Težko je zagovarjati dejstvo, da je hierarhija ključna za doseganje dobrega pri človeških bitjih. Beseda ima sicer pozitiven izvor, »ureditev angelov«, a v naši odčarani dobi jo uporabljamo skoraj izključno v pomenu ureditve od najvišjega do najnižjega člena v nekem sistemu, v splošni zavesti pa se beseda nanaša na nekakšno nepresojno piramidno shemo. Odpor do tega pojma ni neutemeljen. Ljudje »hierarhijo« ponavadi izkusimo kot zatiranje in korupcijo, bodisi znotraj korporacij, kjer mezdno suženjstvo spodnjih slojev služi zaslužku zgornjih, ali znotraj birokracij, kjer tisti spodaj trpijo zaradi napak tistih zgoraj.
Težko je torej biti katolik. Rasti znotraj pedagogike katoliške cerkve pomeni rasti v hierarhiji in skozi hierarhijo. Naj je izražena v estetski obliki, na primer v »poljubu miru«, ki ga pri tridentinski maši duhovnik prenese na diakona, ta na poddiakona, ta pa končno na ministrante, ali pa v ureditvi avtoritete od papeža do škofa vse do duhovnika, ki si jo mora zapomniti vsak otrok, ki odrašča v ameriškem Biblijskem pasu (Bible Belt), da bi se lahko spopadal s protestantskimi vrstniki – hierarhija je povsod.
Glede na očitne primere korupcije, ki spodjedajo hierarhijo Cerkve, je za vsakega katoličana, ki bi rad ohranil svojo vero, ključno, da razvije filozofijo hierarhije oziroma da razišče, kaj hierarhija lahko ponudi svetu, ki se mu upira sam koncept hierarhije. Brez pozitivnega zagovora tega pojma lahko katoličani zapademo v nekakšno ekleziastično kartezijanstvo, po katerem ločujemo med Resnično cerkvijo (ki je izključno duhovna entiteta) in Hierarhično cerkvijo (ki je izključno zgodovinski slučaj). Katoliško razumevanje hierarhije pa ne služi le ohranjanju enotnosti Cerkve in njene specifične identitete: človeka kot takega razume kot hierarhično bitje in s tem razširja domet hierarhije onkraj cerkvenih zidov v vsakdanje življenje, kjer služi kot ključen element za razcvet človeštva.
Hierarhija, struktura moči in vzpostavitev skupnosti
Idejo lahko najbolje razložimo negativno: če hierarhija obstaja zato, da služi določeni plasti svoje ureditve (najbogatejšemu odstotku Zemljanov, škofom ali pa šefu), ni več hierarhija kot taka, temveč struktura moči. Šele ko hierarhija obstaja zato, da bi služila smotru izven sebe, si zasluži polni pomen te besede. Tako lahko ločimo med dvema tipoma hierarhije; med hierarhijo v strogem pomenu in strukturo moči, ki se izdaja za hierarhijo. Pri slednji gre za idiotsko hierarhijo (iz idios, »kar je lastno nečemu«), torej hierarhija, ki se je obrnila proti sami sebi, da bi služila nekemu razredu, medtem ko je prva ekstatična hierarhija (iz ex-stasis, »stati izven sebe«) in je usmerjena k smotru onkraj sebe.
Težko je zanikati, da je ekstatična hierarhija nekaj veličastno človeškega. Če gradim hišo in se mi pri tem pridruži prijatelj, ki se na stvar spozna bolje od mene, bova spontano vzpostavila hierarhijo. Sam se bom odpovedal svojim poskusom kompleksnega zidarstva in se osredotočil na naloge z nižjo zahtevnostjo (npr. na mešanje betona), prijatelju pa pustil, da uporabi svoje znanje višje stopnje. Prijatelja zaradi njegovega »nadrejenega« položaja ne bom preziral, ker nama bo ravno takšna ureditev najbolje služila pri doseganju najinega skupnega cilja – hiša bo zgrajena bolje kot sicer. Najina hierarhija stremi k nečemu. Sva ekipa.
Nekaj radostnega je v tem, da najdem nekoga, ki je boljši od mene – v kolikor je cilj, h kateremu stremim, izven mene. Če pa hlepim po lastnem zadovoljstvu, udobju ali napredovanju, postane obstoj višjega položaja v hierarhičnem redu priložnost za odpor. Moj prijatelj ni več ključen za dosego cilja dobro zgrajene hiše in postane tekmec pri doseganju lastne sreče. Ima boljšo plačo in zaseda položaj, ki njegovim potrebam služi bolje, kot moj položaj služi mojim. V tem primeru obstoj višjega zanika nižjega, prej pa je obstoj višjega služil skupnemu cilju tako nižjega kot višjega. Nižji postane zgolj uporaben za višjega, prej pa sta oba prispevala k cilju izven njiju. Hierarhija postane idiotska, njeni člani se namesto na dobro zgrajeno hišo osredotočajo nase.
Hierarhija je nekaj čudovitega, če jo razumemo ekstatično. Ni nekaj grobo vsiljenega. Je družbeni red, ki ga ljudje zarišejo sami, v svoji skupni viziji cilja. Hierarhija v tem pomenu ni v nasprotju z enakostjo – vsi člani so enako usmerjeni k skupnemu dobremu. V nasprotju ni niti z raznolikostjo – z njo se napaja, saj je prava konfiguracija nizkega in visokega najbolj učinkovit način za dosego cilja, ki presega vsako posamezno raven znotraj hierarhije. Vsakdo, ki je izkusil navdušenje nad pripadnostjo ekipi, pozna ta občutek, ko se hierarhija vzpostavi kot spontan odziv človeškega srca, ko stremi po nečem izven sebe.
Radost hierarhije
Taka je tudi narava cerkvene hierarhije. V svojih temeljih je urejena tako, da dosega smotre izven sebe – čaščenje Boga, odrešenje duš in univerzalno združitev vsega človeštva v Kristusu. Ureditev višjih in nižjih redov – škof, duhovnik, diakon, laik – je učinkovit način za dosego teh smotrov. Napetost med »duhovščino« in »laiki« je jasen znak, da smo pozabili, kaj kot Cerkev počnemo. Pozabili smo cilj, ki presega vse nas in nas združuje v raznoliki enakosti.
Ideja o skupnem smotru, ki človeško skupnost razvršča med višje in nižje, v svojih temeljih nasprotuje marksistični dialektiki, ki predpostavlja neizogiben razredni boj, ki kulminira v izginotju razredov. Enotnost, ki tako nastane, izvira iz sploščitve raznolikosti in se ne opira na tisto skupno dobro, za dosego katerega je potrebna raznolikost v položajih. Vplivna okrožnica Rerum Novarum, ki jo je objavil papež Leon XIII. leta 1891, danes zveni naivno, ko pravi, da mora Cerkev »povezati razrede v prijateljstvu in dobrem duhu« in da »vzajemen dogovor med razredi vodi do lepote dobre ureditve« (navajam po uradnem angleškem prevodu). Zavračanje razrednega boja in njegova zamenjava z razrednim prijateljstvom pa v resnici sledi iz katoliškega dojemanja hierarhije. Vsaka raven hierarhije je v ljubezni povezana z ostalimi ravnmi, v kolikor je vsaka izmed njih potrebna za dosego skupnega, transcendentnega dobrega.
Skozi svoje hierarhično razumevanje stvarstva (in ne kljub njemu) Cerkev istočasno zagovarja radikalno enakost v dostojanstvu med razredi, ljudmi, laiki in duhovščino in tako naprej. Enakost za Cerkev ne korenini v nekem jedru enakomerne in identične vrednosti, ki naj bi bila skupna in a priori dana vsem ljudem, temveč v statusu slehernega človeka kot Božjega otroka. Cerkev ta status opisuje kot usodo, ki jo je človeštvo doseglo skozi posvojitev – Bog sprejme človeštvo v svojo družino preko osebe Jezusa Kristusa. Tukaj mi ni potrebno opisovati teoloških podrobnosti. Dovolj je, če povem, da usmeritev celotnega človeštva h končnemu transcendentnemu cilju – pridružitev k Božji družini – človeštvo ureja v hierarhijo in služi kot pozitivna podlaga za univerzalno človeško dostojanstvo, tako kot cilj dobro zgrajene hiše ureja delavce v hierarhijo in jih krati blagoslavlja z enakostjo, lastno ekipi.
Individualizem in idiotizem
Večji, kot je transcendentni cilj, bolj grozno je, če ga izpodrinejo s cilji imanentnega jaza. Povsem razumljivo je, da je sebičnost duhovščine ustvarila ozračje nasprotovanja hierarhiji. Toda resnični razlog za naš navidezno »naraven« odpor do hierarhije (če odmislimo primere idiotskih antihierarhij) morda tiči v dejstvu, da živimo vpeti v relativno mlado in vprašljivo filozofijo individualizma. Totalna kritika individualistične filozofije presega smoter tega eseja, lahko pa izpostavim dve izmed njenih predpostavk, ki nas usodno ovirata pri vsakršnem zdravem razumevanju hierarhije.
Prva je ideja, da obstajamo brez kakršnegakoli definitivnega končnega smotra, da torej svojega pravega jaza ne odkrivamo, udejanjamo ali izgubimo izpred oči, temveč se odločamo, kdo smo. V luči te ideje se urejenost k nekemu definitivnemu smotru kaže kot nekaj tujega, kar je človeku vsiljeno od zunaj. Če smo res po svojem bistvu bitja brez definitivnega smotra, potem je ekstatična hierarhija, ki je po svoji naravi naravnana k določenemu smotru, za nas nekaj nenaravnega. Kaže se nam kot nekaj nebistvenega in samovoljno izbranega.
Druga ideja, da posameznik obstaja pred skupnostjo, namesto da se konstituira v skupnosti in skozi njo (vselej že v odnosu do drugih ljudi, vselej že sin, vselej že hči), spet postavlja hierarhijo v ekstrinzičen položaj glede na človeštvo. Če je individualnost naša resnična narava, potem naša naravna usmeritev ne more stremeti proti nikakršnemu skupnemu dobrem ali cilju, ampak mora biti orientirana k individualni izpolnitvi in zadovoljstvu. Če jo gledamo skozi prizmo individualnosti, hierarhija mora biti idiotska – ureditev, ki je ne upravičuje skupni cilj, temveč ugodnosti, ki jih nudi svojim posameznim članom. Takšen je vsaj pogled ameriškega liberalizma, ki je utemeljen na teoriji družbene pogodbe, po kateri se človeštvo združi in privoli v to, da mu vladajo – ne zaradi kakšnega višjega cilja izven posameznika, temveč za zaščito posameznika pred drugimi posamezniki.
Ko se te amerikanizirane ideje združijo s kritiko cerkvene hierarhije, dobimo smešne rezultate. Ironično je, da se užaljeni laik in pokvarjeni škof ujemata v skupni predpostavki – da mora hierarhija služiti posamezniku. Duhovnika preziram in se pritožujem nad tem, da si prilašča zmožnost opravičevanja grehov ali da svoj poklic omejuje na moške, ker verjamem, da mora biti Cerkev v svojih temeljih urejena tako, da zagotavlja moje individualno zadovoljstvo, da podpira moje pravice in mojo izpolnitev. Izenačenja laiške in duhovniške funkcije si želim zato, ker mi hierarhična ureditev Cerkve odreka to, kar mi pripada. Tako tudi škof, ki živi v graščini, si prisvaja darove vernikov in še na druge načine zatira Cerkev, implicitno verjame, da je Cerkev namenjena njegovemu individualnemu zadovoljstvu in izpolnitvi njegovih želja. Res je, da si ne želi izenačitve med laiki in duhovščino, ampak le zato, ker je fokus idiotske, navznoter obrnjene hierarhije omejil na specifičen razred posameznikov – ali nemara celo izključno nase. V obeh primerih je ekstaza opuščena zavoljo idiotizma in transcendentni smoter opuščen zavoljo zadovoljevanja lastnih potreb.
Če pa je človekova narava ekstatična, če lahko postanem resnično jaz šeles preseganjem samega sebe in vzponom preko individuuma v Družino, s prehodom iz egoističnega »jaz« k ekleziastičnemu »mi«, iz sebe v drugega – potem je hierarhija umetnost, modus operandi človeka in izpolnitev naše narave. Mati Cerkev tako v svoji hierarhični strukturi postane šola ljubezni, ki človeštvo odvrača stran od egoizma in proti skupnemu dobremu. Radost, ki nam jo vzbuja udejstvovanje v hierarhičnih strukturah, pa naj gre za otroško veselje nad pokemoni ali za odraslo nagnjenost k dobro urejeni skupnosti, nas tako ne razkrinka kot prikrite fašiste ali reakcionarje, temveč je nekaj naravnega za cvetoča človeška bitja.
PREVOD: PETRA PAHOR