Iz samega sebe povedati resnico

Družabna (družbena? socialna?) omrežja so že po svojem nazivu namenjena komunikaciji, drugemu in njegovemu pogledu, višanju statusa. Na instagramu slikamo (vsaj večina nas) drobce svojih življenj, ki so tako ali drugače idealizirani – tudi če so treš ali estetika grdega. Na twitterju smo pametni, odzivni, razgledani. Na facebooku attendamo dogodke in štejemo prijatelje. Na youtubu štejemo sledilce in oglede. Lahko bi zato rekli, da družabna omrežja z intimnostjo nimajo nič skupnega. Da je obnašanje na njih precej zakodirano. Da je, čeprav morda na njih lahko razkrijemo določene (mogoče celo ekscesne) elemente svoje intime (če imamo srečo, da jih ne doleti cenzura), prava resnica tistega, ki objavlja, med vsemi javnosti namenjenimi elementi skrita zelo globoko (in celo nezaželjena), medtem ko na dotičnem omrežju protagonist ustvarja resnico, prirejeno kontekstu – ustvarja nek novi jaz. Moja izkušnja je prav taka: na svojem prvem in še danes najljubšem družabnem omrežju facebook sem ustvarila fiktivno sebe – čeprav sem si o sebi (da bi mi od tega kaj odleglo!) vedno želela povedati le čim bolj iskreno, intimno resnico.
Moji statusi (ki jih lahko teoretično spremlja dobrih tisoč ljudi, približno toliko t.i. prijateljev imam na družabnem omrežju facebook) že v svoji internetni prisotnosti veljajo za precej osebne (ali pa vsaj, da jim za ta banalni medij res posvetim veliko – preveč? – časa). Na facebooku pišem o vseh mogočih aspektih svojega življenja: od banalnih opravkov, nakupov, kapitalističnih želja, službe, tragikomičnih vsakdanov tujcev, ki jim prisluškujem na samotnih kavah, do strahov, bolečin, negotovosti, nočnih mor, embrionalnih faz čustvenih navezovanj in oddaljevanj, medicinskih posegov, obsedenosti s pop in treš glasbo, polen, ki mi priletijo pod noge. Z imenom so v njih prisotni moj pes, sestra in brat, pa še kdo, s številom sta prisotna datum, ko imam rojstni dan, in leta, v katerih bom še odplačevala kredit. V njih opisujem hišo, v kateri živim (in njene prebivalce), najbrž se kje najde podatek o ulici, kjer se hiša nahaja (vsekakor pa sta poimenovani ulica in institucija, na kateri delam). V objavah se poskušam izogibati globljemu razkrivanju oseb, ki niso jaz, pa so mi blizu (brez prisotnosti drugih je neko življenje skoraj nemogoče opisovati), o sebi pa povem marsikaj. (Po drugi strani v objavah precej nediskretno dobesedno navajam besede popolnih tujcev, vendar pa se intimnost drugega, ko je ta drugi abstraktno tuj, žal zdi manj pomembna od anekdotične vrednosti njegovih besed, misli, življenja.) Zdaj, ko je iz objav pred kratkim nastala knjiga Na tak dan najbolj trpi mastercard (dve dobri leti statusov aka. izkušnja zgodnjih tridesetih), me je parkrat doletelo vprašanje, ali me skrbi, da sem se s tiskano objavo statusov preveč razgalila. Zakaj? Ker bo knjiga tukaj za vedno? Ali ni internet še bolj za vedno?
Vsakič sem torej odgovorila, da me to ne skrbi. Da sploh ne gre za nikakršno pretirano razgaljenje, zgolj za osebno, iskreno pisanje. Da že na facebooku ne bi objavljala stvari, za katere bi me motilo, da jih prebere kdorkoli. Da sem to jaz. Kako je brez razkrivanja določenih osebnih dokumentarnosti o svojem življenju sploh mogoče pisati?
Seveda pa stvar (resnica?) ni tako enostavna.
Prvič, na facebooku moje objave nikoli niso bile javne, podrobnosti o sebi torej nisem delila s komerkoli. Čeprav je moj filter za sprejemanje novih facebook prijateljev ohlapen (sprejmem skoraj vsakega, s katerim imam spodobno število skupnih prijateljev; ki nima sumljivih profilnih fotk; ki ne deli motivacijskih citatov, nalepljenih na generične sončnice — pri tem se je treba kajpada ravnati po notranjem občutku), sem skozi leta, ko sem statuse objavljala, kar nekajkrat spremenila privacy settings in z novimi nastavitvami preprečila, da bi objavo videlo nekaj mojih t.i. prijateljev. Tistih, od katerih sem, sodeč po njihovem dotedanjem online obnašanju, lahko pričakovala komentarje, ki bi me spravili v zadrego (večna zoprna dilema, ali naj sramotni komentar zbrišem — in se tako v negotovosti še bolj izpostavim —, ali se pretvarjam, da mi je vseeno?); trapaste nasvete; nadležne, kvazioptimistične spodbudne besede, ki jasno kažejo na temeljno nerazumevanje mojih objav; nezaželjena sporočila v inbox. Tako v trenutni fazi vsaj pet mojih t.i. prijateljev večine mojih objav ne more videti, nekatere pa sem tudi blokirala. Še vedno pa vse druge seznanjam z vsemi mogočimi podatki, resnicami o sebi. In še zdaleč ni res, da bi mi bilo vseeno, kaj si drugi o njih mislijo. (Čeprav mi po drugi strani tudi je vseeno. Z vsako novo objavo bolj. Je sploh o čem v življenju mogoče povedati karkoli definitivnega?)
Zakaj introvertirana oseba (ki pa vseeno čuti potrebo po delu z ljudmi in ki mora živeti v urbanem okolju) s poklicem, v katerem je pretirano izpostavljanje sebe nenavadno (in skoraj nemogoče), sploh tako rada deli razmeroma podrobne okruške svojega življenja z ljudmi, ki so večinoma tujci? To sem se že večkrat vprašala, pa dobrega vzroka za ekshibicionizem, ki ga je v meni sprožil internet, nisem našla. Za nekoga, ki se je že kdaj v preteklosti moral ukvarjati z osebami, ki se bližajo konceptu stalker, z razgaljanjem resnic torej še naprej ravnam precej brezskrbno. In precej brez misli. Mogoče gre pri želji po samorazkrivanju, ki je iz družabnih omrežij zdrsnilo v literaturo, samo za prilagajanje globalnemu trendu, ki ga je leta 2014 z avtobiografskimi zapisi Not That Kind Of Girl: A Young Woman Tells You What She’s Learned (mogoče pa tudi s samo serijo Girls) začela Lena Dunham. V zadnjih nekaj mesecih sem iz sorodnega žanrskega bazena prebrala avtobiografijo Lily Allen My Thoughts Exactly in knjigo spominov Dolly Alderton Everything I Know About Love. Lena, Lily in Dolly so pripadnice moje generacije: prva je rojena istega leta, druga leto starejša, tretja dve leti mlajša. Lily Allen, ki je imela svoje obdobje slave in je tako kljub razmeroma mladim letom po kakšnem merilu morda upravičena do objavljanja avtobiografskih spominov, v prvi vrsti piše o raznih (negativnih) aspektih slave. Lena je zaslovela s serijo Girls, ki je polna avtobiografskosti, vključno z igralsko zasedbo, v kateri so same njene real-life prijateljice (čeprav imajo v seriji drugačna imena in biografije). Tako Lenina Not That Kind Of Girl kot Dollyjina Everything I Know About Love sta po temi še najbolj vezani na žensko izkušnjo določenega življenjskega obdobja (dvajsetih), po impulzu, zakaj svoje življenjske izkušnje sploh deliti, pa bi lahko prišli tudi z družabnega omrežja: nuja po deljenju sebe (z neznanci), nuja po vzpostavljanju jaza, ki bo bolj kot v resničnosti pristen znotraj nekega napol fiktivnega konteksta. Dolly, ki je novinarka – pisala je kolumno za Sunday Times Style, za Elle in za podobne publikacije, ima pa tudi podkaste s Pandoro Sykes – pred izdajo knjige ni bila javna oseba. Voajerizem branja o random twenty–something punci je v sorodu z voajerizmom resničnostnih šovov, pa seveda družabnih omrežij. Čeprav je po drugi strani njena zgodba posameznice v celoti identifikacijski moment generacije, je zgodba vseh nas.
Razkrivanje lastne intimnosti nujno prinese s seboj razkrivanje drugih. Lily, Dolly in Lena v spomine na svoja dvajseta vključujejo ljudi iz svojih življenj — poleg njihovih imen, poklicev in načinov, kako so se njihove zgodbe prekrižale z zgodbami pišočih protagonistk, so omenjene tudi njihove slabosti, grehi, včasih zelo osebne podrobnosti. Čeprav pravo razgaljanje ne pomeni nujno naštevanje največjih ekscesov, Lily, Lena in Dolly v svoje zgodbe z malo zadržki omenjajo tudi svoje razvade, alkohol, droge, seksualne prigode, zablode, momente, težave s starši, partnerji, prijateljicami. V primerjavi z njimi je moje lastno razgaljanje intimnosti in drobceni strah pred tem, da se bodo v mojem pisanju prepoznali sosedi, Fjodorjeva veterinarka in slovenske vlogerke, ki se jim smejim, strahopetna malenkost. Vprašanje, ali sem se sama preveč razgalila, pa nerelevantno.
Eden od gledaliških klišejev pravi, da na odru ni najtežje razgaliti se fizično , ampak razgaliti se od znotraj, razkriti lastne šibkosti, stvari, ki jih zares misliš, odkrivati čustvena stanja, jih obrniti proti soigralcem in publiki in se z njimi izpostaviti tako, da te nekdo lahko– odprtega — zares poškoduje. Čeprav se večinoma ukvarjam z dramskim teatrom (in tako tujimi zgodbami), v službi pogosto rečem, da poskušati delati Umetnost nima posebnega smisla (druga stvar je, da marsikaj umetnost niti ne namerava in noče biti), če pri tem ne misliš govoriti iz sebe, biti iskren. Vendar žal iskrenost ni absolutna, kot ni absoluten ta zoprn in neizogiben pojem resnica. Kot taka ni namenjena vsem potencialnim publikam enako. Tudi na odru in pred publiko nihče v nobenem kontekstu ne more stati popolnoma zasebno.
V letih, skozi katera je facebook sčasoma postajal moj primarni medij osebnega izraza, se je skozi čas oblikovala tudi moja facebook osebnost — ki je seveda nedvomno moja, resnična in iskrena (kolikor mi jo je kot resnično in iskreno uspelo ubesediti), vendar nedvomno del medija, v katerem je nastala in ki ima tudi svojega naslovnika. Ko sem se ob izidu zbirke statusov srečala s problemom, da dela ni bilo lahko žanrsko umestiti (kljub različnim formam so teksti nazadnje pristali v kratki prozi), sem lahko rekla samo, da je zbirka v bistvu dnevnik. Kar tudi je. In vendar: kadar je bilo treba, sem v tem dnevniku posamezni diary entry izboljšala; resnico popravila zaradi očesa drugega, bralca, publike, zaradi boljše zgodbe. Ta dnevnik je bil že vselej namenjen branju drugih in tako nedvomno cenzuriran. Kot vsaka biografija, pa tudi vsaka avtobiografija, je fikcionaliziran. Novi jaz ravna v skladu s pravili, ki jih je osnoval sam, se proti njim bori ali jih upošteva, predvsem pa ima svojo kronologijo, svojo življenjsko dobo. Z menjavo medija je fikcionalizirana jaz vstopila pred novo publiko. Kot sem lahko vnaprej predvidela, so nekatere značilnosti mojega facebook jaza določene ljudi, ki do njega prej niso imeli dostopa, presenetile ali celo prizadele. Zdaj sem se morala začeti po novem bati tudi tega, da bo kdo videl, da v resnici nisem takšna, kot sem se zdela prej. In si v drugih primerih tega želeti. (Je v življenju sploh o čem mogoče povedati karkoli definitivnega?)
Zakaj sploh poskušati? Če absolutno, vseresnično upovedovanje sebe nujno spodleti? Če človeka pred razkrivanjem sebe vedno zadržujeta omejitve jezika in kontekst?
Sliši se preprosto. Govoriti o sebi. Govoriti resnico. Resnico hoteti povedati bolje. Želeti, da bi znala sebi
(in drugim)
upovedati čim boljšo
čim bolj točno
čim bolj resnično, ampak hkrati tudi
čim bolj zanimivo
sebe.

Iz nekega razloga je to zelo težko.