Iz arhiva taktičnih jugoslavizmov

Jugoslovanstvo je fluidni koncept, ki so ga različni ljudje v različnih časih razumeli različno, ni bilo enotne definicije, kdo je bil ali ni bil Jugoslovan.

Dejan Djokić

Nemogoče je popolnoma razčistiti, ali gre pri pojmu jugoslovanstva za muzejsko-intelektualni artefakt, kolaž možnosti, zbirko idej, za zamišljeno ali obstoječo skupnost, kulturni ali politični projekt, strategijo, zavest … Problem jugoslovanstva je v balastu njegovih zgodovinskih kontradiktornosti. Če bi sodili zgolj po imenu, bi verjeli, da so Jugoslovani preprosto neuresničena skupnost južnih Slovanov. A temu ni tako. Jugoslovanstvo se v prepletu zgodovinskih dinamik večkrat pojavlja kot sinergični modernistični projekt, ki v času svojega vsakokratnega zgodovinsko-narativnega pojavljanja na geopolitičnem terenu vsebuje več od preprostega povezovanja med posameznimi entitetami. In nikoli, kadar se pojavi, ne zastopa popolnoma istih vrednot kot prej, izmakne se ustoličeni strukturi, ubeži homogenemu konceptu. Posledično predstavlja trd oreh za analizo. Po eni strani kliče k enciklopedičnemu pristopu, po drugi strani pa, pozor: posploševanje je pogosto edini način, kako ga sploh zaobjeti. Če poskušamo v množici pomenov zabeležiti obrise sociopolitičnega in kulturnega samorazumevanja jugoslovanstva, moramo začeti z južnoslovanstvom. Torej, kdo so Jugoslovani?

Južna Slavija in Jugoslovanstvo kot samoobramba

V spisih o migracijah iz evropske celine v Ameriko iz leta 1800 so poleg Italijanov, Francozov ali Ircev navedeni tudi Slovani. Ne vemo, ali gre za Čehe, Ruse, Slovence, Hrvate ali Bolgare, vendar za razliko od ostalih, ki se jih opisuje kot čedne šarmerje in odlične trgovce, ti slovanski moški nastopajo predvsem kot »kmečka debla brez viška pameti, ki jim gre najbolje od rok delo z lopato, motiko in krampom«. Kot zabeleži zgodovinar doc. dr. Marko Zajc v svojem članku Panslavizem, panslavizem, bi se kričalo od vseh strani! K zgodovini slovanstva, slovenstva in nemškega strahu pred panslavizmom 1788-1861, je tudi sam Marx Slovane obravnaval z vidika njihove nazadnjaškosti – kot »slovansko pleme«. Podobna reprezentacija Slovanov kroži po internetu tudi danes, le da imajo namesto krampa Lado Nivo in trenirke Adidas. A če je danes (pan)slavizem omejen na vprašljive modne krike, je vsaj od leta 1815 naprej bolj ali manj pomenil boj marginaliziranih Slovanov proti hegemonističnim potezam kulturno in vojaško prevladujočih rimsko-keltskih in nemških »plemen«, če se izrazimo po Marxovo.

Ena od nerodnejših hegemonističnih potez, ki je k temu prispevala, je bil jezikovni prevrat, ki ga je zakrivil prvi Habsburžan v imperiju, cesar Jožef II., s svojim projektom t. i. »modernizacije«: z brisanjem latinščine in vpeljavo nemškega jezika. To bi kratkomalo pomenilo ponemčenje in pomadžarjenje vseh podložnikov. A kjer se lomi jezik, se lomijo tudi kopja: v kot stisnjeni Čehi in Slovaki so tako nemudoma začutili sorodnost z drugimi slovanskimi narodi in po celotnem Podonavju se je slej ko prej začelo šušljati o panslavizmu kot o braniku pred ponemčenjem znotraj čislanega habsburškega imperija. V panslovanskem inicialnem mitu zasledimo tudi idejo Južne Slavije – Jugoslavije, ki jo je okoli leta 1830 s ciljem reorganiziranja habsburških gospoščin v etnične enote začrtala vesela druščina hrvaških intelektualcev, aktivnih znotraj ilirskega gibanja. Kulturniki, ki so kaj kmalu prerasli v politično stranko, so špekulirali z južnoslovanskim “commonwealthom“, ki naj bi vključeval Hrvate, Srbe, Slovence in Bolgare. Znana je tudi izjava ilirskega bana Jelaćića, ki je ob svojem ustoličenju nekemu avstrijskemu generalu pripomnil: »Mi smo en narod. Za nami so ostali Srbi in Hrvati«. Črnogorec Petar II. je to izjavo svečano pozdravil in se s tem pridružil ideji o panslovanski identiteti »mitskih proporcij«, medtem ko se Slovenci niso ravno navdušeno strinjali s tem, da bi jih zmetali v isti koš z Bolgari. A v svojem bistvu je šlo pri panslavističnih projektih za samoobrambno dejanje: bežanje pred Avstro-Ogrsko, Nemčijo, nenazadnje pred otomanskimi Turki. Vprašanje pa je, v kolikšni meri so se Slovani medsebojno čutili za bližnje po duši in srcu ter ali je bil njihov cilj združitev v enotno državno entiteto. Odpre se vprašanje kulturne kontinuitete južnoslovanskosti in njene morebitne vloge pri krepitvi jugoslovanstva. Drugače povedano, odpira se vprašanje, ki ga je zastavil hrvaški pisatelj in publicist Predrag Matvejević: »Ali ni mogoče govoriti o južnoslovanski kulturi na način, kot se govori o nordijski, latinoameriški ali srednjeevropski?« Ljubinka Trgovčević v svojem članku spomni na enega izmed največjih jugoslovansko-hrvaških pesnikov, Tina Ujevića, ki ne govori o Jugoslaviji kot o posledici prazne želje po spremembi meja, temveč kot o »notranji potrebi naših duš, ki hrepenijo po združitvi kulturno raznolikih elementov v harmonijo.« Oziroma kot v naslednjih stoletjih pokaže razplet zgodovine na primeru jugoslovanstva: kakršne koli jezikovne, kulturne in vojaške vezi še ne pomenijo dolgoročnih skupnih političnih ciljev.

To vprašanje so si zastavljali tudi ključni politični igralci monarhističnih časov: habsburški lojalisti vseh dežel so se poigravali z idejo slovanske konfederativne ureditve, nasprotoval pa jim je študentski Preporod, ki je šel v smer združitve južnih Slovanov v državno strukturo. Nekateri bi verjetno tudi trdili, da panslavizem še največ popularnosti uživa zaradi prizadevanja za skupni jezik, ki pa vendarle vedno znova deli usodo z neuspelim esperantom. A kakor koli že, leta 1918 se je ideja slovanskega povezovanja spletla v Kraljevstvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, pod Karađorđevićem leta 1929 preimenovano v Kraljevino Jugoslavijo; besedo Jugoslavija naj bi že leta 1835 skoval dubrovniški literat Matija Ban. Kulminacija progresivnega procesa združevanja južnoslovanskih narodov je bila skupna država. Nekateri misleci navajajo, da je Jugoslavijo ustvarila preživetvena nuja, ne pa kakšna progresivna ideja o ljubezni med jugoslovanskimi narodi. To potrjuje tudi kopica umorov, atentatov, prevratov in političnih debaklov v obdobju monarhije, vse do nacistične okupacije in druge svetovne vojne.

Namišljena, ne pa tudi umetna skupnost: jugoslovanska ideja in država

Zadnjič sem v roki držala družinsko fotografijo iz leta 1991, na kateri je ovekovečen še neporušen Stari most v Mostarju. Sama fotografija je kot rokopis, spomin in posvetitev času in svetu, ki sta trideset let nazaj izginila – tako iz Mostarja kot iz celotnega postjugoslovanskega prostora. Kljub temu izginotju pa so knjižne police polne jezikovno-političnih umetniških del »najvišje« vrednosti: svežih kritik titoizma, analiz jugonostalgije, primerjav etnonacionalističnih travm, razčlemb tribunalov, teorij o postjugoslavizmih, komentarjev sodb in interpretacij dnevnikov zmagovalcev in poražencev. Bere in komentira se jih vzneseno, krčevito in žolčno; lahko pa tudi stoično, sprijaznjeno, celo resignirano. Verjetno ni nobene razlike, če se jih bere tako ali drugače, ker so posledice pravzaprav enake, kot če bi to tematiko povsem ignorirali. Rumeni, rumeno-modri, rdeči, pa še kakšen tisk je sicer poln liričnega histeriziranja o bureku in burekarjih, fenomen »silvestrovanje v Beogradu«, ko se ulit folk preriva po kafanah in kriči, da so oni vsi »Jugoslovanka«, pa je kratkomalo neprekosljiv. Da jugonostalgija in jugofilija (ki ju je treba znati ločevati) kot slabšalna izraza uživata visok ugled, mi ni treba posebej dokazovati. Jugonostalgik? Jugović? Fuj to. Na drugi strani: retro-vintage prodaja jugoslovanskih izdelkov in razprodan koncert Lepe Brene v Zagrebu? To pa lahko. Po najnovejših trendih še slovenski mulci govorijo s trdim “l”, medtem ko se »jugoviće« kritizira zaradi neznanja slovenščine. Ko pa se človek glede na letnico in mesto rojstva ter mešan zakon staršev iz republik bivše skupne države malo za hec, malo zares okarakterizira za Jugoslovana ali Jugoslovanko, pa v odgovor na vprašanje: »Od kod pa si?«, v najboljšem primeru dobi neroden, politično korekten nasmešek, sicer pa zavrnitveni: »To ne obstaja. Od kod si, torej?«

Na to vprašanje pa je možnih več odgovorov, odvisno tudi od tega, kje se sprašujoči subjekti nahajajo. Če so v tujini, je lahko pravilen vsak odgovor, ki omenja eno izmed nekdanjih šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin, ker potem si vsekakor “naš”. Tako se med hordami Nemcev prepoznava večina bivših Jugoslovanov (oziroma njihova današnja metamorfoza v »južnjake/balkance«), ki se skupaj znajdejo v Berlinu ali na dunajskem metroju in obujajo spomine na lepe domače kraje. 

Jugonostalgija: Struški večeri poezije, Makarska, Vis, Valona, Boka kotorska, Bar in Ulcinj. Stare masline, šipak, oštarije po Istri… Hotel Jugoslavija, Jugoslovansko športno društvo Partizan, betonski bloki in travniki za vse.

Dejstvo: v 50. letih se je ideja iz Jugoslavije, ki združuje južne Slovane, spremenila v Jugoslavijo, ki v boju proti svetovni krivici vodi zatirane in prikrajšane na globalnem prizorišču …

»To je bila bolj ali manj iluzija«, je o socialistični Jugoslaviji za srbski Blic nekoč izjavil Miodrag Zec, profesor ekonomije na Filozofski fakulteti v Beogradu. Ne glede na dunajske metroje mnogi delijo to mnenje. Jugoslavija je nastajala v stoletju, ko so nastajale nacije, umrla med vojno, potem pa še enkrat nastala v okviru povojne tehnološke in emancipatorne modernizacije in obnove: tovarne, infrastruktura, izgradnja stanovanjskih sosesk – vse to se je zgodilo ravno v procesu združevanja, ki je potekal pod ideologijo in prakso socializma.

V tem okviru ima jugoslovanstvo kot družbeni konstrukt precej zanimivo vlogo sestavka večih kategorij: od državljanstva, panetničnosti, kulturnega samokoncipiranja, življenjskih nazorov in praks dela. . Na koncu postane tudi sinonim intelektualnega prostora, posledično v navezavi s problematiziranim režimom. A ne bi bilo sporno, če bi ga preprosto zamenjali s projektom socializma, ki je veliko pomembnejši od Zečeve iluzije, ki načeloma temelji na ideji skupnega duha, jezika in etnikuma. Z drugimi besedami  – lahko bi se sporazumevali tudi z rokami in nogami, če bomo na ta način zgradili šole in bolnice za vse, potem je skupni politični projekt verjetno smiseln. Tako počasi prihajamo do bistva, ki ga buržoazno-etnificirani akademski repertoar zanemarja, zamejena medijska krajina pa ga ne razume ali ne želi razumeti. Spraševanje o tem, ali je bolj smiselno razumevati in preučevati jugoslovanstvo kot kulturno ali politično kategorijo (oziroma kakšen nacionalizem naj bi to predstavljalo), je irelevantno, razen za namene morebitnega intelektualnega zbirateljstva. Bistveno je, da se danes jugoslovanstvo uporablja kot strategijo za obračun s socializmom, moralo pa bi biti ravno obratno – tako vsa navedena zgodovinska kot tudi prihodnja dejstva političnega povezovanja in razkrajanja bi morali prevprašati z argumentacijo o realpolitičnih posledicah uvedbe socializma.

Jugoslavija kot skupni intelektualni prostor

Pisanje o bližnji preteklosti mrtve rase »Homo Yugoslavicus« ni hvaležno. Hvaležno pa ni niti molčanje, zaradi katerega Jugoslovan v kolektivnem površju spomina izginja; če pa že obstaja, nastopa stilizirano, estetizirano, fetišizirano: kot delavec srednjih let, ki gradi železnice in ceste, kadar že ne dela v tovarni. V ženski verziji pa si jo je najlažje predstavljati kot starejšo gospo s trajno, ki dela na blagajni ter po službi z belo plastično vrečko v naročju čaka avtobus. Lepa Brena je nedvomno tudi Jugoslovanka, a teoretik Uroš Čvoro ima prav, ko doda, da je Brena pravzaprav »ready-made komercializiran transnacionalizem«. Komercializacija je na tem mestu bingo beseda, saj nam odstira pogled na osmišljenost produkta nekega širšega, jugoslovanskega projekta. Če je transnacionalizem priznan projekt Jugoslavije, ki svojega vrhunca ne doživi v Breni, ampak v Neuvrščenih, kaj je z jugoslovanstvom kot nadnacionalizmom? Kdo so južni Slovani, znani kot Jugoslovani in kaj se je z njimi zgodilo? V odgovor na vprašanje o identiteti, obstoju in pomenu Jugoslovanov je prof. Igor Duda z Univerze v Pulju za potrebe tega članka izjavil, da ti predstavljajo »greško v sistemu«.  Kljub temu da se je s tem lahko strinjati, ostaja vprašanje, čemu se potem ljudje v regiji na cenzusih identificirajo s tem -izmom? Mar nam to nakazuje, da je bilo več jugoslovanstva v odnosu do drugih kot v samoopredelitvi? Je morda jugoslovanstvo to, da so Srbi in Slovenci Makedonce, Bosance in Hrvate šteli za brate? Nekaj primerov: v bosanskem visoko izobraženem srednjem in delno tudi v delavskem razredu je bila jugoslovanska identiteta enako močna ali celo močnejša od muslimanske, srbske ali hrvaške. Obenem pa so bili Makedonci tradicionalno lokalna, slovanska, pravoslavna populacija, ki se kljub podpiranju Jugoslavije ni poglobljeno identificirala kot jugoslovanska: večinoma je na Jugoslavijo gledala kot na rešiteljico pred tem, da države ne »raztrgajo volkovi«. Projugoslovanski odnos v času makedonskega predsednika Gligorova je neredko razumljen kot posledica delovanja makedonske komunistične elite, ki je že tradicionalno prosrbska oziroma projugoslovanska.

Planski projekt Jugoslavije, pojasnjuje Duda, tako niso bili Jugoslovani, ampak socializem, zato se tudi sam v svoji knjigi osredotoča na »izgradnjo socialističnega človeka«, in ne na Jugoslovana. Zgodovinar Tvrtko Jakovina z zagrebške univerze pa je kot odgovor na zgornje vprašanje v nedavnem neformalnem pogovoru na to temo dodal, da pri Jugoslovanih pravzaprav ne gre za tovarniške delavce in prodajalke, temveč za intelektualno elito, ki se je kot taka deklarirala z namenom vstopa na trg akademskega dela in točk. Pokazatelj pomanjkanja skupne jugoslovanske nacionalne ideologije je tudi dejstvo, da so se mnogi politiki čez noč oportunistično pojugoslovanili, če je bilo treba. Za mnoge inženirje, akademike in znanstvenike iz revnejših držav je tovrstna deklaracija pomenila »možnost vstopa in nastopanja v strokovnem in obenem političnem teatru«, kot pravi Jakovina. Podal je tudi naslednji primer: »V celi Makedoniji je bilo leta 1945 vsega skupaj okrog 1300 ljudi šolanega kadra, če odštejemo učitelje, pravnike in zdravnike. Gre za inženirje, fizike, biologe in ostale strokovnjake, ki so kot Jugoslovani dobili veliko več priložnosti, Makedonija pa je z Jugoslavijo tudi dobila možnost razvoja strokovnega in izobraženega kadra, ki fluktuira in se povezuje, kar je bilo s koncem Jugoslavije izgubljeno.« Jakovina zastopa tudi stališče, da so jugoslovanstvo pravzaprav ustvarili in uničili intelektualci, na primer leta 1989, ko je s svojim delovanjem prenehala Zveza jugoslovanskih pisateljev.

Ob tem je ključno tudi vprašanje, ali je bil oziroma bi moral biti namen projekta Jugoslavije, da ustvari tudi Jugoslovane? Če ja, na kakšen način? Kot nacijo? Kot nadnacijo? Ne eno ne drugo. V bistvu gre za aspiracijo k svetu združevanja, ne delitve.

Edini pravi Jugoslovani: Lepa Brena in JLA?

Zadnja panjugoslovanska institucija je za mnoge JLA, zasnovana na mitu bratstva in enotnosti ter zgrajena na temeljih dobro osmišljenega povezovanja s partizanskim bojem in enakovrednega prispevka vseh k premagovanju okupatorja in kolaborantov. Ko grem na avtoštop in se pogovarjam z voznikom, je ta pogosto bivši JLA-jevec. Od njega slišim ravno to: zgodbe iz vojske, prijatelji v Debarju in Velesu, spomini, prekinjene vezi, pa tudi vztrajna, čeprav vse bolj zakotna druženja. Če je jugoslovanstvo krovni termin za več generacij ljudi in različne vrste njihovih opredelitev: kdo potem so ti ljudje, ki jih srečujem?  So to kulturniški in kafanski Jugoslovani? Je to diaspora, ki se še vedno identificira s prejšnjo državo? Je v ozadju tega »duša (južno)slovanska«? Ali pa gre pri jugonostalgikih predvsem za estetsko kategorijo, preoblečeno v identitetno politiko? Nadalje, ali tem kategorizacijam sledijo dejanja samoorientalizacije/avtoeksotifikacije oziroma fetišizacije in elementi potrošništva? Z drugimi besedami: ali jim na steni visi portret Tita? Ali kupujejo rakijo, Domaćico, značke? Ali v svojih dnevnih sobah vzklikajo stare parole, kot to počnejo nekateri, ki izkušnje Jugoslavije sploh niso imeli in jih homo akademicusi analizirajo z vidika t. i. »anemoie« oziroma občutka nostalgije po izkušnji, ki je človek nikoli ni doživel? Kdo so torej Jugoslovani po Jugoslaviji in kdo so bili znotraj Jugoslavije?

Na cenzusu iz leta 1971 se je za to opcijo odločilo 320.853 ljudi; leta 1981, po smrti Tita, se je število Jugoslovanov na cenzusu zvišalo na 1.209.045, torej na 5 % populacije, medtem ko jih je bilo po anketah iz leta 1985 takih že čez 1.500.000. Leta 1987 se je po anketnih rezultatih sodeč pokazal trend rasti opredeljevanja za Jugoslovane pri mladih. Pri tem je zanimivo, da je bil delež mešanih zakonov najmanjši v Makedoniji in na Kosovu, prav tako je bil tam tudi najmanjši delež prebivalcev, ki so se opredelili kot Jugoslovani (cenzus iz leta 1971 navaja, da je bil ta delež v Makedoniji 0,2 %, na Kosovu pa 0,1 %). V Vojvodini, ki je beležila največji delež mešanih zakonov (28 %), je bila tudi pojavnost Jugoslovanov najvišja: 2,4 %. Če bi se ta trend nadaljeval, bi se do leta 1991 več kot 20 % populacije oziroma 5 milijonov ljudi deklariralo za Jugoslovane. A naj nas ti podatki ne zavedejo prehitro: nekateri teoretiki izražajo stališče, da je dejstvo, da se je na cenzusu v osemdesetih mnogo več ljudi opredelilo za Jugoslovane, pravzaprav prej kot odraz uspeha pokazatelj nezadovoljstva nad sistemom, saj je takrat prevladala notranjepolitična ideja Kardelja, da  federacija moč črpa iz republik in ne obratno; zanj nacija hitro postane nacionalizem v vsej svoji pošastnosti, tudi če gre za jugoslovansko nacijo. Kardelj je tako kritiziral vzpostavljanja panslavizmov ali jugonacionalizmov, kar je pripeljalo do tega, da se Jugoslavija na splošno pojmuje kot ideološki in ne etnični projekt. To stališče je pripeljalo do skoraj popolne depopularizacije jugoslovanstva, ki je postalo antisocialistična kategorija. Po Kardeljevi logiki so Jugoslovani lahko samo nedoločena kategorija »drugo«; kot taki naj ne bi imeli politične moči, niti možnosti uresničevanja morebitnih političnih interesov. V bratomorni igri taktičnih jugoslavizmov zainteresirani za prevlado in politično moč jugoslovanstvo uporabijo za svoje cilje in ga uveljavijo v prid etnonacionalističnim politikam, programom in agendam. Tako je že do konca 20. stoletja jugoslovanstvo uspešno adaptirano in privzeto s strani srbskih, hrvaških in slovenskih nacionalnih programov in ideologij (vsak se koncepta loti na svoj način). Vsi vemo, kako se ta zgodba konča.

Laikom se tu zastavlja naslednje vprašanje: kam spadajo vozniki, ki radi delijo vse te zgodbice iz vojske? Kam spadajo vsi ti »mi-ji«, ki v Hiši cvetja Titu želijo čim prejšnje okrevanje (če so še živi), pa tisti iz mešanih zakonov, rojeni ali živeči v času Jugoslavije? Se ti ljudje sedaj lahko opredelijo za Jugoslovane –  brez skrbi in strahu pred mrkim Kardeljevim pogledom? Ta odgovor je intimne narave, pravzaprav odvisen zgolj od samorazumevanja teh ljudi. Če je jugoslovanstvo v tem smislu razumljeno kot etnikum, pravzaprav kot nadkategorija opredeljevanja Makedoncev, Srbov, Slovencev, Črnogorcev, Hrvatov in Kosovcev iz preteklosti, in če nobena od teh držav še ni izbrisana z obličja zemlje, mar ni edino smiselno, da v trenutni luči neomajnega obstoja nacionalnih držav ljudje prevzamejo svoje republiške identitete in državljanstva? Takšna je tudi realnost: človek se identificira kot Makedonec, v prostem času pa lahko tudi kot Jugoslovan (ali Slovan, ponavadi v duši).

Naj se na tem mestu spomnimo izbrisanih. Kaj je bilo problematičnega pri njihovi prisotnosti in opredelitvi? Etnikum ali kaj drugega, subtilnejšega? Vprašanje ni retorično: pri izbrisanih pravzaprav ni bila dolgoročno problematična njihova etnonacionalna opredelitev kot to ali ono, temveč dejstvo, da bi imeli kot enakopravni državljani Slovenije s svojimi sociopolitičnimi (morebiti socialističnimi?) vrednotami potencialen vpliv na državno politiko in politično odločanje – in to je tisto, kar je relevantno za vse kategorije Jugoslovanov, ki sem jih naštela zgoraj. Zato se je tudi najlažje neskončno samoorientalizirajoče sklicevati na t. i. »balkanski melos«, malo manj pogosto se kdo javno izrecno sklicuje na jugoslovansko (socialistično) izkušnjo, še manj pa jo je pripravljen udejanjati ali se zanjo boriti. Sklicevanje na pozitivne aspekte jugoslovanstva se tako tudi pri večini »levičarjev« konča s kulturizacijo in eksotifikacijo tega pojma, politično pa pri večini sproži nejevero – kako se je mogoče imeti za kritično ozaveščenega, izkušenega in politično razgledanega posameznika, če sprejmemo, da so delovne brigade pohvalna praksa masovnega (samo)discipliniranja? V tem smislu se je priročno vrniti h Kardelju in njegovo stališče obrniti v povsem drugo perspektivo.

V ta namen se bom poslužila primera, ki na prvi pogled nima nobene veze s problematiko jugoslovanstva: primer umetniškega kolektiva WochenKlausur z Dunaja, kot ga navaja dr.  Mojca Puncer v reviji Borec v svojem članku Ne artivizem, temveč družbeno delovanje. Kot zapiše avtorica, je kolektiv znan po tem, da sredstva, ki jih dobiva za umetniško delovanje, pravzaprav porablja za reševanje konkretnih problemov. Prostore Dunajske secesije spremeni v pisarno, kjer organizira kliniko za brezdomce; namesto umetniškega dela na temo begunstva – prenovi begunski center. Če se torej vrnem h Kardelju in njegovi poanti o socializmu kot o tistem, kar v nasprotju z deklaracijami o emocionalni, etnični, ali duhovni pripadnosti tipa »Setna mi je duša slovenska, ja sam Jugoslovenka« pravzaprav je relevantno: opredeliti se za Jugoslovana, jugofila, jugonostalgika, opevanje nadnacionalnosti, transnacionalizmov in podobno ━ je zgolj stilska samoafirmacija, v najboljšem primeru pa artivizem, in kot takšen nima smisla. In če je petje Jugoslovenke v času  neoliberalizma ali tehnofevdalizma akt absurda, je morebiti lažje smisel najti v tem, kako se na vsakodnevni ravni, v vsakokratnem trenutku mišljenja, govorjenja in delovanja, konsistentno udejanjajo vrednote, ki stojijo za svojo (socialistično, anarhistično ali komunistično) samodeklaracijo. Bujrum – izvolite. Dela je veliko. Cvetka Hedžet Toth nas v  prispevku za revijo Borec spomni na izjavo dr. Antona Vratuša, v kateri pokojni akademik trdi, da je imela Slovenija kot socialistična republika več samostojnosti in samozaupanja od današnje države, zahvaljujoč uzakonjeni ekonomski politiki policentričnega razvoja pa se je razvijala veliko bolj decentralizirano kot danes … V tem okviru se ima smisel vprašati, kdo ali kaj, ki se razglaša za kar koli »jugo-«, dandanes celostno, konsistentno in koherentno deluje v smeri konkretnega družbenega in političnega delovanja v skladu z vrednotami, ki jih propagira? Kdo deluje v smeri decentralizacije, politike pravičnejšega upravljanja z viri, novih modernizacijskih projektov? Kdo gradi družbo in kdo je pripravljen graditi alternativne družbenopolitične entitete in tokove? Zato se človek lahko samo nasmehne ob mafijskih povezavah med Slovenijo in preostankom regije ali ob nedavnih poskusih tesnejšega gospodarskega povezovanja med Makedonijo, Srbijo, Kosovom in Albanijo. Ta t. i. »mini Schengen« temelji na prostem pretoku kapitala, sužnjev, orožja in kdosigavedi česa še, kar paradira pod imenom »Odprti Balkan«. Jugoslovanstva se ne bomo šli nikoli več, mafiji bomo pa odprli vse meje.

Za zaključek: Aleksa Đilas je nekje izjavil, kako upa, da bodo mnogi bivši Jugoslovani na neki točki doumeli, da se je vojna odvila proti njim samim in proti njihovi prihodnosti. Potem naj bi se »odprla možnost, da se južnoslovanski prostor transformira v kaj več kot samo odsotnost vojne: odprte meje za obiskovalce, produkte, ekonomsko in kulturno sodelovanje ter spoštovanje razlik; kot tudi konec zanikanja podobnosti, skupno iskanje zgodovinskih resnic, solidarnosti in skupni glas glede regionalnih in evropskih zadev. Na ta način bomo zgradili moment, ko se Jugoslavija dvigne od mrtvih.« A to zadnje je rahlo preveč. Zadoščalo bi, če bi le razumeli, da takšni in drugačni absolutizmi, dogme in revizionizmi jemljejo energijo za artikulacijo sicer kritičnih, a konstruktivnih vpogledov v delovanje Jugoslavije. Najlažje je diskreditirati bistvo neke ideje ter vzpostaviti navado nemišljenja in privajanja ljudi na performativne, kulturno-estetske kategorije, znotraj katerih se bo le redkokdo lotil resnejše analize načinov delovanja socializma, razen kadar nas stresejo pojavi virusov, inflacij in poplav. Takrat bo jugoslovanska praksa spopadanja s katastrofami, kot običajno, povlečena iz naftalina ter za kratek čas, do naslednje pozabe, primerjana s trenutnim samoorganizacijskim, državnim in naddržavnim cirkusom. Morda nismo vsi Jugoslovanka. To so babice, ki so štrikale gobeline in pisale pisma Titu. A to še ne pomeni, da prakse jugoslovanskega socializma sodijo na smetišče zgodovine, še posebej glede na dejstvo, da lahko v trenutnem gospodarsko-političnem modelu kot skupnost preživimopredvsem na račun temeljev, ki jih je postavil prejšnji model. ×