Dr. Tjaša Miklič, moja profesorica italijanskega jezikoslovja na filofaksu, je po volitvah leta 2000 obžalovala, da se Andrej Bajuk ne bo več tako pogosto pojavljal v medijih. V izogib nesporazumom je nemudoma dodala, da je njena skrb strogo lingvističnega značaja: očarana je bila nad Bajukovo slovenščino, v katero so bile primešane skladenjske prvine romanskih jezikov. Dr. Mikličevo (znanstvenico stare šole, ki me je morda bolj kot kdorkoli drug naučila misliti) si zlahka predstavljam, kako v tajnosti volilne kabine glasuje za Bajuka zgolj zato, da bi bilo njegovo govorico čim pogosteje slišati v javnosti. Sam sem se letos izognil podobni skušnjavi pri Robertu Golobu. A vendar tudi sam, podobno kot dr. Miklič, ne skrivam lingvističnega zadovoljstva, da bo njegov jezik odslej vsakodnevno slišati z najvišjega mesta oblasti.
Jezik je, poleg kodrov, Golobova najbolj prepoznavna značilnost in iztočnica vseh parodij. Pred leti je kot predsednik krajevne skupnosti Kromberk–Loke nastopil v reportaži o prometnih težavah tega novogoriškega predmestja, ki je postala viralna zaradi sočne goriške govorice in vehemence danes žal že pokojnega domačina: »Kej to je cjsta!? … Porkodijo!« Golob, ki se pojavi na koncu ponarodelega prispevka, je Golob, kakršnega poznamo Novogoričani: samozavesten, provokativen, z naravnim darom za nastopanje – in neumoren borec za interese lokalne skupnosti. Idealni politični predstavnik kromberškega domačina. A kako ta zemljepisno omejeni politični kapital prevesti na nacionalno raven?
V svojem portretu zmagovalca aprilskih volitev je Ali Žerdin pronicljivo zapisal, da Golobu »zaradi rabe goriškega dialekta očitek, da je reprezentant ljubljanske elite, ni priletel v glavo«. S svojo goriščino projicira lastno politično identiteto, podobno kot nekdaj Felipe González v Španiji s svojo andaluzijščino. Pri obeh gre za podobno projekcijo: levosredinski politik iz province, ki desničarskemu nacionalizmu osrednjih pokrajin zoperstavlja lastno, antifašistično interpretacijo patriotizma. González je to počel zavestno. In Golob? Znanci vedo, da je od vedno govoril enako. A v svojem prvem nastopu na Odmevih po ustanovitvi gibanja je začel opuščati značilni »goriški g«: ubežal mu je le še v položaju med samoglasnikoma. Ko pa se je začela kampanja, se je odpovedal trudu po »pravilni izgovorjavi« in brez zadržkov »zavijal« po goriško.
Izgovorjava zvenečega glotalnega frikativa (glasu, ki ga v mednarodnem fonetičnem zapisu označujemo s ɦ), kjer je v knjižni slovenščini v rabi zveneči velarni ploziv (ki ga označujemo s črko »g«), je najbolj razpoznavni vidik Golobove govorice. Gre za fonem, ki v slovenščini sploh ni neobičajen, poznajo pa ga tudi drugi slovanski jeziki (denimo ukrajinščina). Prisoten je v vseh narečjih zahodno od črte Kranj–Škofja Loka–Planina, pa tudi v Rožu na Koroškem, a le na Goriškem je prešel v pokrajinski govor in postal znak regionalne identitete. Tu, na Goriškem, ga uporabljajo tudi osebnosti, ki govorijo standardno slovenščino, denimo nekdanji novogoriški župan Matej Arčon. A Golobova govorica, za razliko od Arčonove, ni omejena na izgovorjavo ɦ, kjer »bi moral biti« g. Obsega širši nabor posebnosti in gre v resnici za poseben jezikovni kod. Golob ne govori »goriškega dialekta«, kot se je zapisalo Žerdinu: govori standardno slovenščino s fonetiko pokrajinskega govora. In pripada prvi generaciji, ki govori tako. Prejšnja, »bumerska« generacija Novogoričanov je govorila zborno slovenščino. Ko je bila moja mati – pripadnica prve generacije, ki je odraščala v novozgrajenem mestu – kot najstnica v šestdesetih letih hospitalizirana v Ljubljani, osebje iz njenega naglasa ni moglo ugotoviti, od kod prihaja. A prav v času Golobovega otroštva je na podlagi solkanskega govora začel nastajati nov jezikovni kod. Starejšim generacijam se je zdel »pačenje«: ni bil ne »pravilni jezik« prvih meščanov ne »pravo narečje« starih Solkancev. Tudi ko sem sam v osemdesetih prihajal domov z ulice (primarne socializacije mestnih otrok), sem bil deležen zgražanja spričo govorice, ki ni bila »ne tič ne miš«. A v resnici je bil nov govor v nastajanju.
Danes vemo, da so razlike med »pravilnim« in »napačnim« govorom stvar fluidnih družbenih konvencij. V Sloveniji je knjižni jezik dolgo signaliziral izobraženost in visok družbeni kapital, pokrajinske različice slovenščine pa bodisi zarukanost bodisi spontane trenutke ljudskosti: »Porkodijo!« Z Golobom dobivamo prvega premierja, ki v javnosti govori pokrajinsko obarvano slovenščino, obenem pa s svojo artikuliranostjo izpodbija kliše o njeni neprimernosti za »resne razprave«. Doslej je bila ta izjema pridržana le za ljubljanščino. Bo Golobu uspelo, kar je v Španiji Gonzálezu: bo pokrajinske govorice vsaj deloma opral stigme zarukanosti? Muzanje nad njegovim naglasom zaenkrat kaže le na nelagodje spričo spreminjajočih se jezikovnih konvencij.