Ime, vrezano v drevesno skorjo

Prevzela me je žalost zaradi nesmiselnega naprezanja. Vse to pometanje in pomivanje, sajenje in zalivanje, vsa ta želja po popolnosti, ima sploh kakšen smisel? Rože bi lahko mirno pustila rasti, morda bi malo podivjale, madeži na podu tudi niso pravzaprav nikogar motili. Niti omeniti ne bi bilo treba male, vsakdanje prigode. Poleg tega pa bodo rože zacvetele zaradi drastičnega posega šele, ko mene ne bo več tu. Njihovi rdeči nasmehi bodo v okras prazni hiši. Krvomočnice na mojih oknih rasejo samo zato, da si lahko dovolim gojiti utvaro, da je mogoče imeti najmanj dve domovini, da mi lahko, kljub vsem odsotnostim, prostori, ki jih imam rada, še naprej pripadajo, kot bi bili moj dom.
Pelargonije bi lahko pustila pri miru ali pa bi jih uredila, imela sem obe možnosti in odločitev za eno ali drugo je bila povsem nepomembna. Česar pa nisem predvidela, je bilo, da se mi bodo rože, nakopičene na tleh, spremenile v prispodobo, de se me bo dotaknila melanholija, da se bodo porumeneli listi in olesenela stebla in vsi razsuti venčni lističi – vsak posamezen listič kot kapsula, polna gostega in še vedno tekočega soka – spremenili v spomin, ki ga je nenadoma nemogoče izbrisati. Kapljice cvetne krvi na tleh so postale sled porazov, slabo prikrite notranje krvavitve, suhe solze, ki se vrasejo v meso. Nobene škarje, nobena cunja, nobena metla, nobena plastična vrečka ni mogla več izbrisati čustev, ki so se zbudila zaradi neke naključne podobe.

Poezija je nekaj podobnega kot razsuti lističi cvetnega odevala, ki so me presenetili ob vrnitvi. Pesem je element, ki se vrine med nas in med resničnost, podoba, ki pogosto deluje kot ščit. Tu sem jaz, tamle so stvari, a od njih me ločuje prozorna vmesna zaščitna stena, zid besed. Besede dovoljujejo, da tisto, kar obstaja zunaj mene, prodre v mojo notranjost, a besede dojemanju vtisnejo odtenke, nekatere značilnosti poudarijo, druge ublažijo. Beseda je meč in ščit obenem, lahko rani, lahko zaščiti, lahko pridobi katerikoli odtenek, lahko izrazi bolečino – ali užitek – tudi čez tisti prag, ki ga samo telo zaradi intenzivnosti ne more prestopiti. Ampak besede nam vseeno ne pripadajo, živijo svoja lastna »življenja«, tako neverjetno neodvisna. Besede so zid, ki nas ločuje in nas hkrati povezuje z resničnostjo. Poleg tega to brv delimo z drugimi, v tem kraljestvu samodržci niso možni.
Kode in razbiranja besed se naučimo, ne da bi to opazili. Jezik je prostor, ki ga je preprosto obiskovati, ima natančna navodila za uporabo. Načeloma o tem sploh ni treba razmišljati. Od najzgodnejšega otroštva stvari imenujemo in potem stvari so. Zvok in okus toplega mleka se združita v pojem brez vsakega napora. Zakaj bi se torej trudili ločiti besedo od tistega, kar beseda prestavlja? Nesmiseln, nepotreben napor, ki ne more povzročiti drugega kot dvom.
Poezija seveda ne počne nič drugega kot to. Poezija se posveča poglabljanju brezna med besedo in njeno uporabo, meri razdaljo med golim zvokom in vsem tistim, kar nezavedna uporaba besed nosi s seboj in odkriva, kako sprejemamo predsodke, ne da bi pomislili, od kod so sploh prišli. Res pa je tudi, da pesniki mislijo na telesnost besed, preden sploh razmišljajo o njihovem pomenu, včasih se preprosto zaljubijo v njihov zven. V njihovih rokah zid postane prozornejši, bogatejši v odtenkih, prava prizma, ki resničnost spremeni v tisoč igrivih svetlobnih lis, kot bi se otrok zabaval z ogledalcem. Kakor bi rekel Tomaž Šalamun, pesnik ima namen motiti vse ljudi okrog sebe. Šele v tej igri odsevov lahko ujamemo zapleten ustroj resničnosti. Pod spretnimi prsti nas besede lahko požgečkajo s svojo svetlobo.
Malo teže je opaziti, da pesniki stene, ki jih ločujejo od resničnosti, pravzaprav stalno ojačujejo, načrtno gradijo zaporo, ki naj obvaruje njihov jaz pred tem, da bi ga neukrotljiva, sovražna, nepredvidljiva resničnost sploh dosegla. Ko si je tako uredil jamo, iz katere gleda na prosto, pesnik lahko zaživi po svoje. Ko ima v rokah ščit, ki svetlobo lomi kot prizma, pesnik lahko začne uživati svojo svobodo. Pisati pomeni jezditi konja brez uzde, biti popolnoma prost, napredovati brez vsakega ozira do drugih. Pesnikov ni strah ničesar, to je najpomembnejša značilnost. Pesnik, ki si nečesa ne upa povedati, ni pesnik. Pesnik, ki preračunava, kakšen vtis bodo naredile njegove domislice, tudi ne.

Poezija je nastala, da bi bilo mogoče povedati tisto, česar vsakdanji jezik ne more izreči. Tam, kjer se ljudje začnejo prestopati, češ da nimajo besed, s katerimi bi lahko izrazili, kar čutijo, vstopijo pesniki in dokončajo delo. Ko ob sobotah popoldne brigada smetarjev z vodnim curkom in dolgimi metlami čisti ulice, se ljudje umaknejo na drug pločnik: zapletena opravila je treba prepustiti strokovnjakom.
Slava pesnikov je dejansko zaslužena, dobro opravljajo svoje naloge, izrekli so, česar nihče drug ni bil sposoben. Tako enostavno je pravzaprav povzeti celotno zgodovino svetovne književnosti. Toda vsa ta spretnost vzbuja občudovanje in občudovanje ni nič drugega kakor neke vrste kronična gluhost. V ustih občudovalcev verzi okamnijo, učiti se jih je treba na pamet, da ne bi slučajno premišljevali, kaj sploh pomenijo. Zdi se, da jih res nihče več ne sliši, čeprav odmevajo povsod. To je klasični način udomačevanja poezije. Pozabiti je treba na rane, iz katerih so se verzi rodili, pozabiti je treba na neznanski napor, ki ga je pesnik moral vložiti v to, da si je zgradil dovolj zanesljivo zavetje, v katerem se mu ni bilo treba bati krilatih puščic. Ena najbolje varovanih skrivnosti je ravno tale: Zakaj se to dogaja? Zakaj bralci pozabijo brati pesmi? Zakaj zavračajo vsak dialog?
Ker bi si umazali roke … Poezija je nasičena s sokom, ki prste umaže, če se je le dotaknemo. Pesmi so drobni venčni lističi temnordeče barve, ki jih je veter vrtinčil po balkonu mojega poletnega stanovanja. Če je značilnost pesnikov ta, da se ne bojijo ničesar, je značilnost večine bralcev, da jih je groza možnosti, da bi odkrili, da njihov svet ni natančno takšen, kot so si predstavljali, da je. Brati pomeni vstopiti v nevarno igro, v odnos, v katerem je tisti, ki »samo« opazuje, tudi ranljiv. Pesem nam v trenutku lahko spodmakne preprogo pod nogami. Brati pomeni sprejeti igro zapeljevanja. Prijetno je brati in si pri tem misliti, da je vse tisto, kar vstopa v zavest, namenjeno le meni. Ni težko sprejeti nase vseh vlog in vseh domnevnih namenov besedila. Lepo se je vživeti v vlogo kamnite muze, ki naj bi verze navdahnila. A nihče ne pričakuje, da bi muze govorile. Bralec, ki si ob branju misli svoje, je kakor kamniti kip, ki je nenadoma oživel. Vtis je vsekakor pošasten in strašljiv kot v fantastičnem svetu, kjer negibni predmeti nenadoma oživijo. Ampak bralec mora imeti možnost, da odpre nemogoči dialog z avtorjem, ki ga več ni, ker je svoje besedilo že zapustil. Tak dialog je dejansko prepovedan, bolje se je preprosto poistovetiti s tem, kar je napisano. Ampak, ali je branje, ki ne povzroči nobenega odziva, še vedno branje? Navada je že taka, da v glavnem odobravamo slepo občudovanje, ki se vmešavanju odreče vnaprej, ki hoče samo poslušati, se pustiti očarati. Sposobnosti bralcev, da bi se s pesniki ne strinjali, skoraj nihče ne spodbuja.
S tem pozabljamo, da literatura, kolikor jo je bilo napisane v vseh teh stoletjih in vseh teh jezikih, nima drugega namena, kot da bi nas spravila v gibanje. Beremo, da bi mislili, in mislimo, da bi lahko govorili, da bi lahko drugim povedali, kaj se je v nas premaknilo zaradi prevzetih idej. Tukaj, v tej pripravljenosti, da vrnemo potezo, se šele začne pravo spoštovanje do sogovornika. Če hočemo nekomu res odgovoriti, potem ga moramo razumeti, poslušati ga je treba z največjo možno pozornostjo. Treba je razbrati, kdo govori in za koga govori in na kakšen način gradi most do svojih umišljenih poslušalcev. Bralci vedno vstopamo v svet, ki je bil že zgrajen. Zato se moramo gibati previdno med krhkimi glasovi, ki jih je včasih kaj težko zaznati.

Proces razumevanja je zapleten in mogoče lahko to poskusim razložiti s pesmijo Srečka Kosovela, ki jo hranim v spominu kot uganko od svojega petnajstega leta. Kosovel zaključi opis ljubezenskega srečanja z vprašanjem, ki zveni morda celo malo pretirano: »Ali se ljubiva? Ali sva samo zvezdi, ki gresta čez iste pokrajine?« S tem je pesnik ubesedil nekaj zelo odločilnega: do kakšne mere se osebi, ki se opazujeta »skozi zelene pokrajine duše«, lahko zares slišita? Mar dotik kože ob kožo zadostuje, če nam besede ne pripadajo, če niso del telesa, temveč vedno le projekcija navzven, poskus sporazumevanja. Kako naj torej razumemo razliko med pritrdilnim odgovorom na »Ali se ljubiva?« in neizmerljivo razdaljo med ljudmi, ki preprosto stopajo »čez iste pokrajine«, ne da bi sploh opazili, da so šli drug mimo drugega?
Vsak dan se trudimo, da bi vendarle našli sogovornika, a do združitve ne pride, življenja ni mogoče zamrzniti, noben trenutek ne traja. Zdi se, da je nezmožnost priti do cilja vgrajena v človeka kot biološki mehanizem. Krivdo za neizpolnjena pričakovanja nosijo oči, ki ne zmorejo gledati ničesar drugega razen sedanjosti. Oko ne posname prehojene poti, ničesar ne shrani. Oko gleda in vidi samo, kar je zdaj. Vid torej vzbuja hud nemir, ker se zavedamo, da nam ne dovoljuje ohraniti ničesar. Podobe, ki se nalagajo v možganih, niso trajne, ne morejo ugasiti želje, da bi ohranili tisto, kar pravzaprav že imamo. Oči so nas priklenile na neposrednost sedanjosti.
In hkrati se pogled odpira v prihodnost, oči preiskujejo obzorje z namenom, da nas pripravijo na naslednji korak. A pogled ne seže ravno daleč, vse kar ostaja zunaj dometa, je trdna tema. In vendar se v vsaki sedanjosti odpre prostor, majhna kapsula, v kateri so možnosti predvidljive. V preračunavanju neposrednih nevarnosti se človek lahko zanese praktično samo še na vid, vonj nas je zapustil in intuicija je zgolj racionalna reakcija, nastala zaradi nujnosti razreševanja položaja, potreba, da bi našli kakršnokoli razlago; vse, kar potolaži, je končno lahko sprejeto. Skozi življenje torej napredujemo, ujeti v tesno jetniško celico. Vidimo samo do obzorja, nič dlje. Samo tisto, kar je mogoče zagledati, nam na nek način pripada, za nekaj skopih trenutkov, prede za vedno izgine. Ljubezen, če nas kdaj obišče, zamrzne čas. Ima sposobnost, da do konca napolni miceno celico, ki ji lahko rečemo sedanjost. V takšnem trenutku človek ne misli, ne diha, ne predvideva ničesar, se ne spominja ničesar. Večnost postane nekaj, kar ni več predstava, temveč jo je mogoče doživeti neposredno – a že se izmuzne iz rok, kot pest mivke med prsti.
Kar se lahko zgodi v tej minimalni sedanjosti – v trenutku, ko prihodnost to še ni, a preteklost nima več nobenega vpliva – ne zadostuje. Otroci, pravijo, živijo v neskončno raztegljivi sedanjosti, ker ne gledajo dlje od neposrednega trenutka, ker živijo tukaj in zdaj in so zato pregovorno srečni. Če smo torej pripravljeni sprejeti, da obstaja čas pred zavedanjem nepovratnih izgub, potem to pomeni, da je popolnost mogoče doseči le, če se ne zavedamo ničesar in lahko popolnoma pozabimo na neustavljivo minevanje lastnega časa. Naj jadra usmerimo proti brisanju vsake zavesti? Težko verjamem …
Beseda se rodi iz zavesti, da obstaja razlika med stvarjo in njenim imenom, med zvokom in pojmom in da te razlike ni mogoče ukiniti. Popolno prekrivanje ne obstaja, obstajajo samo približevanja, ki so lahko bolj ali manj prepričljiva. So besede, ki zvenijo strašljivo, druge so nežne kakor objem. Ampak to je tudi vse. Besede nimajo trdne vrednosti, ko jih uporabljamo, se vedno gibljemo po obmejnih pokrajinah. Vedno smo nekje na robu, kjer so ujemanja samo približna, kjer se vse odšteva z ostankom.
Življenje ima torej le težko cilj v tem, da bi zameglili razum in dosegli stanje brez zavesti, v katerem je sreča samoumevna. Najbrž je proces ravno obraten: živimo za to, da zavest postaja vse bolj izbrušena, da razumemo več, da razumemo bolje. Pri tem je bolečina neizogibna, zadovoljstvo nemogoče, a steza, ki se izgublja med skalovjem in robidovjem vseeno odtehta napor: prazne roke imajo sposobnost, da si izmislijo bogastvo.
Jezik ravno zato, ker nam ne pripada, ker ni zlit v eno z mesom, dovoljuje izreči, kar ne obstaja, z jezikom lahko ustvarjamo ex nihilo vse, kar si sploh lahko zamislimo. Jezik lahko vdihne življenje, dobesedno. Še več, da sploh lahko govorimo, da lahko izrečemo eno samo, najbolj preprosto besedo, potrebujemo sogovornika. Preden sploh lahko spregovorimo, potrebujemo nekoga, za kogar pravzaprav govorimo. Jezik je dialog in če ni tebe, sem tudi jaz brez jezika. Rodimo se nemi in najti moramo dovolj velik razlog, da to nemost premagamo. Vsak človek mora zase odkriti razlog, zaradi katerega govori – in s tem razlog za svoj obstoj.

Jezik torej ni tisto, kar je zapisano na papirju. S čim se spopadamo, ko se lotimo prevajanja literarnega dela? Kakšen je pravzaprav material, s katerim delamo? Knjige so narejene iz papirja in papir je v glavnem narejen iz dreves, zmletih, zdrobljenih. Pišemo na to gladko podlago in pisanje je nekaj enostavnega. Poznamo črke, pravila, kode. Nikoli se ne vprašamo, kaj je bilo potrebno, da lahko vse to počnemo tako samoumevno. Zaradi tega se tudi ne zavedamo odgovornosti tega poklica. Z vsako kretnjo, vsakokrat, sodelujemo v zelo intenzivnem, širokem in starodavnem dialogu.
Bukev nas še vedno spominja na zvezo med »knjigo« in »drevesom«. Ta etimologija prikliče v spomin dejstvo, da prvi zapisi niso nastali na gladki podlagi, udobno zapisani s tekočim črnilom, temveč je bilo treba zapisano vrezati črko za črko v podlago, kot je mehak bukov les, ploščica iz gline ali skala.
Pisanje – in prevajanje ni ne več ne manj kot to – pomeni sprejemati dokončne odločitve. Vse, kar je zapisanega, ostane ohranjeno, kakor bi besede vrezali z ostrim nožem v drevesno skorjo. Pogosto pisava zapusti v človeku ta neroden občutek, da smo storili nekaj nelepega, kar okolje umaže, nekaj nespretnega in preveč vidnega. V tem smislu je prevajanje še toliko bolj izpostavljeno početje, ker so odločitve, ki jih prevajalci sprejemamo, ravno tako dokončne kot avtorjeve, a pri tem nimamo iste svobode gibanja. Razumeti knjigo, odkriti v besedah naložene usedline, razbrati ključ nekega določenega razporeda besed ni enostavno, v glavnem zahteva to početje celo človeško življenje.
Stopiti pred gozd knjig, pred to nepregledno množico bukovih dreves, zahteva sposobnost poslušanja, a hkrati je treba sprejeti, da bodo tudi naši koraki pustili sled. Ne moremo vstopiti, ne da bi se zavedali, da bomo dobili v varstvo material, ki je živ in ga moramo torej prenesti naprej v enakem stanju, da ga bodo drugi lahko izkoristili, da bo obrodil sadove, da bo tudi okolje ostalo ohranjeno.
Kadar delamo z jezikom, si je koristno priklicati pred oči podobo drevesa, izmaličenega s srcem, ki ga je zarisala pretirana strast. Koliko večnosti lahko pričakuje zase vulgarna gesta neutolažljivega ljubimca? Tako dejanje vzbudi kvečjemu pomilovanje, sram nas je za tistega, ki si je upal svoja čustva izraziti na javen, tako očiten način. Le čemu ta ekshibicionizem, če je ljubezen stvar, ki sodi v intimne prostore? Drevo bo zraslo, črke se bodo spreminjale, brazgotine bodo nabreknile, morda jih bo tkivo absorbiralo in ničesar ne bo več mogoče prebrati … V vsakem primeru črk ne bo več razbrati, preden bo drevo sprhnelo in izginilo v podrasti.
Prispodobo po nepotrebnem širim, čeprav je neprimerna, da bi opisala dinamičen odnos do jezika. A se mi zdi kljub temu smiselno, da lahko predstavljivo sliko izrabim za to, da pokažem, kako neobstojne so vse besede. Tu so, med nami, vidne in prisotne, a vendar se ves čas spreminjajo. Vsakokrat, ko spregovorim in pišem, se sam vpišem v jezik, vrežem vanj svojo gesto. Ta »rana« je lahko površinska in komaj opraska skorjo, ki vse prenese, a drugič lahko znak zareže globoko, da iz drevesa privre sok in notranje smole obložijo robove rane. Jezika ne moremo uporabljati drugače, kakor da smo njegovi dejavni uporabniki. Nemogoče je stati ob strani in samo opazovati geste drugih, ne da bi si prste umazali s krvavim sokom pelargonij. Vedno, kadar spregovorim, sodelujem v tem »mesarskem« početju. A jezik vse te vreze vpije, vidne ostanejo le poti, po katerih so stopali mnogi, tam se brazde poudarijo, drugje pa se sledi počasi zabrišejo, ko po stezi ne stopa nihče več.
Jezik pač obstaja, če ne pripada neki zavesti. Seveda so ohranjeni dokumenti iz bajeslovno oddaljenih časov, a ne smemo pozabiti, da je vsaka vrstica, vsak fragment, ki ga lahko najdemo, sad geste nekega zaljubljenca, ki je hotel svoji pretirani ljubezni podariti možnost, da se na nek način ohrani. Poezija nastaja, ker bi radi povedali tisto, kar nas presega. Občutimo, da čustva presegajo meje nas samih in ta presežek hočemo shraniti. Ko beremo druge, ko poskušamo razumeti, o čem govorijo, moramo biti sposobni zaslišati tudi šum te prve kretnje, same želje po zapisu. Pesmi so nekaj tako nepotrebnega kot srce, vrezano v skorjo bora, ki raste kje v zatišju. Prvo vprašanje, ki se ob tem vzbudi, je vedno isto: zakaj? Od kod vendar želja, da bi kretnja ostala neizbrisljiva, da bi dejanje avtorja izdalo in ga izpostavilo presoji drugih?

Prevajalci torej delamo z materialom, ki ni material. Past je verjeti, da jezik »obstaja« zunaj nas, oziroma, bolje povedano, to je metafora. In metafore je vedno mogoče prebrati na nešteto različnih načinov. Primerjamo različne elemente in vsak element je mogoče po svoje razlagati. A kako ujeti trenutek, tik preden beseda zakrkne, preden se spremeni v neizbrisljiv zapis? Kje obstaja in kako obstaja jezik, preden je izrečen?
Čuvarji tega neznanskega zaklada, ki polni knjižnice, slovarje in danes tudi neskončne strani svetovnega spleta, smo mi sami, mi, ki smo še vedno tu, ki lahko še spreminjamo izraze in vplivamo na način razmišljanja in odnose med ljudmi. Zato moramo nase prevzeti ogromno odgovornost: ne moremo se izogniti temu, da bi sodelovali v izmenjavi, s katero se jezik ves čas gradi. Vsakokrat, ko nekaj zapišemo ali prevedemo, je v igri cel jezik. Zato moramo dobro razumeti, kaj je pravzaprav treba prenesti. Delo je treba opraviti dobro, napeti moramo čute in biti sposobni ujeti vsak vzgib. To, kar bomo mi sami sposobni ujeti, se bo preneslo v prihodnost. Smo člen v dolgi verigi.

Da sploh lahko živi, mora človek čutiti željo po obstoju. Obstoj brez želje ni možen. Zagotoviti si moramo, da naše besede nekje nekoga zbudijo, da naši dotiki nekoga vzdramijo. Vsi pričakujemo od stika z drugimi nek odziv. Na Kosovelov »Ali se ljubiva?« lahko pritrdilno odgovori le tisti, ki mu je uspelo vzpostaviti dvosmerni odnos. Ljubimec se mora zavedati, da njegova ljubljena ni kamen, da govori pred muzo, ki si upa misliti, govoriti in mu oporekati.
Približati se drugemu je vedno nevaren posel. Če se stik res vzpostavi, potem nikoli več ne bo mogoče stopati drug mimo drugega kakor oddaljene zvezde, ki se srečajo le na kratki poti »čez iste pokrajine«. V približevanju drugemu so napake pogoste, skoraj neizogibne in jih ni mogoče nikoli več popraviti. Z drugim je vedno treba ravnati, kot bi razstavljali eksploziv.
Da bi se lahko odprli, je treba že takoj na začetku sprejeti strahotno dejstvo, da na drugi strani morda ne bomo našli sogovornika. Zato pogosto govorimo pred kamnitim kipom, trmasto prepričani, da smo končno našli nekoga, ki nas posluša pridno in pozorno, kot bi moj lastni obraz odseval v ogledalu. Toda hitro se lahko zgodi, da odkrijemo utvaro.
V tem dialogu, v tem neprestanem iskanju drugega, nastane dodatni izdelek, ki ima velik pomen: tovarištvo. V prostoru poezije lahko verjamemo, da so naše združene moči neizčrpne. Toda moči tovarištva – in to je težko sprejeti – dejansko ni mogoče izmeriti. Kdo bi si upal izmeriti sanje?
Trdnost zveze med tabo in mano, ko sva združena v neprekinjen dialog, v katerem prvi opravičuje obstoj drugega in obratno, ima svojo protiutež v prisotnosti zunanjega sveta, ki je neobvladljiv, uničevalen. A najbolj jedka snov izvira iz same povezanosti. Sovražnik, ki napada iz zasede, je hkrati že prisoten v zvezi tistih dveh, »ki se ljubita«. Popolnost, ki sta jo dosegla, ali vsaj zaslutila, izniči vsako prejšnjo izkušnjo sveta, nič ne more biti več isto, vse vrednote morajo ponovno na preizkušnjo. Nenadoma obstaja mera, s katero se lahko ocenijo vse druge izkušnje, lahko primerjamo njihovo intenzivnost, trajanje, zanesljivost … In vse postane nevredno, ničesar ni, kar bi lahko vzdržalo takšno primerjavo