Vsi tisti, ki smo si domišljali, da kaj vemo o ukrajinskih in vzhodnoevropskih zadevah, smo se na petkovo dopoldne 21. februarja 2014 najbolj začudili, ker je dogovor med posredniki Evropske unije, ukrajinskega režima in ukrajinske opozicije ob nemškem socialdemokratu Franku-Walterju Steinmeierju, strankarskem kolegu in sopotniku velikega Putinovega prijatelja Schröderja, in francoskem socialistu Laurentu Fabiusu podpisal tudi poljski zunanji minister Radoslav Sikorski. Začudili, ker smo možakarju vsaj kot soprogu zgodovinarke Anne Applebaum, ene najboljših poznavalk sovjetskega totalitarizma in predvsem sovjetskega rezanja vzhodnoevropske salame po drugi svetovni vojni, pripisovali vsaj osnovno poznavanje Putinove in ruske igre. Tedaj pa se je njegov podpis znašel pod dokumentom, ki je Viktorja Janukoviča za njegovo katastrofalno vladanje in krvavi obračun z demonstranti nagradil še z devetimi meseci vodenja države in oblikovanjem vlade narodne enotnosti v zameno za vrnitev starega ustavnega besedila, ki ga je nekaj let prej sam odpravil s pravno precej sumljivim manevrom.
Danes ugotavljamo, da podpis izpod peresa Sikorskega ni bil izvabljen na pamet. Verjetno bi samo uresničitev trdo izpogajanega sporazuma omogočila ohranitev Ukrajine v sedanjih uradno priznanih mejah brez vojaškega konflikta in v relativnem miru. Toda obenem bi isti sporazum zakoličil dva najbolj negativna pojava ukrajinske poosamosvojitvene zgodovine. Gre za stalno možnost poseganja ruskega medveda v notranji razvoj v Ukrajini in možnost nastavljanja marionetnih figur, podobnih Janukoviču, kar v sovjetskih šolah izšolani agenti KGB-ja seveda odlično obvladajo. Poleg tega bi se nadaljevalo stanje, v katerem brez blagoslova pristno sovjetsko mislečih oligarhov in aparatčikov z vzhoda države ni bilo mogoče spremeniti popolnoma ničesar. Sikorski je torej upravičeno podpisal sporazum, a Majdan ga je upravičeno zavrnil, saj bi njegova uresničitev privedla do izničenja glavnih ciljev, za katere so se borili protestniki. Seveda je bila cena, kot so se verjetno zavedali evropski pogajalci, v manjši meri pa morda tudi predstavniki ukrajinske opozicije, za tak razvoj pošastna. Po več kot letu dni je na mestu vprašanje, ali jo je bilo vredno plačati oziroma, ali jo bo vredno še naprej plačevati.
Visoka cena
Omenjeno ceno kažejo predvsem številni mrtvi, katerih število se tudi po uradnih podatkih bliža žalostni meji deset tisoč, in razseljeni, katerih usoda je tragedija, ne glede na to, ali so se morali napotiti proti zahodu, v osrednjo in zahodno Ukrajino, ali proti vzhodu, v Rusijo. Na abstraktnejši ravni se cena za majdansko odločitev kaže v verjetno trajni ločitvi dela sedanjega ukrajinskega ozemlja od matične države. Medtem ko je Krim že odpisan celo v glavah realistično mislečih ukrajinskih politikov (njegova privezanost na Ukrajino, z izjemo zemljepisne, niti ni bila posebej močna), se bo verjetno potrebno dolgoročno sprijazniti še z izgubo vsaj dela Donbasa. Drugo vprašanje je seveda, v čem bodo njegovi prebivalci na boljšem kot državljani Rusije in njene osmorazredne na novo priključene pokrajine. Toda realnost na terenu je prejkone taka, da šibkih možnosti za reintegracijo območja ne kaže le slabo stanje ukrajinske vojske, marveč še bolj pomanjkanje tiste baze, v kateri bi tlela izrazita želja po pripadnosti ukrajinski državi. V tem se razmere na vzhodu Ukrajine po mojem mnenju bistveno ločijo od razmer v okupiranih delih Hrvaške v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, saj na uporniških območjih ne obstaja kompaktna manjšina, ki bi stremela k ponovni integraciji k matični državi, kot je bilo ponekod v Dalmaciji in predvsem v zahodnem Sremu.
Seveda pa ta razmeroma pesimistična prognoza ne samih ukrajinskih oblasti ne mednarodne skupnosti ne bi smela zavesti v prehitro sprijaznjenje z de facto rusko okupacijo Krima in Donbasa. Kakršno koli mednarodno priznanje uporniških »ljudskih republik« mora ostati tabu. Popustiti ne sme niti (že doslej sicer bolj mlačna) vnema po kaznovanju ruskega ekspanzionizma, kljub mefistovskemu prišepetavanju nekaterih, predvsem manjših, članic Evropske unije, ki se nadejajo ruskih nagradnih bombončkov in med katerimi si zaradi svoje prestrašenosti na srečo vsaj uradno ne upajo biti naši sicer scela rusofilski oblastniki.
Dovolj hudo je že, da sta Evropa in ZDA zvesto stažirala pri Putinovi dosledni razgradnji šibkih demokratičnih institucij in možakarja občasno nagradila s kakšnim priznanjem ali pa vsaj z izjavo, da je »popoln demokrat«. Popuščanje pri okupaciji delov suverene države bi bilo popolnoma napačen signal, zlasti z ozirom na to, da so potencialni krimi in donbasi z vidika Putinove zdavnaj ne več racionalne agende pomaknjeni že bistveno bliže srcu Evropske unije.Prva polovica 20. stoletja hrani dovolj zgledov, kaj se ob neracionalnih umih na drugi strani pogajalske mize lahko zgodi, če se prelahko prizna nelegalne dosežke na terenu, tudi če se iz kulturnopolitičnih in demografskih ozirov zdijo upravičeni. Pot do trajnejše razbremenitve položaja na vzhodu vodi žal izključno preko oslabitve doslej nedotakljivega kremeljskega režima.
Nove meje ukrajinske nacije
Po drugi strani se, kot rečeno, ne kaže slepiti glede dolgoročne pripadnosti krimskega polotoka in skrajnega vzhoda države. A če odmislimo omenjene kose ozemlja, je majdanska revolucija skupaj z agresivnim ruskim odzivom pravzaprav naredila ukrajinskemu narodnemu gibanju velikansko uslugo. Razširila je meje procesa razločevanja med rusko in ukrajinsko nacionalno pripadnostjo, ki je po osamosvojitvi Ukrajine dobival različne pospeške.
Tik pred razpadom Sovjetske zveze je bilo izrazito ukrajinsko narodno gibanje omejeno zlasti na pet ali sedem najzahodnejših regij, ki so bila pred drugo svetovno vojno zunaj sovjetskih meja, in na prestolnico Kijev. O tem med drugim pričajo izidi marčevskega referenduma iz leta 1991 o ohranitvi prenovljene sovjetske federacije in poznejših decembrskih predsedniških volitev. Gibanje tedaj še ni bilo dovolj močno, da bi si pridobilo odločilen vpliv v neodvisni državi, je pa uspelo uveljaviti eno svojih temeljnih zahtev, uzakonitev ukrajinščine kot edinega uradnega jezika (pri čemer velja poudariti, da je na Krimu ruščina ostala »pomožni« uradni jezik, kar je de facto pomenilo nadaljevanje njene popolne prevlade, tudi na račun manjšinskih jezikov na polotoku). Ne glede na nekatere predstave, ki izvirajo iz nepoznavanja ukrajinske stvarnosti, pa takšna ureditev ni pomenila nikakršne diskriminacije ruščine v javnosti. Razen na skrajnem zahodu države, ki je zgodovinsko spadal v srednjeevropsko (predvsem poljsko in avstrijsko) kulturno sfero in je radosti ruske kulturne hegemonije prvič okusil šele ob sovjetski okupaciji, ki je sledila paktu Hitler-Stalin jeseni 1939, je ruščina drugod po Ukrajini ostala prevladujoč jezik medijev in marsikje ohranila vlogo lingue france v vsakdanji komunikaciji.
Ureditev, kjer je uradnost ukrajinskega jezika brez omembe vrednih napetosti sobivala s prevlado ruščine v družbeni sferi, je preživela vse napade, vse do Janukovičevega v letu 2012, ki je bil za razmah zavesti o pripadnosti ukrajinskemu državnemu in narodnemu telesu verjetno odločilnega pomena. Novi jezikovni zakon je omogočil širjenje ruščine v urade, kar je vzbudilo bojazen po vrnitvi v sovjetske čase, ko je bila javna raba ukrajinščine potisnjena na rob. Tu je bil ključen beloruski precedens: prav pravno izenačenje ruščine in beloruščine, po samo petih letih dominacije manjšega jezika, je bil verjetno eno glavnih orodij za popolni uspeh vnovične »sovjetizacije« države pod Lukašenkom (videli bomo sicer, kako se bo stvar razvijala po zadnjih Lukašenkovih dvorjenjih Evropi, a glavna škoda je gotovo že narejena).
Odločilni dejavniki za uspeh oranžne in poznejše majdanske revolucije so se pravzaprav zgodile na prelomu iz 20. v 21. stoletje. Če je še na volitvah 1998 domet nacionalno usmerjenih politikov ostal omejen na zahodne trdnjave in Kijev, je dvojec Timošenko-Juščenko (ki se kot glavni varuh oranžne revolucije sicer sploh ni izkazal) do leta 2002 poskrbel za ključni premik meja izrazite ukrajinske zavesti proti vzhodu. Na račun prej prevladujočih komunistov in socialistov, izrazito usmerjenih k sovjetskim idealom, se je pas večinske podpore ukrajinskemu nacionalnemu programu razširil vse do Poltave. Na predsedniških volitvah 2004 in 2010 sta si nasproti stala že dva jasno razmejena, bolj ali manj monolitna prostora.
Ruska agresija po februarju 2014 je verjetno dokončno uveljavila prepričanje, da je za polno uveljavitev ukrajinske samobitnosti potrebna temeljita ločitev od Rusije. Seveda ne gre nujno za ločitev od ruskega jezika in ruske kulture, ki bosta v Ukrajini vedno obdržala domovinsko pravico.A kot je bilo na današnjem zahodu države nekoč potrebno izpeljati razmejitev z dominantnim poljskim vplivom, kar se je pogosto dogajalo ob spogledovanju z vzhodnim sosedom in še celo med drugo svetovno vojno privedlo do brutalnih pokolov poljskega prebivalstva, je sedaj potrebno dokončno izpeljati podoben proces v odnosu do Putinove države. To skoraj nujno pomeni, da se bo pomajdanska Ukrajina za precej časa morala gibati v tako imenovani proevropski orbiti, tam, kjer se zdaj gibajo države, katerih zgodovinske izkušnje z rusko velesilo so podobno slabe, denimo Litva, Latvija, Estonija in Poljska. Nič hudega pa ne bo, če bo velik del tega procesa potekal v ruščini. Naj spomnim, da je pred slabima dvema stoletjema velik del kulturnega vrenja, ki je privedel do nujne emancipacije slovenskega narodnega telesa od nemške dominacije, potekal v nemščini.
Jesenske parlamentarne volitve 2014 so potrdile trend širitve »nacionalnega« pasu, a sočasno nakazale njegove meje. Najprej je potrebno upoštevati precej nizko volilno udeležbo v pokrajinah, kjer je prevladovala proruska usmeritev. To nas napeljuje na sklep, da je realna podpora za Ukrajino, ki bi bila izrazito emancipirana od Rusije, na teh območjih nižja, kot kažejo volilni izidi. Po drugi strani je sicer res, da je malo volivcev prišlo glasovat tudi v nekaterih trdnjavah nacionalnega bloka na zahodu, recimo v Zakarpatju in regiji Černivci, ki imata med zahodnimi pokrajinami sploh poseben položaj in že prej nista glasovali tako enoznačno kot pet regij, ki so bile pred letom 1939 pod poljsko nadoblastjo. Poleg tega so v vzhodnih in južnih regijah kandidati proruskega Opozicijskega bloka, komunistov in Tihipkove Močne Ukrajine obdržali zelo visoko podporo, v tistih delih regij Doneck in Lugansk, kjer je bilo sploh moč glasovati, celo krepko absolutno večino. Vendar je res, da je proevropski tabor v seštevku slavil povsod, razen v omenjenih dveh regijah in v regiji Harkiv čisto na meji območja vojaških spopadov. Tak izid tako ukrajinsko vlado kot Evropsko unijo zavezuje, da morata na vsak način preprečiti preskok vojne iskrice čez mejo Donbasa. A če bosta Opozicijski blok in Tihipko držala besedo ter gradila opozicijo Jacenjuku in Porošenku na temelju ukrajinske državnosti, se utegne meja vseeno zakoličiti.
V nečem pa je bil Putin po majdanski revoluciji vseeno celo dolgoročno uspešen. Z rožljanjem z orožjem je Ukrajince prisilil k homogenizaciji. To ima ob vseh pozitivnih nasledkih vsaj enega zelo negativnega. Ponovno je namreč izostal nujni obračun s prevlado oligarhov, sistema, ki ga je vzpostavil že Leonid Kučma in je, ker se ga Juščenko in Timošenkova nista znala (ali hotela) znebiti, pokopal oranžno revolucijo in navsezadnje omogočil vzpon Viktorja Janukoviča z ustoličenjem njegove mešanice sovjetskega betonizma in kleptokracije. Nedavni spor med predsednikom Porošenkom, tudi enim od oligarhov, in guvernerjem Dnipropetrovska Ihorjem Kolomojskim, podpornikom Vitalija Klička in financerjem obrambnih enot, kaže, da se lahko zgodba ob istem kamnu zlomi tudi tokrat. Le, da bi bile posledice zaradi ruske grožnje še hujše kot v preteklosti.
Ukrajina in Evropska unija
Gotovo je imela porevolucionarna ukrajinska oblast veliko srečo, da se je Evropska unija vsaj načelno zelo kmalu opredelila proti Janukovičevi avtokraciji in ruskim težnjam. Na tej ravni je bilo do nedavnega celo zelo malo soliranja posameznih članic, čeprav ima ruski predsednik precej zagovornikov tudi v nemški Krščanski demokraciji, ne le med socialdemokrati in svojimi verniki v stranki Levica (Die Linke). Da je besedam sledila konkretna finančna pomoč, je sploh pohvalno. A kar zadeva evropsko javno mnenje, stvari še zdaleč niso preproste.
Ukrajinska kriza je takšne vrste, da zahteva odločitev, ki je sorazmerno enoznačna. Trditve o »geopolitični igri« in »boju za vire«, s katerimi skušajo nekateri odločanju odvzeti ostrino, češ, obe strani igrata zgolj vsaka svojo igro, je sicer treba vzeti resno. Menim pa, da je obramba demokratične Ukrajine, kljub vsem pomanjkljivostim formalne demokratične ureditve, za Evropsko unijo nuja.Možna pa je le, če jo vsaj začasno pomaga iztrgati iz za ukrajinsko državnost smrtonosnega objema trenutne sovjetoidne Rusije.
Seveda se zavedam, da veliko Evropejcev, še zlasti pa veliko Slovencev, na stvari gleda drugače. Niso prepričani le o »ruskosti« celotne Ukrajine in na ukrajinski narod in jezik gledajo kot na umetni tvorbi, čeprav takšno bajanje posebej iz slovenskih ust deluje groteskno. Ravno tako so navdušeni nad avtoritarnim Putinovim modelom, kjer v »človeku akcije« iz Kremlja prepoznavajo živo nasprotje svojih domačih medlih demokratično izvoljenih predstavnikov. Putinove občudovalce najdemo zato raztresene po celotnem političnem spektru, posebej izrazito na skrajno desnem in skrajno levem robu, pa še zdaleč ne samo tam. Toda če kdaj, smo lahko v tem primeru prepričani, da videzu urejenih razmer in zlasti nekakšne moralne revolucije ne kaže nasedati, pa če imate družinski zakonik še tako v želodcu. Nekoč je neki mali veliki »človek akcije« že žel navdušenje liberalne dekadence sitih Evropejcev. Ne bi rekel, da se je navdušenje obrestovalo. In tudi sedaj se ne bo.