjer lahko večer zapravim ob še eni brezvezni Netflix produkciji, sem počasi, toda vztrajno zatiral in ga sčasoma tudi povsem utišal. Klubski človek, ki živi v meni, se je končno prebudil iz sna. Spomnil sem se, zakaj sem se pred približno petnajstimi leti zaljubil v klubsko sceno. Spomnil sem se, zakaj mi neodvisni klubski prostori in avtonomne cone še naprej predstavljajo nekakšne mini utopije ali, bolje rečeno, samozadostne družbene oaze, ki obstajajo oziroma se trudijo obstajati izven vseobsegajočega neoliberalnega okvirja. V najbolj idealnem scenariju predstavljajo portale do alternativnih oblik samoorganiziranja, kjer lahko marginalne skupnosti gojijo bolj nekonvencionalne, nehierarhične odnose in preizkušajo neortodoksne modele delovanja in sodelovanja, ki niso podrejeni neizprosni logiki kapitala.
Klubska scena, pri čemer imam v mislih koncertno produkcijo, organizacijo klubskih dogodkov in nasploh druženje po klubih, je bila (pre)dolgo v krču. Nekateri starejši zanesenjaki in izkušeni kadri so zamenjali posel, dolgoletni programski vodje pa so se končno »upokojili«. Številni milenijci s(m)o pandemijo izkoristili za tranzicijo iz aktivnega nočnega v umirjeno družinsko življenje. Po nenadnem pomladnem odprtju smo organizatorji in promotorji za silo pokrpali klubske programe in ob poletni festivalski ter drugi open air ponudbi nudili priložnosti tudi za clubbing tudi v Ljubljani. Prvi val obiskovalcev je v začetni ekstazi zasedel vse kapacitete, a je prvotni zagon hitro izzvenel in ponovno se je vzpostavila realna slika. Vsi smo čakali na oktober in začetek novega cikla v upanju, da tokrat ne več bo prihajalo do prekinitev. Otvoritev jesenske klubske sezone je številnim tistim, ki s(m)o na tak ali drugačen način vpeti v klubsko kulturo, simbolizirala dolgo pričakovani ponovni zagon in priliko za začetek nove dobe. A je trenutna situacija v primerjavi s časom pred pandemijo otipljivo drugačna. Prišle so nove generacije, ki zaradi okoliščin sploh niso imele šanse vstopiti na klubsko sceno. Med pandemijo so vlogo klubskega druženja prevzele privatke, kjer s(m)o cele noči plesali doma v družbi najožjih prijateljev. Drugi so se znašli drugače in fizično druženje nadomestili z virtualnim. Nekateri so svoje virtualne klube vzpostavili v kiberprostoru na platformah, kot je Discord. Slovenski internetni hyperpop kolektiv Aseben je denimo namesto klubskih dogodkov v času zaprtja v kultni videoigri Minecraft organiziral več virtualnih rejvov, s katerimi je naslovil segment mlajše generacije, ki je vpet tako v glasbeno kot v gejmersko sceno. Toda že pred pandemijo je vloga klubskih prostorov med mladimi počasi izgubljala na relevantnosti. Obisk kluba je postal zgolj ena od številnih opcij za preživljanje prostega časa. Ob vse bolj borni slovenski klubski sceni (ciljam predvsem na domačo Goriško, kjer sem najbolj opazil ta zaton) pa nas niti ne more presenečati, da so mladi gravitirali proti drugim družbenim sferam in interesom.
Kot predstavnik poosamosvojitvenih generacij spadam med tiste priviligirance, ki smo vrhunec slovenske klubske kulture, če za slednjo okvirno štejemo obdobje med poznimi 80. leti in letom 2010, ko je klub imela skoraj vsaka slovenska vas, ujeli za rep. Prav smešno star se počutim ob misli, da smo milenijci v srednješolskih letih, nekje med letoma 2005 in 2012, odraščali v povsem neprimerljivih razmerah, ko gre za odnos do glasbe, nočnega življenja in klubske kulture. Najbrž zveni patetično, da tožim po starih časih in nostalgično podoživljam vse klubske izkušnje, ki so me formirale kot posameznika in v meni vzbudile nenasitno ljubezen do glasbe ter vsega (ob)glasbenega. Toda vsakič, ko se pogovarjam s sedanjimi srednješolci iz goriških koncev, ali bruci, ki pravkar odkrivajo pluse in minuse ljubljanske klubske scene, se mi ti preprosto zasmilijo. Šele danes se zavedam izjemnosti dejstva, da sem lahko v okolici domačih Goriških Brd redno obiskoval raznorazne koncerte in elektronske dogodke. Skoraj vsaka vas je imela svojo mladinsko sobo (ali vaški klub, če želite), ki je občasno organizirala kakšen glasbeni dogodek. Redno sem obiskoval legendarni klub Strelišče, ki je takrat ravno ponovno zaživel (vmes je prostor več let stagniral zaradi uničujočega požara). Prav tam sem ponotranjil vsa »pravila in dolžnosti« klubskega življenja. Naučil sem se preživljati čas z ljudmi različnih interesov in ozadji, ki so iz različnih razlogov gravitirali v ta prostor, in jih obravnavati enakopravno, ne glede na starost, politične barve ali izobrazbo. Obstajal je nek tovariški duh, kjer smo se mulci učili od veteranov, in obratno; skratka, prihajalo je do neformalnega predajanja različnih oblik znanja. Prav v Strelišču sem soorganiziral prve koncerte in elektronske dogodke, kjer smo za vse poskrbeli predstavniki podmladka. Seveda je bilo preprek na pretek, a nam je prav to nudenje priložnost za »zajeb« dajalo zagon in višalo samozavest.
V gradu Vipolže, danes znanemu kot Vila Vipolže, ki je od sredine 80. let veljal za enega od centrov goriške alter scene in je vse do prenove deloval kot klubski prostor, smo se lahko redno udeleževali koncertov domačih in tujih alter bendov in v čezmejnem duhu spoznavali somišljenike iz Furlanije – Julijske krajine. V okviru poslovilnega dogodka, ki je leta 2012 v Vipolže pripeljal nepredstavljivih 1200 gostov iz Italije in Slovenije (vas ima danes 459 prebivalcev), sem doživel svoj prvi pravi rejv. Streljaj čez mejo, v predmestju Gorice v kraju Ločnik, je obratoval Pieffe Factory, klub svetovnega slovesa, kjer sem doživel nastope nekaterih najbolj vplivnih metal, hardcore in punk bendov vseh časov. S kolegi smo skoraj vsak vikend preživeli na Mostovni, ki smo jo takrat šteli za generalštab slovenske metal in hardcore scene. Prav Mostovna je bila najbolj formativna, da sem danes aktivno vpet v glasbeno sceno. Naučila me je nians med različnimi subkulturami in glasbenimi žanri, pravil nočnega življenja in spoznavanja novih ljudi. Kot najstnika, ki je rad popival, me je soočila z lastnimi fizičnimi mejami. Vsakič znova me je prisilila v upoštevanje dogovorov s starši in prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja. Nudila mi je možnosti za nastopanje z bendi in odkrivanje elektronske glasbe (v tem času sta zaradi številnih italijanskih oblikovalcev doživljali razcvet drum’n’bass in dubstep scena). Večina ljudi iz Nove Gorice in okolice, ki jih danes štejem med prijatelje ali vsaj dobre znance, mi je na neki točki pot prekrižala prav na Mostovni. Povedno je, da ob sporadičnih obiskih Mostovne danes videvam iste obraze, med katerimi vsakič znova pogrešam mlajše generacije, ki so prišle za nami, ko je bila lokalna klubska scena že v zatonu. Danes pa o njej sploh ne moremo več govoriti brez kančka cinizma.
Zgoraj izpostavljeni klubski prostori so v mojih srednješolskih letih predstavljali le majhen segment bogate primorske klubske scene. Če bi temeljiteje pregledal takratno ponudbo na Goriškem in v širšem regiji (koncerte smo obiskovali med Tolminom, Ajdovščino, Sežano in Ilirsko Bistrico), bi me aktualno mrtvilo le še dodatno potrlo. Ob upoštevanju vseh teh okoliščin nas nikakor ne sme čuditi, da imajo popularna glasba, subkulture, obiskovanje koncertov in klubska scena med generacijo Z precej drugačno funkcijo in pomen. Nič ne pomaga, da si nekateri še naprej trmasto pokrivamo ušesa v prepričanju, da je popularna glasba vendarle najbolj priljubljen način prebijanja prostega časa. Statistike nam že vsaj dvajset let, še posebej pa v zadnjem desetletju, kažejo precej drugačno sliko. Skupno preživljanje časa ob živi glasbi ali selekcijah lokalnih didžejev v skupnostnih klubskih prostorih predstavlja le eno od številnih opcij, ki so trenutno na voljo. Mulci lahko izbirajo med videoigricami, družbenimi omrežji (prednjačijo TikTok, Snapchat in Instagram), platformami za pretakanje glasbe in video vsebin, raznimi oblikami virtualne resničnostni, virtualnimi koncerti in rejvi, prekupčevanjem kriptovalut ali NFT-jev itd. Ko se na neki točki privadiš komunikacije preko kanalov platforme Discord, medtem ko s prijatelji skupaj igraš League of Legends in na Spotifyju poslušaš nove albume svojih najljubših izvajalcev, zmanjka argumentov za druženje v klubu.
V zadnjem desetletju so se stvari radikalno spremenile. V pogovorih z akterji iz različnih slovenskih klubov hitro spoznaš, da se v večini primerov izkušnje prekrivajo. Ljudje, ki so pred približno 20 leti vzpostavili in kasneje uspešno vodili lokalne klube po slovenskih krajih, so se vmes postarali in izgubili interes za sodobne glasbene trende. Zaradi preveč ponosne, včasih celo vrtičkarske mentalitete (»to smo vse mi zgradili; mladi niso zainteresirani; če jaz grem, stvari ne bodo več delovale kot bi morale«) se v tem času ni uspel oblikovati podmladek, ki bi prevzel vajeti. Preprosto ni prišlo do prenosa znanja na mlajšo generacijo, ki je medtem izgubila interes za klubsko sceno in se je našla v drugih sferah. Mladi so vse manj zahajali v lokalne klube, povprečna starost obiskovalcev pa je nevzdržno rasla. Naenkrat se je prenekateri slovenskih klub znašel v situaciji, kjer ni novih generacij, ki bi ga bile pripravljene voditi. Posledično starejši člani klubov tarnajo nad situacijo in komaj še uspevajo snovati programe, ki bi odražali duh časa. Skupaj z njimi pa se stara tudi publika, zato se programski vodje pogosto znajdejo v zanki, ko namesto nadobudnih bendov vabijo zgolj še tista imena, ki bodo privabila vsaj old school fene.
V tem kontekstu je Mostovna eklatanten primer zamujene »klubske tranzicije«, ki ima lahko daljnosežne posledice za alternativno kulturo v celotni goriški regiji. Ko govorimo o procesu »propadanja« slovenske klubske infrastrukture in scene, moramo izpostaviti vlogo projekta Klubski maraton, ki ga od leta 2001 organizira Radio Študent. Če je po pričevanjih vpletenih slednji v prvem desetletju in še nekoliko kasneje predstavljal enega ključnih povezovalcev domače glasbene produkcije in klubske scene, se je situacija v zadnjih letih občutno spremenila. Mlajši sodelavci Radia Študent, ki so vpleteni v organizacijo Klubskega maratona, se že nekaj časa soočajo z mankom aktivnih klubov in kolektivov, ki bi sploh lahko gostili vsakoletne udeležence te vseslovenske turneje. Od močno razvejane klubske mreže, ki je tako domačim kot uveljavljenim tujim bendom nudila infrastrukturo za turnejske datume tudi izven Ljubljane in osrednjih slovenskih mest, je ostala le pustinja. Na žalost pa še tisti klubi, ki na koncu pristanejo na gostovanje Klubskega maratona, komaj lahko nudijo produkcijo na profesionalnem nivoju, kot smo ga bili vajeni prej.
Pričujoča kolumna je na eni strani glas vpijočega v puščavi, ki želi v času, ko je strah pred človeškimi stiki ponekod še vedno živ, opozoriti na pomen prebijanja časa v skupnostnih prostorih, kjer nam ravno »vsiljena« bližina omogoča preseganje različnih delitev in iskanje skupnih interesov ter vrednot. Je tudi nekakšna avtobiografska reminiscenca, ki je sama sebi namen, a vendar se v fragmentih spominov, ki so ujeti v plazmo preteklega časa, skrivajo tudi odmevi neke precej drugačne družbene klime, v katerih so nastali. Zdi se namreč, da je obstoj in pomen klubskih prostorov v dialektičnem odnosu do sodobne tehnologije ter njenega vpliva na naše preživljanje prostega časa. Ko razmišljam o klubski sceni izpred 10 ali 15 let, imam občutek, da opisujem neke daljne čase, ki so bližje alter sceni 80. let kot pa aktualnemu dogajanju v letu 2022. »The times they are a-changin’,« je pel Dylan. Neodvisni klubski prostori in avtonomne cone preprosto nimajo več iste simbolne vloge, kot smo jim jo pripisovali zadnjih 40 let. Ali je to posledica počasnega razkrajanja skupnosti na vseh nivojih zaradi neoliberalnega družbenega ustroja ali nebrzdanega tehnološkega napredka, ki vse bolj vpliva na medčloveške odnose, bodo odgovorili sociologi. Ne glede na razloge sem prepričan, da je treba klubsko sceno in neodvisne klubske prostore brezpogojno podpreti kot solidarnostno gesto proti nadaljnji atomizaciji in individualizaciji sodobne družbe.
Generacija 80. let je kanonizirala klubsko alter sceno. Kasneješe generacije so slovensko klubsko sceno postavile na svetovni zemljevid. In čeprav smo bili pozni, smo milenijci na lastni koži vsaj še izkusili, kaj lahko nudi razvejana in razgibana glasbena ponudba alternativnih glasbenih prizorišč. Nujno je, da tudi mlajšim generacijam, posebej tistim, ki so bile zaradi pandemije oropane teh izkušenj, predstavimo in omogočimo svobodno delovanje v neodvisnih klubskih prostorih in avtonomnih conah, ki lahko edini nudijo platformo za raziskovanje drugačnih načinov (so)delovanja in kolektivno zamišljanje drugačnih prihodnosti. Nedavna vzpostavitev avtonomne cone Plac v Ljubljani je odličen korak v to smer.