Islamska ekonomska misel

med identitetno politiko in klasično islamsko metafiziko

Islamske finance in bančništvo se danes pogosto izenačuje s klasično islamsko ekonomsko mislijo, vseeno pa obstajajo zgodovinske in epistemološke razlike, ki razločujejo oba sistema in imajo opraviti z vrsto družbeno-političnih, epistemoloških in kulturnih dejavnikov.

Ekonomija in mehanično proučevanje sveta

Od razsvetljenstva dalje so zahodni filozofi in ekonomisti poskušali matematizirati ekonomske postulate. Rezultat je bil matematični deduktivizem, ki je zanemarjal razlike med znanstvenimi in ekonomsko-matematičnimi vzorci. Popularnost matematičnega deduktivizma je sčasoma prerastla v pozitivizem: filozofski sistem, ki potrjuje tisto, kar je možno znanstveno potrditi ter overiti, in tako zavrača metafiziko. Tudi filozofska tradicija utilitarizma (Jeremy Bentham, John Stuart Mill), ki je koreninil v psihološkem hedonizmu, je vplivala na teorijo ekonomije, z zagovarjanjem ideje, da razlika med potrebo in željami ne obstaja. Z 18. stoletjem nastopi razlika med ekonomsko mislijo in moralnim delovanjem, v času, ko ekonomija nastopi kot samostojna disciplina. Od sredine 19. stoletja dalje se je tako moderna ekonomska misel spogledovala z metodologijo naravnih znanosti, predvsem z biologijo in fiziko, od koder je črpala teoreme in koncepte za družbene vede, vključno z ekonomijo.
Do spremembe v pristopu k ekonomski misli pride s predstavniki neoklasične ekonomske misli – Thorsteinom Veblenom, Williamom Stanleyjem Jevonsom, Léonom Walrasom in Alfredom Marshallom. A četudi je bil denimo Veblen kritičen do drugih ekonomistov in razumevanja ekonomije kot avtonomne discipline, je vseeno razvil evolucijsko ekonomijo, utemeljeno na Darwinovi teoriji evolucije. Tovrstne teorije so pomenile analizo družbenih norm z ekonomske perspektive kot znanstvene vednosti. Na primer, analiza stroškov in koristi je temeljila na konceptu koristnosti, medtem ko je v klasični islamski misli – kakor obrazloženo spodaj – maṣlaḥa pomenila moralni mehanizem, ki posega za družbeno dobrim.
Z nastankom modernih nacionalnih držav je vzniknil tudi pojem pravnega, ki ga je Michel Foucault označil za hegemonističen koncept. Podrejanje državljanov kot pravnih subjektov je dalje določilo naravo in razvoj nacionalnih ekonomij. Koncept pravnega pa je seveda tesno povezan s konceptom političnega in posledicami, ki jih je imel tudi za politični islam. Wael Hallaq namreč zatrjuje, da se koncept pravnega v moderni nacionalni državi fundamentalno razlikuje od koncepta moralno-pravnega v predmodernem islamu, saj je politična teologija, kakor jo je teoretiziral Carl Schmitt, možna le pod pogoji moderne države, kjer pravo postane mehanizem v vlogi politike kot del državnega ustroja.

Zgodovina islamske ekonomske misli

Moderna ekonomska znanost očitno operira z drugačnimi teoremi in koncepti kakor klasična ekonomska misel. Ko so pretežno britanski in francoski kolonizatorji zasedli dežele Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije, si niso le prilastili naravne vire in preuredili kulturne sisteme bližnjevzhodnih dežel, temveč predvsem uničili ekonomske in pravne strukture, na katerih so temeljili družbeni odnosi. Zasnova muslimanskih družb je bila tesno povezana z lokalnimi običaji in navadami (‘adāt), kakor tudi z moralnim pravom (šarī‘a). S procesom kolonizacije se sociologija znanja muslimanskih družb drastično spremeni. Le tako so kolonizatorji lahko osvojili in preobrazili Bližnji vzhod in Azijo – od Maroka do Indije, od Pakistana do Alžirije, od Sudana do Malezije. Kolonizacijski procesi, ki so bili globoki in dokončni, so vključevali sistematično degradacijo zgodovinskega šerijata kot primarno moralnega zakona na striktno pravni koncept, ki je zahteval jasno definicijo in celo kodifikacijo, nekaj, kar je bilo naravi šerijata povsem tuje. Kartezijanski duh jasnosti in racionalnosti je islamskemu svetu vsilil določeno percepcijo sveta in pravnih kategorij, medtem ko je klasična islamska misel poznala pluralnost misli in polivalentnost filozofskega, pravnega, sufijskega in kulturnega značaja. Z nastopom kolonializma se moralna vrednost šerijata omeji na formalnopravno funkcijo kazenskega in družinskega prava in tako omeji na tehnično-pravno inštitucijo. Podobno se je zgodilo z ekonomsko tradicijo, ki je v islamu temeljila na tako imenovani instituciji ḥisbe kot moralno-pravnem nadzorovalnem mehanizmu, ki je prek tržnega inšpektorja ali muḥtasiba nadzoroval pravično izmenjavo blaga na tržišču, odnose med trgovci in kupci, prodajo blaga in preverjal kakovost prodanega in kupljenega blaga. Kakršnakoli nepravilnost je zahtevala predvsem moralno in ne telesno kazen, ki se sicer dandanašnji nepravilno izenačuje s šerijatom. Ekonomska misel je poleg ḥisbe zajemala tudi versko finančno podporo (waqf) –  ki je vključeval na primer gradnjo civilne infrastrukture, mest in celo zapuščino – ter muslimanski davek (zakāt) in prepoved obrestne mere (ribā).
Ker je klasična islamska misel spajala pravo z moralo (fiqh in akhlāq) in vednost z delovanjem (‘ilm in amal), so ji bile na primer kartezijanska bifurkacija med dušo in telesom in percepcija univerzuma kot mehanične kompozicije (Descartes) – oziroma razlikovanje pozitivnih od normativnih stališč (Hume) – nepoznane oziroma tuje. Za klasične muslimanske učenjake je šerijat pomenil predvsem moralno institucijo in celo kozmologijo, ki je zajemala metafiziko in teologijo, saj islamske etike (akhlāq) ni možno ločevati od koranske metafizike in islamske teologije (kalām). Šerijat je tako pomenil moralni zakon, ki je vključeval koncepte pravnega, političnega in metafizičnega. Razdelitev koncepta pravnega od moralnega nastopi šele v moderni dobi in s konceptom nacionalne države, birokratizacije družb in vključitvijo prava kot državnega mehanizma.
V klasični dobi, ki je trajala približno od 7. do 18. stoletja, so pravni učenjaki, islamski teologi, filozofi in sufiji o ekonomski misli razglabljali znotraj moralnega prava in kozmološke misli šerijata in ne kot o formalnopravnem določilu. Visoko razvita teorija islamske ekonomske misli predpostavlja drugačno zastavitev sveta in delovanja, kot jo poznamo na Zahodu. Pravni učenjak al-Šaybani (749–805), poznani sufiji al-Muhasibi (781–857), Ibn Abi al-Dunya (823–894), in al-Ghazali (1058–1111), ortodoksna teologa in pravnika Ibn Taymiyya (1263–1328) in Ibn Qayyim al-Jawziyya (1292–1350) ter celo učenjak in trgovec iz Damaska al-Makrizi (1364–1442), so – poleg kopice ostalih klasičnih islamskih učenjakov, teologov in pravnikov – podrobno in nazorno proučevali teorijo denarja, zvišanje cen na tržišču, teorijo ponudbe in povpraševanja ter vlogo šerijata in islamske vladavine v okviru moralnega delovanja in dobrobiti družbe (maṣlaḥa). Klasična islamska ekonomska misel ni bila politična narave, temveč šar‘i, kar nakazuje na moralno zasnovo ekonomskega delovanja. Fundamentalno drugačna epistemološka zasnova koncepta ekonomije (iqtiṣād) ne predpostavlja pozitivistične, racionalno-tehnične in znanstveno-matematične ureditve ekonomske misli, temveč moralno-metafizični svetovni nazor, zaobjet v kozmološki strukturi Korana kot ultimativnega besedila in vira islamskega prava. Tostranstvo (dunyā) je teoretizirano v navezavi do onostranstva (ākhira), pojem denarja percipiran le kot medij izmenjave in orodje za dosego višjega (duhovnega) cilja in ekonomska dejavnost v vlogi dobrobiti širše družbe.
Združitev dveh epistemoloških sistemov bi potemtakem pomenila odstranitev epistemološke v(r)ednosti islamskih in koranskih konceptov in mehanizmov, kot so na primer ‘ilm (vednost/znanje), akhlāq (etika), māl (bogastvo/denar), in njihove moralne podstati. Tako imenovana moralna kozmologija šerijata je določala človeško delovanje tudi glede ekonomskih zadev. Termina »etika« oziroma »morala«, ki se pogosto prevajata kot akhlāq, sta tesno povezana s klasično koransko eksegezo in islamsko teologijo. Akhlāq pravzaprav pomeni »značaj« oziroma »dispozicijo« in se navzuje na koncept khalīq (»Kreator«) in makhlūq (»tisto, kar je ustvarjeno«; »bitje«). ‘Ilm al-akhlāq je torej znanost o človeški duši, o njenih kvalitetah in metodah ter o načinih njene ohranitve. Naloga islamske etike je torej določiti koncepte »dobrega«, »slabega«, »morale«, »nujnosti«, »prava«, »odgovornosti« itd., v okviru islamske metafizike in koranskega razodetja (Koran, 68:4). S tem je povezan tudi termin »ekonomije« v islamu, ki se pogosto prevaja kot iqtiṣād. Vendar iqtiṣād pravzaprav označuje proces skromnosti, gospodarnosti in zmernosti, ki so v islamskem svetovnem nazoru duhovnega značaja. V tem oziru iqtiṣād nikakor ne more pomeniti ekonomije, kakor jo razumemo v moderni zahodni terminologiji, kot tehnični termin in k zaslužku usmerjeno aktivnost, temveč kot človeški odnos do samega sebe in sveta v luči dobrotljivosti in duhovnega vzgiba.

Rojstvo moderne islamske ekonomske misli

Muslimanski misleci so proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja, ko so se kolonialni sistemi že dodobra usidrali v muslimanske družbe, o pojmu islama razglabljali v okviru teorije modernizacije muslimanskih družb. Kot odgovor na kolonializem in kot oblika identitetne politike ter izvirne ekonomske misli se v 20. stoletju pojavi disciplina islamske ekonomije. Četudi so se muslimanski reformatorji zgodnjega 20. stoletja, na primer Jamal al-Din al-Afghani, Muhammad Abduh, Rashid Rida, in islamski ideologi, na primer Seyyed Qutb in Abul A‘la Mawdudi, v različnih ozirih posluževali islamske teologije in jo primerjali s koncepti in teoretičnimi pristopi modernosti, je jedro njihove misli pravzaprav moralni projekt, četudi sistemsko in epistemološko pomanljkljiv. Njihova napaka je, da – kakor tudi islamisti oziroma ortodoksni salafisti – prisegajo na enoznačno branje in razumevanje polivalentne narave islamske kulture, bodisi moderno bodisi tradicionalno.
Zgoraj našteti muslimanski učenjaki in reformatorji so naslavljali sociopolitične, teološke in pravne teme, a vseeno niso pisali neposredno o islamski ekonomski misli. V drugi polovici 20. stoletja pa se pojavi moderna islamska ekonomija kot odgovor na ideje historičnega materializma, kapitalizma in tudi kolonializma. Začetke moderne islamske ekonomije je treba iskati na Indijski podcelini in pri pakistanskih učenjakih, kot je na primer Muhammad Hamidullahu. Vseeno pa je disciplino islamske ekonomije populariziral šele Mawdudi – poznani islamski učenjak in ideolog neodvisnega Pakistana – v petdesetih letih 20. stoletja, delno skozi svojo teorijo o islamski državi in družbi, s šerijatom kot državnim zakonom na čelu. Mawdudijeva teorija je sovpadala z odcepitvijo Pakistana od Indije (1947) in podpirala aktivno in politično angažirano teorijo islamske države in družbe, medtem ko je, na primer, poznani pakistanski pesnik in fiolozof Muhammad Iqbal snoval bolj metafizično in etično teorijo obnovitve islamske misli. Proučevalci islama in Bližnjega vzhoda bodo vedeli, da sta politični islam in ideja o islamski državi povsem postkolonialna produkta in da nista inherentna klasični islamski misli, ki je nazorno ločevala »državo« od »religije«, saj kalif kot politični vodja nikdar ni določal in ustvarjal zakonov – te so namreč generirali izurjeni učenjaki, pravniki in filozofi, oziroma tako imenovani ulama in fuqaha, on pa je le izvrševal zakone, ki so jih kot člani širše islamske skupnosti spisali in proizvajali ti učenjaki.
Teorije islamskih ideologov so vplivale na razvoj islamske ekonomije in tako imenovani proces islamizacije znanja (islamization of knowledge) v sedemdesetih letih 20. stoletja, v katerem bi lahko prepoznali dva tokova – islamizacijo disciplin kot odgovor na pozahodnenje muslimanskega sveta in islamizacijo vednosti, ki skuša poseči po izgubljeni, a nič manj ključni vlogi klasične islamske vednosti s poudarkom na sufijski intelektualni zgodovini. Moderni muslimanski ekonomisti (Nejatullah Siddiqi, Umer Chapra, Muhammad Akram Khan, Alam Choudhury, Muhammad Fahim Khan, Muhammad Baqie al-Sadr itd.) so prek različnih teorij etičnega postopanja, ponudbe in povpraševanja, socialne pravičnosti in ekonomskega ekvilibriuma v zadnjih nekaj desetletjih poskušali utemeljiti islamski ekonomski svetovni nazor in upravičiti njegovo delovanje kot »tretji ekonomski sistem«.
Poznani iraški šiitski klerik al-Sadr (1935–1980), avtor monumentalne knjige o islamski ekonomiji, tako kot večina modernih muslimanskih ekonomistov in teoretikov zavrača tako socializem kakor tudi kapitalizem, in sicer zaradi primata ideologije ter določila javne in zasebne lastnine. Al-Sadr trdi, da ekonomska struktura islamske države temelji na zasebni, javni in dvojni lastnini ter da nikakor ne more biti dojeta kot spoj socializma in kapitalizma. Glavni temelji islamske ekonomije so tako dvojna lastnina, distribucija naravnih virov prek države in socialna pravičnost. Kot nasprotje homo economicusu je al-Sadr utemeljil koncept homo islamicusa kot islamske osebnosti, temelječe na principih moralnega delovanja, islamske etike, varčevanja in pomoči revnim. In ker povsem objektivna »znanost« ekonomske tradicije ne obstaja, je za vrsto muslimanskih ekonomistov sleherna ekonomska tradicija pravzaprav ideološka.
Navkljub dejstvu, da so moderni učenjaki zaslužni za vrsto pronicljivih teorij in veljajo za pionirje islamske ekonomije, se vseeno poraja dvom, da moderna islamska ekonomija morda ni dovolj prevprašala svojega lastnega izvora, namreč dejstva, da moderne teorije ne naslavljajo ekonomske misli v okviru postulatov klasičnih muslimanskih mislecev in moralnega primata šerijata kot moralne tvorbe in ne kot pravnega sistema. Poleg tega moderni teoretiki ne oporekajo niti zahodni delitvi znanosti (in islamsko ekonomijo pripisujejo ali družbenim vedam ali pa verskemu sistemu islama) niti primatu moderne nacionalne države kot najpomembnejše, najbolj problematične tvorbe modernosti. Moderna država kot antropocentrična entiteta sloni na volji do politične moči, medtem ko je klasična islamska oblika vladavine temeljila predvsem na primatu šerijata kot moralnega zakona in božje volje. Iz tega sledi, da modernost nikakor ne more dopustiti in sprejeti šerijata in postulatov, na katerih sloni, saj so ti po svojem bistvu moralne in egalitarne narave, medtem ko je moderna država predvsem politična in pravna tvorba. Moderna islamska ekonomija je tako izvirna ekonomska disciplina, ki pa je vseeno prevzela postulate, teoreme, ideje in epistemologijo zahodne ekonomske tradicije.

Islamske finance in bančništvo

Do razvoja in razširitve islamskega bančništva pride v sedemdestih letih 20. stoletja zaradi družbeno-političnih, zgodovinskih in ekonomskih dejavnikov muslimanskih in zahodnih dežel.
Arabske in muslimanske države, kot so Pakistan, Malezija, Indonezija, Sudan, Egipt in države arabskega zaliva, so prešle proces islamizacije nacionalnih ekonomij. Med letoma 1979 in 1983 so vlade Pakistana, Irana in Sudana predstavile vrsto ukrepov in mehanizmov za islamizacijo nacionalnih ekonomij, ki so pomenile vpeljavo islamskih mehanizmov prepovedi obrestne mere (ribā), vključitev islamskega davka (zakāt) in vpeljavo šerijata, a kot pravne tvorbe. Moderni islamski učenjaki in ekonomisti so si zamišljali islamsko državo s šerijatom na čelu kot državnim zakonom, kar je nekaj, kar je naravi šerijata povsem tuje. Tako imenovana teodemokracija islamskih ideologov ni imela veliko skupnega z naravo klasične islamske (ekonomske) misli, v kateri je vednost sovpadala z dejanji in kjer je moralno vključevalo tudi pravno in politično, utemeljeno na ideji predkolonialne, torej klasične islamske metafizike.
Islamske banke torej niso izzvale niti ideje klasičnega islama niti institucije tržnega kapitala in posledično finančnega konglomerata kot srčike globalnega kapitalizma. Nasprotno, ustvarile so svojo lastno nišo znotraj že vzpostavljenega tržišča prek etičnih teorij islama. Prav tako mehanizmi, kot sta zakāt in ribā, kljub svoji pomembnosti niso nikdar predstavljali jedra fiskalne strategije v moralnem in materialnem oziru razvijajočih se ekonomij modernih muslimanskih družb. Rezultat je hibridni finančni sistem, ki odraža sam hibridni islamski ekonomski sistem.
Moderna islamska ekonomska misel odraža spoj in dihotomijo zahodnih ekonomskih teorij in islamskih konceptov, s tem pa kaže na ambivalentno teoretično ozadje in intelektualno podrejeno držo. V nasprotju s klasično, predmoderno, predkolonialno islamsko mislijo, utemeljeno na kozmološki percepciji sveta prek moralnih zakonov šerijata in koranske metafizike, vključujoč naravne zakone, se mora moderna islamska ekonomija spoprijeti z dvoplastnim vprašanjem – čemu potreba po neprestani metodološki podreditvi zahodnim znanostim in kako nasloviti vprašanje šerijata kot moralne tvorbe v dobi nacionalne države, ki predpostavlja uvedbo prava kot mnoštva pravil, s katerimi se določa družbene odnose in norme v luči hegemonega zakona.

Sami Al-Daghistani je raziskovalec na IKOS (Univerza v Oslu) ter raziskovalec na IRCPL (Univerza Columbia).