Refleksija o intimnosti se vselej dogaja v dvojni perspektivi. Prvič, intimnost se nanaša na posameznika in zadeva tisto, kar ga v njegovi subjektivnosti ontološko opredeljuje. V tem kontekstu lahko razumemo starogrški imperativ »spoznaj samega sebe«. Človek je postavljen pred težko nalogo spuščanja v globine lastne subjektivnosti, odkrivanja, razumevanja in definiranja samega sebe. Descartesov prelomni izrek »mislim, torej sem«, Heglov absolutni duh, ki je na poti samozavedanja, Marxova razredna zavest: vse to so filozofski projekti, katerih koncepti med drugim neposredno naslavljajo in odpirajo področje intimnega. Intimnost tu pomeni »razumeti sebe«, »biti pri sebi« ipd.
Drugič, intimnost označuje odnos z drugimi ljudmi. Intimnost se vzpostavlja pri subjektu, ki vstopa v interakcijo z Drugim. Sartre v knjigi Bit in nič razvije teorijo intersubjektivnosti, ki Drugemu pripisuje ključno vlogo pri ontološki določitvi subjekta. Pogled drugega me pretvori v objekt: drugi me lahko vidi tako, kot se sam nikoli ne morem, s tem pa dobi dostop do »skrivnosti moje biti«. Drugi me razgalja, sem »talec drugega« kot pravi Levinas.
Baudrillard: simulacija, simulaker in hiperrealno
Pod predpostavko, da se intimnost nanaša predvsem na zasebnost, si lahko zastavimo vprašanje, kaj se dogaja z zasebnostjo v okviru današnje tehnološko in informacijsko razvite družbe. Zdi se, da se kot uporabniki informacijske mreže svetovnega spleta vedemo paradoksno. Vsi vemo, da so naši podatki zlahka dostopni multinacionalkam in varnostnim agencijam, pa to kaj dosti ne vpliva na naše uporabniške navade. Skrbi nas izguba zasebnosti, hkrati pa se ji prostovoljno in zavestno odpovedujemo: kaj se torej dogaja?
Da bi lahko odgovorili na to vprašanje, si pomagajmo z Baudrillardovo analizo družbe, ki opisuje prehod iz moderne v postmoderno paradigmo, pri čemer bomo izhajali iz njegove knjige Simulacija in simulaker (1981).
Baudrillardov koncept hiperrealnega označuje »drugo realnost« ali »kopijo realnosti«, ki je izgubila referenco na original ali »pravo« realnost. Računalniška tehnologija prek strukture kodov, znakov in podob proizvaja simulacijo realnosti, ki je zaradi svoje intenzivnosti in privlačnosti »bolj realna« od vsakodnevne realnosti, ta pa se v primerjavi z njo kaže kot nekaj banalnega, postane »puščava realnega«.
Stapljanje mej: delo, mediji, politika
Če smo v preteklosti lahko jasno razmejevali in dojemali nasprotja javno/zasebno, delovni čas/prosti čas, domače/tuje, notranje/zunanje, resnica/laž, je to zdaj vse težje. Kot piše Franco Berardi, je sodobni kapitalistični sistem našel način, kako »poslati dušo na delo«. Produkcijski stroj poleg fizičnega zdaj izkorišča tudi kognitivno delo. Fizični delavec, ki opravlja rutinsko in monotono delo, se lažje zaveda pozicije izkoriščanja, v svoje delo je posledično manj investiran, kar v marksističnem besednjaku pomeni, da bo prej prišel do »razredne zavesti« in posledično do potencialnega upora. Za razliko od tega kognitivni delavec prodaja tisto, kar je abstraktno: svoj um, ki je neločljiv od njegove osebnosti, ali drugače, prodaja svojo intimnost, od katere se seveda ne more ločiti. Poklicno delo posledično postane tako ontološka kot etična kategorija, ne gre več za delo v smislu nujne, suhoparne izmenjave delovne sile za mezdo.
Za trenutek se zadržimo pri diskurzu, ki ga vse bolj uporabljajo predvsem podjetniki, poslovneži in delodajalci, ki svoja podjetja razumejo kot »otroke«, zaposlene pa kot »družino« ali »prijatelje«. Direktorji s svojimi podrejenimi pred delovnikom pijejo kavo, prirejajo zabave, »team buildinge« ali pa se odpravljajo na skupne počitnice. Namen nadvse inovativne kapitalistične ideologije je tukaj jasen: delovno okolje mora biti karseda podobno domačemu, v katerem bodo sproščeni in zaupljivi delavci delali več, predvsem pa »zase«. V tem kontekstu lahko trdimo, da kapitalizem absorbira posameznikovo subjektivnost do te mere, da ni več preostanka, ki bi omogočal distanco. Če je opravljanje poklica v preteklosti spadalo v javno sfero, se zdaj vse bolj širi na področje zasebnega, kar pomeni, da je meja med javnim in zasebnim vse bolj zabrisana, nedoločljiva. Delo in družina nista več nasprotujoča si pojma, pač pa postajata medsebojno zamenljiva, prehajata drug v drugega.Enako velja za medije in politiko: vse težje je ločiti med resničnimi in lažnimi novicami. Moynihanova izjava »Imate pravico do lastnega mnenja, nimate pa pravice do lastnih dejstev,« ne velja več. Kriteriji dejstev so vse bolj relativizirani, resnica je le še stvar interpretacije. Globalno segrevanje je lahko predstavljeno kot znanstveno dejstvo in ekološka grožnja, hkrati pa ovrženo kot mit ali plod teorije zarote. Odvisno pač od tega, katero medijsko hišo spremljamo. Poitične stranke opuščajo jasno določene vsebinske programe, izgubljajo se v »sredinskosti«, neopredeljenosti. Na volitvah zmagujejo politiki, ki zase pravijo, da niso politiki: gre za izgubo vsakršnega pomena, orientacije, identitete. V družbi spektakla se smisel in pomen izgubljata, v zvezi s tem Baudrillard piše o »imploziji smisla«. Ne gre za ukinitev realnega in iluzije, pač pa za nezmožnost razlikovanja med njima.
Subjekt na socialnih omrežjih
Za primer vzemimo fenomen socialnih omrežij. Internet ni le orodje v smislu funkcije iskanja informacij, pač pa veliko več: svojim uporabnikom nudi simulacijo realnosti, ki deluje kot socialna »podstat«, družbeni kontekst. Uporabnik socialnih omrežij ne uporablja le za komunikacijo z drugimi, temveč kot prostor, v katerem vzpostavlja svojo subjektivnost. Ustvari si svoj virtualni »profil«, za katerega skrbi, ga ureja, posodablja in konstantno preverja. Na profilu lahko objavlja retuširane in modificirane »selfije«, citate znanih oseb in podrobnosti iz vsakodnevnega življenja kot so trenutna lokacija, slike hrane pred zaužitjem itd. Zapis lokacije na profilu, beleženje koordinat na vseobsegajoči kartografiji Google Maps je potrjevanje obstoja kot takega, oziroma, rečeno v eksistencialističnih pojmih: vrženosti v (virtualen) svet. Lahko bi rekli, da je komunikacija z drugimi tu postranskega pomena: ko na socialnem omrežju odprem svoj profil, se s tem »ustvarim«, plasiram se v kontekst socialnega.
Internet v tem smislu ni le javna sfera, v katero uporabniki vstopajo kot (predhodno opredeljeni) subjekti, temveč deluje kot platforma, ki omogoča subjektivnost kot tako. Gre za prostor, ki briše mejo med zasebnim in javnim. Distinkcija med »fizično« in virtualno realnostjo izgine: subjekt nima več skrivnosti ali skritih razsežnosti, ki bi jih pred internetom moral varovati, saj se v celoti identificira z virtualnim svetom. Proizvaja simulacijo samega sebe, ki izgubi referenta: v podobah, znakih ter modelih programskih jezikov zaživi lastno življenje. Poleg tega je internet prostor, v katerem vlada posebna temporalnost: sami lahko določimo, kdaj bomo videoposnetke ustavili s premorom, jih prevrteli naprej, modificirali hitrost in ločljivost predvajanja itd. Brskanje po spletu tako ustvarja iluzijo nadzora nad časom. Pametni telefoni nam omogočajo, da hiperrealno nosimo s sabo v žepu: simulacija realnosti je ves čas na dosegu roke, ponudniki mobilnih storitev nam ponujajo neomejen prenos podatkov, kar omogoča neprekinjen priklop na virtualno realnost.
Intimnost v virtualni realnosti
Hiperrealno proizvaja posebno vrsto fragmentirane subjektivnosti, ki jo ne moremo razumeti v okvirih tradicionalne filozofske sheme subjekt-objekt. Je prostor brez začetka ali konca, povsod in hkrati nikjer.
Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju: nas skrbi za zasebnost ali ne? Smo se pripravljeni odpovedati zasebnosti (s tem pa intimnosti) ali jo hočemo ohraniti nekje pri sebi, na varnem? Hočemo biti vidni ali skriti? V skladu z zgornjimi izvajanji bi se odgovor lahko glasil: lastno intimnost vsekakor hočemo ohraniti kot nekaj bistveno lastnega, vendar si je več ne moremo zamisliti brez konteksta virtualne realnosti, v katerem ločitev med javnim in zasebnim ne obstaja več. Ali drugače: virtualna realnost že je naša intimnost. Če bi morali izbrati med vidnostjo in skritostjo, bi najbrž izbrali prvo možnost.
Biti viden – zase in za druge – je potrditev eksistence, gotovosti lastnega obstoja. K temu bi lahko dodali, da je v spektaklu virtualne realnosti vse teže biti viden. Predpostavka, po kateri je svetovni splet poln perverznežev, ki prežijo na podrobnosti naše intime, je v veliki meri zgrešena. Kot povprečen uporabnik spleta se izgubljam med anonimnimi milijoni, sem nezanimiv. Odtisi, ki jih puščamo na internetu so zanimivi predvsem za multinacionalke, ki beležijo naše potrošniške navade z namenom razvoja uspešnejših prodajnih metod, posredovanja oglasov itd. V času, v katerem brez računalnika ali pametnega telefona »ne obstajaš«, se virtualna realnost kaže kot edini možni kontekst za razvoj subjektove identitete.