Načrt za akumulacijsko jezero v bovški kotlini.
Ilustracija: Katja Pahor / po elaboratu zavoda za spomeniško varstvo
Posočje je bilo zaradi svoje lege in naravnih danosti vedno predmet poželenja različnih oblasti. V času jugoslovanske vladavine je bila to domača oblast, natančneje Elektrogospodarska skupnost Slovenije, prišla pa je na nadvse genialno idejo, da bi zavoljo nekaj dodatnih kilovatov v idiličnem Posočju ustvarila čisto svojo Atlantido. A elektro-gospodarstveniki iz prestolnice niso bili prvi, ki so se tega domislili. O akumulacijskem jezeru v Gornjem Posočju so razmišljali že Italijani ki so si po prvi svetovni vojni prilastili te loge.
Posočje je bilo v začetku 20. stoletja, ko je na šolskih stenah še visel portret avstrijskega cesarja, tiha dolina kmetov, obrtnikov in krošnjarjev. Po letu 1915, ko je vkorakala italijanska vojska, se je raj pod neštetimi eksplozijami spremenil v izpraznjeno, opustošeno pustinjo in grob milijonu fantov. Ko je cesarjev portret zamenjala slika italijanskega kralja, je nova provinca pod Kaninom postala zelena Afrika, oziroma območje, ki so ga Italijani hoteli spremeniti v regijo elektrarn, ki bi napajala kraljevino. V načrtih je bila elektrarna v Logu pod Mangartom, ki bi jo napajalo Rabeljsko jezero. Pri Klužah so načrtovali 80 metrov visok jez, pod Polovnik pa so vrtali rov, skozi katerega bi speljali Sočo do elektrarne pri Kobaridu. Druga ideja je predvidevala celo jez na kraju, kjer danes stoji znameniti Napoleonov most, jezero pa bi bilo tako veliko, da bi moja vas, Srpenica, danes slovela kot monden počitniški kraj.
Točno to so obljubljali v Ljubljani v šestdesetih. Z novo, slovensko oblastjo, se načrti o velikem potopu namreč niso izgubili, za osnovo pa so si gospodje vzeli tisti italijanski načrt, ki je predvideval potop Čezsoče. To pomeni, da bi območje današnjega letališča bila oblegana promenada ob Bovškem jezeru. V Ljubljani so študije delali že leta 1959, ko so napisali energetski projekt, v katerem so obravnavali izrabo reke Soče in Idrijce. Štiri leta kasneje so do potankosti preučili Sočo in geološko sestavo tal med Bovcem in Kobaridom. Leta 1964 so pripravili dokumentacijo za hidroelektrarne Trnovo, Kobarid in Solkan. Slednjo so zgradili, prvih dveh pa na srečo ne.
Marca 1963 je časopis Slovenski Jadran obljubljal neslutene turistične priložnosti, ko je avtor zapisal naslednje: »Voda bo povsem preplavila vas Čezsočo in nekaj manjših zaselkov. Bovec pri tem ne bo prizadet. Narobe, zaradi jezera bo postal turistično še bolj zanimiv, saj bodo turisti poleti na jezeru lahko čolnarili, pozimi pa bi se na njegovi zamrznjeni gladini lahko tudi drsali.«
Druga pozitivna plat, ki jo je avtor našel v spreminjanju Čezsoče v Atlantido, je bila razširitev Bovca. »Bržčas si bodo nekateri prebivalci bližnjih naselij, ki jih bo zalila voda, zgradili nove domove v Bovcu,« je zapisal. Jugoslavija bi dobila dobrih 400 gigavatnih ur elektrike na leto, Bovec pa jadrnice, promenade in hotele. Ozki strokovni krogi v velemestu bi lahko pogledali trideset kilometrov južneje in videli, da jezero ob Mostu na Soči, ki so ga Italijani zgradili 24 let prej, kraja ni spremenilo v svetovno znano letovišče.
Bovško jezero ni postalo resničnost iz več razlogov: neustrezna podlaga, skrb za okolje, upor domačinov in finančna vprašanja. Verjamem, da je bil slednji razlog odločilen, saj bi vlada brez vprašanj poplavila več odmaknjenih vasic, da bi proizvedla malce več elektrike. In v tem primeru govorimo o res majhni količini elektrike, saj so bili megalomanski načrti ljubljanskih birokratov absurdni in nepremišljeni. Zanimiv je zapis v zborniku Kaplje iz leta 1966, ko je Janez Bizjak, arhitekt, urbanist in naravovarstvenik, ostro obsodil načrte oblasti, da bi zajezile Sočo v Gornjem Posočju. V zapisu najprej omeni druge neživljenjske domislice birokratskih robotov: Bohinjsko jezero naj bi postalo zabetonirana kad triglavskih hudournikov, proizvedena elektrika pa naj bi Gorenjski prav tako prinesla nepopisno blaginjo. Nato so razmišljali o železobetonskem bunkerju na vrhu Triglava, v katerem bi bil vremenoslovski observatorij. Če bi ugotovili, da bi z izpraznitvijo Blejskega jezera dobili prostor za parkirišča, bi verjetno razmislili tudi o tem. Ko pride do projekta v moji dolini, Bizjak ne skopari z besedami: »Ali je res nujno in edino možno vse nove načrte navezovati prav na predele, na katere je slovenski človek najbolj čustveno navezan? Žal se dogaja, da so pokrajinski posegi še vedno plod slepega hlastanja po čim hitrejših, a gospodarsko dvomljivih rešitvah, nastalih v ozkih strokovnih krogih, brez obzira na nasprotujoče utemeljitve, posebno pa še brez ozira na prihodnost.«
Dejstvo je, da je imela Slovenija na prehodu med šestdesetimi in sedemdesetimi dejanske težave z električno samooskrbo. Po načelu bratstva in edinstva smo mnogo novcev namreč dali v projekte drugih republik, kar pa je ostalo, smo namenili bizarnim načrtom, ki se jih ne bi sramovala ne Ljudska republika Kitajska ne bondovski zlikovec. Bizjak v svojem zapisu poudari, da bi potrebno energijo zlahka pridobivali iz termoelektrarn, kar bi bila veliko boljša rešitev kot potopitev primorskih vasi. (Britanci pa so desetletje pred tem že zgradili prvo jedrsko elektrarno.)
Kljub temu sta bila hidroelektrarna Trnovo in Bovško jezero predstavljena kot odrešenje za vse naše energetske težave. Načrti so bili tako resni, da so v Ljubljani organizirali simpozij, ki je trajal tri dni. Na koncu so sklenili, da bi bila hidroelektrarna že ob svoji izgradnji leta 1972 premajhna in negospodarna, podporniki gradnje pa se niso dali. Na simpoziju so glasno žvižgali in kričali vsakič, ko je pred zbranimi spregovoril nasprotnik projekta. Eden izmed njih je celo ugasnil luč v dvorani, somišljeniki pa so posmehljivo vzklikali, naj nasprotni tabor s svojo romantiko in sentimentalnostjo poskrbi, da se luč vrne. Upam si sklepati, da šaljivec verjetno ni živel na obsojenem območju. Verjetno mu ni bilo posebej mar, da bi v imenu (dvomljivega) razvoja odgnali še tistih nekaj domorodcev, ki so vztrajali v dolini; da bi kot prvi na svetu zagradili in poplavili tako prometno dolino; da bi zmaličili enega najlepših predelov v državi. Na srečo je Slovenija stopila na atomski vlak in leta 1975 zgradila jedrsko elektrarno v Krškem.
Megalomanske fantazije pa niso bile le stvar sivega komunističnega režima, ampak tudi samostojne Slovenije. Leta 2011 se je ideja hidroelektrarne v Gornjem Posočju vrnila. Takrat so vsi domačini vedeli za 565. člen novega energetskega zakona pod Pahorjevo vlado, ki bi ukinil varovanje Soče in omogočil gradnje velikih elektrarn. Obstoječi zakon je namreč prepovedoval kakršnokoli gradnjo energetskih objektov med izvirom reke Soče in Mostom na Soči. Ministrstvo za gospodarstvo je med drugim nameravalo nad vasjo Žaga zgraditi hidroelektrarno Učja, a so protesti lokalnega prebivalstva na srečo ustavili tudi to idejo.
Prebivalci Soške doline so morali samo v prejšnjem stoletju pregnati tujca s pompoznimi načrti, ki bi uničili starodavne vasi in čudovito pokrajino, nato pa so se morali dvakrat upreti še rojakom iz prestolnice. Medtem ko so se v nadobudnih inženirskih glavah rojevali megalomanski projekti vprašljive kakovosti, so domačini počasi, vztrajno in z različnimi rezultati naravne danosti začeli izkoriščati manj destruktivno in bolj turistično naravnano. Mogoče se med Kobaridom in Bovcem ne lesketa mondeno jezero in alpska riviera, se pa vsako leto raje v te konce podajajo turisti z vseh vetrov. Posočje je tudi brez akumulacijskega jezera, ki bi mojo in sosednjo vas spremenilo v koralni greben, postalo rekreativni rezervat – tudi za vizionarje iz prestolnice, ki so sanjali o električni Meki pod Kaninom. Res pa je tudi, da so pohodništvo, kolesarjenje in gurmanska doživetja pod gladino jezera zelo omejeni.