Jupiter in jopiči

Obenem protesti pridobijo bolj splošen značaj in njihove zahteve se razširijo na povečanje kupne moči, več neposredne demokracije in odstop vlade. 10. decembra predsednik prekine molk, prvič nekoliko popusti pri svoji agendi in nezadovoljnim državljanom predstavi nekaj blažilnih ukrepov. Protesti rumenih jopičev vsaj do začetka 2019 še ne ponehajo, čeprav udeležba na njih pada. Naslednji predsednikov nagovor je že bistveno manj pretresen in nakazuje pripravljenost, da z nadaljnjimi protesti opravi na bistveno manj spraven način.

Vladar

Denimo, da hočete napisati spekulativno politično fikcijo z nekaj postmoderne zgodovinske šaljivosti, kraj dogajanja: (post)sodobna Evropa. Franciji bi se v tem primeru zdelo primerno dati vladarja, ki bi v modernizirani obliki zgoščal značilne poteze vladarjev preteklosti. Zamislili bi si lahko nekoga z aristokratsko vzvišeno držo, celo teokratskimi fantazijami, smislom za luksuz in nagnjenostjo k dvorskem načinu vladanja. Obenem bi lahko, denimo, v napoleonskem stilu nastopil na oblast izjemno mlad, presekal politično krizo v državi z odločnim in velikopoteznim projektom, ki bi bil obenem modernizacijski in stabilizacijski.
Dali bi mu lahko še ime, ki bi ohlapno evociralo Napoleonovo, hkrati pa bi zvenelo še bolj komično velikopotezno.
Emmanuel Macron je izjemna figura sodobne politike. V nastajajoči politični polarizaciji med normalnim centrom in populistično prevratniškimi (ali psevdo prevratniškimi) voditelji je Macron nenavadna kombinacija, je »radikalni center«, če si sposodim formulacijo Tariqa Alija, le da vzeto zares: center, ki ne izhaja več iz tradicionalnih strankarskih struktur, temveč se je osamosvojil v avtonomno silo.
Tu ni nepomembno, da je Emmanuel Macron politično kariero vendarle začel pod okriljem socialistične stranke, torej leve sredine. Po na levici splošno razširjeni kritični diagnozi je socialna demokracija odločilno skrenila, ko je blairovska »tretja pot« sprejela dogmo superiornosti trga. Menim, da je ta diagnoza v odtenku, toda odločilno zgrešena: sodobna socialdemokracija trga ni sprejela dogmatično, temveč ob nekem realističnem trku z realnostjo globalne ekonomije (obrat na levi sredini se ni začel z Blairom, Clintonom in Schröderjem, temveč že z Mitterandom, Carterjem in Callaghanom). »Čisti« fanatiki trga so tako v primerjavi s »post Blair« socialdemokrati še vedno nekakšni idealisti: verjamejo, da so trgi učinkoviti, ker so pravični, in pravični, ker so učinkoviti. »Realistična« socialdemokratska levica je prisiljena ugotoviti, da je kapitalizem učinkovit, ker je nepravičen. In ko smo enkrat pri tej ugotovitvi, postane politika neizogibno menedžment, ne glede na to, kakšno je bilo izhodiščno stališče o tem, kaj bi bila pravična organizacija družbe. S tem mislim, to je drža, ki v principu ve, da njena politika povzroča nepravična trpljenja in neenakosti, toda vztraja, da je to edino možno postopanje v danih okoliščinah. Kakršnakoli socialna politika, ki preostane v teh pogojih, ima v resnici zgolj status nadzorovanja škode, pazljive skrbi, da neizogibno nezadovoljstvo ne zavre preko roba.
Ni torej presenetljivo, da je bila razkrajajoča socialistična stranka tista, ki je nudila najugodnejše pogoje za vznik radikalne frakcije radikalnega centra, projekta Macron, ki je tehnokratsko zmajevanje z glavo in sklicevanje na fiskalna in druga pravila zamenjal z eksplicitnim in ponosno predstavljenim programom, ki si je brezobzirnost že v izhodišču štel v čast. Na primeru Macron lahko torej vidimo, kako se pravila politične igre spremenijo v pogojih, ko imamo opravka s strankami osebnih inicialk. (Macronova stranka se imenuje En Marche, EM – ta fenomen nam tudi v Sloveniji ni tuj.) Nezadovoljstvo z Macronovimi politikami se je nabiralo nekaj časa. V situaciji, ko bi bil zgolj voditelj stranke, ki bi ga presegala, bi ga k zaustavitvi prignali že notranji pritiski sodelavcev, ki bi jih začele skrbeti naslednje volitve. V pogojih, ko stranka svoj obstoj dolguje svojemu vodji, takšnega nadzora ni; stranka nima nobenega drugega smotra obstoja, kot je slediti projektu, ki je bil predstavljen na volitvah. Macronu ne preostane nič drugega kot zanašanje na svojo aroganco, vsak umik je zanj poraz in bo tudi dojet kot tak (materialno pa od politične kariere tako ali tako ni odvisen). Ko izginejo stabilne stranke, izginejo tudi stabilne strukture, ki nosijo egoističen smoter načelnega ugajanja volivcem.
Macronovi odzivi na dogajanje so skladni s tem: po že nelagodni tišini je 10. decembra državljane naslovil s pretežno spravnim in razumevajočim nagovorom, zamrznitvijo ključnega povoda za proteste, namreč dviga davka na gorivo in nekaj dodatnimi korenčki, državno sponzorirano povišico minimalne plače. Treba je omeniti, kako hitro so temu v rahli paniki dali blagoslov vsi čuvaji fiskalne vzdržnosti iz Bruslja in Berlina. Do novoletne poslanice pa je, nekoliko okrepljen zaradi občutnega zmanjšanja množičnosti protestov, v drugi polovici decembra že opazno spremenil retoriko: na mestu razumevanja so se pojavila obsojanja »glasnikov sovraštva polnih gruč« in paternalistična opozorila, kako si vsega ni mogoče privoščiti. Sočasno so se stopnjevali represivni odzivi na krizo, v začetku januarja je bil denimo začasno aretiran Eric Drouet, človek, ki je še najboljši približek figure vodje gibanja.

Mesto in upor

Ravno tako kot velikopotezni stili vladanja pa so za Francijo značilne metode, kako te centre moči napadati. Ko so se na ulicah Pariza pojavili rumeni jopiči, jih je torej takoj pospremila poetika preteklih revolucij, priklicala so se leta 1968, 1848, in predvsem, seveda, 1789.
Mesto je rojstni kraj modernosti. Socialna dinamika ulic in trgov je razbila bolj rigidne hierarhije, utemeljene na zemlji in privedla do koncentracije nezadovoljstva, iz katere je v momentu francoske revolucije izšlo najbolj spektakularno udejanjenje moderne politične suverenosti. Tak urbani upor, katerega privilegirani oder je prav Pariz, je v nedavni preteklosti že imel svoje razvpite odmeve: arabske revolucije, Occupy, Indignados, nekoliko manj opazni francoski Nuit debout in, nenazadnje, slovenske vstaje.
Toda ta žanr uporov je kljub svoji popularnosti jasno izkazal svoje omejitve: v odsotnosti jasnih zahtev in projektov je v svojih učinkih v najboljšem primeru služil kot orodje prevrata med elitami, ki se je zgodil drugje (celo dvojnega prevrata v primeru Egipta). Prej se torej zdi, da je pri teh vstajah šlo za obupan nostalgičen poskus zatrditve obstoja te enotnosti (urbanega) ljudstva, ki ga naraščajoča ekonomska medsebojna soodvisnost vodi tudi v medsebojno diferenciacijo, ki je sicer lahko čisto udobna, toda ločena od politične moči in občutka skupnosti. Poskus, v katerem se je zgolj pokazalo, kako so sistemi razporejanja moči že zdavnaj speljani drugje, na način, da jih tovrstne nostalgične vstaje mesta ne morejo zares zmotiti.
Rumeni jopiči pa so tu nekaj pomembno drugačnega. Seveda, za začetek, protesti niso bili omejeni na ekshibicijsko združevanje v mestih, začeli so se kot moteč poseg v dejanski tok reči, kot neka različica splošne stavke, le da v prometu. Kasneje pa: v nasprotju z zgoraj omenjenimi pariški prevrati ali njihovimi poskusi niso poskušali zasesti svojega mesta – prišli so iz periferije in napadli njihovo mesto; namesto tradicionalno levičarskih, tj. delavskih in študentskih delov Pariza so bile tokrat tarča kar Marsovo polje, Slavolok zmage in Elizejske poljane, katerih izložbe so po dogajanju pridobile zelo nepraznično asketski videz. Torej niti ni šlo za vstajo mesta, temveč bolj za sovražen turistični ogled.

L’essence

Protesti v sodobni Evropi niso redka zadeva in ni povsem samoumevno, zakaj so si rumeni jopiči priborili tolikšno pozornost mednarodnih medijev. Gotovo, Francija je še vedno eden vidnejših političnih odrov na Zahodu in spričo drugačnih kriznih situacij v vseh drugih večjih evroatlantskih državah je v Macronovo vladanje investiranih precej mednarodnih pričakovanj. Toda, ključno, te pozornosti verjetno ne bi bilo, če ne bi trenutni protesti na pomemben način prekršili predstav, kako naj bi protesti izgledali, kam so uperjeni in od kod so izšli. Tako so služili kot tabula rasa, na voljo za poljubne projekcije ali pa vsaj kot priložnost za govorjenje; sčasoma so jih poskušale posvojiti vse francoske politične sile, razne seveda vladajoče: vsekakor le Penova z desne in Melenchon z leve, pa tudi – nekoliko bolj presenetljivo, toda razumljivo, glede na to, da je ta politična opcija trenutno v Franciji precej obupana – razne figure desne sredine.
Do danes se je to že precej spremenilo, toda vsaj v prvih tednih ni bilo jasno, da se da proteste enostavno opredeliti kot levičarske: prvič, bili so preveč besni, razpršeni in nasilni – motnje v prometu se niso izšle brez smrtnih žrtev – da bi jim vsi brez nelagodja takoj pripisali status legitimnega izraza ljudskega nezadovoljstva. Drugič, začeli so se kot protest proti davkom in sicer davkom, ki naj bi naslavljali podnebni problem – najbolj obče dobro, kar si ga je moč zamisliti. Prav tako ni pomagalo, da jih je med drugim navdušeno pozdravil Trump. In nenazadnje, izhodiščni predmet upora je bil bencin, ki celo mimo podnebnega problema ne sodi med najbolj cenjene dobrine s perspektive levega ideala: na njem je nekaj ameriškega, vzbuja imaginarij samotnega jezdeca, je potraten in indvidualističen, posameznikom v neki skupnosti je potreben prav toliko, kolikor se ne uspejo dogovoriti in kolektivno uskladiti svojih gibanj.
Skratka, če naj nekaj šteje za legitimen protest s stališča levice, se mora čim bolj približati formi harmonične spojitve ljudstva: ljudje, ki se otresejo stanja razcepljenosti in destruktivne situacije boja vseh proti vsem, ki ugotovijo, da njihovo sobivanje ni igra ničelne vsote in so tako zmožni oblikovati cilje oz. podati zahteve, ki brez izgub izboljšajo situacijo vsem. Množica, ki zahteva cenejši bencin, se še ravno ni zares vzpostavila kot množica, je množica ljudi, ki hočejo ostati čimbolj vsaksebi. Z leve politične perspektive so bili sumljivi, ker gre za posameznike, ki se nočejo ukvarjati drug z drugim in želijo, da se država v to čim manj vmešava.
Toda natanko ta neustreznost goriva kot predmeta upora je bistvena. Pove nam nekaj pomembnega o tem, kaj je potrebno, da do upora pride. Za upor ni dovolj občutek, da so stvari objektivno nepravične, da obstaja stanje neenakosti: to je pač ves čas bolj ali manj splošno porazdeljeno občutje. Upor zahteva ogorčenost in to zanesljivo sproži le nekaj, kar ima obliko žalitve. Dvigovanje cen goriva je zarezalo tako ostro in globoko prav zato, ker gospodarstvo od posameznikov, posebej od perifercev, zahteva atomizirano mobilnost in fleksibilnost, obenem pa jim sedaj država s pozicije moralne avtoritete zaradi te njihove zahteve po gibanju predpisuje globe, kot da bi tako rekoč bila zločinska.
Verjetno so vsi avtentični upori, vsaj v svojih začetkih, tako nujno nelepi, če se jih meri ob ideji harmonično poenotenega ljudstva; najbolj ogorčen upor je vedno notranji sistemu, ne more iziti zgolj iz občutka izključenosti ali odmaknjenosti od vpliva, nikoli se še ni zgodil – ogorčenost nasprotno zahteva neko frustrirajočo vključenost, občutek, da »tisti tam« od nas nekaj zahtevajo, kar nam je obenem onemogočeno doseči. To je v principu vzrok izgube moči delavskih gibanj: je postajal vedno bolj fleksibilen in globalen in zato je za bolj fleksibilno in globalno naredil tudi delo; namesto zaprte igre ničelne vsote, kjer so možna dvostranska pogajanja, so delavci vedno pogosteje postavljeni v položaj, ko se morajo za kakršnokoli vključenost sploh boriti – ko ni nič obljubljeno in tako ne more biti niti nič prekršeno. Ogorčen kolektiven bes tedaj lahko vznikne le v primeru, ko je napaden dostop do obče substance, ki napaja ta prisilno fleksibilna življenja. Francozi, navsezadnje, gorivu rečejo l’essence.

Konflikt brez katarze

Zahod je trenutno prepreden s konflikti. Trenuten francoski je med njimi v pomembnem oziru najčistejši. Vsepovsod gre za vzdržnost liberalnih, globaliziranih družb, ki jim vladajo tehnokratske elite in jih podpira (razkrajajoči se) izobraženi višji srednji razred, ki se sooča z naraščajočim valom nezadovoljstva tistih, ki iz institucij tega režima izpadejo. Francoski primer je »čist« v smislu, da Macron zgoščeno personificira ta spoj meritokratskega elitizma, mednarodnega kapitala in vase prepričanega – pogosto arogantnega – socialno progresivnega nazora. Na drugi strani so protesti rumenih jopičev »čisti« v smislu, da je njihovo nezadovoljstvo uperjeno v prav ta red, ne pa – vsaj ne izrazito – v kak njegov stranski produkt, kot so denimo migranti ali domnevna izguba suverenosti.
Konflikt ima potencialno tragično dinamiko, ker obe strani v konfliktu samem najdeta razloga razloge za njegovo poglabljanje: s perspektive oblasti in njenih podpornikov so tovrstni protesti zlahka znak, kako so nižji razredi nezmožni dojeti skupno dobro in je probleme, kot so podnebni, treba nasloviti mimo njih. Protestniki pa so, kakorkoli država poskuša to zanikati, lahko dobili lekcijo, da je divje in kaotično nasilje – ali vsaj disrupcija – dejansko (edino) sredstvo, ki dosega rezultate. Z grožnjo globalnega segrevanja smo na pragu potencialno globalne krize človeštva. Minimalen realističen uvid v človeški občutek za dostojanstvo nam bo povedal, da se tistih, ki že tako ali tako občutijo nepravičnost, ne bo dalo zlahka pripraviti do dodatnega žrtvovanja (pa ne da bi bilo njihovo žrtvovanje zares dovolj) in bodo vsekakor raje potopili ladjo.
Na vidiku torej ni nobene katarzične sprave. Še kar verjetno se sicer zdi, da se bodo protesti brez stabilnih organizacijski struktur počasi izpeli, gotovo pa se ne bo izpelo nezadovoljstvo. Epizoda nam da slutiti, da niti ohranjanje trenutnega kozmopolitskega liberalnega reda (kaj šele njegovo razkrajanje) ne bo prav miren proces.