»Če hočete imeti demokracijo, morate sprejeti tudi pravila, ki jo omogočajo.«

Kot nekdo, ki se ukvarja s pojmovno zgodovino, veste, da lahko definiramo le tisto, kar nima zgodovine. Nekaj je zgodovinski pregled opisov in predstav, ki so jih krščanski demokrati imeli o sebi – in tu ni nobenega dvoma, da bi se mnogi izmed njih ponosno razglasili za protiliberalce, iliberalce ipd. A to je bilo na podlagi zgodovinsko pogojene rabe pojma »liberalizem«, vsaj v celinski Evropi. Ko so bili zgodnji krščanski demokrati proti liberalizmu, so nasprotovali temu, kar so razumeli kot problematično obliko individualizma ter materializma in kar so dojemali, ne brez razloga, kot napad s strani držav, ki so skušale okrniti moč verskih skupnosti; denimo Nemčije, ki je lansirala kulturni boj, v veliki meri usmerjen proti katoliškim akterjem, praksam in institucijam. V tem smislu ni napačno reči, da je bila na tej specifični zgodovinski ravni krščanska demokracija razumljena kot iliberalno gibanje. Toda Orbána seveda ne zanimajo subtilne zgodovinske raziskave: on počne dvoje in mislim, da je oboje zmotno. Prva zadeva je precej očitno zmotna, in sicer, da svoj sistem definira kot zvesto utelešenje krščanske demokracije. A ko omenja »iliberalno demokracijo«, se ne bi smeli osredotočiti le na pridevnik: samostalnik je prav tako pomemben. Orbán je sistematično izpraznil temeljne pravice, brez katerih ni nobenega verodostojnega pojmovanja demokracije, pa naj bo ta krščanska, liberalna ali »iliberalna«. Ne bi smeli kupiti njegove trditve, da je to, kar počne, še vedno demokracija! Drugič, in morda manj očitno, mislim, da je način, kako na novo definira krščansko demokracijo, tako da v definicijo vnaša nacionalizem in trdi, da h krščanski demokraciji spadajo zapiranje meja, sovražnost do beguncev in migrantov, poveličevanje etnične homogenosti … morda menite drugače, a po mojem razumevanju to ni del nobenega verodostojnega opisa krščanskodemokratske tradicije kot korpusa zgodovinske misli. Kvečjemu obratno, krščanski demokrati so bili skeptični do modernih nacionalnih držav. To izvira iz 19. stoletja, ko so številne nacionalne države uporabile državno oblast proti političnemu katolicizmu: Nemčija in Italija sta najočitnejša primera. Te združene nacionalne države so bile v direktnem sporu z določenimi verskimi skupnostmi. Zlasti v Nemčiji, ki je imela protestantsko večino, so katoličane obtoževali, da imajo v najboljšem primeru dvojno lojalnost, do Rima in do nove nemške države, ali pa da so lojalni zgolj Rimu. Trditev, da je nacionalizem bistveni del krščanskodemokratske tradicije, je druga Orbánova prevara. Trdim, da njegovo domače in mednarodno občinstvo ne bi smelo kupiti tega lažnega proizvoda, ki se izdaja za pristno krščansko demokracijo.
Strinjam pa se z vami, da bi bilo smešno, če bi skušali zdaj krščansko demokracijo redefinirati kot gibanje, ki si prizadeva za liberalizacijo. To bi držalo zgolj na najbolj abstraktni ravni, v smislu, da je krščanska demokracija marsikje, z raznoraznimi obrati in stranpotmi, pripomogla k liberalizaciji in demokratizaciji – pomislimo na mislece, kot je Jacques Maritain. Toda zgodovinarji imajo vse razloge za nelagodje ob takšni ravni abstrakcije, kjer vse specifičnosti, vključno s specifičnostmi v političnih jezikih, izginejo v nekakšnem fukuyamovskem slogu razmišljanja, po katerem vse konvergira k liberalizmu, definiranem zelo na široko. Mislim, da od tako široke perspektive ni posebne koristi.

Res je, da lahko včasih od zahodnih politikov slišimo zelo poenostavljene očitke na račun Orbánove preteklosti: »Spomnimo se, da si bil v devetdesetih letih liberalec, kakšen hipokrit si!« To so mu denimo očitali leta 2017 med razpravo o Lex CEU v evropskem parlamentu, ko je nekaj govornikov očitno mislilo, da bo to coup de grâce, s katerim ga bodo osramotili in zrušili. To je seveda skrajno naivno. Na tovrstni očitek lahko odvrne z zelo preprostim argumentom: »Šel sem skozi učni proces. Mar ne vedno poudarjate kognitivne prednosti demokracije kot procesa stalnega učenja? To je natanko, kar sem storil sam.« Zgodovinar Balázs Trencsényi, najin skupni prijatelj in kolega, bi nam znal povedati, da je bilo v srednji in vzhodni Evropi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja veliko liberalcev, ki so na začetku tridesetih postali avtoritarci, svojo evolucijo pa upravičevali, češ: »Naivno smo uvozili zahodni miselni sistem in ugotovili, da v naših okoliščinah ne deluje. To nas je izučilo in zdaj ponujamo nekaj drugega.« Orbánove evolucije prav tako ne moremo zavrniti, rekoč, da je hipokrit ali da izkrivlja zgodovino. To očitno niso odločilni očitki.
Prav tako v zgodovini moderne krščanske politične misli niso novi akterji, ki jih prvenstveno zanima uporabna vrednost religije in ki so potihoma celo pripravljeni priznati, da sta resničnost vere in narava razodetja zanje drugotnega pomena …

Še pred tem, če pomislite na začetek 19. stoletja in ljudi, kot sta bila Bonald in do določene mere de Maistre, ki so v osnovi pravili: »Potrebujemo stabilnost, ti naivni individualistični liberalci pa ne razumejo, da kohezivna družba potrebuje kolektivni sistem prepričanj.« Nekdo se lahko sklicuje na to tradicijo in reče, da je nekaj podobnega nujno tudi za atomizirano, razdrobljeno postsocialistično družbo. Toda to v resnici ni Orbánov argument. Še vedno mu je važno, da lahko izkorišča pomensko, normativno presežno vrednost sklicevanja na obstoječo in spoštljivejšo tradicijo, do katere številni ljudje čutijo močno navezanost. Če to zvedemo na banalnejšo raven strankarske politike, mislim, da je še vedno pomembno, ali se nekdo lahko verodostojno prodaja kot ugledni član Evropske ljudske stranke ali ne. To lahko stori le, če uspe prepričati ostale, da njegova politika ni le cinično utrjevanje lastne oblasti ali zgolj ohranjanje stabilnosti, temveč ostaja zvesta nizu temeljnih demokratičnih vrednot. Sprejmem vašo poanto, da so ti akterji imuni na očitek, da prodajajo lažno verzijo krščanske demokracije, a ohranjam morda naivno upanje, da lahko takšen argument uporabimo v pogovorih z drugimi občinstvi, tako v zahodni kot vzhodni Evropi. To ni povsem brezupno početje, če pogledate, kaj danes o Orbánu govori Donald Tusk, ki je v zadnjih letih dramatično spremenil mnenje o njem. Establišment Evropske ljudske stranke je dolgo živel z vtisom, da se morda tu pa tam dogajajo hecne stvari, a nazadnje gre za naše fante, ki so povsem znotraj glavnega toka krščanskodemokratske misli.

Težko je verjeti, da se nekateri že deset let trudimo s temi argumenti, ne vselej uspešno. Svetohlinsko bi bilo trditi, da lahko vselej na eleganten analitičen način ločimo vprašanja demokratičnih postopkov od vprašanj, ki zadevajo kulturo in moralo. Lahko denimo rečete, da vprašanja o splavu niso zares vprašanja o kulturi, temveč o temeljnih pravicah. Zmotno bi bilo trditi, da lahko vsakokrat neizpodbitno rečemo, »to je vprašanje demokratičnih vrednot, ono pa kulturnobojna tema« in nato komentatorjem ter akademikom predpišemo, kako naj se jih lotevajo. A vendar lahko včasih pokažemo, da ukrepi, ki jih forsirajo ti samooklicani iliberalni akterji, niso problematični zato, ker bi bile njihove vrednostne izbire nesprejemljive, temveč zato, ker lahko svojo kulturno in moralno agendo pogosto uveljavijo le tako, da zelo jasno obidejo celo svoje lastne demokratične postopke. Nisem strokovnjak za poljsko politiko, a kot razumem, se je nekaj takega nedavno zgodilo na Poljskem. Dodatne omejitve splava bi lahko uzakonili v Sejmu, če bi se vladajoča PiS javno izpostavila in tvegala sodbo volilcev; namesto tega pa so v ta namen uporabili ustavno sodišče, ki so ga pred tem ugrabili. Ne le, da so sprejeli odločitev, ki jo kot skrajno problematično razumejo tudi ljudje, ki se nimajo za liberalce, temveč so to storili na način, ki spodkopava postopke demokratičnega odločanja. Gre za različico argumenta, ki ga včasih slišite v ZDA: ne glede na to, kaj si mislite o splavu, dejstvo, da spopad poteka pred vrhovnim sodiščem, je samo po sebi slabo, saj gre za vprašanje, o katerem lahko demokratična javnost smiselno razpravlja. To ni nekaj, kar bi morali prenesti na sodišča, kot da bi glede teh zadev posedovala nekakšno samodejno vrhovno modrost. Če bi ljudje čutili, da se spoštujejo demokratični postopki in šteje mnenje vsakogar, kot naj bi idealno veljalo za demokratično tekmovanje, bi bili veliko bolj pripravljeni sprejeti končni izid. Deloma zato, ker bi čutili, da igra ostaja odprta, za razliko od tako rekoč brezprizivne odločitve sodišča.

Nisem prepričan, da tu obstaja načelni odgovor. Gre za vprašanje, ki je zelo odvisno od konteksta. V zadnjih petnajstih letih je prišlo do očitne reakcije na navdušenje nad ustavnimi sodišči in njihovo stabilizacijsko vlogo v demokracijah. Vidite jo lahko tudi v srednji in vzhodni Evropi. Vzemite madžarsko ustavno sodišče, ki je bilo zasnovano po zgledu nemškega in je bilo deležno velike hvale zaradi svoje pomembne vloge pri konsolidaciji demokracije na podlagi doktrine o »nevidni ustavi«; v zadnjem desetletju pa smo spoznali, da je bilo veliko bolj krhko in da je njegova vloga privedla do reakcije. Mislim, da je zmotno z vrha določati, »močen sodni nadzor je problematičen« ali »močen sodni nadzor je dobrodejen«. Ti argumenti so odvisni od političnega in institucionalnega konteksta. Kritiki močnega sodnega nadzora v angloameriškem kontekstu, denimo Jeremy Waldron, odkrito priznavajo, da njihovi argumenti slonijo na implicitni predpostavki o dobro delujočem parlamentu in krepki javni sferi: to pa sta predpogoja, ki dandanes nista več samoumevna niti v ZDA in Združenem kraljestvu.
Prav tako nisem prepričan, ali je res, da na sodiščih ni kompromisov. Drži, da v pravdi zmagate ali izgubite, a številna sodišča so zelo previdna pri razsojanju. Zelo pogosto podajo vmesne odgovore, ki dopuščajo precejšen prostor za politično manevriranje. Naj omenim nedaven primer iz Nemčije, kjer je pred ustavno sodišče prišla pobuda po prepovedi majhne neonacistične stranke: leta 2017 je sodišče razsodilo, da je strančica sicer »sovražna ustavi«, kar bi v starih časih pomenila, da jo je treba prepovedati; a dodalo je, da je tako neznatna, da ni razumno domnevati, da bi predstavljala resnično nevarnost za ustavni red, njena prepoved pa bi ustvarila mučenike itd. Zato je sodišče od parlamenta zahtevalo, naj sprejme zakon, ki jim bo onemogočil javno financiranje in s tem preprečil, da bi se davkoplačevalski denar porabil za stranko, sovražno ustavi. Šlo je za kompromisno rešitev, ki je skušala odpreti dialog s parlamentom, namesto drže »sodišče je spregovorilo, konec zgodbe«. Močen sodni nadzor ne pomeni nujno igre z ničelno vsoto, obstaja cela vrsta vmesnih pristopov.
Poleg tega, kot je ugotovila cela vrsta politologov, so mnoga sodišča vsaj na srednji rok zelo občutljiva na javno mnenje. Zavedajo se, da razsodbe ne morejo iti v popolnoma drugačno smer od tega, kar je z jasno večino na zaporednih volitvah izraženo kot verodostojna artikulacija ljudske volje. Gre za empirično ugotovitev, ki jo je treba imeti v mislih. Kljub temu pa imamo v ZDA trenutno protivečinsko stranko, ki pravzaprav ve, da ne predstavlja priljubljenih politik in idej in sistematično ugrablja institucije, ki ne delujejo po principu večinske demokratične volje, da bi prek njih ubranila pozicije, ki bi težko dobile večinsko podporo ljudstva. Ko gre enkrat za takšno igro, ni več samoumevno, da bodo sodišča na dolgi rok sledila prevladujočim občutjem v družbi.

Naj vam odgovorim zelo jasno: da in ne [smeh]. Zagotovo sta dejavnika, ki olajšata vzpon populističnih akterjev, zelo nestabilna strankarska politika, kjer nastane vakum zaradi sesutja prejšnjega strankarskega sistema, kot se je zgodilo v Italiji na začetku devetdesetih, ali zaporedni valovi voditeljev, za katere se zdi, da vzniknejo iz niča. Vendar ta dejavnika nista določujoča, zato hkrati pravim »ne«. Pogosto smo tako zaposleni z iskanjem enega samega makrovzroka za vse, da se ljudje začnejo prepirati, kaj je pravi odgovor: »Problem so stranke; ne, kriva je ekonomska negotovost; ne, gre za rasizem« itd. Nikoli ne gre za en sam dejavnik in nacionalni konteksti in trajektorije so zelo pomembni. A če rečemo, da kriza strankarske politike olajša vzpon populističnih gibanj, je vprašanje, kaj iz tega sledi. Mislim, da nas privede nazaj k bolj bistvenemu vprašanju, namreč čemu služijo politične stranke v demokraciji? Vprašanje seveda predpostavlja, da smo se že zavezali k ideji, da demokracija, kakršno poznamo, ne more shajati brez političnih strank. Nekateri se s tem ne strinjajo in verjamejo v postpredstavniške oblike demokracije ali da bi morali odločati prek žreba … Tudi o teh idejah lahko razpravljamo, a če za izhodišče vzamemo stališče, da so stranke nujno potrebne, se moramo vprašati, čemu pravzaprav služijo.Ena od njihovih bistvenih vlog je še vedno, da strukturirajo politični konflikt; na določene načine uprizarjajo politični spopad. To ni novo odkritje, ga pa pogosto pozabijo tistih, ki pravijo, da »kriza predstavništva izhaja iz dejstva, da določeni ljudje niso predstavljani«. A kako to vemo? Na kateri podlagi se odločimo, da »to in to pomeni, da so vsi primerno predstavljani«? Vsakdo izmed nas ima številne identitete in interese, ni objektivno dano, da bo konflikt potekal po ločnici med ruralnim in urbanim ali religioznim in sekularnim itd. Cela vrsta vprašanj lahko postane osrednjih in politični akterji igrajo ključno vlogo pri tem, kako uokviriti konflikt. Če se vrneva k primeru Poljske: ni neizbežno, da bodo prebivalci vzhodne ruralne Poljske čutili, da je zgolj tovrstna trdo konservativna katoliška in protiintelektualna stranka najprimernejša predstavnica njihovih interesov; stvari bi lahko bile drugačne in dejansko tudi so bile drugačne še pred desetimi leti. Ali pomislite na Irsko: dolga desetletja ste imeli dve desnosredinski stranki s precej arhaično zvenečima imenoma: »Bojevniki usode«, »Gelsko pleme«. Redkokatera stranka v Evropi ima takšno ime. Vse je bilo strukturirano okoli dediščine razkola iz časov osamosvajanja …

Tako, ja. Ne glede na to, ali imate radi Sinn Féin ali ne, dejstvo, da so prišli na dan z nizom drugačnih tem – zdravstvo, stanovanjsko vprašanje, dejstvo, da imate vse te množice mladih v Dublinu, ki živijo v resnično slabih razmerah – je pripomoglo k redefiniciji političnega konflikta okoli jasnejše ločnice levica–desnica. Gre za precej očitno dinamiko, ki pa jo komentatorji pogosto pozabljajo … pa tudi tisti politologi, ki imajo zelo mehanično razumevanje predstavništva in radi opozarjajo na »krizo predstavništva« namesto, da bi priznali, da obstaja veliko načinov strukturiranja konfliktov. Resnično normativno vprašanje je, ali konflikte strukturiraš tako, da so kompatibilni z demokratičnimi načeli. In to je tisto, česar populistične stranke ne počnejo. Svojim podpornikom pravijo, »nasprotna stran je nelegitimna, oni ne pripadajo ljudstvu, če zmagajo, bo konec naše državne skupnosti« itd. Takšen diskurz ni običajni konflikt; je drugačen način delanja politike in je izjemno problematičen.
Druga stvar je notranja strankarska struktura. Seveda je nesmiselno idealizirati notranjo strankarsko demokracijo. Oscar Wilde je šaljivo pripomnil, češ da je težava s socializmom, da vzame preveč večerov. Gre pogosto za precej dolgočasne procese in ne bi smeli naenkrat izpovedovati nekakšne globoke ljubezni do stvari, v katere sami ne bi bili pripravljeni vložiti veliko časa. In vendar je značilno, da nekatere od teh populističnih strank, ki vzniknejo iz niča, nimajo resnične notranje strukture ali so strukturirane kot klubi privržencev političnega vodje Pomislite na gibanje Forza Italia, ki je bilo v bistvu televizijska stranka, aklamacija voditelja od znotraj. To ni skladno z minimalnimi pričakovanju glede notranjega strankarskega pluralizma, ki je nemogoč brez neke osnovne strukture in notranje razprave. To je denimo razlog, zakaj nemški zakon o strankah zapoveduje določene kriterije notranje organiziranosti strank. Nočem idealizirati nemške ureditve, a določena regulacija vendarle lahko omili pojave, kakršne smo videli na Češkem, ko velepodjetnik pride iz niča in kar naenkrat imate vladajočo stranko, zgrajeno okoli enega samega človeka. Drugi znak, da je nekaj narobe, so stranke brez programa. V ZDA je Republikanska stranka, denimo, preprosto prisegla zvestobo predsedniku in rekla, da stoji za vsem, kar on pravi … le, da ne vemo, kaj sploh hoče za svoj drugi mandat. To so alarmi, ki bi morali spodbuditi razmislek o zakonskem preoblikovanju naših osnovnih pričakovanj, kaj naj bi politične stranke sploh bile.

Naj nekaj pojasnim o svojem pristopu. Trdim, da populistične stranke in gibanja zaradi svojega antipluralizma težijo k avtoritarnosti. Toda antipluralizem je nekaj, kar vidimo pri političnih voditeljih; iz tega ne sledi, da ta gibanja nimajo predstavniške vloge. Ničesar ne pravim o njihovih podpornikih, ne impliciram, da ne bi smeli biti predstavljani ali da je dejstvo, da so predstavljani, grozno za demokracijo. Če pogledate na like, ki so očitno šli v avtoritarno smer, denimo Erdoğan ali Chávez, iz mojega pristopa ne sledi, da je vse, kar sta kdaj povedala, neupravičeno, ali da Chávez ni imel delno prav, ko je trdil, da Venezuela ni dobro delujoča demokracija, ali da Erdoğan ni imel delno prav, ko je trdil, da obstaja kemalistični establišment, ki slabo predstavlja določene sloje prebivalstva …

Ja … Prav tako ne pravim, da so vsi, ki sledijo tem strankam, nujno antipluralistični. Nekateri od njih verjetno so, drugi pa imajo preprosto politične in vrednostne preference ali interese, za katere menijo, da jih takšni voditelji najbolje predstavljajo ali artikulirajo. Ne drži, da so volilci teh bolj ali manj avtoritarnih voditeljev zavedeni. Nedavne empirične raziskave so pokazale, da se številni sloji teh volilcev povsem jasno zavedajo, da stranke, ki jih podpirajo, utegnejo poškodovati demokratični sistem, a so to pripravljeni sprejeti: odločijo se, da je določena erozija demokracije povsem sprejemljiva, ker ti ljudje pač predstavljajo moje ekonomske interese ali politike, ki so mi zelo pri srcu. Takšen razvoj je verjetnejši pod dvema pogojema. Prvi je, da populistični voditelji uspejo izjemno polarizirati družbo, tako da postane nemisljivo voliti za drugo stran; raje sprejmete, da vaša stran nekoliko poškoduje demokracijo ali pa imate tako pesimistična pričakovanja glede prihodnosti, da rečete: »Moramo prigrabiti, karkoli lahko.« To je pomembno odkritje Adama Przeworskega, ki je poudarjal, da je danes med evropskimi, ameriškimi in morda tudi kanadskimi volilci prisotno veliko več pesimizma kot kadarkoli prej. To ne opravičuje ničesar, a nam pomaga razumeti ljudi, ki v bistvu pravijo: »Gre za umazan boj in enostavno si ne morem privoščiti, da bi ga izgubil.« Demokracija seveda deluje bolje, če se njena osnovna logika »včasih izgubimo, včasih zmagamo« ne odvija v kontekstu, kjer čutiš, da so stave izjemno visoke.
Povsem mi je spodletelo, da bi odgovoril na vaše vprašanje [smeh]. Če populizem pomeni to, kar sam menim, da pomeni, potem levičarski populizem zame ne more biti demokratičen. Nekatera od gibanj, ki ste jih omenili, so se po mojem razvila v takšno smer, da bi jih bilo zdaj zelo težko označiti za populistične v mojem pomenu besede. Dobro vem, da so nekateri od njihovih voditeljev o sebi teoretizirali kot o populistih: Podemos je najbolj jasen primer. A vendar, če danes pogledate, kako govorijo, kakšne vrste struktur so vzpostavili, kako si prizadevajo za uresničitev svoje politične agende, bi težko rekel, da so populistični v mojem pomenu besede.
Naj dodam še zadnjo poanto, ta je teoretske narave. Ne predlagam nikakršne prepovedi »govora o ljudstvu« niti ne pravim, da je sklicevanje na ljudstvo vselej toksično ali nevarno. Sem pa skeptičen do koristnosti tega pristopa. Teoretika, ki ste ju omenili, Ernesto Laclau in Chantal Mouffe, sta dala pomemben doprinos k zahodnemu marksizmu in do neke mere k postmarksistični teoriji, ko sta se osredotočila na Gramscija, češ: »V socialističnih strankah prevladuje zelo mehansko razumevanje, ki je v svojem načinu razmišljanja o družbi popolnoma zataknjeno v industrijski dobi, morali bi se veliko bolj razmišljati o konstruktivnem delu artikulacije koalicij in izgradnje družbene hegemonije.« Danes se nam ti argumenti utegnejo zdeti zelo trivialni, a ko sta jih prvič podala v sedemdesetih in osemdesetih letih, je obstajalo resnično vprašanje, kako se bodo levičarske stranke, ki so o sebi razmišljale prvenstveno kot o predstavnicah industrijskega delavskega razreda, vedle do novih družbenih gibanj. Nečesa pa nisem nikoli razumel: ko si enkrat zapopadel poanto o artikuliranju družbene hegemonije, ki naj bo, zelo grobo rečeno, »protineoliberalna«, kaj točno je presežna vrednost sklicevanja na »ljudstvo«? Z drugimi besedami: ko si enkrat artikuliral alternativno politično koalicijo, čemu dodati še: »a ja, in poleg tega se gremo tudi populizma«? Če je argument, da je to odmevnejše, potem gre za skoraj empirično trditev in zdaj imamo že kopico primerov, ki mečejo senco dvoma nanjo. Najboljši primer je gibanje, ki mu je svetovala sama Mouffova – Mélenchon. Pomislite na njegov preobrat med letoma 2012 in 2017: leta 2012 je bil izjemno internacionalističen, v bistvu je govoril, da je vsakdor, ki utone v Sredozemlju, naš problem, mi smo Francija, univerzalna nacija itd.; leta 2017 je vsepovsod trobojnica, veliko več je »govora o ljudstvu«. Zdaj vemo, kot je zelo nazorno pokazal Éric Fassin, da se ta zamisel, da bo populistični obrat privabil nazaj volivce, ki so se zavezali Nacionalni fronti, enostavno ni uresničila. Če je ideja, da bo levica artikulirala drugačno pojmovanje ljudstva in s tem znova privabila ljudi, ki so zapadli »napačni« ideji ljudstva (rasistični, etnični, patrirarhalni itd.), potem vse kaže, da to ne deluje. Ne pravim, da ene volitve dokončno ovržejo domneve neke teorije, vendar pa utrjujejo dvome, ki jih nekateri imamo glede te politične strategije.

Majhen popravek: nisem Schmittov biograf. O njem sem pisal, da bi razumel nekatere debate v povojni Evropi, Schmittova življenjska pot pa me ne pretirano zanima … Bojim se, da se tu znova ne strinjam s Chantal Mouffe, češ, da so politiki po nemarnem pozabili na pomen čustev. Seveda je politika tudi stvar čustev! Tudi Obama je mobiliziral čustva, pa Willy Brandt … dobro, Angela Merkel morda ne mobilizira čustev, a iz teh opazk samo po sebi ne izhaja nič. Vprašanje je, katera čustva, predvsem pa, manj trivialno, ni mogoče na eleganten način analitično ločiti čustev od razuma. Mouffe rada udriha po Rawlsu in Habermasu kot groznih racionalistih, vendar tudi onadva ne zanikata pomena čustev: izvajata miselne eksperimente, ki testirajo naše intuicije in nam pomagajo pri teoretiziranju. Ne pišeta političnih priročnikov in nam pravita, da bi morali biti kot državljani povsem brez čustev – to je popolna karikatura teh teoretikov. Poleg tega, če pomislite le na negativne emocije, kot sta jeza ali strah, že vsaj od Aristotela vemo, da imajo kognitivni element: ne gre le za iracionalne izbruhe, ki prihajajo od nikoder. Nekdo je jezen, ker čuti, da je svet nepravičen ali da je bil žrtev krivice. Razpravljamo lahko o pravilnosti njegove sodbe, a govor o »čustvih« nasploh je v teoretski diskusiji slepa ulica. Na politični ravni pa … glede na to, da Chantal Mouffe svojo zadnjo knjigo, Za levičarski populizem, izrecno predstavlja kot knjigo politične strategije, se vam bodo strankarski politiki vendar smejali, če boste do njih pristopili z ugotovitvijo: »Veste, čustva so prav tako pomembna.« To vsi vedo!
In seveda je politika tudi stvar konflikta. Ni zasnovana, da bi nam omogočila priti do konsenza. To je zgrešeno pričakovanje. Primer takšnega pogleda najdete v zadnji knjigi Anne Applebaum, Twilight of Democracy (Mrk demokracije), kjer zapiše nekaj takega: »Če vsi sledimo pravilom, pridemo do konsenza.« Ne, ne pridemo do konsenza! Pridemo do legitimne vlade in legitimne opozicije – in nato se igra nadaljuje. Poanta legitimne opozicije je, da izvaja nadzor nad vlado, artikulira alternativne vizije … Govorim o osnovnih stvareh, ki spadajo v učbenike državljanske vzgoje, a presunljivo je, kako veliko komentatorjev je iz reakcije na populiste, katerih poslovni model je dejansko polarizacija in razdvajanje ljudi, padlo v drugo skrajnost in zdaj od demokracije pričakujejo, da bi bila stvar konsenza, nadstrankarskega sodelovanja itd. Bojim se, da bodo v primeru Bidenove zmage vsi skočili na ta vlak in začeli govoriti: »Dajmo vsi znova sodelovati.« Ne le demokrati, temveč tudi republikanci, ki bodo hoteli zanikati, kar se je dogajalo v zadnjih štirih letih. Ne! To ni pričakovanje, ki bi ga morali gojiti. Seveda, če politiki pridejo do zaključka, da določeni problemi terjajo določene oblike sodelovanje, potem super; politika, kot sami pravite, navsezadnje ni igra, namenjena zabavi, obstajajo dejanski izzivi. Toda sodelovanje med strankami je, podobno kot čustva, normativno nevtralno: samo po sebi ni ne dobro ne slabo. Pojmovanje, da bi morali demokracijo definirati kot sredstvo za doseganje konsenza, je nevarno naivno. Demokracija ni to in niti teoretiki deliberativne demokracije, kakršna sta Rawls ali Habermas, ne trdijo tega. Ko Chantal Mouffe izpostavlja pomen konflikta, zato zgolj ponavlja osnovne poante liberalne demokracije. Če se spomnite, razlikuje med sovražnikom in nasprotnikom: napačno je, da o ljudjeh, ki so vam zoperstavljeni, razmišljate kot o sovražnikih, ni pa narobe, da jih jemljete kot nasprotnike. S tem se strinjam, a ne gre niti za novo niti za pretirano globoko poanto. Ne pravim, da je to litmusov test za veljavnost politične teorije, a če stopite do politika in mu rečete: »Moj veliki uvid je, da gre v politiki tudi za konflikt,« vam bo krohotaje pokazal vrata. Resnično vprašanje je: katere so meje konflikta? Ena izmed poant, ki jih skušam, podati, je, da ne moreš voditi konflikta tako, da nekatere državljane in skupine izrivaš iz političnega občestva. To je pomembna trda meja. Politični konflikt ne more pomeniti, da je dovoljeno vse; a znotraj teh meja je mogoče marsikaj.

Mislim, da je v tej kritiki zrno resnice. Tu se strinjam s Chantal Mouffe, da je določena oblika retorike »tretje poti«, ki jo še vedno prakticira Macron, ko pravi, da predstavlja razumno sredino, opozicijo pa tvorita blazna ekstrema, na svoj način protipluralistična in zato lajša delo populističnim akterjem (kar pa ne pomeni, da so populisti zato avtentični predstavniki demokracije). Vprašanje je, kaj sledi iz te diagnoze? Prvi odgovor je, da ni vsaka oblika politizacije sama po sebi pozitivna zgolj zato, ker ponovno politizira zadeve, ki so bile pred tem stvar konsenza ali prepuščene stroki. Ni nekaj pozitivnega, na primer, da v ZDA osnovne odločitve glede volilnih okrajev sprejemajo politični akterji. Včasih obstajajo zelo dobri razlogi za depolitizacijo institucij, ki postavljajo temeljna pravila demokratiče igre. To ne pomeni, da obstajajo »objektivno pravilni« odgovori na ta vprašanja, a vendar ne bi smeli zapasti v drugo skrajnost in reči, »čim več odločitev sprejmemo politično, tem bolje«.
Moja druga poanta zadeva resnično težavno vprašanje v demokratični teoriji: na kateri točki priznaš poraz? Na kateri točki priznaš, da je bitka zaključena in izgubljena, da je treba sprejeti izide in iti dalje. To je, po mojem, resnični problem pri vprašanjih okoli pravic manjšin, ki ste ga omenili. Danes imamo veliko večino ljudi, ki zavrača kriminalizacijo homoseksualnosti in hoče istospolne ljudi polnopravno vključiti v družbo, kar ima vrsto zakonskih posledic. Na kateri podlagi lahko nekdo, ki še vedno vztraja pri nasprotnem pogledu, reče, »to je zato, ker smo depolitizirali to vprašanje«, ko pa to ni več verodostojno stališče? Na neki točki moraš sprejeti izid. Če tega ne storiš, obstaja nevarnost, da zdrsneš v teorije zarote, kakršne spozorira Kremelj, po katerih ima Evropska unija agendo, da bi ljudi spremenila v geje in podobno.
In vendar, naj znova poudarim, da je to težavno vprašanje, ki je izjemno odvisno od konteksta. Če mislite, da je neoliberalizem nekaj slabega, je bilo nekoč obdobje, ko se je takšen ekonomski model zdel stvar zdravega razuma, manjšina pa se je borila za ponovno politizacijo teh tem. Vprašanja, katere bitke so še vedno odprte, se ne da preprosto določiti na kvaziobjektiven način. A vendar bi rekel nekaj: katerikoli politični boj želite na novo odpreti ali se angažirati v njem, se mora odvijati znotraj tega, čemur pravim »trde meje«. Zanikati dostojanstvo ljudi, ki se znajdejo v demokratičnem boju, je nekompaktibilno z demokracijo. To počnejo populisti. Ne trdim, da je nekdo, ki hoče zakonsko omejiti dostop do splava ali priseljevanje, nedemokratičen; v demokraciji lahko o teh stvareh razpravljamo. A če v ta paket spada govorjenje, da kdorkoli, ki se ne strinja z nami, ni pravi Slovenec ali pravi Madžar ali pravi Nemec, je to problem za demokracijo kot tako. Lahko me kritizirate, češ, kdo pa sem jaz, da določam te trde meje, a če hočete demokracijo, morate sprejeti tudi pravila, ki jo omogočajo. Če kršite ta temeljna pravila, potem se greste neke druge igre, kjer postanejo mogoče marsikatere druge reči. A tega ne moremo več označiti za demokracijo.