Šestdeset milijonov v tujini živečih Italijanov, z menoj vred, je pogosto postavljeno pred neizbežno vprašanje: »Kako je mogoče, da je v Italiji prišlo do takšnega stanja?« In vseh teh 60 milijonov, vključno z mano, se pogosto izogne resni razlagi, kot da bi šlo za neozdravljivo, od usode poslano zlo, kot da je ta dekadenca, ki pretresa Bel Paese, ena od karakternih potez italijanske biti.
Prvi člen ustave, ki so jo napisale osvobodilne sile po tragičnem obdobju fašizma, pravi, da je Italija demokratična republika, ki temelji na delu, čeprav je že vsem jasno, da ta definicija drži samo na papirju (in v namerah ustavnih očetov). Italija namreč v praksi ni republika (nihče se ne ukvarja z »javno zadevo«, ampak vsi branijo osebne interese); ni demokracija (ni ljudstvo tisto, ki vlada, ampak ozek in zaprt krog ljudi); prav tako ne moremo reči, da temelji na delu (ki ga večkrat primanjkuje ali pa je ilegalno; pa tudi ko je na voljo, ne temelji na merilu zaslug, ampak na izkoriščanju in klientelizmu). »Kako je vse to mogoče?« se torej sprašujete. Tokrat nimam namena speljati pogovora drugam, ampak bom – nasprotno – skušal podati zadovoljiv, pa četudi nepopoln odgovor. V ta namen bom začel s preoblikovanjem prvega člena ustave: Italija je država, ki temelji na ideji družine.
Očetje in otroci
Če, kakor pravi pregovor, vse poti vodijo v Rim, je tudi res, da etimološki in socialni pomen mnogih italijanskih besed izhaja iz latinščine. Nobena izjema ni beseda famiglia (družina), ki izhaja iz latinske familia: skupina slug (famuli).
Famuli so bili v antiki vsi tisti posamezniki, ki so bili, ne glede na krvno sorodstvo, podrejeni pater familias, nesporni glavi rimske družine. Famuli (med katerimi so bili, to velja omeniti, prisotni mati in otroci) so bili last pater familias, ki je imel nad njimi jus vitae ac necis – pravico nad življenjem in smrtjo.
Ta zgodovinski uvod nam tako omogoča zaobjeti dve značilni karakteristiki, ki se, kot bomo videli, prepletata skozi celotno italijansko zgodovino od antike do današnjih dni: oblast in podrejanje.
Italijani niso očetomorilci; so bratomorilci … Radi bi se zaobljubili očetu in v zameno od njega dobili pravico do ubijanja drugih bratov. Tako nam furlanski pesnik Umberto Saba pomaga razjasniti to misel. Italija, o kateri govori, je prav tista, ki jo Dante stoletja prej opredeli kot sužnjo …, je isto ljudstvo, ki je bilo po rimskem imperiju vedno razdeljeno in pasivno pod raznovrstnimi kolonizacijami. Ko se mu je uspelo združiti v eni državi, je vedno potrebovalo očeta gospodarja, ki obvladuje prizorišče (kralja, papeža, Mussolinija, Craxija, Berlusconija).
Krščanska družina
Cerkveni možje se pogosto sklicujejo na prispodobo o pastirju in njegovi čredi, pri čemer je pastir papež, verniki pa čreda, ki jo je treba voditi. S svojo piramidno strukturo, ki spominja naravnost na organizacijo antične rimske družine, je katoliška cerkev vseskozi skrbela za svoje gospodarske interese (banke, posesti) kot prava multinacionalka in tako vplivala na politično življenje celotnega italijanskega škornja. To ni prostor za seznam nezakonitih vmešavanj v italijansko politiko, a ena stvar je zagotovo zanimiva: Vatikan je preko krščanske demokratske stranke državi vsilil svojo idejo družine, pri kateri je v središču prokreacija v imenu boga. In prav na tej točki je krščanska demokratska stranka leta in leta politično premagovala komunistično partijo, ki ni bila nikoli zmožna ponuditi ljudstvu svojega alternativnega modela družinskega jedra.
Zato ne preseneča, da so vsi politični voditelji iskali podporo Cerkve, niti da Cerkev tega ni nikoli zanikala ter s tem ustvarjala mešanico oblasti med državo in Vatikanom, ki si je vedno želel podrediti izkoriščano ljudstvo oziroma oblast očetov nad sinovi (zatem so tako ali tako nebesa, bi se lahko reklo).
En sam oče
Indro Montanelli, veliki novinar, je pred sliko, na kateri ima Mussolini govor iz balkona na trgu Venezia, dejal, da problem Italije ni v tem, kdo stoji na balkonu, ampak v množici, ki ploska pod njim. Ta izjava opozarja na dvoumno željo italijanskega ljudstva, da se podredi karizmatičnemu in populističnemu vodji (pogosto se je razlagalo odnos med Berlusconijem in narodom z isto mislijo). Mussolini je bil namreč dvajset let nesporni protagonist prizorišča, živa upodobitev odločnosti in italskega ponosa, strog družinski oče naroda, kateremu so ploskali njegovi otroci (državljani), tako kot zadnjih 17 let ploskajo Berlusconiju, ki je tudi sklenil postati očetovska figura, vodja naroda v krizi. Oba, »Duče« in »Vitez«, sta vseskozi hinavsko razglašala njuno popolno podporo družinskemu modelu, ki ga je vsiljevala katoliška cerkev, kasneje pa sta morala oba prikrivati neskladja v zasebnem življenju (Mussolini je prikrival ljubice in poroko, Berlusconi pa to, kar nam te dni pripovedujejo poročila).
Vladajoče družine
Če pogledamo (na internetu se zlahka dobi spiske) sezname zaposlenih na RAI-u in Mediasetu (glavnih italijanskih televizijskih kanalih), opazimo, da gre pri velikem odstotku teh ljudi za sinove ali hčere nekoga, ki že ima ustvarjeno ime in je na visokem položaju. To se dogaja v vseh italijanskih ustanovah: odvetniki so otroci odvetnikov, notarji otroci notarjev, profesorji profesorjev itd. Če k temu dodamo dejstvo, da imamo najstarejšega premierja in vladajoči razred z najvišjo povprečno starostjo na Zahodu, zlahka opazimo, da imamo pri družini – Italiji opravka z nevarnimi in škodljivimi deformacijami. Oblast si deli majhno število družin, poleg tega pa ni možnosti menjave generacij ter pomešanja med ekonomske razrede.
Omenjali smo že Berlusconija: njegova družina nadzira večino komunikacijskih in gospodarskih podjetji v državi; njegova hči Marina (vodja založniške hiše Mondadori) je, tako Forbes, najmočnejša ženska v Italiji; ostala otroka, Piersilvio in Barbara, sta vodji Mediaseta oziroma Milana; brat Paolo je lastnik nekaterih časopisov. Da družine Berlusconi ni težko klicati na odgovornost, je jasno, vendar pa je ta način delovanja, kjer si nekaj družin razdeli blaginjo in pri tem pusti le nekaj ostankov za ostalo ljudstvo, zelo razširjen: na vsakem področju imamo majhno število družin, ki nadzirajo trg, kjer v bistvu ni konkurence. Pomislimo na družino Agnelli (FIAT, Ferrari, Juventus), družino Moratti (Pirelli, Telecom, Inter), družine, ki se ukvarjajo z modo (Versace, Armani), in tiste, ki se ukvarjajo z oblačili (Della Valle). Tukaj se ustavimo, saj bi spisek lahko nadaljevali v nedogled.
Krvne družine
Ko ravno govorimo o vladajočih družinah, ne moremo brez omembe dveh institucij v senci, ki sta na nivoju Vatikana in drugih vladajočih družin nepretrgoma vplivali na italijansko politično življenje: mafije in prostozidarstva.
Kdorkoli je gledal serijo Sopranovi ali trilogijo Boter, točno ve, da je struktura mafije močno družinska. Prave družine, ki se imenujejo klani, preko sklepanja zavezništev in z vojskovanjem nadzirajo neko območje. Struktura teh klanov je enaka tako na Siciliji kot v New Yorku, Južni Ameriki, Neaplju in Kalabriji. Če problem mafije ne bi bil tako žalosten, bi se skorajda lahko reklo, da je klan, mafijska družina, eden najbolj uspešnih italijanskih izvoznih artiklov.
V 80. letih se je razkrilo, da v državi deluje veliko skrivno združenje, imenovano P2 (Propaganda 2), v katerega so bili včlanjene osebnosti iz celotnega vladajočega telesa države: bodoči premier Silvio Berlusconi (spet on …), novinarji (Maurizio Costanzo), slavni ljudje, poveljniki in generali vojske in policije, podjetniki itd. P2 je imela pravi politični načrt za nadzor institucij, za neke vrste tihi državni udar. To je samo najbolj znan primer. Zelo pogosto se v državo vrnejo skrivna združenja, ki so, in to nas zanima v tej razpravi, tudi same strukturirane kot družine, prostozidarske lože, katerih člane veže družinska vez (privrženci so bratje). Vsi ti centri oblasti imajo isto strukturo in isti cilj: oblast in podrejenost.
Čigav si pa ti?
Poudariti je treba še zadnji vidik: občutek realiziranosti in izpolnitve, ki ga dobi vsak posameznik, ki pripada neki stvari (naj bo to družina, država ali ljubezenski odnos) nas prisili k iskanju pripadnosti, brez katere se zdi, da naša življenja nimajo smisla. V državi kot je Italija, ki je tako razdrobljena na družine oziroma družinske strukture, ne obstaja čisto prava vlada, ki se ukvarja z »javno zadevo«, tako da se občutek pripadnosti, ki bi se moral osredotočati na državo, usmerja k sprejetju v eno od teh družin ali pa se pogosto izgubi med nepomembnimi stvarmi, kot so regionalizmi (stranka Lega Nord, ki je trenutno v vladi, hoče razglasiti neodvisnost severne Italije), nogometne tekme (razširjeno mnenje je, da Italijani mahajo s trobojnicami in da so ponosni na svojo državo le takrat, ko igra njihova reprezentanca), italijanska kuhinja itd.
To nenehno iskanje pripadnosti vodi do popolne razdrobljenosti in do zapravljanja virov, ki jih ta država nedvomno ima, v skladu z mehanizmom, po katerem je lažje doseči enotnost s prepoznanjem skupnega sovražnika ter s sovraštvom in strahom kot pa z ustvarjanjem identitete, katere cilj je dobrobit vseh. Raje imeti (sovražnike, tabuje, absolutna prepričanja) kot biti. Raje tako, da se samo peščici dobro godi, če sem med njimi tudi jaz (torej moja družina).
Zaključek
Poskušali smo odgovoriti na začetno vprašanje in videli, da je Italija v takšnem stanju zaradi lastnega karakterja države – družine: prisotna je nenehna težnja po iskanju neke patriarhalne oblasti in po privolitvi v podrejenost, v istem trenutku pa majhno število družin nadzira in si deli državo v odsotnosti vlade. Ali bolje: nadomeščajoč vlado. In to pušča v Italijanih neizpolnjeno potrebo po pripadnosti, ki vodi do poistovetenja s temi istimi družinskimi oziroma paradružinskimi strukturami (klani, prostozidarskimi ložami, cerkvijo, navijaškimi skupinami, meščanstvom), ki delujejo proti interesom države.
Skratka, kakor pravi znan italijanski pregovor: vsakdo si spelje vodo na lasten mlin. Le da se je medtem mlin vseh – Italija – ustavil. In še celo lopate so si nakradli.