Jezik je kot sredstvo sporazumevanja nosilec, kazatelj naše identitete. Je njena osrednja struktura, ki se prične oblikovati v naši primarni socializaciji znotraj določenega družbenega in kulturnega okolja ali določene ideologije (»slovenstvo«), vse od trenutka, ko smo se v svoji materinščini naučili povezovati znake in pomene podob, razmišljali, se naučili govoriti, brati, obnavljati in pripovedovati zgodbe, vrednotiti. Je dinamična struktura. Jezik namreč reflektira izkušnje in je torej odraz védenja (vseobsegajočega znanja in pomenov, povzetih v njegovem kodu), a hkrati je védenje samo. Je torej organska dinamična družbeno-kulturna-semiotična struktura, v našem primeru imenovana »slovenski jezik«. Ta sistem, z vsemi svojimi strukturami in podsistemi, pa je posredovan prek naddoločujoče strukture – zgodovine. Ta pa je obenem tudi žanr, ki se je tudi sam postopoma oblikoval skozi medij taiste strukture, ki jo določa – jezika.
Kot »dinamična« družbeno-semiotična struktura ima vtkane vse pomene jezikovnih izrazov, od »mitskih«, nezavednih – povzetih v pojmu koherence – do teh, ki jih jezik kot živ organizem vedno znova pridobiva v skladu z našimi zavestnimi pričakovanji – kar označimo s pojmom kohezije, ki pomeni načine, kako se védenje prikliče v zavest. Sedanje, trenutno in tudi bodoče izražanje pa zajema prav tako že določene mite oz. pojme, določene znotraj ideologije in določenega védenja.
Pri jeziku tako govorimo o identiteti ali interakcijskem, tj. vedno znova nastajajočem »izdelku« oz. konstruktu znotraj določenega diskurza, ki je družbeno in kulturno v prvi vrsti notranji, psihološki fenomen. Identiteta je tako po eni strani namerna, zavedna, je deloma rezultat interakcijskih pogajanj in izpodbijanj med posameznikom in družbo, deloma konstrukt drugih dojemanj, zaznav in predstav, deloma pa rezultat večjih ideoloških procesov in struktur (Bucholtz, Hal, Identity and interaction: a sociocultural lingvistic approach, v: Discourse Studies, l. 2005, št. 7; str. 585–614). Znotraj identitete je tako mogoče najti makroraven demografskih kategorij (npr. starost, družbeni razred ipd.), začasno in posebno naravnanost, vloge, ki izvirajo iz posebne udeležbe v družbenih procesih, kulturne položaje, vezane na lokalno-etnografske pogoje in še mnogo drugega.
Kaj bi lahko iz zornega kota tako zastavljenega pojma identitete, povedali o psihološkem fenomenu, o ideoloških in zavednih procesih, ki so (iz)oblikovali (in še vedno oblikujejo) slovensko identiteto oz. slovensko narodno-jezikovno zavest?
Pri besedni zvezi »Slovenci smo …« se skladno z zavestnim konotativnim pomenom – pripadniki naroda ali države – odpre emocionalna zaznamovanost, ki je pogojena z védenjem o »slovenskem«: o entitetah, dogodkih in okoliščinah v določenem času in prostoru. Zgodovinska obdobja (čas in prostor), ki so oblikovala okoliščine našega bivanja, so rojevala številne posameznike indogodke, za slovensko okolje pomembne narodne buditelje, oblikovalce, akterje zgodovinskih procesov, ki so sooblikovali našo čustveno, moralno in kognitivno zavest. Če je slednja postala mit, s katerim nastopamo tukaj in zdaj, se lahko vprašamo, kaj ta mit zajema oziroma kaj vse nas »zaznamuje« v vsakodnevnem govoru na vseh področjih. Kakšne pomene so prevzemale manifestacije slovenskega jezika skozi zgodovino in jih trenutno s slovensko narodno-jezikovno zavestjo odsevajo?
Od jezikovne k politični zavesti
Slovenski jezik ima dolgo zgodovino povezovalne funkcije. Zgodovinar Stane Granda razloge za zgodovinsko povezanost pripadnikov slovensko govoreče skupnosti vidi v: potrebi po pripadnosti neki skupnosti, potrebi po moči, po teritorialni enotnosti, državnosti, predvsem pa v iskanju svojih korenin (S. Granda, Prva odločitev Slovencev za samostojno Slovenijo, 1999). Tako je iz »slovenske« govorne skupnosti v 16. stoletju nastala slovenska jezikovna skupnost, ki je že od srednjega veka naprej imela zavest o svoji identiteti. Skozi stoletja je nato stremela k politični skupnosti, k povezovanju v ozemlje s svojim imenom (Slovenija), ki se je realiziralo v 20. stoletju. Občutek pripadnosti skupnosti je bil vedno močno navzoč, želja po moči vedno silna, zaradi ozemeljskega vprašanja in drugih razlogov pa vedno nepotešena.
Razlogi za povezovanje »Slovencev« so bili vedno nujno politični, saj je bilo ozemlje, na katerem živimo sedaj, od konca 7. stoletja pa vse do ustanovitve samostojne države (1991), vedno del večjih in večnarodnih državnih tvorb. V naši zgodovini smo glede tega tudi prevečkrat že slišali in prebrali, da smo imeli Slovenci »šibko narodno zavest« in da nimamo lastne zgodovine.
Potreba po lastnem ozemlju in poimenovanju je bila na Slovenskem dolgo prisotna in zato zaznamovana z močnim hrepenenjem, čustvenim nabojem, kar bi lahko označili s sintagmo »močna narodna zavest«. Njeno pot nazorno razlaga Stane Granda (Iz kulturnega v politični narod, v: Od sanj do resničnosti, Razvoj slovenske državnosti, Ljubljana, 2001), ki pravi, da so nam poimenovanja za območje, kjer so Slovenci živeli, vedno vsiljevali tujci. Čeprav so se tudi Slovenci zanimali za poimenovanja z izpeljankami, kot je Karantanija ali kasneje Ilirija. Zanimivo je, da je bila beseda Slovenija prvič zapisana že leta 1816, v Vodnikovi pesmi Ilirija zveličana; pesem pa je bila objavljena v Vodnikovem albumu šele leta 1859. Granda pravi, da je beseda morala že takrat krožiti v številnih prepisih in med ljudmi in da se še vedno ne ve, ali si je besedo izmislil ali je bila vzeta iz živega jezika (»Slovenja« bi utegnilo biti starejše ljudsko poimenovanje). Kakor koli, pred tem je niso zabeležili, ker je niso mogli vključiti v noben okvir. Zahteva po »združeni Sloveniji« je bila izkazana npr. leta 1821 s Slomškovo mislijo »ena hiša, en rod, eno slovenstvo, en govor«; leta 1843 z dvigom narodne zavesti z izdajanjem Bleiweisovih Novic, glasila Kranjske kmetijske družbe, in izidom pesmi Ivana Vesela leta 1844 ko je bila beseda »Slovenija« prvič tiskana. Narodna zavest Slovencev se je tako v 2. polovici 19. stoletja kljub zavedanju pomanjkanja lastne trdne zgodovine močno povečala, poleg nje pa še kulturna in jezikovna zavest, kar je vodilo k množičnemu ljudskemu gibanju v revolucionarnem letu 1848/49. »Združena Slovenija« tedaj žal ni bila uresničena, postala pa je trajna politična zahteva; kasneje so se zanjo zavzemali tabori (od leta 1868 do 1871), med vojnama pa ljudje, ki so branili naše ozemlje … Trajna politična zahteva od leta 1848 je bila leta 1991 realizirana v omejenem, a tedaj edinem možnem obsegu.
Na poti k večjezični stvarnosti?
Sodobni evropski Slovenec je razpet med svojo posebno identiteto in sooblikovanje multikulturnega okolja, evropske identitete, večjezičnosti, virtualnega okolja trans-nacionalnega sobivanja. Dinamika današnjega časa (ki bi ga lahko označili kot tehnološko-informacijsko dobo, prežeto z ekonomsko in duhovno krizo) je zaznamovana z medsebojnim vplivanjem kultur, njihovim spajanjem, prežemanjem (stremljenje k idealu večjezične družbe). Našteli bi lahko celo vrsto primerov, ki so del te dinamike multikulturalizma in se tičejo problematike jezika – kot so učenje angleščine v najnižjih razredih, izobraževanje študentov zgolj v tujem jeziku, študijske izmenjave, prakse in poslovne priložnosti drugod v tujini, prisilno iskanje zaposlitve izven meja domovine itd. – da bi občutili realnost multikulturnosti in večjezičnost, v katero je vpet moderni človek in znotraj katere se njegova identiteta diskurzivno vedno znova preoblikuje, prežema z novimi pogledi, ideologijami, vrednotami … Pri tem se je smiselno vprašati, kakšen položaj ima danes na lestvici vrednotenja »narodna identiteta«. Kako jo danes doživlja sodobni Slovenec, kakšne dodatne pomene je pridobila slovenska narodna zavest v času, ko je »multipovezovanje« postalo vrednota (predvsem politike) s poudarkom na koristih in hedonističnim zadovoljevanjem potreb, in kjer je potrebo po moči zamenjala »ljubezen do moči«.
Nemalo je osebnih zgodb posameznikov (s poudarkom na javnih osebah, športnikih, intelektualcih), ki pričujejo o prednostih in poslovnih priložnostih multikulturnega okolja in navezovanja na nove zemljepisne in civilizacijske prostore. In nemalo je zgodb zdomcev in izseljencev, ki so se v času krize kapitalizma »znašli«. Vse te zgodbe s svojimi realiziranimi idejami, podjetniškimi inovacijami, uspehi, služijo kot vzor; kot družbena bitja, ki pripadajo evropski skupnosti, s tem pa oblikujejo svojo karakterno in osebnostno identiteto, prežeto z lastno narodno in evropsko zavestjo ter tako aktualizirajo evropske vrednote. Tako kot s svojo narodno identiteto vstopamo v večjezični prostor z identitetami, prežetimi z večkulturnimi vrednotami, tako je ta nova identiteta nad prejšnjo kot obširnejša struktura, ki zajema manjšo. Zato ni nič novega, če se ponovno močno poudarja ogroženost slovenskega jezika in s tem identitete oziroma če slišimo vprašanja, kaj je postalo večja vrednota: nacionalni jezik ali večjezičnost? To spraševanje samo pa posredno vpliva na narodno zavest in je, obratno, tudi njen odraz.
Jezikovni priročniki in strah pred izgubo jezika
Slovenska zgodovina jezika se lahko »pohvali«, da je do leta 2001 »pridelala« 38 slovnic, 23 slovarjev, 8 pravopisov in 4 manj opazne pravopisne priročnike. V preteklosti se je slovenščina oblikovala in vzdrževala v razmerju do drugih, vplivnejših jezikov znotraj iste državne strukture in istega ozemlja (pojavu rečemo diglosija), predvsem nemščine in srbohrvaščine; danes pa je v šibkejšem razmerju do svetovnih jezikov, zlasti angleščine, deloma nemščine in tudi italijanščine, v razmerju do večine ostalih evropskih jezikov pa ima enak položaj. Kot protiutež spremembam današnjega časa, ki ga jezik reflektira, je leta 2012 izšel že kar nujno potrebni Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (ur. Aleksandra Bizjak Končar in Marko Snoj) s prevzetimi besedami in novimi izpeljankami, ki je nadgradnja Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Z njim pa se je okrepila tudi naša (narodno)jezikovna zavest. Na posodobljen Slovar slovenskega knjižnega jezika pa še čakamo.
Jezikovni načrtovalci s svojo politiko spremljajo rabo jezika, diskurzivne navade govorcev in piscev ter skrbijo za jezikovno strukturo, standardiziran knjižni jezik in jezikovno kulturo. V slednjo je globoko vpisan tudi diskurz »jezikovne ogroženosti«. Zdi se, kot da imamo velik prirojen strah (predvsem izkušnje zaradi narodne preteklosti), ki ga mobilizira pojem »varovanja jezika«. Njegova uporaba prikliče v zavest celo strah pred črnim scenarijem, recimo izginotjem narodne identitete, in izgubo pozitivnega vrednotenja narodnega jezika zaradi vrednote »multipovezovanja« in njenim poudarkom na večjezičnosti. Ta strah se širi s pomočjo slutnje ali prepričanja, da je večjezičnost kot pristno vrednoto višjega povezovanja zamenjala večjezičnost kot nepristna, vsiljena vrednota, s katero nas posiljujejo določeni politični in ekonomski interesi, ki jim nacionalna in z njo jezikovna specifičnost križa načrte. Bojimo se torej, da se »zgodovina ponavlja«. Če ta pretiran strah ozavestimo z jezikovno dinamiko oz. dinamiko prepletanja narodne, nacionalne identitete z večjezično, politično, vse skupaj deluje humorno; res pa je, da nas pospešeni čas digitalizacije že preveč časa opozarja na nezadostnost slovenskih jezikovnih priročnikov in pripomočkov; da smo torej v procese nadgradnje nacionalnih identitet potisnjeni brez tistega zaledja kulture in znanja, ki nam lahko zagotavlja, da se v njih ne bomo utopili.
Slovenska nesamoumevnost
Bojazen torej, širše gledano, nastopa z vidika identitete znotraj odnosov (slovenski jezik/tuji jeziki; podobnosti/razlike, pristnost/nepristnost in dovoljeno/nedovoljeno): diskurz se je očitno ustavil pri enačenju z drugimi in znotraj sebe (slovenski jezik), kjer še ni našel pravega zadovoljivega proti-diskurza, s katerim bi se v procesu dinamike (oblikovanja identitete) odzval. Slovenska identiteta v takšnih procesih, kjer je v sodobni večjezični družbi znotraj multikulturalizma nesamoumevnost identitet tipična lastnost, nosi v nacionalno-jezikovni zavesti poleg tega še svojo tipično lastnost: nesamoumevnost jezika, kjer je zaradi naše zgodovine (predvsem v odnosu do dolgo nerešenega teritorialnega vprašanja) vedno prisoten občutek ogroženosti in z njo povezane težnje po dokazovanju in ohranjanju.
Nesamoumevnost identitet se na globalni ravni recimo kaže v t. i. vsesplošni krizi, npr. z nenehnim poudarjanjem rušenja vrednot na vseh področjih življenja, tudi duhovnem, v poudarjanju vrednot posameznikovega jezikovnega zavedanja in delovanja, predvsem pa – vsaj v politiki in gospodarstvu – v obsojanju »ljubezni do moči« (ki kot večja, naddoločujoča struktura ogroža manjše, vse do zasebne sfere).
Slovenska jezikovna nesamoumevnost je spodbujevalnik, motivator vzdrževanja slovenskega jezika, hkrati pa je postala sinonim za jezikovno ogroženost (Ada Vidovič-Muha, Slovenski jezik, Opole, 1998) in ta občutek le še potencira. V tej, recimo tako, »dvojni nesamoumevnosti« pa lahko vidimo sami sebe: zgodovino našega jezika in sinhrono stanje narečno najbolj razvejanega slovanskega jezika. Vidimo lahko tudi pretiran strah pred izgubo jezika, usmerjen proti percepciji vsiljene večjezičnosti in njenimi vrednotami, ki se je razlezla nad našo celotno prihodnost. Od tu tudi razlog za »preveliko ukvarjanje s seboj« in hkratno nelagodje spričo tega. Po drugi strani pa nas je to občutje ponovno pripeljalo v čas in prostor, kjer se je obudil tudi tisti duh romantičnega poudarjanja »moči ljubezni«, ki naj bi bil zapisan v našo slovansko dušo in mu lahko sledimo vsaj do Prešerna; tudi ljubezni do jezika.