Nekje proti koncu lanskega dela se je napovedovano uresničilo: Janez Janša je izdal svojo novo knjigo Noriško kraljestvo, Beli panter. Ob že precej zajetnem avtorjevem opusu, ki pretežno vključuje popisovanje pred, med in poosamosvojitvenih dogajanj v Sloveniji, knjiga v javnosti žanje posebno zanimanje, saj se predstavlja kot zgodovinski roman, ki je prostorsko in časovno umeščen na delu današnjega ozemlja Republike Slovenije med leti 200 in 175 pr. n. št.
Norik danes in nikoli
Skozi poglavja se zdi, da je roman zgodba o odraščanju Lana iz plemena Karnov v času ustanovitve Noriškega kraljestva. Glavnega junaka spremljamo od njegovih otroških let, ko še biva v zaselku pod Karnijskim sedlom, do časa, ko se okrog Blatnega jezera bojuje s plemenom Kimbrov. Toda k poglavjem o Lanovem odraščanju sta dodana še prolog in epilog, kjer je protagonist postavljen v čas prvega kralja Lukanosa. V ta okvirni kontekst nas uvede epizoda Lukanosovega obiska pri svečenici, kjer se zmore otresti pomislekov in sprejme odločitev o ustanovitvi kraljestva, zaključi pa se z Lukanosovo meditacijo četrt stoletja kasneje, ko prav tako vpričo svečenice motri dvome o tem, ali je bila odločitev o ustanovitvi kraljestva pravilna. Ta forma določa temeljno dimenzijo romana, ker vzpostavi osnovni paralelizem – Lanovo odraščanje in ustanovitev Noriškega kraljestva.
V romanu se srečujemo z več vrstami deskriptivnih form, ki se med seboj slogovno docela razlikujejo. Tvegajmo tezo, da gre za štiri opisne oblike: politično, etnografsko, psihološko in erotično-religiozno. Te oblike hkrati določajo glavnega protagonista Lana kot: predanega vojaka kraljestva, zavednega Karna, mističnega sanjača (nenehno vračanje simbola črnega ptiča v Lanovih sanjah) in kot moškega, animistično in trubadursko zagledanega v sij oblin te ali one dame.
Ni težko opaziti, da se avtor v leposlovju do sedaj še ni posebej preizkušal, stavek in poved sta toga in enolična, besedišče skromno. Slog je tako suhoparen, da ostajajo stavki v bralčevi zavesti kot kakšna litanija, ki jo je moral zaradi tega ali onega greha do onemoglosti ponavljati. Zares mučno. Opise zaznamuje preobilje neumestnega poosebljanja pojmov in stvari ter površno izrazoslovje. Tako denimo avtor pri opisovanju opreme konjenikov določeno vrsto vojaških obuval najprej preprosto opiše kot mokasine, takoj za tem pa neko drugo kot opanki; pri čemer je oboje približno enak tip obuvala, le da mokasini veljajo za splošen tradicionalni tip obuvala z mehkim usnjenim podplatom pri Indijancih, opanki pa pri Srbih. Bralec se mora poleg tega spoprijeti z dejstvom, da tekom romana poglavja in deli poglavij postajajo vse bolj nepovezani in epizodni. S tega stališča bralec lažje doume, kako je lahko dokaj obsežen roman nastal v vsega petih mesecih, dasiravno avtorjevo zanimanje za to temo traja že dalj časa.
Toda ne glede na vse njene objektivne pomanjkljivosti je knjigi uspelo, da se zaradi avtorjevega ugleda zgodovinski roman vrača na veliki oder slovenskih knjižnih izdaj. To nikakor ne pomeni, da je pri tem žanru na Slovenskem do sedaj vladalo mrtvilo, saj smo tudi v zadnjih letih v njegovem okviru lahko spremljali izdaje neumornega Ivana Sivca ali Valerije Skrinjar Tvrz, ki pa nista deležna širše pozornosti javnosti in veljata predvsem kot avtorja knjig za mladino.
Toda Janša izjavlja, da smotra svoje knjige ne vidi v tem, da bi bil sam kot njen avtor kakorkoli pomemben, temveč mu gre za to, da javnosti predoči del zgodovine tega ozemlja, ki se jo vztrajno odriva na rob. Pri tem ne pozabi omeniti, da je edino tovrstno literarno delo, ki je do sedaj obravnavalo zgodovinsko obdobje Noriškega kraljestva, roman Noriška rapsodija nedavno preminule plodovite pisateljice Mimi Malenšek. Že ko je Janša leta 2013 kot slavnostni govornik prisostvoval odkritju pisateljičinega kipa v Podbrezju na Gorenjskem, je pomen vsega njenega opusa brez sramu reduciral na pomembnost knjige Noriška rapsodija, čeprav je avtorica obravnavala tudi mnoga ostala važna obdobja iz časov oblikovanja slovenske narodne zavesti. Poleg tega pa v Noriški rapsodiji ni mogoče najti podtona, ki naj bi hotel predočiti tezo, da je slovensko nacionalno zgodovinopisje nekaj sprevrženega. Ob tem Janša na proslavi ni pozabil dodati, da je v knjižni zakladnici Mimi Malenšek več slovenske zgodovine in identitete kot v vseh učbenikih, ki smo jih tiskali v Sloveniji v zadnjih petdesetih letih. Kakšno zvezo bi naj bi imeli zgodovinski učbeniki z oblikovanjem slovenske identitete, ni pojasnil.
Se pa je zato do pomena Janševega romana za oblikovanje slovenske identitete na predstavitvi knjige povsem brez dlake na jeziku opredelila dr. Andreja Valič Zver, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ko je kot zgodovinarka izjavila:
»In še tretjič. Čeprav v formi romana, to delo potrjuje tudi v znanstvenih krogih vedno bolj uveljavljeno tezo, da Slovenci še zdaleč nismo, kot je dejal gospod Brlec, nastali leta 1848 niti nismo proizvod razsvetljenstva ali pa industrijske dobe, ampak smo v socialnem, kulturnem in, če hočete, v genetskem smislu rezultat kulminiranega razvoja vse od pradavnine, ki je še vedno ne poznamo dovolj. Naj zaključim z iskrenimi čestitkami avtorju in seveda z željo, da bi premogel voljo in pogum, da knjiga dobi ne samo enega, ampak mnogo nadaljevanj.«
S tem postane lažje dojemljiva tudi avtorjeva zaključna epifanija v zgodovinskem orisu romana, ko na papir izlije sledeče misli:
»Petdeset novih rodov je od takrat pognalo življenje na tleh, kjer je nekoč cvetelo in umiralo Noriško kraljestvo. Mešala se je kri in mešala se je zemlja. Spreminjala se je govorica in spreminjala se je pisava. A mnoga imena, mnoge šege in navade iz Norika so se ohranile do današnjih dni. Belin in Noreja nista nikoli povsem zapustila tega raja. Dobila sta nova imena in podobe, a njun duh je ostal. Svetloba nad pokrajinami Norika ni navadna svetloba in voda v Norejinih rekah ni navadna voda. Blagoslovi in prekletstva davnine živijo naprej. Samo droben hipec je minil v Norejinem štetju od takrat, ko je Norikus stal na skali in gledal navzdol na jezero, ki ga je preplavila svetloba. Na tisti skali je namreč neskončno veliko prostora. A to je že vsebina neke druge knjige.«
Ne glede na to, kakšni so nameni Janeza in njegove bratovščine ter do katere mere z njimi mislijo zares ali gre zgolj za neslano, čeprav po svoje tudi posrečeno šalo, pa je mogoče najti v tovrstnem izvajanju paradoks, ki se ga najbrž niso zavedali. Prva stran paradoksije je v tem, da roman utira pot novi ideji o tem, kakšna je naša nacionalna zgodovina. Seveda je potrebno razumeti, da se zgodovinopisje ves čas dopolnjuje, da nova odkritja spreminjajo naše razumevanje in predstave o tem, kaj se je s človeštvom dogajalo nekoč. Obstoj Noriškega kraljestva na delu ozemlja današnje republike je obče verificirano dejstvo, se pa že na ravni etnogeneze posameznih plemen, ki so v njem povezani, krešejo mnenja o tem, katera so bila keltska, ilirska ali celo venetska; da vprašanja o etnični homogenosti Keltov sploh ne načenjamo. Prav tako je povsem smiseln premislek o Keltih kot sotvorcih vzpona tako grške kot rimske kulture. Celo več, morda je po galskih vojnah ravno zaradi določene stopnje civilizacijskega razvoja pri Keltih Rim uspel Kelte vključiti v imperij in se je ravno na takšen način za nadaljnja štiri stoletja usidral v zahodni Evropi. Toda Valičevi in Janši ne gre za to, da bi zavest o tem, kdo smo oziroma smo bili, dopolnjevali, ampak je njun namen revolucionarno predrugačenje te zavesti. Tu nastopi druga stran paradoksije. Ključno razumevanje revolucije je ravno v tem, da pomenijo revolucije zarezo v toku časa, poskus prekinitve s starim, da je revolucija dan, po katerem nič več ne bo, kot je bilo. In v tem smislu je docela bizarno v tovrstnih revolucionarnih besedilih brati o tem, kako duh Noreje in Belina ni nikoli zapustil tega raja in kako smo priča kulminiranemu razvoju Slovencev vse od pradavnine.
Janša je v paradoksu, ker umeva razvoj Slovencev kot neprekinjen oziroma kontinuiran, hkrati pa sebe postavlja na mesto nekoga, ki želi določeno predstavo o tem, kako so Slovenci dojeti, prekiniti. Imamo opravka z novim razumevanjem revolucije? Imamo opravka z revolucijo, ki si zastavlja absolutno ahistoričnost? Kjer ne gre za to, da bi se revolucija zgodila, ampak da je za to novo revolucijo potrebno izbrisati vse pretekle revolucije in tako tudi dobe? Da bi jutri bilo spet tako, kot je bilo zmeraj?
Noriško kraljestvo, Beli panter je roman, ki želi z zgodbo o ustanovitvi kraljestva Slovencem nadeti novo politično samozavest, saj se obstoječa avtorju pred izzivi časa kaže za nezadostno, saj meni, da nacija potrebuje novo, boljše sidrišče. Čeprav gre za žanrsko ločeno vrsto, ga je mogoče uvrstiti ob bok avtorjem, ki, odkar se v deželi več ne cedita med in mleko, govorijo o nekakšnem endemičnem deficitu, malodane ontološko vpisanem v rod Slovencev. Tako smo leta 2009 dobili knjigo Franceta Bučarja Slovenci in prihodnost, leta 2012 izidejo Državljanski eseji Alojza Ihana, dvatisočštirinajstega pa še Samo smeh nas lahko reši, v kateri je Miha Mazzini zbral svoje prosvetljenske kolumne na Siolu.
Problem tovrstne literature je, da je v tem, ko pišejo iz sebe o sebi, precej omejena. Če želimo pisati o preteklosti in prihodnosti slovenskega naroda ali pa nacije, je bolj kot o Slovencih in njihovih edinstvenih lastnostih ter problemih pomembno pisati o narodu in naciji v smislu enakosti drugim narodom. Ne o tem, da smo mi narod, temveč da smo si mi narodi. Nemogoče je, da bi lahko sebe zares lahko razumeli; je pa mogoče, da se razumemo kot enaki ostalim. Smo tega sposobni? Pojma narod in pa nacija naj ne služita temu, da dosežemo razumevanje naše posebnosti in ločenosti od ostalih in se skušamo iskati na skritih straneh zgodovine, pač pa temu, da se trudimo biti zmožni in pripravljeni živeti z drugimi kot sebi enakimi. Nič več in nič manj.