Javni spomeniki in skulpture v mestu

Drug pomemben in hkrati za kiparje občutljiv vidik je umeščanje javne plastike v javni prostor, pri katerem bi morali poleg arhitektov in urbanistov vselej dejavno sodelovati. Za sleherno uspešno koncipirano spomeniško rešitev je nujno potrebno zavedanje pomena in vloge javne plastike v prostoru, ki pomembno sooblikuje »javno estetiko« in ustvarja vizualne kvalitete nekega prostora. Ko namreč kip zasede določen zunanji prostor, po mnenju Igorja Zabela »v svojem razmerju do njega ni indiferenten, temveč je z njim v aktivnem, interaktivnem odnosu. Sam se lahko spreminja pod njegovim vplivom, a še v večji meri preobrazi svoje okolje, ga estetizira in spreminja v ambient«. Pri tem ne gre pozabiti na vlogo gledalcev, ki po Zabelovem prepričanju nikakor ne more biti pasivna. V njihovih očeh javna skulptura postane predmet občudovanja ali zavračanja, do nje so gledalci izrazito naklonjeni ali odklonilni in celo polemični, kot se je to na primer v Novi Gorici zgodilo leta 1999 ob postavitvi Spomenika N. G. kiparja Mirka Bratuše, leta 2002 ob umestitvi skulpture Matjaža Počivavška na travnik pred občinsko stavbo in leta 2004 ob postavitvi fontane Mirsada Begiča. Ostale javne plastike topogledno niso bile problematične, saj so precej »nevtralne« in v javnosti niso vzbudile nobene negativne reakcije.

Javni spomeniki

Umetnostni zgodovinar France Stele opredeli javne spomenike kot »tiste ustvaritve likovnega snovanja, ki so nastale z izrecnim namenom, da bodo budile in obnavljale spomin na važne dogodke v življenju družbe, držav in organizacij, narodov in duhovnih gibanj, kakor tudi spomin na pomembne osebnosti«. Prav ohranjanje spomina je tudi po mnenju Božidarja Jezernika, etnologa Balkana in kulturnega antropologa, prva in najpomembnejša naloga javnih spomenikov, ki postavljeni v javni prostor »spomin na upodobljene osebnosti ne le ohranjajo, temveč ga tudi institucionalizirajo in legitimizirajo; v tem je njihova dodana vrednost«,kot zapiše v svojem delu Mesto brez spomina. In ohranjanje kolektivnega spomina na pomembne dogodke iz naše skupnosti in določene zaslužne osebnosti, ki so pustile viden pečat v nekem obdobju lokalne zgodovine, je bilo tudi glavno vodilo naročnikov, ki so kiparjem zaupali izdelavo spomenikov v našem mestu.

Javne spomenike v Novi Gorici lahko razvrstimo v tri skupine, in sicer:

• portretna doprsja oziroma doprsni kipi, ki so najštevilčnejši,
• celopostavni figuralni spomeniki,
• monumentalni kiparski spomeniki.

Portretna doprsja oziroma doprsni kipi

Tovrstni spomeniki znanih in zaslužnih osebnosti z različnih področij kulturno-družbenega delovanja, ki so bili tako ali drugače povezani z Novo Gorico ali širše Goriško, predstavljajo najobsežnejši sklop novogoriškega kiparstva v zunanjem javnem prostoru. Pod daleč največ del se je podpisal Negovan Nemec, nato Boris Kalin, Zdenko Kalin in Zmago Posega, posamezne pa so naredili še Stojan Batič, Janez Pirnat, Marjan Keršič, Milena Braniselj in Mirko Bratuša. Ta portretna doprsja so, z izjemo enega (spomenik Antona Veluščka Matevža), iz brona, večinoma dosledno realistično zasnovana in postavljena na preproste kubične podstavke iz kamna, s čimer so kiparji verjetno zadostili naročnikovim zahtevam in pričakovanjem. Izjemoma lahko zasledimo tudi odmik v smer stilizacije ter uporabo slikovitih in ekspresivnih poudarkov, vendar je ne glede na časovni razpon nastanka spomenikov, kot rečeno, prevladujoči slog realizem. Ob tem pa lahko pri večini spomenikov opazujemo tudi umetnikov smisel za poglabljanje v značaj portretiranca in raziskovanje njegovih psiholoških značilnosti.
Večina teh spomenikov je postavljenih na Erjavčevi ulici, zato se je za to ulico neuradno prijelo ime Aleja zaslužnih mož (tudi Aleja velikih oz. slavnih mož, Aleja spomina). Prvi doprsni kip je datiran v leto 1968, postavili so ga Karlu Lavriču ob 150-letnici njegovega rojstva in je delo kiparja Borisa Kalina. Leto kasneje je nastal spomenik Jožetu Srebrniču, ki ga je zasnoval kipar Stojan Batič, leta 1970 pa je Janez Pirnat naredil doprsni kip Antona Veluščka Matevža.
Pravi razmah doprsnih kipov se je zgodil v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, predvsem po zaslugi Kluba starih goriških študentov. Postavili so jih naslednjim znanim osebnostim: Franu Erjavcu, Simonu Gregorčiču, Andreju Gabrščku, Henriku Tumi, Antonu Gregoriču, Lojzetu Bratužu, Alojzu Gradniku, Ivanu Trinku Zamejskemu, Josipu Vilfanu, Andreju Budalu in Engelbertu Besednjaku. Ti spomeniki so dragoceni tudi zato, ker se v njih zrcalijo vrednote in hotenja takratne mlade generacije, ki je z izborom zaslužnih mož in realizacijo kiparskih stvaritev pomembno pripomogla k sooblikovanju podobe mesta in njegove identitete.
Leta 1982 je na pobudo Zgodovinskega društva za Severno Primorsko na tej ulici dobil spomenik še slovenski zgodovinar in geograf, goriški rojak Milko Kos. Kip je zasnoval Negovan Nemec. Istega leta je Zdenko Kalin naredil doprsni kip narodnemu heroju Rastislavu Delpinu na Delpinovi ulici, leto poprej pa politiku Borisu Kidriču na Kidričevi ulici. V 80. letih je bilo postavljenih še nekaj portretnih doprsij na Kidričevi ulici, in sicer narodnemu heroju Antonu Beblerju (delo Marjana Keršiča), trem partizanskim voditeljem (Martinu Greifu – Rudiju, Jožefu Lemutu – Saši in Miletu Špacapanu – Igorju) ter skladatelju Radu Simonitiju. Izdelal jih je Negovan Nemec.
Po letu 1987 je opaziti upad interesa za postavljanje spomenikov znanih osebnosti vse do leta 2000, ko Zmago Posega izdela doprsni kip Tigrovcu Zorku Jelinčiču in leta 2003 Tigrovcu Antonu Rutarju. Leta 2001 dobi pred novogoriško konkatedralo svoj spomenik goriški nadškof Frančišek B. Sedej, na Erjavčevi ulici pa se »velikim možem« leta 2011 pridružita še pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec ter leta 2013 učiteljica in pesnica Ljubka Šorli.

Celopostavni figuralni spomeniki

V skupino celopostavnih figuralnih spomenikov sodi bronasti kip pisatelja Franceta Bevka iz leta 1974, ki v nekoliko nadnaravni velikosti (visok je 210 cm) dominira na zelenici ob Kidričevi ulici. Postavljen je na kamniti podstavek, okrog katerega so vklesane besede, misli in izreki iz Bevkovega literarnega opusa. To je le ena od mnogih portretnih upodobitev, ki jih je naredil eden najpomembnejših slovenskih kiparjev, v Solkanu rojeni Boris Kalin (1906–1975), mojster človeške figuralike in velikih realističnih kiparskih realizacij. Spomenik Francetu Bevku ne izraža samo simbolne podobe upodobljenca, temveč je prepričljiva odslikava njegovega realnega videza, ki mu je kipar poskušal vdahniti še veličino in notranjo razsežnost, kar mu je nedvomno uspelo.
Kalinova stvaritev so tudi štiri celopostavne monumentalne bronaste moške postave na pročelju občinske stavbe iz leta 1956, ki se lepo vklapljajo v arhitekturo, uglašeno z ideologijo takratnega socialističnega realizma, in ponazarjajo suženjstvo, upor, boj in zmago oziroma svobodo Primorcev. Izrazito realistične, a vendar idealizirane in herojsko uglašene figure z alegoričnim pridihom nedvomno odsevajo duh časa, v katerem je kipar dejavno sodeloval pri kulturni obogatitvi novo nastajajočega mesta.

Monumentalni kiparski spomeniki

V tej skupini velja izpostaviti prvi tovrstni abstraktni kiparski spomenik v mestu, Spomenik Edvardu Rusjanu, ki ga je leta 1960 izdelal Janez Lenassi v spomin na prvega slovenskega pilota, načrtovalca in izdelovalca letal. Abstraktna železobetonska skulptura z izrazito vertikalnim poudarkom predstavlja stilizirano figuro letalca, z dvema v nebo kipečima kriloma, ki aludirata na mitološkega junaka Ikarusa. S starih fotografij lahko razberemo, da se je spomenik ob postavitvi povsem zlil z arhitekturnim okoljem in vegetacijo, ki ga je obdajala. Avtor je namreč »ob postavitvi spomenika upošteval bodoči urbanistični razvoj Nove Gorice, ki pa so ga leta 1970 v korist novemu trgovskemu centru prezrli. Tako se v sedanjosti srečujemo z dokaj žalostno podobo osamljenega velikana, ki mu v ozadju konkurira betonska zgradba z izrazito dominacijo dimnika,« je leta 1982 zapisala Nelida Silič – Nemec v knjigi o javnih spomenikih na Primorskem. Kako izkrivljeno in utesnjeno podobo kaže ta javna plastika šele danes, ko so jo ob celostni prenovi Bevkovega trga leta 2013 povsem napačno restavrirali, saj so izvorno delo iz železobetona prebelili v belo barvo in mu malce porezali noge. S tem so grobo posegli v samo avtorsko delo in izkazali nespoštovanje do pomembnega spomenika kulturne dediščine, enega od bolj prepoznavnih simbolov mesta.
V skupino abstraktnih kiparskih spomenikov sodi tudi Spomenik diverzantom Negovana Nemca iz leta 1985, s katerim je kipar skladno s prevladujočimi tokovi v sočasni likovni umetnosti radikalno prelomil s tradicionalnim realističnim kiparstvom v smer abstrakcije. Spomenik diverzantom je le eden od mnogih pomembnih spomenikov NOB, ki jih je Negovan Nemec kot nadaljevalec tradicije spomeniškega kiparstva svojega profesorja Borisa Kalina naredil na Goriškem in s tem tej pokrajini vtisnil svojevrsten kulturni pečat.
Znotraj te skupine ne moremo prezreti tudi Spomenika ob tisočletnici Gorice kiparja Marka Pogačnika, ki od leta 2001 stoji na vogalu mestnega travnika. Na dvoje razklan kamniti monolit v obliki odprte knjige opozarja mimoidoče na zgodovinski trenutek, prvo omembo krajev Solkan in Gorica v pisnih virih. V levo polovico kraškega kamna je vklesan prepis darilne listine cesarja Svetega rimskega cesarstva Otona III. iz leta 1001, ki prvič omenja ta kraja, v desno pa vitalno energijsko znamenje –­ kozmogram Gorice, izpeljan iz vrtnice. Marko Pogačnik je avtor več litopunkturnih projektov, katerih namen je spodbuditi procese zdravljenja zemlje in uravnoteženja v danem prostoru. Istega leta je Pogačnik naredil tudi litopunkturni steber s kozmogramom, ki se nahaja za podružnično Osnovno šolo Milojke Štrukelj na Ledinah.
Marko Pogačnik je bil tudi soustanovitelj neoavantgardne konceptualistične skupine OHO, ki je skupaj z Milenkom Matanovićem, Davidom Nezom in Andražem Šalamunom leta 1970 izdelala Sončno skulpturo iz železobetona pred nekdanjim hotelom in zabaviščem Argonavti v Novi Gorici. Ta skulptura, imenovana tudi Sončna ura, je bila del vizionarske arhitekture Argonavtov, s katero je skupina OHO v sodelovanju z arhitektom Nikom Lehrmanom želela, navezujoč se na antični mit o Argonavtih, obuditi izraznost in dosežke starih izginulih ameriških civilizacij. Sončna skulptura je bila premišljeno zasnovana v obliki dveh pljučnih kril, med katerima je bila ozka špranja, ki jo lahko razumemo tudi kot sapnik, po katerem potuje zrak kot simbol življenja in vseprežemajočega duha. Skoznjo so pozno popoldan posijali sončni žarki, ki so padali na skupino kamnitih miz. Le-te so simbolizirale človekovo bivanje tukaj in zdaj. Mogočna skulptura, ki je segala 15 metrov visoko, se je opirala na starodavno izročilo megalitskih sončnih svetišč. Ko so leta 1999 prenavljali sedanji zabaviščni center Perla, so jo brezbrižno odstranili, kar ponovno kaže na nespoštovanje in malomaren odnos do umetniških dosežkov našega prostora. S tem smo izgubili eno od najimpozantnejših skulptur pri nas, s katero je skupina OHO leta 1971 predstavljala takratno jugoslovansko umetnost celo na Bienalu mladih v Parizu.
Zadnji javni spomenik v mestu, ki je obenem tudi zadnje večje javno naročilo Zmaga Posege, je Spomenik graditeljem Nove Gorice, postavljen na Bevkovem trgu septembra 2008, v spomin in zahvalo vsem graditeljem, ki so po drugi vojni s prostovoljnim delom začeli graditi novo mesto. Kipar je na kamnite podstavke postavil tri bronaste kompozicije, visoke približno pol metra, od katerih vsaka predstavlja svojo zgodbo – življenje prostovoljcev na gradbišču, ki so s krampi, lopatami in lesenimi samokolnicami predano gradili Novo Gorico. Spomenik je bil leta 2013 ob prenavljanju Bevkovega trga prestavljen na neprimerno lokacijo, na trg ob gostilni Vrtnica, ob zadnjo steno občinske stavbe, pred grobo obdelan kamen in železne okenske rešetke, kar ni skladno s kiparjevo vizijo, ki je skulpturo želel razgrniti pred naravno kuliso, posejano z drevesi. Ni razloga, da se ne bi spomenik ponovno vrnil na prvotno lokacijo, ki jo je avtor premišljeno izbral, da bi ta čim bolje funkcioniral v urbanem prostoru.

Javne skulpture

Prva javna skulptura v mestu je datirana v leto 1963. To je Petnajstletna, postavljena pred novogoriško gimnazijo, ki velja za eno od kiparskih mojstrovin Borisa Kalina in predstavlja najosebnejši del njegovega kiparskega opusa, v katerem je zazrt v proslavljanje ženske lepote. Ta rahločutni ženski akt, ki je bil po mavčnem osnutku iz leta 1947 ulit v bronu, simbolizira mladost in zazrtost v prihodnost. V njem se zrcali ideal klasične lepote, anatomska popolnost mladega ženskega telesa, ki mu je z mehkobo linij, naravno, umirjeno držo in nežnostjo obraza vdahnil tudi močne čustvene in simbolne poudarke. Ženska figura je protagonistka tudi v skulpturi z naslovom Noša, ki jo je leta 1965 izklesal Janez Pirnat in stoji pred Elektrotehniško in računalniško šolo.
Pravi razmah so javna naročila v mestu dobila v devetdesetih letih predvsem po zaslugi družbe HIT, ki je v tistem obdobju izkazovala posluh za umetnost. V okviru projekta skulpture v mestu, za katerega so pogodbo o sodelovanju sklenili HIT (kot financer), Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in novogoriška občina z namenom obogatiti urbani prostor s petimi pomembnimi kiparskimi stvaritvami, so kot prvo postavili skulpturo Zmaga Posege Figura v krogu, in sicer leta 1998 pred Hitovo poslovno stavbo. Gre za impozantno kamnito skulpturo, pri kateri je Posega izbral krožno obliko, »absolutno formo«, iz katere vse izhaja in h kateri se vse vrača. Simbol popolnosti in neskončnosti. V to popolno obliko je vpel fragmente človeških hrbtov, ki valovijo na kamniti površini, kar gledalcu omogoča izrazito čutno izkušnjo. Preprost, reduciran kiparski jezik, estetsko preoblikovanje forme, v kateri komaj še zaslutimo aluzijo na stvarnost.
Druga v nizu skulptur iz omenjenega projekta je Spomenik N. G. iz leta 1999, delo enega najvidnejših slovenskih kiparjev Mirka Bratuše. Kipar ga je zasnoval kot mogočno organsko formo, iz katere raste devet glav, ki so poljubno razporejene po bronastem telesu in se razgledujejo na vse strani. Večglava figuralna forma, ki v sebi skriva humoren naboj, suvereno vstopa v dialog z mimoidočimi, obenem pa izraža pristno imaginacijo ustvarjalca. A ta duhovito in igrivo zasnovana skulptura je kmalu po postavitvi začela buriti duhove v mestu. Občani so začeli protestirati proti kipu in ga obsojati, češ da vzbuja občutke nelagodja in odpor, je žaljiv, posmehljiv, nekateri so se v Bratuševih glavah celo prepoznavali. V svojih neutemeljenih sodbah, ki niso bile oprte na strokovnih ocenah, temveč jih je pogojeval zgolj osebni okus in odnos do umetniške stvaritve, so šli celo tako daleč, da so zahtevali odstranitev kipa, kar pa se na srečo ni zgodilo. Tistih, ki bolj od blizu spremljamo Bratuševo delovanje, nas tovrstne reakcije niti niso toliko presenetile, saj je skoraj vsaka njegova javna plastika vzbudila živahne odmeve, od povsem odklonilnih do odkrito navdušenih. Jure Mikuž je Bratušev kip, ki je domišljeno postavljen v jukstapozicijo s doprsnimi portreti zaslužnih osebnosti, označil kot protispomenik, ki ni nastal v odnosu do konkretnih spomenikov, lahko pa ga razumemo kot protispomenik ustaljeni omejeni zavesti in predstavi o spomenikih.
Naslednja javna plastika iz omenjenega »Hitovega darila mestu« je skulptura enega vodilnih slovenskih kiparjev, Jakova Brdarja, Bor na obali(iz cikla Pridiga ptičem), ki je leta 2001 dobila mesto pred Goriško knjižnico Franceta Bevka. Brdarjevo drevesce z visokim in vitkim steblom, na katero je sedel ptiček, postavljeno pred čisto Ravnikarjevo modernistično arhitekturo, nas osupne s svojo eleganco, subtilnostjo in hkrati močno izpovedno močjo. Andrej Medved je nekje zapisal, da so Brdarjevi kipi »duhovno-čutno doživetje, v katerem so vsi slogi, ki transcendirajo vse likovne pristope, v vsakem od njegovih del pa je prepoznati izvirno ‘brdarjevsko’ gesto«. Ena od poglavitnih značilnosti njegovega kiparstva so tudi v skulpture preneseni vtisi, ki so ga nanj naredile nekatere pomembne slike iz zgodovine umetnosti. V tem primeru lahko potegnemo vzporednice s slovito Giottovo fresko Pridiga pticam iz zgornje bazilike sv. Frančiška v Assisiju ali z drevesom iz znamenite istoimenske slike italijanskega futurističnega slikarja Carla Carraja.
Podobne reakcije goriške javnosti kot Bratušev kip je doživela tudi skulptura Matjaža Počivavška, ki so jo leta 2002 v dogovoru s kiparjem in arhitektom Vojtehom Ravnikarjem postavili na občinski travnik. Temeljno izhodišče za nastanek te skulpture, ki jo definirata dva horizontalna masivna kovana železna bloka, je kiparjevo zanimanje za zgodovino prostora. Na mestu, kjer je danes reprezentativen mestni travnik, je bilo nekoč pokopališče, torej prostor smrti, odhajanja, zato je kipar v svojem delu želel označiti ta prostor spomina. Poleg Tanatosa pa, kot je v pogovoru za Primorske novice povedal Počivavšek, skriva v sebi tudi nekaj Erosa, le odkriti ga je potrebno. Nestrinjanje s postavitvijo skulpture so nekateri izrazili tudi tako, da so na predvečer njenega odkritja pred njo postavili sveče. Umetnik je takšno reakcijo v intervjuju za Primorske novice komentiral z naslednjimi besedami: »Freud bi temu rekel fobija dotika … Ljudje se nekaterih predmetov, zlasti pa še tistih, ki imajo dimenzijo umetniškega, religioznega, duhovnega, enostavno bojijo …«
Skulptura odraža siceršnji Počivavškov odnos do kiparstva, ki ga odlikujejo čiste forme, primarne preproste geometrične oblike, kjer z minimalnimi intervencijami na površini oblikovane materije pušča zgolj drobne valovite ukrivljene sledi. Kot da bi s tem želel izkazati spoštovanje do narave materiala, ki mu predstavlja samoumeven izrazni način za poglobljeno vzpostavljanje simbolnih in duhovnih razsežnosti umetnine. 
Zadnji Hitov prispevek v kiparsko galerijo na prostem je skulptura Mirsada Begića Ohraniti sanje iz leta 2004. Tudi ta skulptura je postavljena v zgodovinski kontekst mesta, ki je nastalo na pokopališču. Kipar, fasciniran nad arheologijo prostora in sporočili preteklosti, je zato skulpturo, ki ima obliko fontane, zasnoval kot hommage življenju in smrti. »Celostna podoba projekta je torej arheologija življenja in smrti. Gre za posvečen prostor z močnimi simboli, to sta ladja, ki pomeni odhajanje, in voda, ki je simbol večnosti, rojevanja, rasti. Sama kompozicija vključuje vodo, ki ne škropi, pač pa klopota; torej gre za večnost izvira življenja. To je prostor, ki nagovarja gledalca in od njega zahteva nekaj več«, je v intervjuju za Primorske novice skulpturo pojasnil avtor. To fontano lahko razumemo kot kiparjevo rekonstrukcijo preteklosti prostora, povezavo zgodovine z življenjem sodobnega časa, potovanje iz tostranstva v onostranstvo, iz fizičnega, realnega sveta v svet duhovnih razsežnosti, iz zavednega v nezavedno.
Tudi ta fontana je dvigovala prah v mestu, kar bi – poleg gledalčevega premalo angažiranega poglabljanju v bistvo umetnine – morda pripisali tudi ne najbolj domišljenima lokacijama, na kateri se je umestilo omenjeni skulpturi. A ne oziraje se na različne poglede in mnenja, velja na tem mestu izpostaviti, da Novo Gorico plemenitijo skulpture vodilnih protagonistov sodobnega slovenskega kiparstva, ki so s svojim izvirnim ter prepričljivim delovanjem primerljivi s sočasno evropsko produkcijo.
S to skupino se je tudi zaključilo »zlato« obdobje kiparskih javnih naročil v mestu. Projekt skulptur v mestu je neke vrste »goriška« forma viva, ki z izborom skulptur priznanih slovenskih kiparjev sodi v sam vrh sodobne slovenske javne plastike. Malokatero slovensko mesto se lahko ponaša s takšno kiparsko galerijo na prostem in v naslednjih letih bi jo bilo vredno dopolnjevati. Zato ta pregled javne plastike sklenimo z željo po več sodobne umetnosti v javnem prostoru, ki bi Novo Gorico naredila bolj privlačno, sodobno in zanimivo tudi za obiskovalce od drugod in bi v mesto prinesla več urbanega duha.