»Komur je usojeno, temu v vodo kamen«
Težko bi našli rek, ki se po zmuzljivosti in nedorečenosti bolje prilega »konceptu« Peščene gore kot ravno ta, »komur je usojeno, temu v vodo kamen«, ene od mnogih vsestransko uporabnih fraz prababice Jadwige in začetnice treh generacij žensk, ki se sprehodijo po zapletenih poteh povojne Poljske, natančneje Wałbrzycha in Spodnje Šlezije.
Prostor ni izbran naključno: pokrajina, ki se tik ob robu spušča v Sudete, je bila eno prvih okupiranih območji po »poljski kampaniji« leta 1939, zaradi bližine zahodne meje pa je zaznamovana tako s srditim odporniškim gibanjem kot tudi s kolaboracijo. Politika sicer nikoli ne prerase v osrednjo temo romana, njene dolge lovke pa kljub temu še leta po drugi vojni posegajo po življenjih Zofie, Haline, Jadzie in predvsem Dominike, pri čemer je izbira ženskih likov povezana (tudi) s povojnim demografskim stanjem. Stičišče njihovih zgodb je naslovna Peščena gora, ki ob močnih in značajsko prepoznavnih likih prevzema mesto osrednjega romanesknega protagonista. Kajti Peščena gora ni le kraj, temveč stanje, a state of mind. Je obljuba lepše prihodnosti za delavski razred v obliki težke rudarske industrije okrog Wałbrzycha in novega stanovanjskega naselja Peščena gora, imenovanega tudi Babilon, zgrajenega na sipkem pesku, obsojenega na počasno sesedanje. Kraj s tem prerašča v nekoliko prozorno, a zgodbeno nepredvidljivo metaforo sprememb v življenju osrednje četverice, pomeni pa tudi prelom med generacijami, zaznamovanimi s težo zgodovine. Zofiji in Halini je vojna vzela najlepša leta, zato si od prihodnosti ne obetata ničesar več, kar jima paradoksalno prinese veliko olajšanja, na koncu celo srečo, ki pa skladno z logiko naslovne metafore ne traja dolgo. Nasprotno se Jadzijino življenje tesno preveže s povojnim entuziazmom, zato padec sistema v osemdesetih začuti toliko močneje. Jadzia, ki zaradi materinega tihega zavračanja nenehno išče uteho v sladkarijah in sanjarijah, se najtesneje zlije z usodo Peščene gore: doživi njen nastanek, okusi obdobje razcveta in dočaka njen zlom, ko od nekdanjega socialističnega blišča ne ostane drugega kot zanemarjeno, zamaščeno stopnišče. Prihodnost jo je pustila na cedilu, zato se vedno bolj zazira v preteklost, v čas, ko so bile vse možnosti še pred njo. Edina, ki usodo zares vzame v svoje roke, je Jadzijina hči Dominika.
Ko zapusti Peščeno goro, ne pušča za seboj le preteklosti, temveč tudi vse, kar naselje predstavlja: trdnjavo patriarhata, ksenofobije, antisemitizma, homofobije in religiozne hinavščine, ki dopušča, da očetje, vojni veterani, hčerkam z britvico čistijo obloge med zobmi, ali mirno spi dalje, medtem ko neznanci v sosednjem stanovanju do nerazpoznavnosti pretepejo gejevski par. Čeprav je roman (tudi) ostra kritika patriarhata, se moškim likom ne godi nič bolje kot ženskim ‒ vsaj ne takšnim, kakršen je Jadzijin mož Stefan, nerodna dobričina, ki z enim korakom vselej zaostaja za drugimi in se pod težo družbenih in sistemskim pritiskov zapije, s tem pa zapečati družinsko usodo. V svetu Peščene gore lahko preživijo le špekulanti. V liku Kazimierza Maślaka, nekakšnem antagonistu iz ozadja, avtorica utelesi podobo »človeka za vse čase in vse sisteme«, vojnega dobičkarja, ki trguje tako z nacisti kot partizani, vselej na koži Judov, ki jih preganjajo tako prvi kot drugi. Ne le, da se Maślak po vojni prelevi v najspretnejšega trgovca v Šleziji, ob koncu romana se s svojimi antisemitističnimi in skrajno desničarskimi političnimi floskulami počasi prebija v sam poljski politični vrh. »Treba se je pripraviti,« razmišlja Kazimierz Maślak. »Že sedmi križ ima na grbi, pa bi jih še vedno lahko pokazal marsikateremu mlajšemu.« Maślak, človek za vse čase, pač ve, da je denar bil in bo sveta vladar. In da se da z njim kupiti vse, predvsem tisto prepovedano: »Kazimierz je slišal, da so na nekem Tajskem in v Afriki male deklice po izbiri na voljo vsem, ki imajo denar.« V Peščeni gori z Maślakovimi spornimi željami nimajo težav ‒ dokler podpira stranko »zagovornikov pravic nerojenih otrok« in benti čez Jude, bo družba ob njegovih apetitih vedno zamižala na obe očesi … ali ga celo povzdignila v junaka.
V podobi Peščene gore, pokopališča socialističnih sanj, je Joanna Bator v času pisanja leta 2009 zajela tudi kritiko sodobne poljske družbe, ki podobno kot Jakobove bukve Olge Tokarczuk intenzivneje odzvanjajo zdaj, ko je v javnost prišla novica o spornem poljskem zakonu, ki na videz »zgolj« regulira uporabo sintagme »poljskih taborišč« (bila so pač nacistična), dejansko pa si prizadeva za kaznovanje vsakršnih namigov na poljsko kolaboracijo pri holokavstu in obstoj poljskega antisemizma. »Nenazadnje govorimo o politikih, ki so pokol pri mestu Jedbawne označili kot ‘stvar debate’,« je v enem letošnjih intervjujev povedala avtorica. Pokol iz leta 1941, ki so ga podrobneje raziskali šele med letoma 2000-2002, so po navedbah virov (Holocaust Encyclopedia) izvedli domačini, podatek pa je pretresel poljsko družbo in pri nekaterih sprožil val ogorčenega zanikanja. Prav to pa je neredko prvi korak do samovoljne interpretacije in podrejanja zgodovine v politične namene.
Peščena gora je gost, intenziven roman, v katerem se sedanjost, prihodnost in preteklost prelivajo v en sam, neizbežen pripovedni tok. Ta proti koncu nekoliko zaplava v melodramo: predvsem romanca med Dominiko in Adaśom se zdi bolj kot ne literarna pretveza, ki naj bi liku Dominike priskrbela (še eno) motivacijo za dokončen odhod iz Peščene gore, čeprav je bilo razlogov že do tega trenutka preveč. Prav tako se nekoliko predvidljivo zaključi epizodno srečanje med Zofijo in njenim medvojnim Judovskim ljubimcem, kjer se avtorica ponovno obregne ob poljski antisemitizem, čeprav Kosovo dejanje korenini predvsem v (dobri) psihološki zasnovi. A to so malenkosti. Peščena gora nagovarja ključne probleme sodobne evropske družbe, to pa stori z nabrušenim pripovednim jezikom in izjemno zgodbo.