Identiteta Slovenije

Kako opredeliti identiteto slovenske države v 21. stoletju? To vprašanje je vse prej kot nepomembno. Terja namreč odgovor, brez katerega ni mogoče voditi niti notranje niti zunanje politike. A če pustimo ta politični element ob strani: brez odgovora na vprašanje lastne identitete država ne more uspešno izvajati procesa socializacije, t. j. ustvarjanja slovenskih državljanov skozi šolski sistem. Vprašanje identitete je vprašanje samobitnosti; je vprašanje o biti: tukaj in zdaj ter za prihodnje rodove.

Kje se torej skriva problem identitete slovenske države? Zakaj se nam zdi, da je ta neizbrušena; da je razklana in da je kot take – ene same – pravzaprav ni? Na tako zastavljena vprašanja bi lahko podali celo plejado odgovorov. Ker za to nimamo prostora, se bo treba omejiti na tiste najbolj prepričljive. Med njimi so vsaj: zgodovinski, geografski, kulturni in politični odgovori.
Vsi štirje so med seboj tesno in morda celo neločljivo povezani. Zgodovina Slovenije je bila neizbežno pogojena z našim geografskim položajem. Slovenski narod, o državi vse od Karantanije pa do leta 1991 ne moremo govoriti, je bil in ostaja na presečišču najpomembnejših evropskih svetov. Na našem ozemlju, oz. vsaj v njegovi neposredni bližini, se v etničnem smislu stikajo romanski, germanski, ugrofinski ter muslimanski svet.
Sami kot slovanski narod, če se naslonimo na nekatera zgodovinska dognanja, menda nismo enovita tvorba, temveč so Slovani v Vzhodnih Alpah, iz katerih smo kasneje izšli Slovenci, nastali iz dveh slovanskih tokov: prvi je prihajal s severa, drugi pa z juga. Slovenska slovanskost je sicer prav zaradi življenja na križišču najpomembnejših evropskih svetov nekoliko specifična.
Verjetno smo najmanj slovanski od vseh Slovanov. Na racionalni ravni smo se navzeli ratia germanskega sveta, kultivirane radoživosti romanskega sveta, na podzavestni in čustveni ravni pa v nas še vedno brbota nemirna slovanska kri. To je, morda boste soglašali, precej shizofren nacionalni mindset, ki nas v identitetnem smislu potiska v vse tri svetove, hkrati pa ostajamo sami v svoji specifiki.
Z drugimi besedami, v evolucijskem smislu je slovenska identiteta čisti postmodernizem: slovenstvo je kompozicija slovanstva, germanstva, romanstva – vse to, a hkrati nič samo od tega. Slovenstvo je tako težko opredeljivo z vidika zunanjih opazovalcev, z vidika nosilcev te identitete pa je pogosto zelo naporno, saj v enem združuje kulturne elemente, ki so morda v bistvenem nezdružljivi. To poraja tisto znano svetobolje svetožalje, v katerem smo Slovenci zares dobri.
Vse doslej napisano je, če soglašate z mojo tezo, v kar največji meri veljalo do vstopa Slovencev v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tedaj smo v iskanju svoje samobitnosti namenoma pretrgali vez z germansko tvorbo in se skušali izolirati od romanskega sveta, tako da smo poiskali zavetje pri južnoslovanskih narodih. Slovenski narod je tedaj skozi široko odprta vrata stopil na Balkan, od koder se zdi, da ni povratka. To je bil svet – čeprav slovanski – povsem druge mentalitete; povsem drugih uzanc, kot smo ga bili historično vajeni in ki je na nas v kratkih sedemdesetih letih, kolikor je trajal, pustil (dolgo)trajne posledice.
Te so v najširšem kulturnem smislu vidne še danes. Torej dvajset let po tem, ko smo leta 1991, ponovno namenoma, pretrgali vez razvpitega bratstva in enotnosti ter stopili na pota samostojne države, z lastno identiteto, podčrtano z evropskostjo, svetovljanstvom, hkratnim kozmopolitanstvom in komunitarnim pristnim slovenstvom. To je bil cilj, vsaj sam sem ga v tedanjih rosno najstniških letih razumel tako, ki pa ga slovenska politika do danes ni uresničila.Te so v najširšem kulturnem smislu vidne še danes. Torej dvajset let po tem, ko smo leta 1991, ponovno namenoma, pretrgali vez razvpitega bratstva in enotnosti ter stopili na pota samostojne države, z lastno identiteto, podčrtano z evropskostjo, svetovljanstvom, hkratnim kozmopolitanstvom in komunitarnim pristnim slovenstvom. To je bil cilj, vsaj sam sem ga v tedanjih rosno najstniških letih razumel tako, ki pa ga slovenska politika do danes ni uresničila.
Ta je ustvarila in še naprej ustvarja dve Sloveniji. Eno, ki se je menda začela leta 1941, in drugo, ki je nastala leta 1991. Prva črpa svoje korenine v partizanstvu, zato tudi Titu, jugoslovanstvu in je vrednostno ter geopolitično orientirana bolj na jug ter vzhod. Druga ne zanika pomena narodnoosvobodilnega boja, toda hkrati opozarja na njegovo zlorabo v prid titoističnega totalitarnega režima, pod katerim smo kot narod ječali v jugoslovanski kletki. Za to drugo politiko je jugoslovanska epizoda vsaj neuspeh, če že ne prvovrstna napaka, kar ji narekuje vrednostno in geostrateško orientacijo na zahod.
Na teh zgodovinskih, geografskih, kulturnih in političnih predpostavkah torej temelji slovenska identiteta. Zgodba, ki jo Slovenci povemo o sami sebi, v katero verjamemo, se z njo identificiramo – in torej smo. Ta zgodba ni koherentna in skorajda niti ni ena sama. To, seveda ne pomeni, da smo narod brez identitete. Nasprotno, imamo celo (pre)več identitet; katerim pa na eni strani zaradi kulturno-bojnih peripetij, na drugi pa zaradi povsem banalnih personalnih rivalstev v visoki družbi, ne uspemo najti skupnega imenovalca. Ker nam brez njega na dolgi rok ne bo dano niti stati, kaj šele obstati, bi morala biti ena od naših prednostnih nalog njegova identifikacija in perpetuacija. Naloga ni težka, še posebej, ker je cilj znan: to je evropska Slovenija.