Intimnost v imenu znanosti

Antropologija kot veda o človeku in njegovih načinih življenja obravnava posameznika kot del širše skupine ljudi in jo tako v primerjavi s psihologijo zanimajo družbeno in kulturno pogojeni vidiki človekove intimnosti. V antropologiji je intimnost prisotna predvsem pri raziskovanju tem, kot so sorodstvo, spol ter etična in moralna vprašanja v različnih družbah. Izražanje intimnosti vodijo kulturni kodeksi, ki narekujejo, kaj je treba skriti in kaj razkriti. Poleg tega pa se je potrebno zavedati, da je dojemanje intimnosti skrajno kompleksen pojav, ki se razlikuje od posameznika do posameznika tudi znotraj iste skupine ljudi. 
Omenjeni vedi za raven analize določata posameznika, pri čemer ga antropologija obravnava holistično, medtem ko psihologijo zanimajo specifični procesi delovanja posameznika. V obeh vedah je v raziskovanju osebni stik s posamezniki ključen in ima pomembnejšo vlogo kot v drugih družboslovnih vedah. Ne moremo podati pomembnih opisov načinov življenja ali psiholoških analiz, ne da bi prestopili meje intimnosti. Ta se prestopa tako v času raziskovanja, v procesih zbiranja podatkov kot med opazovanjem in analiziranjem gradiva.
Stopnja intimnosti, ki se vzpostavlja pri raziskovanju, je odvisna od izbora metode oz. tehnike raziskovanja. Intimnost se razvije predvsem pri kvalitativnih metodah, kjer je osebni stik s posamezniki zelo pomemben (pri kvantitativnih, npr. obdelavi statističnih podatkov je za to pač manj priložnosti) in njen razvoj je nepredvidljiv, saj imamo pri takem načinu raziskovanja vedno opravka z edinstvenimi posamezniki v specifičnih situacijah.

Metoda: opazovanje z udeležbo

Intimnost v antropologiji zadeva vzajemnost in zaupanje med sogovornikom in raziskovalcem. Ko se antropolog poglablja v vsakdanje življenje svojih sogovornikov, posega v različna območja njihove intimnosti. Vzajemen odnos med raziskovalcem in sogovornikom ima pri pridobivanju informacij pomembno vlogo, zato mora biti raziskovalec v skupnosti, ki jo preučuje, sprejet in dobro poznan. Pomembno je tudi dobro poznavanje kulture, saj lahko nepoznavanje vodi do napačnih oz. nerazumljenih interpretacij popolnoma osnovnih načinov življenja. Intimnost je tako tudi kulturno pogojena, zato velja: kar je v eni kulturi intimno, ni nujno, da je tudi v drugi. 
Pri opazovanju z udeležbo, glavni metodi terenskega raziskovanja v antropologiji, je po eni strani potreben »oddaljen pogled«, ki zahteva antropologovo objektivnost, po drugi pa si nekateri raziskovalci prizadevajo, da bi se z opazovanjem ljudem tako približali, da bi tudi sami postali »domačini« (»domačinski pogled«). Prav takšno prizadevanje vodi terensko delo v poglobljeno in praviloma dolgotrajno etnografsko raziskovanje. Intimnost med raziskovalci in domačini se zato pogosto obravnava kot nek ideal, ki omogoča, da nam sogovorniki zaupajo stvari, ki nam jih drugače ne bi.
Opazovanje z udeležbo obsega opravljanje intervjujev, spontane pogovore, druženja, aktivno vključevanje v dejavnosti, neposredno opazovanje in refleksijo lastnih izkušenj. Ne glede na to, ali gre pri terenskem delu antropologa za raziskovanje lastne ali tuje kulture, je antropolog vedno nekdo, ki je drugačen od svoje okolice in ima v kulturi, ki jo preučuje, poseben položaj (Keržan, 2005). Tako ne moremo vselej govoriti o vzajemni interakciji, temveč se antropolog v pogovorih s sogovorniki pogosto skriva pod masko »nevedneža«, čeprav že ima določena predhodna znanja o obravnavani kulturi.
Zaradi spreminjanja sveta, ki je v zadnjih letih »vse bolj v gibanju«, se spreminja tudi metoda raziskovanja. Minilo je več kot 50 let, odkar je Evans-Pritchard, eden od vodilnih antropologov 20. stoletja, v knjigi Social Anthorpology povedal takole: »Antropologu je spodletelo, če ob slovesu z domorodci zaradi razpotja ni obojestranske žalosti« . Če je etnografija včasih pomenila »biti tam«, pomeni danes pogosto »biti tam … in tam … in tam!« (če si sposodimo naslov članka Ulfa Hannerza) . Pojavila se je »večkrajevna etnografija«, kar pomeni, da raziskovalci raziskujejo na več krajih, seveda pa so pri tem bolj omejeni glede časa, ki ga preživijo v določeni skupini ljudi. Razhajanja so tako pogostejša in ponavadi manj osebna, saj je razvoj odnosa pogojen tudi s časom, ki ga raziskovalec ali raziskovalka preživi med ljudmi.
Intimnost se v antropologiji med raziskovalnim procesom ne kaže samo v odnosih med raziskovalcem in sogovorniki, temveč tudi preko terenskih zapiskov in zbiranja gradiva. Antropolog na terenu zbira gradivo v različnih oblikah: fotografije, osebne predmete, avdio in video posnetke ipd. Zbiranje tega gradiva predstavlja pomemben del etnografskega raziskovanja, hkrati pa so to lahko tudi zelo osebni predmeti ali izpovedi naših sogovornikov, s katerimi moramo ravnati spoštljivo in previdno. Na terenu naj bi antropolog poleg terenskih zapiskov pisal tudi osebni dnevnik, kjer se beležijo raziskovalčeva opažanja, osebne izkušnje in doživljanja tekom etnografskega raziskovanja. Antropološki dnevniki zato predstavljajo raziskovalčev intimnejši del rezultatov, za katere ni nujno, da jih deli oz. uporabi pri sami raziskavi. Antropologu služi kot varnostni ventil, sredstvo ločevanja med čustvi in osebnimi prizadevanji ter znanstvenimi zapisi.

Metoda: intervju v namene psihološkega raziskovanja 

Reis in Shaver v članku »Intimacy as an interpersonal process« predlagata medosebni model intimnosti. Proces se začne, ko ena oseba izrazi in razkrije osebna občutja ali informacije drugi osebi. Proces se nadaljuje, ko se druga oseba na to odzove empatično in podporno. Da interakcija postane intimna, se mora oseba ob samorazkrivanju počutiti razumljeno, sprejeto in imeti ob tem občutek, da drugo osebo zanjo skrbi. Model procesa intimnosti, kot ga razložita Reis in Shaver, lahko uporabimo za ponazoritev procesa izvedbe intervjuja v kvalitativnem raziskovanju v psihologiji. Intervju danes velja za najpopularnejšo raziskovalno metodo v družboslovju.
Udeleženec z raziskovalcem deli svoja intimna občutja, misli, prepričanja, raziskovalec pa se nanje odziva z različno mero razumevanja. Intervjuji so lahko bolj ali manj strukturirani, dopuščajo različno mero prilagodljivosti glede izvedbe in postavljanja vprašanj. V vsakem primeru pa je pozornost usmerjena na posameznika in na njegovo doživljanje in razumevanje. V psihološkem raziskovanju naj bi se intervjuji izvedli po določenih postopkih oz. pravilih, kot na primer: intervju naj poteka v primernem, mirnem prostoru (raziskovalčevi obiski na domu se odsvetujejo), raziskovalec mora vedno zagotoviti lastno (in tudi udeleženčevo) varnost, udeležencu mora biti predstavljena možnost, da lahko intervju kadarkoli brez kakršnihkoli posledic prekine. Potrebno je izpostaviti, da intervju v psihološkem raziskovanju ne vključuje odgovarjanja na udeleženčeva vprašanja ali deljenja nasvetov glede problemov. V primeru, da udeleženec začne spraševati raziskovalca, se priporoča, naj raziskovalec ne razkriva osebnih misli, stališč ali mnenj in naj pozornost usmeri nazaj na udeleženca in njegove misli.
Iz tega lahko razberemo, kako močna je enosmerna povezava intimnosti. Raziskovalec je stalno usmerjen na iskanje intimnih misli, medtem ko morajo njegove intimnosti ostati za udeleženca nepoznane, saj bi zmanjšale objektivnost raziskave. Medtem ko je intimnost opredeljena kot dvosmerna interakcija oz. proces, pa se v raziskovanju, zlasti v psihologiji, večinoma pojavlja zgolj kot enosmerna. Udeležence lahko tekom te enosmerne interakcije ali po njej spremljajo najrazličnejše skrbi; ali bodo njihovi odgovori resnično ostali anonimni, ali jih v njih nihče ne bo mogel prepoznati, ali bo kdo kdaj zlorabil njihove besede in tudi ali so raziskovalci pravilno razumeli in interpretirali njihove misli. Udeleženci se lahko počutijo tudi izkoriščene.
Samorazkrivanje je pogoj za izvedbo kakovostnega intervjuja v raziskovalne namene. Toda, ali se raziskovalci res vselej zavedajo, kaj vse vpliva na samorazkrivanja pri udeležencih? Zelo pomemben je občutek varnosti, namreč bolj kot se oseba počuti varno, več osebnih informacij je pripravljena deliti. Na tem mestu bi se lahko vprašali, ali se oseba počuti bolj varno v nekem tujem prostoru, npr. v pisarni na fakulteti, ali doma. Po eni strani se oseba počuti bolj varno v njej znanih prostorih, po drugi pa jo ob obisku raziskovalca na njenem domu lahko spremljajo misli in občutki, da bo raziskovalcu razkritih še več informacij, tudi tistih, katerih sama ni pripravljena deliti.
V zadnjem času predvsem zaradi vidika finančne in časovne ekonomičnosti postaja vse bolj priljubljen intervju preko spleta, npr. preko skypa, ali preko drugih programov. Pri slednjih večinoma sploh ne pride do osebnega stika raziskovalca in udeleženca. Zagovorniki so prepričani, da povečanje anonimnosti vpliva na višjo stopnjo samorazkrivanja v intervjujih, medtem ko nasprotniki trdijo ravno obratno, in sicer, da osebni stik z raziskovalcem poveča občutek varnosti pri udeležencih in tako vpliva na njihovo večjo pripravljenost za razkrivanje intimnih vsebin. Potrebno se je zavedati, da na stopnjo samorazkrivanja v raziskavah vpliva veliko različnih dejavnikov, tudi nam neznanih.

VOHUNKA Z ZAHODA (Simona)

Včasih je antropolog podvržen stereotipnim podobam, ki se oblikujejo tako v zahodnih kot v nezahodnih družbah. Na zahodu velikokrat predstavlja nekoga, ki ima radikalnejšo stališče v družbi, je politično in ideološko bolj povezan z levimi ideologijami in je zagovornik marginalnih skupin. Nasprotno pa se v številnih, nekoč koloniziranih državah še vedno kaže kot nekdo, ki v njihovih družbah išče »avtentičnost« in domačinski družbi predstavlja nevarnost. Antropolog velikokrat dobi oznako zasliševalca, ki bo pridobljene informacije izrabil za dosego raznih političnih ali nacionalnih ciljev.
Imam osebno izkušnjo tega, kako lahko predhodne predstave in izkušnje domačinov vplivajo na podobo antropologa in posledično na njihovo nezaupanje, četudi antropolog nima raziskovalnega namena. V času moje študijske izmenjave v Maroku sem bila večkrat priča prej opisani podobi antropologa. Ljudje mi niso zaupali, velikokrat jih je skrbelo, da bom informacije, ki so mi jih zaupali, izrabila proti njim. Opisovali so mi tudi primere, ko naj bi jih ameriški antropologi po več mesecev »raziskovali« pod krinko.
Na začetku semestra, ko sem se spoznala s svojo novo skupino študentov kulturnih študij v Maroku, so študentje do mene gojili nezaupanje in so se od mene distancirali. Sošolec se denimo ni želel z mano pogovarjati v angleščini, čeprav jo je sam študiral, in sicer izključno zaradi tega, ker sem antropologinja. Na moja vprašanja je vedno odgovarjal v jeziku Amazigov (maroških staroselcev), čeprav je vedel, da tega jezika ne razumem. Na začetku nisem razumela, zakaj goji takšen odnos do mene, kasneje pa sem izvedela, da sumi, da njihov razred preiskujem v prid neke večje raziskave, tako kot so to pod krinko počeli antropologi iz Amerike. Mislil je, da sem še ena antropologinja, ki se bo čudila »zaostalosti« in »tradicionalnosti« maroških Amazigov in orientalistično pisala o njihovih življenjih. Amazigi so bili vrsto stoletij diskriminirani najprej s strani Arabcev, predvsem v času osvajanja severne Afrike, kasneje pa še iz strani Francozov in Špancev. Amazighi so večini poznani pod imenom Berberi, vendar to poimenovanje danes velja za politično nekorektno prav zaradi konotacije, ki se je vzpostavila v preteklosti. Čeprav nisem nikoli delala razlik med Amazigi in Arabci oz. nisem imela nikakršnih predsodkov proti enim ali drugim, sem večkrat zaznala, kako mi je prej omenjeni sošolec želel spremeniti stereotipno podobo Amaziga, čeprav je sama nikoli nisem imela. Večkrat me je opomnil, da Amazigi ne živijo precej drugače od Arabcev ali Evropejcev: »tudi Amazigi smo pismeni«, »veš, tudi mi znamo jesti s priborom« itn. Če je na zahodu večkrat potrebno pojasnjevati, kaj antropologija pravzaprav je, je v bivših koloniziranih državah antropologija še kako znana veda, saj se je v Afriki ohranila negativna podoba antropologa iz časov kolonializma.

PRIJATELJI ŽE PRVI DAN (Marko)

V okviru diplomskega dela sem opravljal terensko raziskavo na Zelenortskih otokih, kjer sem preučeval kulturne centre, ki jih je z namenom spodbujanja novih delovnih mest na periferiji financirala Evropska unija. Na otoku Brava sem bival v kulturnem centru, ki ga je upravljal par, Rosa in Zé. Njun velikodušen sprejem je bil zagotovo povezan z dejstvom, da sta nekaj mesecev prej že spoznala moje starše, ki sta otoke prav tako obiskala. V kulturnem centru sta bili dve sobi, namenjeni prenočitvam in v času mojega desetdnevnega bivanja na otoku sta tam bivala tudi Rosa in Zé, čeprav sicer živita drugod. Dneve smo preživljali skupaj; skupaj smo jedli, se družili, šli na izlet itn. Čas zase sta si vzela le za vajo, saj se oba ukvarjata z glasbo in imata tudi svojo glasbeno skupino Brava 7Luas Band. Včasih smo igrali tudi skupaj, jaz sem jima zaigral glasbo, ki jo pogosto igram sam, Zé, ki je dober kitarist, pa me je učil osnov zelenonortske glasbe. Skoraj vsak večer so kulturni center obiskali tudi drugi glasbeniki. Prišel sem z drugega konca sveta in zaradi deljenja osebnih pogledov oz. skupnih intimnih doživljanj se je zgodilo, da smo postali prijatelji že prvi dan. Sčasoma smo se bolje spoznali in pripravljena sta mi bila zaupati vse več stvari, ki mi jih sicer ne bi, če bi bil v njihovi družbi le kratek čas. Pomembno je poudariti, da sem bil ves čas v družbi domačinov, zato so se ponudile priložnosti za spontane in sproščene pogovore.
Torej, za razvoj dobrega odnosa ali intimnosti dolgotrajno opazovanje z udeležbo ne predstavlja nujnega pogoja, saj se v določenih okoliščinah lahko razvijeta že v enem dnevu. Kljub temu, da sem pričujočo raziskavo že končal, sem z Roso in Zéjem še vedno v stikih, kasneje smo se celo še enkrat srečali. Z Brava 7Luas Band sta nastopila v Piranu, obiskala sta me doma, kjer sem ju tudi sam velikodušno sprejel. Predvsem zaradi prijateljstva, ki ga delim z njima, me še naprej zanima njuno življenje na otoku: kaj delata, kako jima gre itn. Počutim se povezanega z njima in tudi z ostalimi domačini, saj so me sprejeli v svoje okolje in me marsičesa naučili.

NEUTEMELJEN POSEG V INTIMNOST TEKOM PSIHOLOŠKEGA EKSPERIMENTA (Kristina)

Kot študentka prvega letnika psihologije sem se v okviru enega od temeljnih predmetov udeležila več psiholoških raziskav. Po udeležbi v dolgi in psihično naporni raziskavi sem se odločila, da se prijavim na kratko polurno raziskavo. Prišla sem v psihološki laboratorij, kjer sta me pričakala dva študenta. Razložila sta mi, da bosta v raziskavi merila moj srčni utrip med gledanjem različnih posnetkov oz. dražljajev. V ta namen sem se morala sleči do spodnjega perila (samo zgornji del telesa), da mi je eden izmed študentov lahko na prsa prilepil napravo za merjenje srčnega utripa. Poudariti velja, da ima vsak udeleženec kadarkoli v postopku raziskave možnost, da prekine sodelovanje in odide brez kakršnih koli posledic. Nato sem odšla v poseben prostor, kjer so mi bili predvajani različni posnetki, potem pa sem morala oceniti njihov čas trajanja. Po končanem eksperimentu sta mi študenta povedala, da v resnici nista merila srčnega utripa in da je bilo to zgolj v namene preusmeritve pozornosti. V raziskavi ju je zanimal učinek metronoma na pozornost na dražljaje.
V psihologiji raziskovalci udeležencem pogosto ne razkrijejo, točno kaj merijo, ker ne želijo, da bi to vplivalo na njihova vedenja ali poročanje, predvsem v smeri socialno zaželenih in pričakovanih odgovorov ali vedenj. O tem, kaj so v resnici merili, jim povejo po končanem eksperimentu, ko to vedenje ne more več vplivati na njihove odgovore. Takrat pa se pri udeležencih lahko pojavijo občutki izigranosti in lahko pride do izgube zaupanja, kar negativno vpliva na prihodnjo pripravljenost za sodelovanje v psiholoških raziskavah. Kot psihologinja razumem, da je bilo v eksperimentu potrebno mojo pozornost preusmeriti na moj srčni utrip, vendar ne razumem, zakaj je bilo treba poseči v intimnost mojega telesa in mi ob tem povzročiti neprijetne občutke, ko pa bi raziskovalca udeležence lahko zavedla na nešteto drugih načinov (npr. merjenje srčnega utripa na zapestju). S tem primerom želim izpostaviti, da se je potrebno pri raziskovanju vedno vprašati, ali kot raziskovalci preveč posegamo v intimnost posameznika, s kakšnim namenom sploh posegamo vanjo in predvsem kaj je namen teh posegov.

Sklep

Za kakovostno izpeljan raziskovalni proces v psihologiji in antropologiji je ključno samorazkrivanje udeležencev oz. sogovornikov. V psihologiji so raziskovalci postavljeni v položaj, kjer morajo njihove lastne intimnosti v večji meri ostati zakrite, saj bi to lahko preveč vplivalo na v znanosti močno zaželeno objektivnost. V antropologiji pa je zaželeno, da raziskovalec sogovornikom deli svojo osebnost ali kulturo, iz katere izhaja. Na ta način se bolj približa sogovorniku, kar je pogoj za iskren pogovor. Z vključitvijo naših osebnih izkušenj smo želeli prikazati, kako do intimnih spoznanj o drugih ne pridemo, če ni vzajemnega zaupanja, kako lahko nenehna interakcija in življenje z domačini omogoči intimen, iskren in prijateljski odnos, in kako lahko raziskovanje neupravičeno posega v intimnost posameznika. Intimnost je torej neizogiben element spoznavnega procesa v antropologiji in psihologiji, toda tudi vir njegove kočljivosti. Raziskovalci morajo do intimnosti vselej gojiti spoštljiv odnos in ne prestopiti meje izkoriščanja sogovornikov ali udeležencev. 

Viri

Callaghan, D. E., Graff, M. G. in Davies, J. (2013). Revealing All: Misleading Self-Disclosure Rates in Laboratory-Based Online Research. Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking, 16(9), 690–694.

Evans-Pritchard, E. E. (1951). Social Anthropology. London: Cohen & West.

Hannerz, U. (2003). Being there…and there…and there!: Reflections on Multi-Site Ethnography. Ethnography 4(2), 201–216.

Hugh-Jones, S. (2010). The Interview in Qualitative Research. V M. A Forrester (ur.),  Doing Qualitative Research in Psychology (str. 77-97). London: Sage Publications.

Keržan, D. (2005). Med »emskim« in »etskim« ali identiteta antropologa. Anthropos, 37(1/4), 265–275.

Reis, H. T. in Shaver, P. (1988). Intimacy as an interpersonal process. V S. Duck (ur.), Handbook of personal relationships (str. 367–389). Chichester: John Wiley and Sons, Ltd.

Sperry, L. (2010). Intimacy: Definition, contexts, and models for understanding its development and diminishment. V J. Carlson in L. Sperry (ur.), Recovering intimacy in love relationships: A clinician’s guide (str. 3–14). New York, NY: Routledge/Taylor & Francis Group.