Jeza, ki se obrne sama vase

Non-grupa
SRAMOTA
Založba ZRC, Ljubljana, 2022

Stališče Fanona je tu ravno obratno od stališča klasičnega marksizma. Fanon je trdil, da ima lumpenproletariat ravno zato, ker ni vključen niti v mehanizme klasičnega kapitalističnega izkoriščanja, toliko večjo možnost, da obide prevladujočo kolonialistično ideologijo. Poleg tega, da gre za klasično delo postkolonialnih študij, je pri Fanonovi knjigi zanimiv predvsem predgovor, ki ga je napisal Jean-Paul Sartre, saj ta v njem zastavi vprašanje: Zakaj bi morali Evropejci brati Fanonovo knjigo? Knjiga namreč ne govori o nas, temveč o afriških kolonizatorjih in kolonizirancih. Ravno tako klici k uporu v knjigi niso namenjeni nam, temveč koloniziranim narodom, ki jih poziva, da si ob uporu proti imperialistom zgradijo lastno, od evropejske povsem neodvisno identiteto in vzpostavijo novo nacionalno kulturo. Delo tudi ne sugerira, da bi morali Evropejci koloniziranim narodom pomagati pri vzpostavljanju nove identitete. Ravno obratno. Po Fanonu revolucija nikakor ne more priti od zunaj, ampak jo bo moral izvesti koloniziran narod sam. Zakaj naj bi bila torej Fanonova knjiga relevantna za nas, Evropejce? V odgovoru na dano vprašanje Sartre zapiše: »Zberite pogub in preberite to knjigo, saj vas bo pripravila do tega, da se sramujete, sram pa je, kot je dejal Marx, revolucionarno čustvo.«

Sartre se pri omembi sramu nanaša na pismo, ki ga je Marx napisal Arnoldu Rugeju leta 1843, medtem ko je z barko potoval po Nizozemski. V pismu Marx pravi, da Nemčija tone v blatu ukrepov čedalje bolj despotske pruske oblasti in da se ob prebiranju časopisnih novic in poslušanju mnenj tujcev tudi sam čedalje bolj sramuje svoje vlade. Pravi sicer, da občutek sramu v Nemčiji za zdaj še ni prisoten, saj tam še vedno prevladuje patriotizem, vendar pa upa, da se bo to kmalu spremenilo in da se bodo ljudje začeli sramovati lastne države. V pismu nato predvidi Rugejev skepticizem glede svojih razmišljanj in pravi: »Vidim, kako se nasmehneš in vprašaš: Kaj bo to pomagalo? Sram ne dela revolucij. Moj odgovor je, da je sram sam po sebi revolucija; to je v resnici zmaga francoske revolucije nad tistim nemškim domoljubjem, ki jo je premagal leta 1813. Sram je neke vrste jeza, ki se je obrnila sama vase. In če bi se cel narod sramoval, bi bil kot lev, ki se usloči v pripravi na ponovni skok.«

Glavna odlika knjige Sramota je, da politično dogajanje Janševe vlade med letoma 2020 in 2021 spravi pod označevalec sramote. Na 176 straneh in z malo manj kot toliko slikovnega materiala ponazori dejanja tedanje vlade in v obtožujočem tonu pravi »sramota«. V tem oziru lahko monografijo tematsko umestimo med študije, ki preučujejo družbene pojave kot afekte. V zadnjih letih je zraslo število takšnih študij. Zelo popularne so na primer teorije melanholije levice, ki pravijo, da je levica danes ujeta med preteklostjo, ki se je ne more znebiti, in prihodnostjo, ki je ne more na novo izumiti. Ujeta naj bi bila med propadle socialistične projekte dvajsetega stoletja in nezmožnostjo, da bi napisala politični program prihodnosti. Drug tak afekt je resentiment, ki se po navadi razume kot čisto željo po destruktivnosti in uničenju obstoječega družbenega reda. Če je za melanholijo značilna določena mera pasivnosti, je za resentiment značilno čisto brezciljno delovanje, ki ga poganja jeza in se pogosto izraža v nasilnih protestih.

S tem, ko avtorji fotografske monografije družbeno dogajanje spravijo pod označevalec sramote, nagovorijo določeno težavo v delovanju političnih strank oz. države v celoti, in sicer dejstvo, da smo se ob poplavi škandalov na veliko reči preprosto navadili. Poziv k občutenju sramote ni poziv k neposredni politični akciji ali uničenju obstoječega državnega aparata, ampak k trenutku refleksije tega, kaj se v družbi trenutno sploh dogaja. Je poziv, da od navade preidemo k afektu. Poleg tega Sramota v prvi vrsti ne nagovarja tistih, katerih dejanja kaže, temveč poziva nas, bralce, da se poistovetimo z njeno obtožbo. Bolje rečeno, poziva nas, da obtožbo prakticiramo. Poziv bralcu »glej in se sramuj« moramo razumeti kot poskus odpiranja novega prostora znotraj obstoječe družbe, kjer državljani in državljanke dobijo ogledalo za lastno delovanje oz. kjer se lahko »jeza obrne sama vase«.  

»Stanje je sramota, metoda je upor«

Sramota je fotografska monografija protestniških akcij, ki so jih posamezniki in posameznice izvajali v dveh letih zadnje Janševe vlade, ko je ta z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb med pandemijo covida-19 sprejela številne ukrepe. Med drugim je na začetku epidemije razglasila policijsko uro in omejila premikanja med občinami, 19. marca 2020 pa je s posebnim odlokom začasno prepovedala gibanje in zbiranje na javnih površinah. Prvi protesti proti novi vladi so se začeli pojavljati že konec februarja, torej še pred njenim uradnim nastopom. 28. februarja 2020 je tako potekal prvi shod Proti koaliciji sovraštva, na kateri se je v Ljubljani zbralo več kot tisoč protestnikov. Temu je sledilo več individualnih shodov na Trgu republike. Med drugim so protestniki in protestnice na trgu pred parlamentom prižigali sveče, igrali badminton, z mini žogicami za golf ciljali izrezane slike vladnih politikov, na tla lepili papirnata stopala z različnimi sporočili ipd. V eni izmed odmevnejših akcij so se 19. julija 2020 protestniki in protestnice usedli na tla Trga republike in v simbolni gesti, namenjeni državnemu zboru, na glas brali ustavo. Akcija, ki jo je vlada najprej neposredno zatrla, nato pa še kazensko preganjala, ima v monografiji posebno mesto. Po eni strani so jo avtorji umestili na naslovnico, po drugi strani pa fotografije protestnih akcij skozi celo delo spremljajo s črno barvo prečrtani členi Ustave Republike Slovenije.

Avtor fotografske monografije je Non-grupa, skupina posameznikov in posameznic, ki se je oblikovala znotraj protestniških akcij. Gre za anonimno umetniško aktivistično skupino, ki zase pravi, da ni kolektiv, temveč metoda boja. Je specifična metoda boja, in sicer tista, ki spodbuja nehierarhično skupno delovanje, s katerim želi afirmirati individualno kreativnost vseh posameznikov. Imena posameznikov in posameznic, ki v skupini delujejo, niso bila nikoli javno razkrita, vendar pa glavni razlog za njihovo anonimnost ni strah pred morebitnimi sankcijami, s katerimi takratna politična garnitura ni ravno skoparila. Anonimnost je tu načelne narave, saj kaže ideologijo skupine in cilja na to, da tako kot samo stanje družbe tudi njen odsev ne more biti vnaprej zamejen ali reduciran na določeno število posameznic in posameznikov. V intervjuju za Sobotno prilogo Dela iz 5. februarja 2022 v tem duhu pravijo, da se Non-grupa vzpostavlja »povsod, kjer je potreben skupnostni komentar na kapitalistično-populistično opustošenje skupnega«. Res je, da je kot metoda boja Non-grupa nastala v času (in prostoru) petkovih protestov in delno kaže ta boj, vendar pa ne želi biti zvedena na en skupni imenovalec. Kot pravijo v intervjuju: »S tovariši, tovarišicami iz drugih segmentov protestniškega gibanja si delimo cilje, sredstva in ulice, a ne z vsakim vseh. Verjamemo v raznolikost taktik in podpiramo iskanje lastnih izrazov skupnega boja ter solidarnost s tarčami represije.«

Nekoliko pozneje, a vseeno v kompletu s Sramoto, je izšla še Beseda upora, manjša knjižica, v kateri so zbrani poezija, proza, aforizmi, reki in različen slikovni material, kot so fotografije protestnih transparentov in grafitov. Gradivo, zbrano v Besedi upora, nagovarja tako represijo koronskih ukrepov, ki jih je tedanja vlada izvajala nad celotnim prebivalstvom, kot tudi nekoliko bolj neposredno represijo, ki jo je vlada izvajala nad petkovimi protestniki. Besedo upora je uredil Dejan Koban, v njeni opredelitvi na prvi strani pa lahko preberemo, da gre za »večplasten projekt, ki zajema branje, poslušanje, opazovanje in iskanje uporne besede tako v neposrednem kot v pretanjenem posredovanju«. Elektronska verzija Besede upora je dostopna na spletni strani besedaupora.si, kjer je objavljenih tudi 62 kratkih video posnetkov, v katerih slovenski igralci in igralke berejo odlomke objavljenega gradiva.

»Umetniki so prenašalci virusa svobode«

Sramota ni znanstvena monografija, niti ni politični manifest. Je fotografska dokumentacija protestnih akcij in kot taka je v prvi vrsti memorizacija določenega družbenozgodovinskega trenutka. Če jo najprej in predvsem razumemo kot umetniško delo, se ponujata vsaj dve mogoči interpretaciji. Po eni strani jo lahko razumemo kot goli podaljšek antijanšizma in njegovo nadaljevanje z drugimi sredstvi. Z drugimi besedami, razumemo jo lahko kot politično propagando. To je razlaga, ki so jo v svojih odzivih na izdajo ponudili predvsem avtorji in kritiki desnih medijev. Je tudi razlaga, za katero menim, da se jo vsaj delno prav gotovo da ubraniti. Vendar pa tudi mislim, da je takšno branje prekratko oz. da se z njim izgubi pomemben trenutek premika od pasivnosti k afektu, ki sem ga omenila zgoraj in ki je zame bistven moment tako pri razlagi samih protestov kot pri odločitvi, da se slednje slikovno zabeleži pod tem specifičnim označevalcem. 

Na tem mestu želim torej ponuditi neko drugo interpretacijo, in sicer tisto, ki Sramoto v prvi vrsti razume kot umetniško delo, kot fotografski zapis protestnih akcij, ki so v specifični družbenopolitični situaciji ustvarile pogoje za občutenje sramu. Če razumemo Sramoto tako, lahko v njej prepoznamo tudi tisti univerzalni trenutek jeze, ki se obrne sama vase, o katerem je govoril Marx in ki je univerzalen ravno zato, ker nastane s pogledom drugega – s pogledom tistega, ki skozi umetnost reflektira. Pozicija sramu ima v sebi moment resnice, v pomenu, kot ga denimo razume Alain Badiou, zgolj takrat, ko nastane kot ista refleksija različnih, med seboj heterogenih posameznikov. Da pa bi se to lahko zgodilo, mora operirati na specifičen način. Operirati mora podobno kot občutek lepega ali estetskega, ki sta v prvi vrsti produkt vsakega posameznika, ki ju ustvari. V svojem prikazovanju Sramota ta moment  nekako gotovo podvaja. Podvaja ga s tem, ko ohranja medij prikaza. Že na samih protestih je umetnost igrala ključni moment saj je protestnikom ponudila medij, ki je vzpostavljal pogoje za nastanek občutenja sramu. Protestniške akcije, ki so prikazane v fotografski monografiji, moramo tako razumeti kot dejavnost umetniške prakse, ki šele v drugem koraku dobi svoj odsev v polju politike. Ta občutek je Sramota vsaj delno zmožna ohraniti ravno zato, ker ni napisana kot politični manifest, temveč operira predvsem s slikovnim gradivom. Rečeno bolj preprosto, ohranja ga ravno zato, ker za primarni medij izražanja ohranja fotografijo, in ne besedo.

Protestniške akcije so znotraj javnega družbenega prostora, s čimer so se neposredno realizirale kot moteč dejavnik znotraj obstoječih kulturnih institucij, ki naj bi to javnost zastopale. Ni naključje, da se Non-grupa v samih akcijah nanaša na institucionaliziran trenutek kulture, ki bi moral zastopati javno in skupno. Številne protestniške akcije niso bile namenjene vladi v splošnem, temveč bolj specifično Ministrstvu za kulturo, pod vodstvom zdaj že nekdanjega ministra Vaska Simonitija. Med drugim so opozarjale na neprofesionalno delovanje, problematičnost načina izbiranja direktorjev nacionalnih kulturnih ustanov in tudi spreminjanja ustanovitvenih aktov kulturnih institucij. Popis teh akcij se v monografiji začne 2. aprila 2020 z lepljenjem križev na tla pred parlamentom in konča 20. decembra 2021 z ogromnim transparentom, obešenim na parlament, ki predstavlja »alegorijo ljudstva po 30 letih samostojne države«. Večji del akcij je, kot rečeno, nastal kot reakcija na delovanje tedanje vlade in predvsem kulturnega ministrstva.

Maja 2021 se je tako Non-grupa odzvala na podvig Ministrstva za kulturo, da izseli nevladne organizacije iz stavbe na Metelkovi 6. V protestniški akciji so pred ministrstvom sredi Maistrove ulice postavili šest stolov, na katera so zapisali imena takratnega ministra Vaska Simonitija, državne sekretarke Ignacije Fridl Jarc in še nekaterih drugih uslužbencev ministrstva skupaj z njihovimi grehi, kot so zatiranje umetnosti, uničevanje filmske produkcije, podrejanje RTV SLO ipd. Na mize, prelite z rdečo barvo, so položili njihove odstopne izjave. Februarja 2021 se je Non-grupa odzvala na odločitev vlade, da sredi največje pandemije zadnjih 100 let poveča državna sredstva za nakup orožja. V eni izmed akcij so cerkev na Rožniku razglasili za »Toninov vrh«, nanjo pa nalepili grafit Tonina na lebdeči deski. Junija 2021 so vzdolž pročelja stavbe Ministrstva za kulturo, z lahko odstranljivo rumeno barvo, naslikali serijo kljukastih križev. Akcija je bila odziv na to, da je Ministrstvo za kulturo Društvu za promocijo tradicionalnih vrednot podelilo status nevladne organizacije v javnem interesu na področju kulture. Društvo, ki ga zastopa Urban Purgar, so ustanovili pripadniki rumenih jopičev, torej neonacistična skupina, povezana s tedaj vladajočo stranko. Poleg akcij, namenjenih neposredno vladi, monografija prikazuje tudi fotografije akcij, ki so bile namenjene splošni podpori petkovih protestov. Tak primer je na primer fotografija grafitov črnih in rdečih koles. Grafit, ki se ob strugi Gradaščice razteza kar 500 metrov, je najdaljši grafit v zgodovini samostojne Slovenije.

»Ko krivica postane zakon, upor postane dolžnost«

Sramota je izšla 7. februarja 2022, torej dan pred slovenskim kulturnim in državnim praznikom in natanko 80 let od ustanovitve Radia Kričač. Ujemanje obeh dogodkov je morda naključno, ampak med njima lahko vseeno povlečemo določene podobnosti. Kot pravi tudi Non-grupa, izid publikacije enačijo z uporniškim tiskom iz jeseni/zime 1944/45, saj se takrat vsej represiji navkljub kulturniška produkcija ni zaustavila. Ravno obratno. Kultura je takrat »delala in od vojne utrujenim ljudem vlivala minimum dostojanstva in življenjskega optimizma, ki je mnogokrat pretehtal v ključnih trenutkih in zgodovino odpeljal stran od obupa nad izgubljenim«. Vendar pa je na tem mestu treba upoštevati tudi to, da politični domet teh akcij ni bil bistveno večji od vzpostavitve normalnosti, kar pomeni ponovno vzpostavitev zakonov moderne liberalne države. In podobno velja za protestne akcije, predstavljene v monografiji. Po menjavi Janševe vlade je Non-grupa sicer naredila še štiri dogodke – med drugim so bili glavni organizatorji posebne oddaje Studio City, ki je 9. maja potekala v Slovenskem mladinskem gledališču – vendar pa je skupaj z neposredno represijo Janševe vlade izginil tudi moment upora proti njej. Rečeno drugače, zdi se, da je sram lahko revolucionaren zgolj toliko, da se znebi objekta sramu in s tem tudi potrebe po lastnem obstoju. Kaj to pomeni za Marxovo tezo?

Najprej se moramo zavedati, da je tudi sam Marx dano izjavo podal v določenem zgodovinskem obdobju svojega intelektualnega razvoja, in sicer v obdobju, ko je revolucijo razumel v družbenem premiku skozi vnaprej izdelane stadije zgodovinskega razvoja, moderno liberalno državo pa je videl kot nujni pogoj socialističnih oblik vladanja, ki je pogoj za nastanek novih oblik komunistične družbe. Svoje stališče je kasneje sicer spremenil, vendar pa ga moramo imeti vseeno v mislih, ko razmišljamo o sramu kot revolucionarnem afektu. Tezo, da sram ne dela revolucij, temveč je revolucija, moramo v primeru vsesplošnih slovenskih protestov, ki so prikazani v Sramoti, razumeti v mejah črke zakona, na katero se sklicuje. Eno izmed gesel Non-grupe je »ko krivica postane zakon, upor postane dolžnost«. Zakon, ki naj bi bil trenutek največje realizacije svobode posameznikov in posameznic v pravni državi, se v despotskih in avtokratskih oblikah vladavine sprevrže v svoje nasprotje. Realizacija svobode v teh primerih stopi na drugo stran, to je stran upora, ki pa je v resnici omejen s tem, da nazaj pridobimo izgubljene pravne svoboščine. Revolucija je tu torej mišljena kot tista revolucija, ki želi pridobiti že pridobljene pravice, in ne denimo odpraviti moderne liberalne države kot take.

Če za konec strnem povedano, odlika Sramote je, da prek dokumentacije protestnih akcij, ki so nastale v času zadnje Janševe vlade, memorizira specifični družbenozgodovinski trenutek, ko je umetnost pomagala ustvariti pogoje za to, da se je vsesplošni cinizem, prisoten v sodobni pretežno apolitični družbi, spremenil v občutek sramu. Občutek sramu je revolucionaren zaradi dveh razlogov. Po eni strani uspe ustvariti pogoje za refleksijo tega, kar se v družbi trenutno dogaja. Pri tem revolucionarnost ne meri toliko na vsebino kot na formo dane refleksije. Ta forma je nastala s pomočjo umetnosti in umetniških praks, ki so bile uporabljene na samih protestih, delno pa so ohranjene tudi v fotografski monografiji. Po drugi lahko občutek sramu, ki ga umetniška praksa omogoča, deluje zgolj, če se ljudje v njem aktivno prepoznajo oz. ga aktivno proizvajajo. Tu je pomembno predvsem to, da tako same protestne akcije kot tudi njihov fotografski zapis v prvi vrsti niso (bili) namenjeni tistim, katerih dejanja prikazujejo, temveč nam, opazovalcem/bralcem, ki nas pozivajo, da se pridružimo uporu, znotraj katerega lahko cinizem spremenimo v afekt.