Brezposelnost, nevarnost bankrota, konflikt z Venezuelo, uničenje izobraževalnega sistema in notranji spori, zaznamovani s čistkami. Prvi meseci Bolsonarove vlade bodo zanimiva snov za prihodnje zgodovinarje, trenutno pa predstavljajo nočno moro za tiste, ki si prizadevajo dogodke osvetliti, medtem ko se odvijajo. Še zlasti pa za tiste, ki trpijo in bodo trpeli za neposrednimi posledicami vladavine predsednika, ki daje vtis, da je še vedno v volilni kampanji – oziroma preprosto nima pojma, kako vladati.
Bolsonaro je kot Don Kihot v nenehnem boju z mlini na veter, iščoč namišljene sovražnike, da bi upravičil svoja dejanja in zadovoljil bazo podpornikov – ki se vse bolj krči. Od časov vlade Dilme Rousseff (2011-2016), še zlasti pa v njenem drugem mandatu, ki se je iztekel v ustavno obtožbo in odstop, se Brazilija sooča z akutno gospodarsko krizo, ki je privedla do milijardnih rezov v različnih ministrstvih in državnih investicijah. S prehodno vlado Michela Temerja, nekdanjega podpredsednika Roussefove, se je stanje le še poslabšalo in Brazilija je Bolsonarovo vlado dočakala v zapleteni, če ne že alarmatni situaciji. Mnogi so si predstavljali, da bodo varčevalni ukrepi nujni – in prišli so hitro, v obliki ideološkega maščevanja.
Krčenje sredstev za izobraževanje
Minister za izobraževanje Abraham Weintraub, ki je zamenjal predhodnika Ricarda Véleza Rodrigueza, ki je bil prisiljen k odstopu zaradi očitne nesposobnosti, je medijem najavil, da bodo trem zveznim univerzam zmanjšali sredstva za 30 odstotkov, ker naj bi z javnim denarjem spodbujale »upornost« – kar pomeni, da izvajajo dejavnosti v nasprotju z Weintraubovimi in Bolsonarovimi ideološkimi prepričanji (in pepričanji Olava de Carvalha, psevdofilozofa in astrologa, ki igra vlogo guruja v administraciji in je tudi središče velikanske notranje krize). Sledila je nova napoved, ki je ukrep razširila še na vse univerze in zvezne inštitute. Bolsonaro je obenem razglasil, da namerava znižati sredstva za humanistiko, ki je zanj zapravljanje javnega denarja. Vse to je del njegovega pohoda proti vednosti in kritičnemu mišljenju – in zoper to, čemur sam in njegovi podporniki pravijo »kulturni marksizem« in »ideologija spola«, ki naj bi zavzela univerze.
Ni presenetljivo, da ta križarski pohod proti humanistiki, kar vključuje filozofijo, prihaja s strani vlade, katere guru, Olavo de Carvalho, se razglaša za filozofa, ne da bi kadarkoli stopil v visokošolsko inštitucijo. Pred nami se odvija nekaj, kar je predsednik parlamentarnega odbora za izobrazbo imenoval »ideološko maščevanje«: tisti, ki v akademski sferi niso našli mesta za svoje (večinoma neznanstvene) ideje, so se odločili, da jo uničijo, ker bitke ne morejo zmagati zgolj z argumenti.
Bolsonaro pravi, da naj bi denar, ki ga bodo vzeli univerzam, izkoristili za financiranje osnovne izobrazbe. Problem je, da rezi vplivajo tudi na osnovno in tehnično izobrazbo, kot je denimo 17-odstotno znižanje financiranja za izgradnjo vrtcev ali 21-odstotna zamrznitev sredstev, namenjenih nacionalni fundaciji za razvoj izobrazbe. Nekateri vladni propagandisti trdijo, da gre v resnici le za zamrznitve oziroma začasne reze in da se bodo sredstva sprostila, ko se bo gospodarsko stanje v državi izboljšalo. Zgolj pri univerzah varčevalni ukrepi znašajo 1,7 milijarde realov (nekaj čez 400 milijonov dolarjev). Ti krizni ukrepi bodo poleg raziskovalnih sredstev in splošnih rezov pri CAPES in CNP, dveh glavnih agencijah za promocijo raziskovanja v državi, prizadeli tudi sredstva, namenjena vzdrževanju, čiščenju, varnosti in investicijam (denimo obnovi ali izgradnji stavb ali učilnic).
Kot je razložil politični komentator Caio Almendra, je vlada »sredstva iz svoje diskrecijske porabe znižala za 30 odstotkov. Če to diskrecijsko porabo dodamo k fiksni [ali obvezni] porabi [večinoma gre za plače], omenjeni rez predstavlja 3,4 odstotkov celotne porabe univerz. Tu se skriva velika nevarnost cele zadeve.« Kot pravi, »vlada zaradi 3,4-odstotnega prihranka v enem najbolj ključnih družbenih podsistemov, izobrazbi, skodkopava zmožnost univerz, da nadaljujejo z delovanjem. Če pride do motenj pri oskrbi z energijo, vodo, pri delovanju varnostnih in čistilnih služb, bo šlo vseh ostalih 86,6 odstotkov investicij v nič. Univerze brez teh storitev ne morejo delovati.« Ukrepi pa ponekod presegajo 30 odstotkov. Po podatkih Zveze učiteljev Univerze v Brasilii, rezi dosegajo 67 odstotkov v primeru Univerzitetne bolnišnice Gaffre in Guinle ali celo 100 odstotkov pri Univerzitetni bolnišnici Zvezne univerze Piauí ter pri nekaterih drugih univerzitetnih bolnišnicah v različnih predelih države.
V mnogih primerih so rezi, zamrznitve oziroma začasni ukrepi le oblika izsiljevanja, da bi izsilili njihovo podporo za reformo socialnega varstva, ki jo predlaga minister za gospodarstvo, Paulo Guedes. Ta reforma naj bi po mnenju strokovnjakov izjemno prizadela najrevnejše, ki bi se upokojili s plačo, nižjo od minimalne, in bi ohranjala privilegije vojske – ne preseneča, da je Bolsonaro nekdanji stotnik v vojski.
Poleg tega pogovori v zaodrju nakazujejo na še en dejavnik. Ministrstvo za izobraževanje je letos za 70 odstotkov pospešilo akreditacijo novih privatnih univerz; med vladnimi programi je tudi spodbuda za izobraževanje na daljavo, zaračunavanje šolnin na javnih univerzah in za tako imenovane izobrazbene »bone«, torej, da bi namesto javne izobrazbe starši študentov prejeli bone, ki naj bi jih porabili na zasebnih šolah.
Tudi glede tega je Bolsonarova vlada podobna vladi Dilme Rousseff, ki je kljub investicijam Lule da Silve v širjenje zveznih univerz in zaporednim znižanjem proračuna ministrstva za izobraževanje vlagala znatna sredstva v zasebne izobraževalne ustanove, pogosto zelo nizke kakovosti. Rousseffovo so celo obtožili volilne goljufije, ker je v kampanji za ponovno izvolitev obljubila investicije v izobrazbo (in za slogan svoje vlade celo izbrala »Izobraziti domovino«), toda ob ponovni izvolitvi je storila ravno nasprotno. Leta 2015 je načrtovane investicije v zveznih univerzah znižala za celih 47 odstotkov.
Rezultat politik globokih rezov je bil, da se je 15. februarja na milijone ljudi podalo na ulice v več kot 200 mestih (po nekaterih virih sicer zgolj 140), da bi protestirali proti Bolsonarovi vladi in zahtevali, da se investicije v izobraževanje ohranijo ali celo razširijo. To so bile najštevilčnejše ulične demonstracije v državi od protestov za odstavitev Dilme Rousseff leta 2016 in protestov junija 2013.
Med obiskom v Dallasu se je predsednik odzval tako, da je protestnike oklical za »koristne idiote«. Nekaj dni pozneje, 26. maja, se je na ulice v podporo Bolsonaru podalo več skrajno desnih skupin. Nekatere od njih so odkrito zahtevale zaprtje kongresa in Zveznega vrhovnega sodišča (ZVS), kar je nekatere manj radikalne segmente demonstrantov pripravilo do tega, da so odkorakali s shoda, ki se je nazadnje odvil v manj mestih kot protivladni protesti in z opazno nižjo udeležbo. Tridesetega maja se je v večih mestih v državi zgodil še en val protivladnih protestov. Bili so manjši od tistih 15. maja, toda po velikosti podobni tistim 26. maja v podporo Bolsonaru.
Bolsonarova vlada je sramota na mednarodnem odru in doma
Na mednarodnem odru je Brazilija vedno znova osramočena zaradi ministra Ernesta Araúja, ki ni le nesposoben, temveč tudi misli, da je na križarskem pohodu v obrambo krščanstva. Na obisku v Izraelu sta tako Bolsonaro kot Araújo podala katastrofalne izjave, češ da je nacizem levičarska ideologija, pa tudi škodovala dolgoletnim odnosom s Palestino in potencialno z arabskimi državami, ko sta v Jeruzalemu odprla trgovinsko predstavništvo (sta se pa umaknila glede načrta preselitve ambasade).
Na predvečer 55. obletnice vojaškega udara, ki je začel 24-letno obdobje diktature (1954–1985), je Bolsonaro vojski ukazal, naj proslavi puč (proslavo je ukinila Rousseffova, nekdanja gverilka), pri čemer je branil usmrtitve in mučenja, ki so zapuščina tistega obdobja – kar je povzročilo nelagodje celo med nekaterimi člani vlade iz vojaških vrst. Bolsonaro je med mednarodnimi obiski hvalil diktatorje, kot sta Alfredo Stroessner (ki je bil tudi posiljevalec in pedofil) v Paragvaju in Augusto Pinochet v Čilu, kar je v Santiagu naletelo na proteste in kritike celo s strani desno usmerjenega predsednika Sebastiána Piñere.
V odnosu do Venezuele je država avtomatično sledila ZDA in se odrekla posredovalni vlogi v sporu, ki se vleče v sosednji državi. Bolsonaro in Araújo v svojih izjavah proti Nicolasu Maduru nista skoparila s pridevniki, Bolsonaro pa je na twitterju omenil tudi možnost napovedi vojne Venezueli – kljub nasprotovanju vojaškega jedra vlade in predsednika parlamenta.
Notranje razpoke
Po šestih mesecih vladanja lahko Bolsonaro pokaže le malo oziroma ničesar pozitivnega. Ni mu uspelo izpeljati nobene od obljubljenih reform (zlasti ne pokojninske reforme) niti ni dosegel nobenega gospodarskega ali diplomatskega uspeha – nasprotno. Marca je med Bolsonarovim obiskom v Washingtonu država razglasila, da se bo odpovedala svojemu statusu države v razvoju v Svetovni trgovinski organizaciji, kar ji daje pravico do posebne obravnave v pogajanjih v okviru te organizacije, v zameno za vstop v OECD. Združene države so sprva vztrajale pri blokadi brazilskega vstopa v OECD, toda do konca maja je ministrstvo za zunanje zadeve prek twitterja sporočilo, da so se ZDA odločile podpreti pristopno kandidaturo Brazilije – ne ve pa se, kdaj naj bi se proces začel in koliko časa bo trajal.
Dosedanja Bolsonarova bilanca je kombinacija neuspehov in velikanske notranje krize v vladi zaradi spora med dvema velikima frakcijama: vojaško frakcijo in »olavisti« – sledilci Olava de Carvalha.
Vojska se vztrajno poskuša odmakniti od skrajnih ideoloških polov, zavzema tehnično držo in je pogosto kritična do same vlade (podpredsednik general Hamilton Mourão je odkrito kritiziral nekatera področja vladinega delovanja), medtem ko sledilci Olava de Carvalha (zelo očitno ministra za izobraževanje in zunanje zadeve, pa tudi Bolsonarovi sinovi, ki imajo veliko težo v vladi) skušajo vsiliti konservativno in … nesmiselno agendo. Manjka nam natančen pojem, s katerim bi opisali zblojeni lik Olava de Carvalha – general Villas Boas ga je označil za »Trockega desnice« – in njegovih sledilcev.
Za vojsko zamenjava ene dominantne ideologije (levičarske) z drugo (desničarske) ne služi državi, temveč le podpihuje podpornike. Po mnenju strokovnjakov ideološka maščevalnost olavistične frakcije ovira vlado in njeno pozornost usmerja proč od reform, za katere trdi, da so za državo nujne. Olavo je javno kritiziral vojsko – mnoge kritike so bile obtežene z osebnimi napadi in kletvicami – ki se čuti, da ni dovolj spoštovana. Za Olava so generali, tako kot mediji, komunisti. Bolsonaro pa, brez posebne politične spretnosti, vztraja, da ni nobene krize.
Gospodarstvo v razsulu
Medtem ko vlada razpada, se država brez učinkovitega vodstva sooča s krizo brez primere. Brezposelnost je dosegla 12,7 odstotkov (oziroma 13,4 milijona brezposelnih), vlada pa je blokirala 100 odstotkov sredstev na 140 raznovrstnih projektih na enajstih ministrstvih. Rezi so del zamrznitve zveznega proračuna za leto 2019, težke slabih 30 milijard realov (približno 7 milijard dolarjev), s katero naj bi prebrodili krizo. Poleg tega je bilo do zdaj več kot 300 projektom zamrznjenih več kot 40 odstotkov sredstev.
Po mnenju strokovnjakov brazilsko gospodarstvo niha med stagnacijo in depresijo, s padcem kupne moči prebivalstva, brezposelnostjo in zanemarljivo rastjo BDP.
V očitnem obupu spričo neznanske gospodarske krize in lastne nesposobnosti, da bi se učinkovito politično uskladil s kongresom za sprejem ukrepov, ki jih je predlagal, je Bolsonaro preko aplikacije WhatsAppdelil anonimno sporočilo (avtorstvo je bilo kasneje pripisano javnemu uradniku povezanemu z Novo, liberalno stranko, ki se je pomaknila na skrajno desnico in je v neformalnem zavezništvu z Bolsonarom), v katerem je Brazilijo opisal kot »neobvladljivo«. Nekaj dni kasneje je predsednik na facebookuobjavil posnetek, v katerem ga je evangeličanski pastor oklical za »Božjega izbranca«.
Še huje je, da ne obstaja niti minimalno organizirana opozicija. Zdi se, da se Delavska stranka (PT), potem ko je pahnila državo v krizo med vlado Rousseffove, ukvarja bolj z obrambo svobode svojega glavnega vodje, nekdanjega predsednika Lule da Silve, ki je bil dvakrat obsojen za korupcijo in pranje denarja in na vrsto dodatnih kazni, ki skupaj presegajo 24 let zapora. Poleg tega PT tudi plačuje ceno, ker je spodbujala demobilizacijo in celo kriminalizacijo sindikatov in družbenih gibanj v letih, ko je bila na oblasti.
Drugim strankam in kandidatom, premaganim na zadnjih predsedniških volitvah, kot sta Marina Silva in Ciro Gomes, ni uspelo oblikovati opozicije Bolsonaru, za katerega se sicer zdi, da je lastno vlado sposoben potopiti tudi brez zunanje pomoči.
Ne kaže, torej, da bodo reforme, ki jih je Bolsonaro predlagal med kampanjo, kaj kmalu izpeljane; ne le zaradi politične nesposobnosti vlade, temveč tudi zaradi notranje krize, v katero se je spravil Bolsonaro. Treba bo počakati na srednje in dolgoročne učinke provladnih demonstracij, in ugotoviti, ali je opozicija zmožna vzdrževati pritisk onkraj enodnevnih mobilizacij.
Prevod: Martin Hergouth