Adults in the Room Janisa Varufakisa je prvoosebno poročilo o enem od najmarkantnejših političnih konfliktov zadnjega časa. Ne moremo sicer reči, da se je v njegovem izteku naposled zgodilo kaj izjemnega; se je pa konflikt Sirizine vlade Grčije z evropskimi institucijami v prvi polovici leta 2015 od drugih prelomnih političnih dogajanj zadnjih let razlikoval po tem, da so na vsaj na eni strani konflikta stali igralci s približno, jasnimi, artikuliranimi in iskrenimi nameni – in ni šlo za zdaj že domač spopad brezidejne sistemske zmernosti proti ihtavemu hejtrstvu; tako je bil oder v času fars in grotesk, naposled enkrat pripravljen za tragedijo.
Toda knjigo gre le delno razumeti kot faktično poročilo o dogajanju. Ni zelo skrito, da jo Varufakis piše tudi kot apologijo. Četudi je za mednarodno Sirizi naklonjeno javnost Varufakis načeloma izšel iz epizode kot moralni zmagovalec, tisti, ki je ostal najbolj zvest Sirizinemu dogodku, pa je v Grčiji (kot nas je denimo lahko opomnil julijski intervju s Ciprasom v Guardianu) percepcija izteka zgodbe drugačna. Iz tam okoli razširjenega vidika velja Varufakis za glavnega krivca pol leta neproduktivnih pogajanj, ki so se iztekla v totalni kapitulaciji. Varufakis je sicer načeloma precej gotov v svoj prav (kot bom še poudaril, je to bistveno), vendarle pa je v izčrpnosti in podrobnosti, s katero se posveti in pojasnjuje vsak najmanjši, sedaj že davno pozabljen negativen medijski spin o njegovem ministrovanju (zamujen rok uradnega pisma; pošiljanje dokumenta, ki je bil po metapodatkih sodeč ustvarjen v neki bruseljski pisarni; izpuščena ni niti zgodba za vpadljivim usnjenim plaščem iz srečanja z Georgeom Osbornom), mogoče zaslutiti določeno prizadetost in ranljivost: v tej knjigi Varufakisu za nekaj gre. Poleg teh drobnih pojasnil tako naletimo tudi na obširnejše razmisleke, zakaj je ubral ravno takšno strategijo, kot jo je, skupaj s karseda natančnim opisom, na kateri točki bi bil moral ravnati drugače (in še mnogo več zaznamki, kje mu je bilo drugačno ravnanje preprečeno).
Vseeno pa pri tem avtor ni nepravičen do svojih nasprotnikov; dovolj zvesto uresniči začetno napoved, da v tej zgodbi ni zlobnežev, kar pomeni, da za skorajda vse akterje prikaže razloge za njihova stališča in (ne)ravnanja.
Prav zato je najvznemirljivejši (četudi je na trenutke ta vznemirljivost precej mučna, če pomislimo, da gre le za naše institucionalne strukture) vidik Varufakisove knjige postopno spoznavanje, kako globoko je antagonizem vpisan v samo situacijo; konflikt je tragičen v strogem smislu, saj so posamezniki v njem ujeti v protislovne imperative ravnanja, ki jih je priskrbela realnost sama.
Če osvežim spomin na to protislovje: Grčija je (včasih in verjetno tudi še zdaj) objektivno insolventna; varčevalne politike, ki ji jih je nalagal t. i. memorandum razumevanja, sporazum upnikov z Grčijo o pogojih likvidnostne finančne pomoči, so njeno kreditno zmožnost le še slabile; ekonomske projekcije, ki so podpirale obnavljanje kreditov, so bila čista ekonometrična sanjarjenja. V tej situaciji sta se odpirali samo dve konsistentni rešitvi: bodisi evropske institucije pripoznajo izjemno razsežnost problema in izkažejo pripravljenost najti rešitev zunaj dotedanje strogih proračunskih okvirov, bodisi Grčija to stori na lastno pest, kar bi bržkone pomenilo njen izstop (vsaj) iz evroobmočja s popolnoma nepredvidljivimi posledicami takšnega reza. Protislovje sestoji iz dejstev, da si skorajda nihče na dveh straneh ne želi izstopa Grčije iz evroobmočja, obenem pa nihče, ki ima moč za to, ni pripravljen rahljati grobih pravil evroobmočja. Ta nedejanska vmesna pozicija, kjer Grčija brez potrebnih prilagoditev vztraja v območju evra, je tista, ki se jo Varufakis odloči prekiniti – in to zanj velja bolj kot za kateregakoli drugega člana Sirizinega vodstva. Zato svoje ministrovaje utemelji na odločenosti, da pripelje situacijo do konca in da do zadnjega pušča odprto možnost odhoda iz evra, s čimer je hotel pripraviti upniške institucije k pristanku na vsem ljubšo prvo možnost.
Toda, kakorkoli nevzdržnen že je, je grški status quo podprt z mnogimi interesi in iz tega neskladja izvira grdost dogajanja. Varufakis pri sogovornikih iz oči v oči skoraj povsod naleti na strinjanje in upornost realnosti se izkazuje na bolj zaodrne načine: opisuje dvoličnosti, sabotaže in izdajstva, rastoč občutek, da se kup relevantnega dogajanja zgodi preprosto mimo njega (v dolgih letih sodelovanja so se med institucijami trojke in ministrstvi že spletli tesni podtalni mehanizmi informiranja in usmerjanja) ter slednjič obojestransko krhanje zaupanja v Sirizinem centralnem štabu, ki naj bi mu kril hrbet. Tu sčasoma naleti na vedno bolj nezaupljive poglede in šušljanja, da skupaj z nemškim finančnim ministrom in neformalnim šefom evroobmočja, Wolfgangom Schäublejem, načrtno potiskata Grčijo iz evroobmočja.
Tu morda naletimo na najočitnejšo nereflektiranost avtorjevega pisanja: vztrajno zagotavlja, da so te obtožbe absurdne, a je bralcu lahko popolnoma jasno, da v nekem smislu držijo: Varufakis namreč dovolj hitro ostane edini v Sirizi, ki še vedno iskreno vztraja pri začetnem načrtu, da se v primeru neupogljivosti kreditnega režima Grčija pripravi na solo akcijo. Schäuble v tem konfliktu odigra zrcalno vlogo Varufakisu: je edini drug igralec, ki z isto gorečnostjo poudarja nevzdržnosti trenutnega plana »reševanja« Grčije, le da da je on odločen za drugo alternativo: Grčija bi morala izstopiti iz evra in gospodarstvo spraviti v red s fleksibilnostjo šibkejše valute. Ko torej Grkom na drugih mestih dejansko upe zrahljati evropsko nepopustljivost, on blokira vse takšne poskuse. Tako na neki točki naletimo na nenavaden moment solidarnosti in pripoznanja med Schäublejem in Varufakisom, ko slednji prvemu dejansko ponudi možnost sporazumne ločitve Grčije od evroobmočja – toda tudi Schäuble v tej zgodbi ne ostane neporažen: kajti ko Angela Merkel blokira nadaljnje ideje v tej smeri, se izkaže, da je prekoračil svoj mandat.
V tej konstelaciji sil se zgodba izteče v konec, ki ga poznamo; vodstvo Sirize je že davno odločeno, da uporniški izstop ni opcija za Grčijo; ob neprebojnih stališč upnikov poskuša le še izvleči le čim ugodnejšo kapitulacijo in nadaljevanje logike memoranduma (pripoved naredi popolnoma razvidno, kar je bila do sedaj zgolj spekulacija, da je namreč Cipras na slavnem »ohi« referendumu petega julija 2015 igral na poraz); Varufakis je od tod dalje v napoto vsem.
Kako torej uspe Varufakisova apologija? Knjiga je sprožila nekaj kritik iz levice (iz desne je kritiko Varufakisa pač opravila že realnost), ki so želele karseda tesno povezati vzroke njegovega neuspeha z njegovim pomanjkljivim levičarstvom: s sistemsko-akademskim ozadjem, ločenostjo od političnih struktur, precejšno zmernostjo njegovih ciljev. To je, menim, vse preveč optimistično gledanje.
Varufakis po svoji formaciji, svojem habitusu in odnosu do sistema res ni posebej tipičen levičar. Kot zmerno heterodoksni ekonomist še vedno izkazuje precejšnje spoštovanje do vidnih imenih te vede in do institucionalnih struktur vpliva, s katerimi je povezana. Ceni podporo in odobravanje figur, kot so Jeffrey Sachs, Larry Summers, Barrack Obama in nenazadnje Wolfgang Schäuble. Varufakis večkrat ponovi komentar, kako bizarno je stanje nekega ekonomsko-političnega sistema, da mu lahko šele neka radikalno leva sila postavi najjasnejše zahteve po njegovi lastni vzdržnosti. V tem je mogoče tudi razumeti: kako bizarno je stanje sistema, da se on, Varufakis, znajde na mestu bojevnika radikalne leve sile. Na njegovi strasti do političnega udejstvovanja je nekaj nadvse intelektualnega: gre mu predvsem za to, da odpravi stanje protislovnosti oz. neracionalnosti, ki ga je detektiral v realnosti.
Zgovorna je posebna epizoda ministrovanja, ki jo avtor postavi na sam začetek knjige. Opiše srečanje z Larryjem Summersom (človekom, katerega CV vsebuje vodstvo Harvardske univerze in ministrstva Združenih držav), ki Varufakisa postavi pred naslednjo alternativo glede njegovega manevriranja v politiki: bo insider ali outsider? – Samo drugi naj bi imeli možnost povedati »svojo verzijo zgodbe«, prvi pa dobijo moč in vpliv za ceno tega, da ne izdajo, kaj počnejo insiderji. Varufakis se potem spusti v zanimiv tipajoč splošni razmislek o mehanizmih moči; ta naj bi se širila preko črnih škatel nejavnih informacij, preprosto zato, ker je informacija, ki ni javna, konkurenčna prednost obeh posameznikov; to tvori izjemno močno mrežo netransparentnosti in korupcije, ki se je njeni členi načeloma ne zavedajo.
Tu se Varufakis seveda razglasi za ponosnega outsiderja. Strašljiva lekcija, ki nam jo da knjiga, je, da to morda ni tako neprebojno hvalevredna pozicija, kot se nemara zdi njemu. Delo lahko namreč beremo tudi kot podroben prikaz, na kakšen način outsiderji izgubljajo – moralna zmaga je pač samo moralna. Zaslutiti se da, kako je prav ta outsiderska možnost, da pove svojo zgodbo,Varufakisov najpomembnejši motiv, ki ga ni pripravljen žrtvovati za nič. Jasno postane, na kak način se javni intelektualec razlikuje od poklicnih politikov: Varufakis vsepovsod nosi s sabo imaginarno občinstvo, neko zunanjo referenco, ki mu omogoča, da, denimo, svoj govor na brezupnem sestanku euroskupine sklene s kakšno kljubovalno-pametno pripombo, tudi ko je kristalno jasno, da njegovo argumentiranje ne bo premaknilo nikogar; gluhost dejanskih točk moči ga nikoli ne dotolče, nikoli ga radikalno ne zadane, da vsa pravičnost Sirizinega projekta morda vendarle ne vodi nikamor, kot je to mogoče tekom razvoja dogodkov opaziti pri Ciprasu (pri čemer ne gre spregledati, da ima Varufakis bolj kot drugi vpleteni možnost, na katerikoli točki se odločiti, da je realna politika zanj preveč umazana stvar in se vrniti na čistejšo pozicijo akademika in javnega intelektualca). Ta razcep med pozicijo resnice in pozicijo dovzetnosti za realne okoliščine se najzgovorneje skoncentrira v kratki izmenjavi s Ciprasom v zadnjih fazah boja, takoj po navidezno zmagovitem referendumu. Cipras mu v nekoliko deliričnem stanju izpove svoj strah, da bo opozicija, če vztrajajo s pokončno držo do konca, posegla po zares brutalnih metodah proti njim osebno. Varufakis mu z nasmehom odvrne, da bi bilo v tem primeru njihovo mesto v zgodovini zagotovljeno.
Torej, verjetno proti svojemu namenu, je Adults in the Room knjiga, ki nam prikaže, kako neskončna razdalja lahko loči presojo, da je nekaj dobro in prav, in udejanjenje tega dobrega in prav: s tem akutno osvetli pogosto opažen problem, kako se politika in moralna integriteta slabo mešata. Knjiga nam med drugim da slutiti, zakaj so politiki s herojsko držo, kot je Varufakisova, prej ali slej res eliminirani, četudi, kot v tem primeru, na prizanesljiv način, ki jim omogoča na motorju odpeljati se v sončni zahod; in da nam slutiti, zakaj preživijo načeloma tipi ljudi z fleksibilnejšim odnosom do resnice, ki znajo kdaj pa kdaj tudi kaj prikriti, tudi ali predvsem pred samimi sabo.