Internet ali nepričakovana odlika nevednosti

Desetega junija letos je Fakulteta za filozofijo in izobraževalne vede Univerze v Torinu podelila častni doktorat iz komunikologije in medijske kulture podelila priznanemu intelektualcu Umbertu Ecu. Svečana podelitev, med katero je profesor odgovarjal na vprašanja novinarjev in študentov, je sprožila vnete razprave o vlogi novih medijev in informacij v sodobni družbi ter dvignila toliko prahu, da je še naslednje dni polnila naslovnice italijanskega dnevnega tiska.

Masa bedakov

Pozornost javnosti je pritegnila zlasti ena izjava. Internet je, pravi Eco, omogočil slišnost veliki množici bedakov, idiotov, gostilniških pijancev, ki bi jih nekoč ostali gostje zlahka utišali, danes pa imajo prav zaradi interneta enako možnost, da pridejo do besede, kot kakšen znanstvenik ali Nobelov nagrajenec. Svoje močne trditve je seveda še dodatno podprl z zanimivimi argumentacijami (o katerih pa tisk – kot bi hotel potrditi njegovo poanto – ni poročal ali pa je poročal površno), ki jih bom skušali povzeti v naslednjih vrsticah.
Za Eca (ki internetu kljub vsemu pripisuje tudi zelo pozitivne lastnosti, ki so predvsem posledica obsežnejšega, hitrejšega in horizontalnega pretoka informacij) je glavni problem povezan z načinom filtriranja informacij na svetovnem spletuin zinstitucijama, ki bi se morali s tem ukvarjati: informiranje in šolstvo. Po Ecovem mnenju bi morali učitelji spodbujati učence, naj pri izpitih uporabljajo internet ali celo kopirajo iz njega, vendar bi morali pri tem uporabiti različne vire (»vsaj 10 različnih spletnih strani«); novinarji, ki se neprestano pritožujejo, da je splet njihova poguba, pa bi morali vsak dan nekaj prostora posvetiti kritični analizi spletnih vsebin. Do tega ne pride, pravi pisatelj, ker so učitelji sámi (bolj kot njihovi učenci) novinci pri uporabi tega orodja in zato popolnoma nepripravljeni, da bi bili kos svoji nalogi; podobno velja tudi za novinarje, ki so poleg tega žrtve želje po tekmovanju s spletom in se zato pehajo za prometom, kliki in dobičkom na škodo storitev (dodajmo, da trženje vsebin, content marketing, s tega vidika dejansko pomeni smrt novinarstva, kot ga poznamo).
Poleg tega, nadaljuje profesor Eco, nam množično komuniciranje, kot vsak proces, sam pokaže tako svoje pozitivne lastnosti, ki jih velja ceniti, kot negativne, ki se jih je treba zavedati. Kot pravi Eco, v vsaki skupini, večji od petdeseterice ljudi (»lahko jih je tudi šestdeset, to ni bistveno …«) govorijo samo norci, saj so modri ljudje navadno obzirni in se zadržujejo, medtem ko so norci brez zavor in se vržejo v iskanje pozornosti ne glede na to, kaj imajo za povedati. Poleg tega so bili prav množični mediji tisti, ki so sčasoma pripomogli k razširitvi tovrstne popačenosti. Televizija je sprva predstavljala zadeve, ki so bile na isti ravni kot gledalec; tako se je lahko ta z njimi poistovetil in do tega, kar je gledal, navsezadnje čutil neke vrste pripadnost. Danes pa, nasprotno, televizija prikazuje najslabše vidike realnosti (pomislimo na porast resničnostnih šovov): poveličuje lik vaškega norčka, do katerega gledalec čuti distanco in večvrednost. Pojav vaškega norčka kot prinašalca resnice – ki svoj vrhunec doseže prav z internetom – ima v končni fazi poguben učinek: množice bedakov, ki naseljujejo internet, ustvarjajo silovit splošni skepticizem, ki meji na nihilizem, in le še krepi težave, povezane s pretočnostjo informacij.

Ali je možen drugačen svetovni splet?

Če torej povzamemo, Eco omenja dve glavni, medsebojno tesno povezani težavi: kako izbirati vire in kako filtrirati informacije. Na tej točki je njegova analiza, kljub svoji lucidni surovosti, nedvomno povsem pravilna, tako pri identifikaciji problema kot predlogih rešitev. Toda Eco k temu doda pesimistično noto: del problema se namreč zdi nerešljiv, saj izvira iz popačenosti, ki je inherentna sami naravi medija in, splošneje, komunikativnemu procesu samemu. Skušajmo razumeti, ali se lahko s to katastrofičnostjo strinjamo in ali je upravičena.
Svetovni splet, world wide web, kakor ga poznamo danes, je bil materialno rojen med letoma 1980 in 1990, po zaslugi dela, ki ga je v CERN-u opravljal angleški informatik Tim Berners-Lee; toda kar se tiče njegovega razvoja, vsaj na konceptualni ravni, sega njegova zgodovina vse do začetka stoletja.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški inženir na bostonskem MIT, Vannevar Bush, zasnoval Memex, napravo, zamišljeno kot nekakšen podaljšek osebnega spomina. Vsak posameznik naj bi na Memex naložil lastne knjige, arhiv in osebna sporočila; vsi ti dokumenti bi postali hitro dostopni prek posameznih postaj (konceptualno podobnih sodobnim osebnim računalnikom), med seboj povezanih prek stabilnih povezav (kot se zgodi z omrežjem svetovnega spleta). Po zamisli Memexa glavna posameznikova zapuščina ni sama vsebina, temveč pot, ki jo posameznik prehodi znotraj mreže vsebin: vozli, ki se jih »dotakne« v svojem življenju.
V šestdesetih letih je nato Američan Ted Nelson, mladi raziskovalec na Harvardu, razvil Project Xanadu, ki velja za prvi pravi projekt hiperbesedila. Za Nelsona, ki je bil vedno zelo kritičen do sodobnega svetovnega spleta – ta ni bil zanj nič drugega kot posnemanje že obstoječih papirnatih oblik komunikacije –, je hiperbesedilo poveličanje nezaporednega pisanja, dokument, ki je lahko sestavljen iz delov drugih dokumentov – te pa lahko takoj izsledimo, določimo in uporabimo; je sredstvo, ki bralcu omogoča izbiro lastne izvirne poti, katere začetek predstavlja ena informacija. Tudi Xanadu, ki je prehodil težavno razvojno pot in postal dostopen javnosti šele v zadnjih letih, prestavlja poudarek od vsebine na povezavo.
Prve konceptualne oblike svetovnega spleta so torej imele zelo drugačne značilnosti, kot smo jih vajeni: v bistvu je šlo za novo idejo literature, mišljene kot kolektivne podpore človeštvu; izvorni viri vsakega dokumenta naj bi bili vselej izsledljivi, določljivi in uporabni; struktura pravega hiperbesedila uporabnika sili (in mu pri tem pomaga) k primerjanju več različnih virov; poudarek je veliko bolj na povezavi kot pa na vsebini, veliko bolj na poti, ki jo opravi posameznik, kot na njem samem.
Zdi se, da nam ta kratka zgodovinska ekskurzija razkriva, da težave, ki nastanejo zaradi izbire in filtriranja informacij, v resnici niso inherentne internetnemu mediju, temveč so neposredna posledica konteksta, v katerem se je razvil svetovni splet,kakor ga poznamo: dandanes so namreč vse strani z informacijami, iskalniki, portali itd. v rokah zasebnih podjetij, ki se ne obnašajo kot storitve, temveč delujejo znotraj tržnega sistema. Ne le, da v tem pogledu stvari, kot so preverjanje virov, hiperbesedilna struktura in kakovost informacije, niso dobičkonosne, temveč so celo kontraproduktivne: če je cilj promet, klik, potem to pomeni, da je spodbujanje bralca, naj pregleda še drug vir, enako, kot če bi stranko spodili iz svoje trgovine in jo potisnili v naročje konkurence. 
Poleg tega projekti, kot so različne wikistoritve ali široka skupnost, ki deluje po principu proste dostopnosti podatkov (Open Source), dodatno izpodbijajo Ecova razmišljanja: navkljub situaciji, opisani v zgornjem odstavku, se del svetovnega spleta vseeno pomika v smer večje participacije, ozaveščanja in deljenja, usmerjenega h kolektivni in skupni intelektualni rasti. Seveda, odgovornost izbire ter filtriranja virov in informacij je izrazito na ramenih vsakega posameznika, vendar je napačno trditi, da internet že po naravi ne nudi instrumentov, s katerimi bi bila ta težava rešljiva.

Saj smo vsi nori

Kaj pa popačenost množičnega procesa komuniciranja? Ali drži, da bedaki, vaški norčki, ki jih omenja Eco, množično motijo komunikacijo in jo tako delajo brezpredmetno?
To, na kar meri Eco v svojem opisu, je v svetu interneta dobro opredeljeno, skoraj institucionalizirano, v pojmu trolanja. Trol je oseba, ki se z drugimi sporazumeva prek sporočil, ki so provokativna, vznemirjajoča, izven teme razprave ali preprosto nesmiselna, z namenom, da bi motil diskusijo in podžigal strasti (zato je takšna oseba pogosto označena kot flamer– »podžigalec«). Dovolj je, da le pogledamo na katerokoli družabno omrežje, forum, novičarsko stran, portal itd., ki ima lastno skupnost uporabnikov, pa ugotovimo, da lahko vsaj polovico diskusij uvrstimo v to kategorijo. Razprave, ki jih napadejo troli, pogosto zamrejo, kar potrjuje Ecovo bojazen. V drugih primerih pa trolov poseg obrodi nasprotne sadove: trol diskusijo obogati, saj druge uporabnike prisili k argumentiranju in utemeljevanju (kar na internetu pomeni zbiranje informacij iz različnih virov), kar rezultira v povečanju znanja, tako skupnega kot individualnega. Primer takšnega procesa je odprta spletna enciklopedija Wikipedija: vsako spremembo enciklopedičnega gesla, tudi najbolj neosnovano in brezpredmetno, pregledajo in popravijo drugi uporabniki, kar po vsakem novem popravku privede do obogatitve spremenjenega gesla. Pomislimo tudi, kako so številni spletni teoretiki zarot privedli do nastanka ogromnih skupnosti »razkrinkovalcev« (debunkers): njihovo neumorno delo na preverjanju dejstev pravzaprav zadostuje potrebam po kritični analizi spletnih vsebin.
Vse te procese, od trolanja do družabnih omrežij in Wikipedije, poganja anarhični pristop, ki je posledica mešanice virtualnosti in anonimnosti, ki jo prinaša internet: vsaka informacija je ločena od avtorja, vrednost ima le kot vozel v mreži. Če drži, da so modri in preudarni ljudje praviloma zadržani glede sodelovanja v množični komunikaciji, pa drži tudi, da internet s tem, ko mnenje loči od avtorja, omogoči, da na površje priplava norec, ki ždi v vsakem preudarnem človeku, kar spodbuja sodelovanje vseh uporabnikov v procesu deljenja in ustvarjanja informacij. Tako se v bistvu ustvarja nekakšna povratna zanka, ki jo na anarhični način generira celota posameznikov, tako norcev kot modrecev. Deliti internet na »koristne« in »nekoristne« uporabnike, kot to počne Eco, ali vztrajati pri individualnem avtorstvu mnenj je dandanes popolnoma anahronistično.

Doba nevednosti

V filmu Birdman or The Unexpected Virtue of Ignorance mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je glavni junak propadli igralec, nekdanji zvezdnik, ki si obupano želi oddaljiti se od lika superjunaka, ki ga je igral pred dvajsetimi leti in kateremu dolguje svojo slavo. Da bi to storil, se odloči napisati, režirati in odigrati gledališko dramo na Broadwayu, ki jo je navdahnila pripoved Raymonda Carverja. Na koncu (spoiler alert!… Sicer pa, če filma še niste videli, si ga čimprej oglejte!) v svoji nameri uspe. A ne po zaslugi svojih umetniških sposobnosti, temveč povsem norega dejanja na odru na večer premiere, ki iz njega ustvari spletno zvezdo. Prav ta nepremišljena gesta nato spodbudi junakinjo filma, neusmiljeno filmsko novinarko, ki je Thomsonu obljubila uničujočo kritiko, da predstavo proslavi z zelo pozitivno recenzijo, katere naslov, ki ga je Iñárritu uporabil kot podnaslov filma, nam pomaga skozi novo optiko brati tudi našo diskusijo: The Unexpected Virtue of Ignorance.
Birdman nas popelje do zadnjega vidika, ki ga Eco, morda tudi zaradi svoje starosti, ne upošteva: internet je dandanes resničen kraj, v katerem bivajo ljudje, mesto s svojo notranjo ureditvijo, jezikom, slengom, zvezdniki, hierarhijami … in predvsem estetskimi pravili. Poskusite poiskati neglasbene videoposnetke z največ ogledi na Youtubu, skočite na 4chan, poiščite pravila interneta (da, obstajajo »uradna« pravila rabe interneta), oglejte si KnowYourMeme… Rezultat bo vedno isti: ugotovili boste, da je večina najbolj priljubljenih vsebin nedvomno grda (skoraj moteča) ali odraža skrajno ignoranco (tudi ironično in hoteno). Na internetu estetska sfera lepega obsega tudi grdo in ne obstaja brez njega: ni torej nujno, da je množična spletna komunikacija zaradi nevednosti puhla, temveč je ignoranca v končni fazi njen temeljni, sestavni del.
Ecove kritike, čeprav utemeljene in delno resnične, so vseeno besede človeka, ki se je rodil, se izobraževal in odraščal v ancien régimu množične komunikacije, zato daje glas kritikam, ki vselej spremljajo spremembe prevladujočega medija: od uvedbe pisave, uvedbe fotografije in filma, vzpona televizije, vse do novih sodobnih medijev … Vedno bodo obstajali žepi odpora, ki bodo trdili, da človeštvo izgublja nekaj pomembnega, medtem ko so v resnici prav oni tisti, ki ne zmorejo v polnosti doumeti duha časa.