S Pavlom VI. je na oltar prilezel še en papež. Njegova kanonizacija je bila resda manj bučna kot pri predhodniku in drugem nasledniku, saj se je znašel v družbi politično in medijsko bolj izpostavljenega srednjeameriškega mučeniškega škofa Romera in nekaj redovnih ustanoviteljev in ustanoviteljic skupnosti, za katere niste slišali še nikoli v življenju. Toda s tem, ko so mu v Rimu podelili avreolo, je nabor papežev svetnikov iz 20. stoletja že hudo impresiven. Nepoučenemu opazovalcu, ki bo, denimo, čez nekaj stoletij prišel z Marsa in se ukvarjal z versko zgodovino Zemlje, se bo zdelo, da je naša generacija živela sredi najbolj milostnih in s svetostjo obsijanih časov, kar si jih je sploh mogoče zamisliti.
Seveda mu tega razveseljivega spoznanja ne bo lahko uskladiti z nekaterimi prav tako precej očitnimi dejstvi. Tako bo začuden ugotovil, da se je v desetletjih, ko je Petrovo barko krmarila vojska svetnikov od Pija X. do Janeza Pavla II., katoliški in krščanski svet, ki jim je bil zaupan, pogreznil v dve uničujoči svetovni vojni ter zgledno sodeloval pri nekaj navadnih genocidih in vsaj enem svetopisemskih razsežnosti. Za nameček so se v drugi polovici te svetniške vlade nekdaj cvetoče katoliške pokrajine v Evropi in Severni Ameriki v religioznem smislu spremenile dobesedno v puščavo, čeprav je nekaj tolažbe v tem, da so kljub skoraj popolnoma praznim cerkvenim klopem, ki so ponekod že dale prostor barom, restavracijam in koncertnim dvoranam, blagajne vsaj ponekod še vedno osupljivo polne.
Lik in delo novega svetnika Pavla VI. bosta morda zbudila še največ začudenja. Če kdo, on zlahka obvelja za človeka, ki se v svoji vlogi ni znašel najbolje. Njegov slalom med podpiranjem cerkvene revolucije in pritiskanjem na ročno zavoro, ko so najbolj navdušeni revolucionarji začeli uresničevati svoje mokre sanje, pač ne more obveljati za zgled umnega, po Svetem Duhu usmerjanega vodenja. Morda pa je znamenje svetniške naivnosti, si bo rekel anonimni Marsovec čez nekaj stoletij. A bo potem trčil ob sloviti primer Annibaleja Bugninija, verjetno poglavitnega cerkvenega »strica iz ozadja« iz druge polovice 20. stoletja. Dokler je bil nekdanji kardinal Montini nad njim navdušen, mu je zlahka dovolil razstavljanje dotedanjih bogoslužnih praks na prafaktorje. Ko pa je Bugnini, ker ga je zaslepil lasten uspeh, skušal spremeniti mašni obred v stalni laboratorij svojih najbolj drznih liturgičnih fantazij, se je papeževa ljubezen do njega ohladila. In Bugnini je pristal na izjemno pomembnem in za Cerkev ključnem položaju pronuncija v Teheranu, kjer ga je že pod Homeinijevo vladavino zagrnila koprena pozabe. Četudi je zaslužen ali kriv za nekatere najvidnejše podobe katoliške vernosti, s katerimi se sreča vsak katoliški vernik, zanj ne ve živ krst.
Marsovski zgodovinar seveda ne bo prezrl niti »vzhodne politike« Pavla VI., za katero občasno še danes žanje slavo. A za to, da je prodal nekaj pokončnih prelatov vzhodnoevropskim partijskim aparatčikom in se nastavil fotografom skupaj s katoličanom iz Kumrovca, ki ga je na skrivaj spet sprejel v materinsko cerkveno naročje, potem ko ga je njegov predhodnik izobčil, je iztržil malo. Prosperiralo je nekaj »rdečih škofov«, kakšen tudi v Sloveniji, navadnega katoličana in katoličanko pa so privijali raje bolj kakor pa manj kot prej. Za nameček je Montini razočaral vse napredno človeštvo, ko pred domačim pragom ni prepoznal njegovega glasu v italijanskih komunistih, marveč je svoji čredi naročil, naj se jih še naprej ogiblje kot hudič križa. Zavzetemu raziskovalcu iz prihodnosti se bo skratka zdelo, da ga Giovanni Battista Montini še najbolj spominja na nekega Medičejca po imenu Giulio, ki si je kot papež nadel ime Klement VII. Tudi on je bil znan kot cerkveni slalomist, le da ni nikoli nikomur prišlo na misel, da bi ga zaradi tega postavljal na oltar.
Zatorej lahko našega Marsovca nekoliko prehitimo in zapišemo, da gre poplava papeških svetnikov v 20. stoletju tudi na rovaš skoraj skvarjenega pogleda cerkvenih ljudi na lastno preteklost in sedanjost. Po eni strani se ta napaja pri prepričanju, da se danes ne morejo zgoditi spodrsljaji iz preteklosti. Vse javno zardevanje spričo slednjih je vsaj toliko kot pristen izraz kesanja kot istočasno poudarjanje, da je zdaj vse drugače, boljše in bolj sveto. V zvezi s tem ni zanemarljiv niti najnovejši trend. Če je še v času, ko sem šolske in univerzitetne klopi gulil sam, prevladovalo projiciranje vseh cerkvenih napak tja v srednji vek in renesanso, je danes drugače. Vse bolj se uveljavlja pogled, da so Borgijci in tovariši mučenci v bistvu zgledno sledili znamenjem časa in da ni bilo tako zelo zavržno, če so hoteli malo poskrbeti še za sorodnike. Resnični negativci cerkvene zgodovine postajajo mračnjaki iz 19. stoletja, ki smo jih še nedavno jemali za zgled, medtem ko je danes dovoljeno (in zaželeno) po njih pljuvati kot tistih, ki so iz Cerkve naredili utrdbo nazadnjaštva. Šele svetniki 20. stoletja so popravili njihove napake. In čeprav ni bilo v Pavlu VI. nič medičejske radoživosti, je morda s svojo podobnostjo Klementu VII. za tako razumevanje občestvene preteklosti nadvse prikladen lik. Da, Marsovci se bodo imeli čemu čuditi.