Johann in John

In kakor so se v slednjih prej pojavljale predvsem popularna kultura, Japonska, radikalne judovske reči, visoki modernizem ali sadomazohistične parafernalije, tako je zdaj na lepem pogosto aktualen – Johann Sebastian Bach. Še več, Zorn se tam od leta 2015, ko je v treh mesecih spisal 300 Bagatel (The Bagatelles) z Bachom rad tudi eksplicitno primerja; bagatela kot drobna, hipna glasbena oblika je navsezadnje baročna iznajdba naravnost iz Bachovega časa in delokroga. Oglejmo si, koliko in zakaj je primerjava dveh muzikov upravičena in kaj pomeni za obče dojemanje glasbe zunaj »žanrov«.
Pisec tehle vrstic je maratonsko izvedbo Bagatel poslušal dvakrat – prvič v Sarajevu, na XX. Jazz Festu jeseni leta 2016, in nedavno v Cankarjevem domu za 60. Jazz festival Ljubljana. Obe izvedbi sta bili vrhunski, a velja dodati, da se je pred in med sarajevsko Zorn ustrezno razgovoril na našo temo. Pred začetkom je občinstvo pozval, naj nikakor ne fotografira in snema, češ »imejmo ta dogodek samo zase«; tik zatem je dodal, da gre pri Bagatelah za »musical offering«, torej glasbeno daritev. Omenil je tudi samega Bacha je, in prav omejen, zaprt poslušalski krog in daritev sta bila kajpak značilni tudi za kantorja iz Leipziga: gre za posebno kontemplativno držo (v Bachovem primeru jo omogočata akustika in kadrovski potencial tedanje cerkve sv. Tomaža, v Zornovem že golo dejstvo, da Bagatel – vsaj za zdaj – ni mogoče slišati drugače kot na redkih koncertnih izvedbah). In kakor je Bachov Leipzig ostal ključno svetovno glasbeno prizorišče celo skozi celotno obdobje sicer precej robate države po imenu Nemška demokratična republika, tako Zorn strumno plove skoz vsa gentrifikacijska in živi glasbi zelo nenaklonjena desetletja New Yorka. Ustvaril si je svoj »kantorski« položaj v klubu The Stone, vztrajno skrbi za založniško dejavnost pri založbi Tzadik, glasbenikom, glasbenicam pa kot urednik tudi omogoča, da javno objavijo svoje koncepte, filozofijo in celo eskapade v knjižni zbirki Arcana.
Pri glasbeni »posebnosti« pa se reč tudi zaplete, zakaj prav John Zorn je danes med tistimi najvplivnejšimi, ki opogumljajo k preseganju neznosnosti žanrske omejenosti. Če je zahodno človeštvo v glasbeni romantiki slišalo tudi »programsko« glasbo (zvoke, ki »slikajo« zunajglasbene podobe), se je današnji glasbeni svet, razparceliziran na »žanre« z ene strani uklonil lahkotnemu umu glasbene industrije, z druge strani pa skoz »žanre« našel kaj klavrn nadomestek za starodavno glasbeno zahtevo: Slogovno pestrost v enem samem večeru – oziroma na enem samem nosilcu zvoka – ene in iste izvajalske osebe. »Žanri« so poleg omenjenega v današnji glasbi seveda tudi pomembno zatočišče za enake med enakimi v subkulturah in, kar je žalostna paralela, na (malo)meščanski ravni utrjujejo okope svobode tam, kjer je ni oziroma si je vse zelo podobno. Tisočinen muzikalno identičen »indie rock« bend je čutno nazorna materializacija te majave, a obenem žilave »žanrske« utrdbe v današnji glasbi … Bach in Zorn sta pri tem drugačna. Tristo let, kolikor ju približno loči, kar zadeva življenje in delovni proces, tvori zelo markanten oklepaj in je lahko zahodni glasbeni kulturi v ponos. A hkrati tudi v sramoto, saj moremo Bachovo odvisnost od (zelo razgledanega in radovednega!) protestantskega škofa brati kar vzporedno z Zornovo usodo. V njegovem primeru je reči spet reševal jazz, ta najinkluzivnejša med vsemi muzikami, edina, ki ima, kljub vsem notranjim trenjem – ali pa prav zavoljo njih – nevidno skupnostno moč. Spomnimo se radostnega besednjaka, s katerim je slavni socialni zgodovinar in dolga leta tudi jazzovski kritik Eric Hobsbawm opisal, kako mu je prav jazzovska skupnost naposled pomagala do delovnega in prijateljskega obiska ZDA, katerih gostoljubje je bilo spričo njegovega članstva v komunistični partiji močno mačehovsko. Cela vrsta pomembnih muzičnih samohodcev živi še danes, tako, vzemimo, Anthony Braxton, ki so jim vrata klasičnih inštitucij bodisi priškrnjena ali celo zapahnjena in so v življenju vsaj malce laže zadihali spričo načelne, a danes vse redkejše jazzovske (klubske in festivalske) odprtosti do občih glasbenih novosti, posebnosti in odklonov. Stopnja abstrakcije, nadalje, je v jazzu zelo blizu Bachovi, saj si je ta lahko v cerkvi privoščil glasbeno daritev, ki je precej blizu temu, kar danes počne John Zorn. Ko namreč v Bagatelah eno in isto pesmarico, eno in isto zbirko razdeli na raznolik inštrumentarij, tam ni niti trohice »žanrske« politike, ne, samo drugače zaigrano gradivo slišimo – solistična trobenta ga igra po trobentarsko, dve kitari kitarsko, solističen klavir klavirsko … elektrificirane zasedbe pa »žanre« kvečjemu sproti predelajo v gmoto noiza, skoz katero sproti razbiramo elemente raznih metalov, grinda, HCja, thrasha, punka in kar je še teh stvari in podstvari. A pri tem »žanri« sploh niso ključni – na lepem so »zgolj« niz, mimobežno mnoštvo načinov, kako vse se lahko igra glasba.
Zorn se je letos v Ljubljani Bachu približal še pretkano osebneje, z orglami. Piščali so bile namreč tudi za kantorja iz Leipziga »centralni organ«, okrog katerega se razprostre vse drugo; in vse drugo je tudi postavljeno podnje. Solistične partite, toccate, suite … komorna ansambelska igra, vse večji orkester, ki z utemeljitvijo temperature (poenotene uglasitve) ravno v Bachovem času dobi svež veter v hrbet … in mogočen cerkveni zvok, ki se z izvedbami kantat in oratorijev razleže daleč naokrog in sili navzgor. John Zorn se je pri svojih 65 letih znebil identitetne glasbe. Projekt Radikalna judovska kultura (Radical Jewish Culture) je zaključen; precej izvrstnega gradiva je v njem. Izviren kvartet Masada resda uvede Bagatele, toda te se potem nadaljujejo z radikalno drugačno muziko. In če je John Zorn že sredi sedemdesetih začel brez besed kričati, da so »žanrske« delitve hudo skregane s smislom in namenom glasbe, potem je skoz Bagatele to dokazal na več ravneh in večplastno. V glasbi naj bi šlo namreč tudi in predvsem zato, da se v njej kaj pripeti in da imajo ti pripetljaji ves čas tudi notranjo željo po dinamiki in zvenu. Takšno željo naj bi imelo tudi naše »notranje uho«.
John Zorn je upravičeno obseden z Johannom Sebastianom Bachom. Takšne vrste obsedenosti niso v zgodovini glasbe prav nič novega – imamo le to srečo, da eno izmed njih lahko spremljamo v sočasnosti. Spomnimo se, denimo, kako močno se je Sergej Prokofjev poglabljal v »prvo dunajsko klasiko« (Mozart, Haydn, mladi Beethoven), da je dosegel želeno formo neoklasika. Toda spomnimo se tudi, da je šlo Bachovo delo že v popolno, stoletno pozabo, ko ga je iz množice baročnih avtorjev kot osrednjo osebnost navsezadnje potegnil romantik Felix Mendelssohn-Bartholdy. In kakor je Bach kot leipziški nameščenec v snovanja vpregel večino svoje številčne nuklearne družine, tako si je Zorn svojo družino ustvaril med samimi najboljšimi glasbenicami in glasbeniki, kar jih lahko ponudi New York. Marsikdo med tistimi, ki so po klubih, barih in kavarnah New Yorka plačani kvečjemu simbolično in gredo domov z žepnino ter so lahko srečni, kadar lastnik na vratih ne pobere več kot štirideset odstotkov izkupička od vstopnine in ne zahteva provizije za prodajanje plošč na stojnici, se rada drži Zorna tudi zato, ker gostovanje z njim v Evropi ali na Japonskem pomeni tudi dovolj visok honorar, tako da naslednjega pol leta ni treba razmišljati o plačilu najemnine za stanovanje. John Zorn in njegov kolektiv tako rekoč živita od evropske kulturne politike, ki za zdaj še vztraja pri plačilu bolj ali manj dostojnih honorarjev za opravljeno glasbeniško delo. ZDA tega že tam od poznega predsedniškega mandata Jimmyja Carterja, torej od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ne poznajo več. V času, ko se tudi EU nagiblje h krčenju »kulture kot vsebine« in slepo vztraja pri »industrijah« in »urbanostih«, bi bilo pretenciozno reči, da se njena politika ozira tudi h krščanskemu glasbenemu podjetju Johanna Sebastiana Bacha, nedvomno pa ji je, nezavedno, blizu vsaj še nekaj njegovih dovolj močnih (protestantskih) vrednot, ki so glasbo potem mukoma iztrgale svetu razvedrila (oziroma ga najprej poudarile in se lahko potem tudi odločno razločile od njega), vsakdanjosti in samoumevnosti, da je naposled dosegla možnost tistega najbolj »navadnega«, a včasih čarobnega skupnostnega dogodka, svetlega izuma starodavne razsvetljenske Evrope; in to ne glede na »žanre«. Reče se mu koncert.