Je Eichmann mislil?

Stagneth piše, da ima njena knjiga dva cilja. Prvi je »predstaviti vse dostopno gradivo, kot tudi izzive, ki so spremljali ta podvig.«Drugi je spustiti se v »dialog s Hannah Arendt, in ne le zato, ker sem do te teme prvič prišla pred mnogimi leti preko njenega dela o Eichmannu v Jeruzalemu.«Stangneth  svojemu zanimanju z Eichmanna sledi nazaj do knjige Hannah Arendt, knjige, ki je »imela pogum, da je oblikovala jasno sodbo, kljub tveganju, da je vedela premalo.« Njen skok v globine Eichmannove duše je poskus soočenja z močjo in provokativnostjo te sodbe. Stangneth v intervjujih in v pisanju obširno hvali Arendtovo; navaja jo kot navdih in model neustrašnega in kritičnega mišljenja o težkih in groznih dogodkih. Na koncu pa vendarle sklene, da se je, kakorkoli bleščeča je že njena knjiga o Eichmannovem procesu, Arendt v svoji oznaki Eichmanna kot banalnega vendarle zmotila: »eden najpomembnejših uvidov preučevanja Eichmanna odseva v Arendtovi: celo nekdo s povprečno inteligenci lahko pripravi visoko inteligentno osebo, da se porazi z lastnim orožjem: z njeno željo, da bi se njena pričakovanja uresničila.« Z drugimi besedami, Arendt je pričakovala, da bo Eichmann brez misli; ko je sklenila da je banalen, jo je zavedel.
Spoštljiv in strokoven ton Bettine Stangneth je komajda razviden iz plaza recenzij, ki je sledil objavi njene knjige. Recenzije so trdile, da »razsuje« argumente Arendtove. Niso bili vsi recenzenti tako slabi kot Richard Wolin, znan kritik Arendtove, ki v The Jewishs Review ponovno privleče na dan standardni očitek o okrivljenju Judov za holokavst. Stangneth sama je bolj preudarna. Trdi dvoje: prvič, Arendt ni imela na voljo dovolj informacij; drugič, zaradi pomanjkanja informacij jo je Eichmann zavedel. Stangneth s svojo argumentacijo podpira prevladujočo strokovno mnenje med zgodovinarji, ki se ga da povzeti z izjavo Christopherja Browninga, da je »Arendt dojela pomemben koncept, toda ne pravega primera.«
Eichmann Before Jerusalem doda goro gradiva, ki pokaže, da Adolf Eichmann ni bil le poslušen uradnik, nemisleč birokrat ali banalen pisarniški morilec. Po tej knjigi lahko, upamo, ta neresen argument dokončno pokopljemo. Kritiki so seveda že dolgo vztrajali, da je bila prav to teza Hannah Arendt,  in na knjigo Bettine Stagneth kažejo kot na dokaz, da se je motila. Toda to je preprosto površno branje. Kot sem trdil v New York Timesu, je to osnovano na temeljno napačnem branju Eichmann v Jeruzalemu. Arendt jasno zavrača Eichmannovo portretiranje samega sebe med jeruzalemskim procesom, češ da je zgolj kolešček v nacističnem stroju ali ponižen birokrat, ki je preprosto sledil navodilom.

Lažni mit birokrata

Splošno napačno razumevanje, da je Arendt menila, da je bil Eichmann zgolj birokrat, ki je sledil navodilom, ali preprosto kolešček stroja, ki je brez mišljenja izpolnjeval svoje dolžnosti, izhaja predvsem iz enačenja njenih sklepov s tistimi Stanleya Milgrama. Psihologa iz Yalea je Eichmannov proces spodbudil, da je prosil testne subjekte, naj pomagajo raziskovalcem pri poučevanju učencev s tem, da so tistim, ki so odgovorili nepravilno, odmerjali električne šoke, za katere so subjekti mislili, da so potencialno smrtonosni. Testni subjekti so večinoma počeli to, kar ji je bilo naročeno. Milgram se je skliceval na Hannah Arendt, ko je sklenil, da so ti eksperimenti pokazali, da bi večina sledila navodilom, naj naredijo stvari, ki jih imajo sami za napačne.
»Potem ko sem bil priča stotinam navadnih ljudi, ki so se podrejali avtoriteti v naših lastnih eksperimentih, moram priznati, da se pojmovanje banalnosti zla Hannah Arendt bolj približa resnici, kot bi si drznili predstavljati: navadni ljudje, ki  preprosto opravljajo svoje delo, brez posebne lastne sovražnosti, lahko postanejo akterji v groznih uničevalnih procesih.«
Za Milgrama resnica banalnosti pomeni, da imamo vsi v sebi nekaj Eichmanna: če bi se znašli v podobnih okoliščinah, bi nas večina ravnala, kot je on. Medtem ko morda hočemo, da bi ljudje ravnali drugače, pa obstaja globoko zasidrana človeška težnja, da se uboga tiste z avtoriteto. Navadni ljudje, sklene Milgram, bodo ubogali nepravične in celo temeljno zle ukaze nadrejenega, ki mu zaupajo.
Toda Arendt je pravilno vztrajala, da je Milgram nikoli ni razumel. Proti Milgramovi trditvi, da ubogljivost v birokratskih sistemih prinaša zmanjšano odgovornost, je Arendt trdila, »sta ubogljivost in podpora isto.« Eichmann ni preprosto ubogal navodil; Arendt je videla, de je podpiral režim in da je to počel prostovoljno. Ker je Eichmann prostovoljno sodeloval v holokavstu, Arendt zagovarja njegovo usmrtitev.
Stangneth ve dovolj, da Arendtove in Milgrama ne izenači; točka, kjer se Arendt po Stangnethovi moti, je njeno argumentiranje, da je bil Eichmann nemisleč. Piše:»In četudi ima morda Hannah Arendt prav, ko izpostavlja “temačni humor” s katerim se groza včasih prevesi v komedijo, se v luči argentinskih dokumentov njena označitev Eichmanna kot “nezmožnega govora” in “nezmožnega mišljenja” zdi nevzdržna. Eichmannove besede v Argentini, pa tudi tiste drugih udeležencev, niso bile nemisleče bebljanje, temveč konsistenten govor, osnovan na dovršenem sistemu misli. Bile so, bi lahko rekli, sodba ekscesa.«
Stangneth ima prav: Arendt je trdila, da je bil Eichmann brez mišljenja; to je jedro njene trditve, da je Eichmann – nedvomno zel človek, ki si je po sodbi Arendtove zaslužil, da je bil usmrčen in izbrisan z obličja zemlje – predstavljal nov način, kako se zlo pojavi v svetu, način, ki je nevarnejši in grozovitejši od tradicionalne pojavnosti zla. Stangneth se sicer strinja o pomembnosti te nove forme banalnega in nemislečega zla, trdi pa, da novo gradivo, ki ga je razkrila, kaže, da je bil Eichmann sam premišljen in ne nemisleč.
Stangneth pokaže, da je bil Eichmann najkasneje do začetka štiridesetih let ideološko zavzet nacističen antisemit, ki je energično uvajal inovacije, da bi izpolnil svojo vlogo v »končni rešitvi«. Najprepričljivejši dokaz za to trditev je dolga diatriba, ki jo Eichmann izusti v zadnjem od intervjujev s Sassnom v Argentini iz leta 1957. To je edini daljši navedek iz Sassnovih intervjujev, ki ga avtorica vključi v knjigo, in je najboljši dokaz pravilne trditve, da je bil Eichmann zel nacističen ideolog. Navedek je dolg tri strani, njegov del se glasi:
»To vam povem kot sklep najinih zadev. Jaz, “previdni birokrat”, to sem bil jaz, ja, zares. Toda rad bi malo dopolnil zadevo “previdnega birokrata”, nekoliko meni samemu v škodo. Tega previdnega birokrata je spremljal … fanatičen bojevnik, bojujoč se za svobodo svoje krvi, ki je moja rojstna pravica; in tu povem, kot sem vam že povedal: uš, ki grize vas, tovariš Sassen, me ne zanima. Zanima me moja uš pod mojim ovratnikom. Zmečkal jo bom. Isto velja, ko gre za moje ljudstvo. In previdni birokrat, kar sem seveda bil, me je tudi vodil in navdihoval: kar koristi mojemu ljudstvu je zame sveti red in sveti zakon. Da, zares.
In sedaj vam hočem povedati … Ne obžalujem ničesar! Prav gotovo se ne bom priklonil temu križu! … Bilo bi prelahko zame in to bi lahko naredil poceni zavoljo trenutnega mnenja, … da bi globoko obžaloval, da bi se pretvarjal, da je Savel postal Pavel.
Povem vam, tovariš Sassen, tega ne morem. Tega ne morem narediti, ker tega nisem voljan storiti, saj se mi notranje upira reči, da smo naredili karkoli narobe. Moram vam kar iskreno povedati, da če smo, od 10,3 milijonov Judov, ki jih je Korherr identificiral, mi ubili 10,3 milijone, bi bil zadovoljen in rekel bi, dobro, uničili smo sovražnika.«
Precej od teh navedkov je bilo objavljenih v Life Magazine leta 1960 in jih je Arendt tako poznala. Toda Stangneth jih dopolnjuje z drugimi neznanimi navedki in ponudi bistven kontekst Eichmannovi prej neznani avtobiogafiji iz leta 1956 The Others Spoke, Now I Want To Speak! Kot piše Stangneth, Eichmann govori s »samogotovostjo demagoga.« Ne bo se opravičil za marljiv napor, da bi odstranil Jude iz Evrope – nasprotno, kara se, da ni bi kos nalogi: »Tudi sam sem deloma kriv, da resnična, popolna odstranitev, ki jo je morda predvidevala kakšna avtoriteta, ali ideja, ki sem jo sam imel v mislih, ni mogla biti izvedena.«
Stangneth utemeljuje: »ideja, da je bila vojna totalna, globalna in njen smoter eliminacija sovražnika, je bila za Eichmanna preprosta zatrditev dejstva. Njegov radikalni biologizem je vodil do verjetja, da je bila “končna zmaga” imperativ: neizogibna vojna med rasami bi ohranila v obstanku samo enega.« Pokaže, da je Eichmann kombiniral nadnacionalistično privrženost Nemčiji z zgodovinskim in biološkim determinizmom, ki je videl svet kot »vojno med rasami«, v kateri bi bil zmagovalec en sam. Ponotranjil je nacistično ideologijo, da je življenje boj za preživetje med rasami, da je boj med rasami v svojem bistvu boj za vire in da je bila edina stvar, »ki je štela, posameznikovo lastno ljudstvo. Prav je po Eichmannu tisto, kar pomaga ljudstvu.« Eichmann je posledično postal mnogo več kot previden birokrat, kar je vedno bil. Postal je »bojevnik, bojujoč se za svobodo svoje krvi.« Po Stangnethovi je Eichmann kar močno mislil, in njegovo mišljenje je bilo izvor njegovih zlih dejanj.

Česa Arendt ni rekla o Eichmannu?

Kakorkoli dobra je že prefinjena in izčrpna slika Adolfa Eichmanna, ki jo izriše Stangneth, pa se v knjigi ne potrudi razumeti, kaj je Arendt menila z mišljenjem in, posledično, z nemišljenjem, ki je koren »banalnosti zla« – pojma, ki ga Arendt uporabi le enkrat na zadnji strani knjige in ki ga je, treba je priznati, težko razčleniti. Stangneth omenja Arendt na manj kot desetih straneh v knjigi in se nikoli ne sooči z njeno argumentacijo. Njen argument proti Arendtovi temelji na predpostavki, da je teza slednje preprosta, znana in jasna. Toda to komajda drži in redukcija zapletenega in pretanjenega pojasnila banalnosti zla na izrabljen kliše je velika krivica.
Pomembno je pripoznati, da precej pisanja Stangnethove ustreza prikazu Eichmanna Arendtove same, celo tako zelo, da Stangneth hvali Arendtovo za uvid, ki ga drugi niso imeli. Preden preučimo ralike je vredno ponoviti podobnosti v njunih prikazih.
Prvič, tako Stangneth kot Arendt vztrajata, da je Eichmann zel. To preprosto dejstvo se prepogosto pozablja. Ne le, da Arendt brani odločitev izraelskega sodišča, da se Eichmanna obesi, v svoji (zamišljeni) sodbi Eichmannu tudi piše, da je bil tako zel, da pravi, ko ga naslovi: »od nikogar, torej od nobenega člana človeške vrste, se ne more pričakovati, da bi hotel deliti zemljo z vami.«
Drugič, Stangneth osvetli prikaz Eichmannovega velikanskega napuha, da »je bilo bahanje vedno ena od Eichmannovih glavnih pregreh.« Stangneth v prikazu Eichmannove zgodnje nacistične kariere pravi, da je »zavzel mesto zase v svetovni zgodovini« in da je negoval podobo »mladega boga .. njegov napuh je očiten.« Eichmann si je sebe zamišljal kot »carja Judov« in »judovsega papeža2 in se imenoval »lovski pes.«Tako Arendt kot Stangneth poudarjata Eichmannovo fantazijo lastne pomembnosti.
Tretjič, Arendt Stangneth obe vztrajata, da je Eichmann nepopravljiv lažnivec. Če vzamemo le en, pogosto napačo reprezentiran primer, Arendt ne verjame Eichmannovim trditvam, da ni bil anitsemit in da je kariero začel s poskusom pomagati Judom. Nikoli ne reče, da ni bil antisemit (četudi ji film Hannah Arendt v usta položi takšne besede).
Obenem pa je res, da Arendt Eichmannovega antisemitizma ne poudarja do takšne mere kot Stangneth in da Arendt nima dosti dokazov o njegovem antisemitizmu. Ena močna točka Stagnethinega prikaza je, da priskrbi pomembne podrobnosti, ki pomagajo razumeti, da Eichmannov antisemitizem, ki je bil tipičen za mnogo nacistov, ni osnovan niti na religioznem sovraštvu niti na verjetju v judovsko zaroto svetovne nadvlade. Stangneth pokaže, da je Eichmann zanikal »krvno obtožbo« (krivo obtožbo, da so Judje ubijali krščanske otroke in uporabljali njihovo kri v obredih) in kot ponaredek zavračal Protokole sionskih modrecev, zloglasni antisemitsiki traktat (in carističen ponaredek). Namesto tega je Eichmann upravičeval genocid in iztrebljenje Judov s sklicevanjem na »moralnost očetnjave, ki je bíla v njem.«Govoril je o»nujnosti totalne vojne« in se opiral na svojo prisego Hitlerju in nacistični zastavi, kar je zaveza, ki jo imenuje»najvišja dolžnost.« Eichmann je bil antisemit, ker je bil zavzet nacist, in nacizem je bil brez antisemitizma nedoumljiv.
Prava točka nestrinjanja med avtoricama je trditev Arendtove, da je »težava z Eichmannom ravno to, da jih je bilo toliko takšnih, kakršen je bil on, in da jih je bilo mnogo grozljivo in zastrašujoče normalnih.« Arendt je poročala o neprijetnem dejstvu, ki jo je zadelo – in mnoge druge, vključno z izraelskimi sodniki –, da je bil Eichmann odločno povprečen. Zlo Eichmannovih dejanj je bilo nesporno in Arendt je popolnoma prepričana, da bi moral biti obešen za svoje zločine. Toda ne glede na to, kaj je naredil, so se ji Eichmannovi motivi zdeli utemejeni na tipičnih buržuaznih instinktih. Bil je ambiciozen. Iskal je pripoznanje, ki je prišlo od uspeha, in afirmacijo, ki je izhajala od pripadanja gibanju. Ni bil, je sklenila, pošast, niti ni bil neumen, temveč nemisleč. To je bila ta »odsotnost mišljenja, ki je tako navarna izkušnja v našem vsakodnevnem življenju, kjer imamo komajda kdaj čas, kaj šele vzgib, ustaviti se in misliti«; odsotnost, ki jo je Arendt sčasoma prepoznala kot nevaren izvor zla v modernih časih.

Zavrnitev pluralnosti

V nekaterih pogledih Arendt pretirano izrazi svojo tezo. Eichmann ni deloval preprosto iz buržoaznega nagona po varnosti in uspehu. Ni bil preprosto prodajalec sesalcev, ki je po nesreči postal nacist. Arendt v Eichmannu vidi »déclassé sina trdne družine srednjega razreda.« Eichmanna predstavi kot nekoga »iz monotonega življenja brez pomena in  učinka«, ki se pridruži nacistični stranki in najde pomen in pomebnost kot del Gibanja. Vztraja, verjetno pravilno, da »se stranki ni pridružil iz prepričanja« in, verjetno napačno, da ga najbrž »ni nikoli prepričala.«
Stangneth z dobrimi razlogi trdi, da je bil Eichmann zares prepričan nacist. Verjel je, da je zgodovina tekmovanje ras, da so bili judje zaradi svoje veščine uspešni stoletja, in če naj arijci preživijo in zmagajo, morajo biti judje eliminirani. »Eichmann je popolnoma zavračal tradicionalne ideje moralnosti, v korist boja za preživetje brez nedovoljenih prijemov, ki ga je zahtevala narava. V celoti se je poistovetil z načinom mišljenja, ki je označil vsako obliko kontemplacije brez jasne ovezave z krvjo in zemljo za zastarelo in predvsem nevarno.« To je bilo manj sovraštvo do Judov in bolj ideološka prepričanost v rasno ideologijo bojevniške rase, toda še vedno je bilo trdno prepričanje. In Eichmann je verjel, da je upravičevalo najprej njegovo sodelovanje priemigraciji Judov, potem pri njihovem nasilnem izganjanju in končno v njihovem iztrebljanju. Spet in spet je izražal svojo polno voljnost, da umre za svoja prepričanja. V sebi je videl bojevnika, nekoga, ki je bil voljan žrtvovati svoja človeška občutja za pomembnejšo zmago nemškega Rajha. Deloval je iz močne in neomajne zavezanosti nacistom in v veri v zmago.
Kar v Stangnethinem prikazu manjka, je kakršenkoli resničen poskus razumeti, kaj hoče reči Arendt, ko piše, da Eichmann ne misli. Da bi jo razumeli, moramo najprej priznati, da je Arendotva poznala velik del odločilnega gradiva, ki naj bi ga Stangneth »odkrila.« Stangneth to mimogrede prizna, toda predlaga, da Arendt tega gradiva ni vzela resno. Dejstva pa so drugačna, saj se je Arendt jasno opirala na izseke iz Sassnovih poročil, ki jih je prebrala, vključno z najodločilnejšimi odlomki, ki jih v svoji knjigi  navaja Stangneth in sem jih sam navedel zgoraj. Razumevanje argumenta Arendtove o Eichmannovem nemišljenju mora smiselno vključevati dejstvo, da se je zavedala njegovih globokih prepričanj.
Ko Arendt označi Eichmanna za nemislečega in banalnega, hoče reči, da je odočilna »napaka v Eichmannovem značaju njegova skoraj popolna nezmožnost, da bi na kakršnikoli način kadarkoli pogledal iz vidika drugega.« Eichmann ni bil neumen. V resnici je bil kar vešč v delovanju znotraj nacistične administrativne hierarhije, znal je zbrati sredstva, razviti kreativne rešitve in prepričati nadrejene, da mu pomagajo pri njegovih dodeljenih nalogah. Njegova banalnost ni bila neumnost, ima pa pa element tega, čemur Arendt pravi »zabitost«, dumbness. Tako razloži Eichmannovo banalnost in nemislečost novinarju Joachimu Festu:
»Med vojno Ernst Jünger naleti na nekaj nemških kmetov in en kmet je ravnokar videl nekaj ruskih ujetnikov prihajati iz taborič, seveda povsem izstradanih, in kmet reče Jüngerju: “Ja, jasno se da videti, da so to podljudje – kot živina: Jedo prašičjo hrano.” Vidite, ta zgodba prikazuje nezaslišano zabitost. Mož ne vidi, da to pač počnejo ljudje, ki so bili izstradani, ali ni res, vsak to počne. Ta zabitost je nekaj zares odbijajočega. Eichmann je bil zelo inteligenten, toda imel je to zabitost. In to sem pravzaprav hotela reči z “banalnostjo”. Ni nobene globine – to ni demonično. To je preprosto nepripravljenost si sploh predstavljati, kaj se dejansko dogaja z drugim – ali ni?«
Eichmannova nezmožnost misliti je bila nezmožnost domišljije, nezmožnost videti človeškost v drugih, nezmožnost gledati izven plašnic lastnega pogleda na svet. Nepremišljenost je Eichmanna oslepila za osnovno človeško dejstvo pluralnosti. To je razlog, da se zadnja sodba Arendtove o Eichmannu glasi, da mora biti obešen in izgnan iz obličja sveta.
Takšna nezmožnost mišljenja iz perspektive drugih, takšna zabitost, je bila tisto, kar je Eichmannu omogočalo, da je zaupal in iskal razumevanje pri svojem izraelskem zasliševalcu, Avnerju Lessu. To mu je tudi omogočilo, da je iztrebljevalna taborišča pri sebi upravičil s klišejem, da je šlo za vojno med rasami in sebično upravičitvijo, da bi Judje naredili isto stvar nacistom. Njegova nezmožnost, da bi iz perspektive drugih videti norost svojih ideoloških prepričanj, je bila to, kar je Arendt rekla nezmožnost mišljenja. To nemišljenje, trdi Arendt, je Eichmannu in ljudem, kot je bil on, omogočilo izpeljati enega največjih zločinov zgodovine.
Najboljši primer Eichmannove nezmožnosti mišljenja iz stališča drugega, ki ga ponudi Arendt, je bilo njegovo poročilo o svojem delu na Dunaju, kjer so po njegovih besedah »on in njegovi možje in Judje vsi “vlekli skupaj”in kadarkoli so se pojavile kakšne težave, so judovski funkcionarji pritekli k njemu, da bi si “olajšali srca” in mu izpovedali “vso svojo bolečino in žalost” in ga prosili za pomoč.« Po Eichmannovem monomaničnem videnju je bil on tam zato, da bi jim pomagal, ker so se nacisti odločili, da bodo naredili nemški Rajh judenrein. Po srečnem naključju, kot ironično pripomni Arendt, so tudi Judje hoteli oditi. In Eichmannova naloga je bila, da jim pomaga, pa četudi jih pri tem oropa njihove lastnine in dostojanstva. Eichmann je bil vzhičen, da je bil lahko »pravičen do obeh strank«. Arendt je bila zaprepadena, da se »na sodišču ni vdal niti za palec, ko je šlo za njegovo plat zgodbe«. Ta »prazni govor« in njegovo zanašanje na klišeje sta mu omogočala, da je živel v tem hermetično zaprtem fantazijskem svetu, ki se Arendt zdi tako šokanten in tudi nemisleč.  »Dlje kot ga je človek poslušal, bolj očitno je postalo, da je njegova govorna nezmožnost tesno povezana z njegovo nezmožnostjo mišljenja, namreč mišljenja s stališča nekoga drugega.« Eichmannova nezmožnost misliti s kateregakoli vidika razen s svojega lastnega, je okoli njega ustvarila fantazijski svet, v katerem so bili nacisti in zionisti v isti ekipi.

Brezmiselnost in ideologija

Če Stangnethin izziv Arendtovi vzamemo zares, kot bi ga morali, je resnična težava spraviti jo z mnenjem Arendtove, da je bil Eichmann obenem zavzet ideolog in nemisleč. Ideologije so težko brezmišljenjske, kar poudarja Stangneth. Ideolog je prepričan, da ena ideja razloži pohod svetovne zgodovine. Ekonomski ideologi, kot so marksisti, verjamejo, da kapital in razred določata pot zgodovine. Rasni ideologi, kakšren je bil Hitler, pa so prepričani, da je večna bitka ras ključ do zgodovine. Za ideologe je torej zavezanost ideji, sanjam ali viziji ideološko čiste utopije tista, ki jih poganja naprej k vedno skrajnejšim naporom za udejanjenje te utopije. Prežeti s to idejo so takšni ljudje resnično fanatični, zmožni celo najskrajnejših in groznih sredstev v zasledovanju ideološko upravičenega cilja.
Kako torej Arendt trdi, da je bil Eichmann hkrati ideolog in nemisleč? Namig lahko najdemo v »Ideologija in teror«, sklepnem poglavju, ki ga je Arendt dodala k drugi in vsem naslednjim izdajam njene knjige Izvori totalitarizma. »Ideologije-izmi,« piše,»lahko razložijo vse in vsako slučajnost s tem, da jo deducirajo iz ene premise … Ideologija je precej dobesedno to, kar nakazuje ime: je logika ideje.« Ideologije so moderne, trdi, ker pretendirajo na znanstveno gotovost in so nezogibno psevdoznanstvene, saj obravnavajo zapletene in neurejene realnosti, kakor da bi ustrezale logiki ene ideje.
V jedru njenega razumevanja ideologije je trditev, da ideologije povzdignejo logično konsistentnost nad vse ostalo, celo nad vsebino ideje, ki je podlaga ideologije. Hitler in njegovi sledilci so se ponašali s svojim »ledeno hladnim sklepanjem«, kot se je Marx bahal z neusmiljenostjo svoje dialektike. »Ideolog,« trdi Arendt, »prižene ideološke implikacije do skrajnosti logične konsistentnosti, ki se opazovalcu zdi smešno “primitivna” in absurdna: “umirajoč” razred je sestavljen iz ljudi, obsojenih na smrt; rase, ki so “nesposobne preživetja”, naj bodo iztrebljene.«
Moč njenega  argumenta je, da je bistvo totalitarnega subjekta v tem, da se oklene »stroge logičnosti« gibanja, potrebe po sledenju logike gibanja do njenih najbolj hladnih in temačnih zaključkov. V tem smisli vidi Arendt Eichmanna kot ideologa.
Za takšne ideologe ne šteje toliko specifično ideja, za katero se borijo, temveč boj sam. »Te nove totalitarne ideologe je od njihovih predhodnikov najbolj razločevalo to, da ni bila več “ideja” ideologije – boj razredov in izkoriščanje delavcev ali boj ras in skrb za germanska ljudstva – tisto, kar jih je najbolj privlačilo, temveč logčni proces, ki se ga je dalo razviti iz nje.«Z drugimi besedami, za mnoge najbolj zavezete ideologe je njihova zavzetost veljala manj specifični ideji kakor potrebi po pripadanju in najdevanju svojega smisla znotraj gibanja.
Ko Arendt provokativno piše – in mislim, da na pretiran način – da Eichmann ni imel motivov, noče reči, da mu je manjkalo prepričanje. Reči hoče, da se njegova prepričanja manj oprijeta na idejo kakor na gibanje. »Idealni subjekt toalitarne vladavine ni prepričan nacist ali prepričan komunist, temveč ljudje, za katere razlika med destvom in fikcijo (tj. realnostjo izkustva) in razlika med resničnim in lažnim ne obstaja več.«Mogoče je biti, trdi Arendt, popolnoma prepričan pripadnik ideološkega gibanja in hkrati biti nemisleč.
Res je torej, kot so jo mnogi obtoževali, da je Arendt stlačila Eichmanna v svojo lastno teorijo totalitarnega dejanja; toda njena teorija ni, da je bil Eichmann birokrat ali kolešček v stroju, temveč da je bil ideolog v totalitarnem smislu, nekdo, ki je bil ideološko manj zavezan posebni ideji (uničenju Judov) kot pripadnosti gibanju, ki je zahtevalo uničenje Judov, svojo logično posledico. Groznost tega ideološkega stališča je bila, da je omogočilo ljudem, ki so bili sicer normalni, da so premagali svoje moralne inhibicije s tem, da so internalizirali rigidno logičen sistem verjetja.
Uvid Eichmanna v Jeruzalemu ni, da je bil Eichmann v osnovi dober človek, ki se je ujel v sledenje ukazom v groznem sistemu; Arendt trdi bolj, da je bil Eichmann nemisleč, površinski in banalen posameznik. Ni bil neumen ali omejen. Ko Arendt pravi, da je bil nemisleč, hoče reči, da Eichmann ni mogel in ni mislil iz perspektive drugih. Bil je zataknjen v logično koherenco svojega poenostavljenega pogleda na svet in se je Eichmann trdno držal resnic, ki so dajale pomen njegovi fantastični različici sveta. Skratka, Eichmann je bil predan nacist. Hotel in delal je za nacistično zmago, in bil voljan narediti karkoli in vse v svoji moči da bi prispeval k stvari. Ni razmišljal močno ali sploh o tej stvari; Arendt se sprašuje, ali jo je res razumel. Toda razume, da Eichmannovo nemišljenje poimenujne njegovo voljnost, da za stvar naredi karkoli.
K temu, da je postal zavzet množičeni morilec,  Eichmanna ni toliko gonilo sovraštvo kot globoka potreba služiti nacističnemu gibanju, ki je dajalo njegovemu življenju težo in pomembnost. Eichmann je bil je bil »pridruženec«. Z njegovimi lastnimi besedami se je Eichmann bal »živeti težko posamezno življenje brez vodje,« v katerem »Ne bi prejemal nobenih usmeritev od kogarkoli.« Arendt vztraja, da Eichmannova izpovedana zvestoba nacistični stvari »ni pomenila le poudarjanja, do kakšne mere je bil podvržen ukazom in pripravljen, da jih uboga; hotel je pokazati, kakšen “idealist” je bil že od nekdaj.« »Idealist,« kot ona uporablja to besedo, je ideolog, nekdo, ki bo žrtvoval svoja moralna prepričanja, ko pridejo v konflikt z »idejo« gibanja, ki daje življenju pomen.
Arendt je pri Eichmannu videla, da genocidnega zla – morda največjega zla v svetovni zgodovini – večinoma ne izvedejo fanatične pošasti, ki kipijo od sovraštva. Obstajali so seveda ljudje, ki so gojili pošastno in nepopustljivo sovraštvo do Judov, kot tudi do Poljakov, Ukrajincev, Romov in homoseksualcev. Tudi Hitler v svojem obsesivnem gonu po iztrebitvi Judov ni bil preprosto nemisleč. Toda Arendt trdi, da so moderni sistemi administrativno organiziranega umora in zločinskosti odvisni od sodelovanja in dela mnogih normalnih ljudi. Toda ti sodelavci niso preprosto birokrati in niso preprosto izvrševalci ukazov. So nemisleči ideološki bojevniki, ki verjamejo manj v svojo ideologijo kakor v svojo potrebo po verjetju v neko ideologijo.
Ali je bil Eichmann konec koncev besen in fanatičen antisemit, zavezan ideji uničenja Judov – kot Stangneth predlaga, toda ne dokaže – ali je bil samotna duša, ki je našla smisel v nacističnem gibanju in se ideološko privezala na kot stena hladno logiko njegovih zahtev – kot je domnevala Arendt – je vprašanje, ki nima odgovora. Človeška duša ni odprta knjiga.
Stangneth nam je dala dar knjige, osnovane na bleščeči raziskavi, ki Eichmanna oživi  v vsej njegovi grozi. Toda kljub njenim lastnim previdnim trditvam in pretiranim vzklikom drugih ni razsula argumenta Arendt. In to je dobra stvar. Kajti kakršnakoli je že resica o Eichmannu, njen argument si zasluži branja in upoštevanja.
Težka resnica Eichmanna v Jeruzalemu – ki so se ji izogibali tako kritiki kot prijatelji – je, da ima moderno zlo svoj vir v objemu gibanj in stvari, ravno v vrsti zavezanosti, ki so jim privrženi aktivisti tako na levici kot na desnici. Biti privžen gibanju ne pomeni preprosto iskati spremembe; pogosteje pomeni to, da dajemo preferenco koherentnosti in zmagi gibanja nad dejanskimi in moralnimi ovirami. Moderno zlo  svojega vira nima preprosto v poslušnosti birokratski avtoriteti; zlo danes izvira iz zapeljivosti ideološkega prepričanja.
Z drugimi besedami, zlo izvira iz potrebe osamljenih, odtujenih buržoaznih ljudi, ki živijo življenja tako prazna višjega smisla, da se polno predajo gibanjem. Taki pridruženci niso neumni; niso roboti. Toda so brez misli, in sicer v smislu, da opustijo svojo neodvisnost, svojo zmožnost razmišljati zase in se namesto tega absolutno zavežejo fikcijski resnici gibanja. Argumentirano razpravljanje z njimi je zaman. Naseljujejo komoro odmevov, nimajo nobenega interesa spoznavanja tega, kaj verjamejo drugi. V tej nemisleči zavezanosti, ki idealistom omogoča, da si sebe predstavljajo kot junake, in jih naredi voljne uporabiti tehnološka orodja nasilja v imenu reševanja sveta.

Prevedel: Martin Hergouth