Z Blažem Križnikom sem se prvič srečal na študentski delavnici Sensing mobilitiy jeseni leta 2000 v Rotterdamu. Bilo je nekaj dni po izvolitvi George W. Busha za naslednjega ameriškega predsednika, le leto pred ameriško invazijo na Afganistan. Sicer se ne spominjam natančno, kaj je Blaž v Rotterdamu počel, ampak ne glede na to, v katerem globalnem mestu je v naslednjih letih bival in ga raziskoval, je njegov fokus zmeraj ostal enak: lokalna skupnost. Letos poleti so američani Afganistan zapustili, midva pa sva se novembra uspela pogovarjati še naprej.
Dve temi bosta podpisali ta intervju: urbane študije in Južna Koreja. V Sloveniji obstajata na Fakulteti za družbene vede učni predmet prostorska sociologija in Center za prostorsko sociologijo. Bi za uvod predstavil raziskovalno področje urbanih študij in v čem se urbane študije razlikujejo od prostorske sociologije?
Urbane študije se ukvarjajo z raziskovanjem vsakdanjega življenja v mestih, njihovega ustroja, razvoja, načrtovanja in upravljanja. Eden od njihovih ciljev je celostno razumevanje mest, zato so urbane študije pri svojem raziskovalnem pristopu izrazito večdisciplinarne. Vključujejo lahko urbanistično in krajinsko načrtovanje, arhitekturo, urbano ekologijo, urbano geografijo, ekonomijo, urbano antropologijo, kulturologijo in še kaj. Vključujejo pa seveda tudi prostorsko oziroma urbano sociologijo. Slednja raziskuje zlasti družbeni vidik življenja v mestih, zaradi česar je urbana sociologija ena od pomembnejših disciplin, ki so del urbanih študij.
Zakaj ravno življenja v mestih?
Življenje v mestih, njihov ustroj in razvoj vedno odražajo širša družbena razmerja in mesta v kapitalistični družbi so predvsem kapitalistična mesta, kjer dobiček pogosto prevlada nad drugimi vidiki njihovega razvoja. Poznavanje širših družbenih razmerij je zato ključno za razumevanje mest in v tem smislu je družbena teorija temelj kritične urbane teorije. Poleg tega urbana sociologija kot vključujoča disciplina omogoča povezovanje z ostalimi disciplinami, kakor tudi prehajanje med različnimi ravnmi raziskovanja mest, od preobrazbe posamezne soseske ali mesta do planetarne urbanizacije.
Pri čemer svoj predmet raziskovanja najbrž tudi vsakodnevno prečiš. Kako poteka tvoja vsakdanja pot na delovno mesto? Koliko časa potrebuješ za to pot?
Seul ima dobro razvit, učinkovit in poceni javni promet. V šolo se najpogosteje peljem s podzemno železnico, enosmerna vozovnica stane en evro, pot pa traja slabo uro. Vendar se je zaradi strahu pred okužbami v prvem letu pandemije raba javnega prometa v Seulu zmanjšala za okoli tretjino in tudi sam sem se začel v šolo voziti z avtom. Časovno se pot zaradi tega ni skrajšala, se je pa zame in za družbo podražila.
Seul, »čudež na reki Hangang«, mesto, kjer živiš, predstavlja enega od izstopajočih fenomenov urbanizacije na globalni ravni. Metropolitanska regija mesta šteje po mojih podatkih okrog 25 milijonov ljudi, kar gotovo tvori prostorsko in organizacijsko kompleksnost, ki je neprimerljiva s katerim koli evropskim urbaniziranim prostorom. V tem oziru se zdi, da so pri nas tudi prostorski problemi enostavnejši. Če sem ciničen, zdijo se celo tako enostavni, da obstaja vtis, da urbanistične stroke pravzaprav sploh ne potrebujemo. Kako pa je s tem v Seulu oziroma v Južni Koreji?
Tisti, ki prostorske probleme predstavljajo kot enostavne in potem zanje ponujajo hitre rešitve, imajo od teh običajno tudi največ koristi. Urbanistična stroka je z zavzemanjem za skupno dobro seveda lahko moteča, zaradi česar pogosto prihaja do poskusov podreditve ali utišanja kritičnih strokovnjakov in načrtne razgradnje zaupanja javnosti v stroko. Žal pri tem ni osamljena, saj se v Sloveniji podobno dogaja tudi drugim strokam. Prostorski načrtovalci v Južni Koreji imajo večjo družbeno veljavo, hkrati pa je v primerjavi s Slovenijo bolje organizirano vključevanje javnosti v načrtovanje in upravljanje mest. Institucionalizirano sodelovanje javnosti in stroke dolgoročno krepi medsebojno zaupanje, na ta način pridobljene rešitve pa imajo večjo legitimnost in so lahko v praksi lažje izvedljive. Sicer pa se problemi, s katerimi se soočajo slovenska in južnokorejska mesta, pogosto ne razlikujejo, ne glede na razlike v velikosti. V vseh, na primer, močno primanjkuje dostopnih stanovanj, kar je v precejšnji meri posledica mrka javne stanovanjske politike v zadnjih desetletjih in skoraj popolne prevlade kapitalskih interesov nad javnimi na nepremičninskih in stanovanjskih trgih.
S kakšnimi problemi se ukvarjate? Kaj je področje vaših raziskav na povsem konkretni ravni?
Sodelujem z Inštitutom za politike prostora v Ljubljani, na šoli pa vodim raziskovalno skupino Sustainable Localities Lab, ki se, podobno kot ljubljanski inštitut, ukvarja s trajnostnim razvojem lokalnih skupnosti. Zanima nas, denimo, kaj pomenijo lokalne skupnosti za prebivalce mest, kako razvoj mest vpliva na vsakdanje življenje v teh skupnostih ali kako lahko lokalne skupnosti prispevajo k družbeno vključujočemu in trajnostnemu razvoju mest. Konkretno se ukvarjamo z raziskovanjem zgodovinskega razvoja in pomena samoniklih skupnostnih gibanj v Seulu, urbanega vrtnarjenja in skupnostnega povezovanja, trajnostne urbane regeneracije degradiranih stanovanjskih sosesk ali vključevanja otrok in mladih v načrtovanje prostora. Naša raziskovalna skupina je sicer najmanjša na šoli, saj je študij samoniklih skupnostnih gibanj v primerjavi z nepremičninskimi trgi ali urbanističnim načrtovanjem za študente finančno manj zanimiv. Vseeno pa se med njimi povečuje zanimanje za družbeni vidik razvoja mest.
Katere skupnosti določate kot samonikle?
Samonikle skupnosti opredelimo kot različne oblike skupnostnega povezovanja od spodaj, ki vsaj deloma delujejo zunaj trgov in so hkrati razmeroma neodvisne od države. V tem pogledu lahko samonikle skupnosti predstavljajo praktično alternativo prevladujočim oblikam družbeno-gospodarske in politične organiziranosti. V Seulu od sredine devetdesetih let naprej delujejo posamezne stanovanjske, proizvodne in potrošniške zadruge, zadružne hranilnice, skupnostni vrtci in alternativne šole, ki jih upravljajo samonikle skupnosti. V Ljubljani so podobne skupnosti delovale v AT Rog.
Ali se znanje, ki ga pridobivate, vključuje v procese upravljanja in političnega odločanja? In če, kako?
»Čudež na reki Hangang« je otrok izjemno hitre industrializacije in uspešnega gospodarskega razvoja Južne Koreje od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. V osemdesetih je ob podpori države prišlo do hitre rasti nepremičninskih trgov, kamor so se pričeli seliti kapitalski dobički iz industrijske proizvodnje. Začela se je množična in špekulativna gradnja novih blokovskih naselij, ki je v primerjavi z industrijsko proizvodnjo vlagateljem prinašala višje zaslužke. Posledično so bile v Seulu porušene številne soseske, njihovi prebivalci so bili pogosto nasilno izseljeni, s tem pa so iz mesta izginile tudi lokalne skupnosti. Danes vemo, da imajo družbeno povezane in vključujoče lokalne skupnosti pomembno vlogo pri demokratičnem načrtovanju in upravljanju mest, s tem pa so tudi ključni gradnik njihovega trajnostnega razvoja. Pandemija covida-19 je poleg tega opozorila, da so družbeno povezana in vključujoča mesta in lokalne skupnosti manj ranljiva za zunanje grožnje, saj se lahko nanje odzivajo učinkoviteje kakor družbeno nepovezana in izključujoča mesta. Tudi zato skuša mestna uprava v Seulu s spodbujanjem skupnostnega povezovanja na lokalni ravni okrepiti družbeno povezanost in lokalno samoupravo. K boljšem razumevanju skupnostnega povezovanja in s tem k bolj učinkovitim in na strokovnih spoznanjih utemeljenim javnim politikam pa skušamo prispevati tudi z našimi raziskavami.
Posebej fascinanten je projekt urbane prenove »Restavracija potoka Cheonggyecheon«. Ta predstavlja rušenje večpasovnega avtocestnega viadukta skozi središče mesta, na mestu katerega so restavrirali manjši potok, ki so ga z razvojem mesta takoj po korejski vojni pokrili. Kakšen je bil pri tem interes mestnih oblasti? Lahko si predstavljamo, da gre za poskus, kako oživiti izumirajoče mestno središče, kar v splošnem poznamo že iz preučevanj Jane Jacobs, po drugi strani pa prinaša tudi gentrifikacijske učinke, s katerimi se srečujemo tudi pri prenovi mestnega središča Ljubljane. Si pri komunikaciji mestnih oblasti pri razvoju projekta opazil kakšne posebne strategije?
Potok Cheonggyecheon je stoletja veljal za simbolno središče Seula. Poleg družbene je imel tudi pomembno okoljsko vlogo. V času hitrega gospodarskega razvoja mesta so na potok pozabili, ga prekrili in nad njim zgradili avtocesto. To je nekaj podobnega, kot da bi pozidali Ljubljanico in tako mestno središče povezali z avtocestnim obročem. V času lokalnih volitev leta 2002 se je eden od županskih kandidatov zavezal, da bo v primeru izvolitve obnovil potok Cheonggyecheon. Župan Lee Myung-bak je po izvolitvi izpolnil zavezo: v vsega dveh letih in treh mesecih je podrl dobrih pet kilometrov avtoceste, na njenem mestu zgradil park in obnovil potok. Zapleteno prenovo je utemeljil kot okoljsko pobudo v nacionalnem interesu, medtem ko jo je v svetu predstavljal kot »novi obraz Seula«, ki naj bi odražal zavezanost varovanju okolja in kulturne dediščine.
Projekt je požel tudi mednarodno slavo. Leta 2010 je bila mestnim oblastem dodeljena prestižna nagrada harvardske univerze Veronica Rudge Green Prize in Urban Design.
Nagrada kaže, da je bila prenova potoka Cheonggyecheon prepoznana za uspešno. Vendar je prenova tudi primer tako imenovanega okoljskega zavajanja oziroma »greenwashinga«, saj je bila v veliki meri krinka za županov nepremičninski in politični projekt. Župan je bil pred tem direktor enega od največjih južnokorejskih gradbincev in prav gradbene korporacije so pri dragi prenovi potoka, ki ga je v celoti financirala mestna uprava, dobro zaslužile. Se sliši znano? Prenova potoka je hkrati pripomogla k rasti nepremičninskega trga v mestnem središču. Predstavljajmo si vrednosti nepremičnin ob nekdanji avtocesti po tem, ko so jo porušili in spremenili v park. Poletele so v nebo! In prav to je bil od vsega začetka eden od ciljev prenove. O gentrifikaciji mestnega središča, ki je zaradi hitre rasti cen nepremičnin sledila prenovi, zato ne moremo govoriti kot o nekakšnem nesrečnem naključju, ampak je šlo za premišljeno strategijo mestne uprave, s katero je skušala privabiti vlagatelje. Slednje ji je na račun lokalnih skupnosti v veliki meri tudi uspelo, a je s tem ustvarila »poštirkano mesto za turiste in bogastvo«, kot je podoben položaj v Ljubljani opisal Miha Zadnikar. Prenova mestnega središča v Seulu se z vidika lokalnih skupnosti zato ne razlikuje pomembneje od drugih mest, vključno z Ljubljano, kljub razlikam v obsegu in hitrosti gentrifikacije.
Je obseg projekta od mestnih oblasti terjal kakšno posebno strategijo komuniciranja? Je sploh obstajala?
Obsežno urbano prenovo je seveda težko izpeljati brez komunikacije med različnimi deležniki, čeprav je bila javnost v načrtovanje vključena ravno toliko, kolikor je odgovarjalo županu. Vseeno je bila prenova potoka Cheonggyecheon iz vidika vključevanja javnosti korak naprej, saj je bila javnost iz načrtovanja in upravljanja mesta v preteklosti izključena. Vendar je težava drugje. V Seulu je urbana prenova običajno igra ničelne vsote, pri kateri gradbene korporacije in špekulanti na nepremičninskih trgih pridejo do vrtoglavih zaslužkov na račun skupnega dobra. V Seulu se je v zadnjem desetletju zato uveljavil bolj uravnotežen in trajnostni pristop k prenovi degradiranih urbanih območjih, ki se strokovno imenuje celostna urbana regeneracija. V nasprotju s špekulativno urbano prenovo so cilji urbane regeneracije, poleg prenove grajenega okolja, tudi krepitev skupnostnega povezovanja in lokalne samouprave, kar pa nepremičninskih trgov ne zanima. Urbano regeneracijo v Seulu zato financirata in vodita državna in mestna uprava.
O kakšnem merilu lokalne samouprave je govora? Kakšne pristojnosti in avtonomija so jim podeljene? Ali niso ravno lokalne skupnosti, ki so manjše in šibkejše, morda celo bolj ranljive zaradi posegov špekulativnega kapitala? Če sem konkreten: bi ministru Počivalšku uspelo speljati projekt gradnje lakirnice na prvovrstnem kmetijskem zemljišču, če bi to bilo del Mestne občine Maribor in ne satelitske občine Hoče-Slivnica, ki je nastala leta 1998? Morda ni naključje, da te dni ravno v srbskem parlamentu poteka sprejemanje zakona o ekspropriaciji, v ozadju česar je ravno pritisk globalnega korporativnega kapitala, da »najde tla pod nogami«.
Drži. Kapitalizem si prizadeva družbo razbiti na nepovezane in nemočne posameznike, saj se na ta način lažje uveljavi kapitalske interese. Podobno je z lokalnimi skupnostmi, ki nepovezane težko branijo skupno dobro. Pogoje za njihovo povezovanje in opolnomočenje mora zagotoviti država, kar pa ni enostavno, če je njena vloga skrčena na servisiranje kapitala. Mestna uprava v Seulu se kapitala seveda ne brani, vendar podpira tudi različne oblike skupnostnega povezovanja na ravni sosesk, s čimer skuša prebivalce opolnomočiti, da samostojno odločajo, sooblikujejo in soupravljajo svoje življenjsko okolje. S tem pa se krepi tudi prisotnost države na lokalni ravni, kar lahko, paradoksno, negativno vpliva na dolgoročno vzdržnost skupnostnega povezovanja.
Pri prenovi potoka Cheongyyecheon velja izpostaviti tudi protislovnost v odnosu do historičnega mesta. Po eni strani lahko vidimo v določenih okrožjih, kot na primer Jongno, da je odnos do tradicionalne arhitekture in tamkajšnjih palač docela dovršen, po drugi strani pa se nekako ne morem znebiti občutka, da je prezentacija preteklosti in zgodovine pri prenovi potoka bila vsiljena in deluje precej ponesrečeno. Gre tukaj za kakšno posebno agendo? Kako razumeš ta fenomen ob dejstvu, da so urbana okolja Južne Koreje izrazito globalizirana, da je podoba ulic izrazito generična?
Seul se je razvil izjemno hitro. Ob koncu korejske vojne je imel dober milijon prebivalcev, zdaj jih ima deset. V primerjavi z Evropo, kjer so se mesta in družba modernizirali postopoma, se je v Južni Koreji preobrazba iz predmoderne v moderno družbo zgodila v obdobju zgolj ene generacije. Zato se v vsakdanjem življenju predmoderne družbene prakse in vrednote pogosto mešajo z modernimi, kar sociolog Chang Kyung-Sup opisuje kot »zgoščeno modernost«.
Kaj misli s tem?
Chang govori o prepletanju in sovisnosti predmodernega in modernega, kar lahko denimo ponazorimo s položajem žensk v južnokorejski družbi. Njihova izrazito podrejena vloga je na eni strani povezana z ostanki predmodernih patriarhalnih razmerij in vrednot, ki pa po drugi strani vzdržujejo družbene neenakosti v sodobni kapitalistični družbi. V Južni Koreji zato delujejo številna, dobro organizirana civilnodružbena gibanja za pravice žensk, ki seveda niso predmoderna, ampak so se oblikovala v procesu modernizacije in demokratizacije družbe. Podobno velja za južnokorejska mesta kot prostorske in simbolne izraze zgoščene modernosti. Historičnega Seula skoraj ni več. Med okupacijo so ga naprej porušili Japonci, še več pa zaradi špekulativne urbane prenove kar Korejci sami. Čeprav se na prvi pogled zdijo redki preostanki historičnega mesta povsem nepovezani z modernim Seulom, gre pogosto za izrazito hibridne prostore in prostorske prakse, ki jih v evropskih mestih ne srečamo pogosto. Morda zato potok Cheonggyecheon ali Dongdaemun Design Plaza arhitektke Zahe Hadid v naših očeh delujeta »ponesrečeno«.
Zakaj to počnejo?
Pri urbani prenovi ne gre samo za preobrazbo prostora, ampak tudi njegovega simbolnega pomena. Seul glede tega ni izjema. Je pa poseben v tem, da njegovo simbolno vlogo zaradi odsotnosti historičnega mesta prevzemajo omenjeni hibridni in zvečine globalizirani prostori. V tem smislu lahko na urbano prenovo gledamo tudi kot na rekonstrukcijo in brisanje skupnega spomina mesta, ki ima seveda ideološko ozadje.
Vprašanje skupnega spomina in odnos do njega se v Koreji najbrž težko ogne zarezi, ko je korejska vojna razpolovila korejski narod oziroma kulturo. Pri tem ne gre za kakršnokoli zarezo, ampak potezo glavnih hladnovojnih akterjev. Narod, ki je v zgodovini sicer bil že večkrat razdeljen, se je ločeno podal na zelo drugačni poti razvoja. Ne želim sedaj odpirati nekega velikega vprašanja o odnosih med obema Korejama, zanima pa me tvorjenje spomina v sodobni Južni Koreji, ki se nujno dotika neke skupne preteklosti, ki bi zahtevalo nek minimum identifikacije z nekom, s komer se gledaš preko puškinih cevi.
Glede skupnega spomina so si morda res najbližje tisti, ki se gledajo preko puškinih cevi. Pred leti je bil velike pozornosti deležen pogovor južnokorejskega in severnokorejskega generala med nekimi propadlimi vojaškimi pogajanji. Generala sta v neformalnem klepetu poveličevala etnično čistost, ki naj bi jo od pradavnine ohranili Korejci. Ob tem severnokorejski general ni skrival ogorčenja nad južnokorejskim sprejemanjem večkulturnosti, ki da bo etnično čistost ogrozilo. Pogovor zgovorno kaže na ideološko sorodnost kot tudi na vlogo skupnega spomina pri ideološki konstrukciji korejske etnije. Brian R. Myers v svoji kontroverzni knjigi Najčistejša rasa trdi, da je etnični nacionalizem v samem jedru severnokorejske ideologije. V Južni Koreji je tega manj, vseeno pa se v osnovnih šolah, na primer, slavi herojsko korejsko zgodovino. Kot da bi slovenski osnovnošolci peli slavo kralju Samu.
Seznam nagrad s festivalov, ki jih je prejel film Parazit (Gisaengchung, 2019) Bong Joon-hoja kaže, da avtor nagovarja gledalce po vsem svetu. Po eni strani me glede filma intrigira to razmerje med revnimi in bogatimi. Zdi se, da je način, kako revni in bistroumni zapelje bogatega in neumnega, kar je recimo kanon evropske razsvetljenske dramatike, prikazan nekoliko naivno – predvsem to, kako enostavno je mogoče preslepiti bogate, kako so ti slepi oziroma zaslepljeni. Kaj to pomeni? Ali to odraža neko aroganco in prezir do socialnih vprašanj v korejski družbi?
Gospa Park je v Parazitu prikazana ne le nekoliko, temveč zelo naivno. Vendar Parkova ni slepa ali neumna. Njena skoraj otroško nedolžna zaupljivost, ki članom obubožane družine Kim omogoči, da se vtihotapijo v svet bogatih, je bolj posledica neizkušenosti. Verjetno se je rodila v bogati družini, obiskovala je elitno šolo in se še mlada poročila s Parkom. Vse življenje je varno preživela med bogatimi in ni nikoli imela opravka s prevaranti, kot so Kimovi. Glava njihove družine, gospod Kim, je sicer popolna zguba, medtem ko so ostali člani očitno nadarjeni. Kimova je bila celo podprvakinja v metu krogle. Vseeno jim njihov podrejen družbeni položaj in brezperspektivnost ne dovoljujeta, da bi svoja hotenja uveljavili drugače kot s prevaro, ki pa se v nasprotju s pričakovanji hudo zaplete in razplete v neverjetno dramo. Zgodba je v tem pogledu univerzalna in seže preko kritike kapitalizma, ki jo sicer pripisujejo filmu.
Po drugi strani pa film tudi pripoveduje, če ne skozi urbanizem, pa z arhitekturnim narativom: izrazita ilustracija razmerja med bivalnimi razmerami bogatih in revnih, motiv kleti …
Režiser Bong Joon-ho je menda velik perfekcionist in ničesar ne prepusti naključju. Očitno zelo natančno domisli tudi filmski prostor. Zanimiv je režiserjev prvenec, politično nekorektna komedija Flandrijski pes (Flanders-ui Gae, 2000), ki se dogaja v seulskem stanovanjskem bloku in spremlja življenje dveh prebivalcev: nezaposlenega predavatelja, intelektualca, ki ga nažira pasji lajež, in mlade uslužbenke, ki raziskuje skrivnostna izginotja psov. Znova se zaplete v kleti, saj se za enega od izginulih psov izkaže, da ga je hišnik v kleti predelal v enolončnico. Na eni strani imamo torej moderen stanovanjski blok, ki v Južni Koreji velja za simbol urbanega srednjega razreda, medtem ko klet na drugi strani predstavlja obubožano in neurbano. Zdi se, da družbena protislovja omenjene zgoščene modernosti izdatno navdihujejo Bongov obešenjaški humor.
Kako v Koreji vidijo naraščajoče razlike med bogatimi in revnimi? S temi razmerji se gotovo srečuješ v svojem raziskovalnem delu. Za šolski sistem je znano, da je izrazito kompetitiven, kako pa je z dostopnostjo zdravstvenih storitev? Kako se Južna Koreja sooča z drugo platjo svojega uspeha?
Med azijsko krizo leta 1997 se je Južna Koreja znašla v hudih težavah, ki bi lahko zamajale zgodbo o uspehu. V zameno za mednarodna posojila, s katerimi se je izognila bankrotu, je država liberalizirala gospodarstvo, bančni sistem in trg delovne sile. Ekonomist Chang Ha-Joon pojasnjuje, da se je pri tem odzvala »bolj papeško od papeža« in vpeljala skrajnejšo obliko neoliberalnega kapitalizma, kot so ga pričakovali posojilodajalci. Danes ima Južna Koreja, na primer, enega najvišjih deležev samozaposlenih in zaposlenih za določen čas, kot tudi najvišjo stopnjo revščine med starejšimi v razvitem svetu. Hkrati so obdavčitev bogatih in socialni transferji med najnižjimi. Družbene in gospodarske spremembe so torej šle na roko predvsem velikim družinskim konglomeratom, ki obvladujejo južnokorejsko gospodarstvo in z državo še vedno ohranjajo tesne vezi, stkane v času hitre industrializacije, ceno liberalizacije pa so plačali družbeno in gospodarsko pogrešljivi in izključeni. Tudi zato je južnokorejski šolski sistem tako tekmovalen, saj mladim dobro zaposlitev zagotavlja le peščica univerz. Tistim, ki se na drage zasebne univerze ne prebijejo, preostane, tako kot Kimovim v Parazitu, priložnostno zlaganje škatel za pice. Kljub temu pa se je med pandemijo covida-19 do neke mere obudila družbena solidarnost, ki je bila nekoč značilna za južnokorejsko družbo.
Na današnji dan (9. novembra, 2021), spletna stran www.worldometers.info, ki beleži potek epidemične bolezni po svetu, kaže podatka: Slovenija: 4855 umrlih, Južna Koreja: 2998 umrlih. Ob podatku, da je Južnih Korejcev približno petindvajsetkrat več kot nas, ni težko ugotoviti, da jim gre v spopadanju z epidemijo precej bolje. Pri tem je zanimivo tudi to, da je Južna Koreja bistveno gosteje naseljena (ok. 500 prebivalcev na km2): seulska regija velja za eno najgosteje naseljenih območij na svetu. Obe družbi sta približno enako stari (Slovenija: 44,5 leta, Južna Koreja: 43,7 leta). Čemu pripisuješ uspeh korejske družbe pri spopadanju z epidemijo? Je to zgolj posledica daljnovzhodnega principa »putting the State before the individual«?
Konfucijska etika res postavlja interese države pred posameznikove, vendar Južni Korejci državi ne zaupajo nič bolj kot Slovenci. Z državo imajo iz preteklosti preveč slabih izkušenj. Razlika pri spopadanju s pandemijo je morda v tem, da Južnih Korejcev nihče ni žalil, jih zaklepal v stanovanja ali obmetaval s solzivcem. Državljani so sprejeli svoj del odgovornosti pri omejevanju pandemije, pristali so na večji nadzor zasebnosti, država pa je v glavnem uspešno opravila ostalo. Pri tem so ji, vsaj na začetku, šle na roko izkušnje z epidemijo MERS pred leti, ko je bil vzpostavljen učinkovit javni sistem za obvladovanje nalezljivih bolezni. Hkrati so zaščitne maske zaradi pogosto onesnaženega zraka že vrsto let običajen del vsakdanjega življenja v južnokorejskih mestih. Ljudje so nanje navajeni in jih vestno uporabljajo, kar je pomembno prispevalo k omejevanju pandemije.
Za konec bi te prosil še za zaključno misel. V časih, ki se mnogim v Sloveniji zdijo katastrofični in se zdi, da se s tem nikakor ne znamo dobro soočati, se zdi primer Južne Koreje poveden v dveh pomenih. Eden je gotovo izkušnja silovitega razvoja po uničujoči vojni, ki je razdejala deželo in ločila mnoge medčloveške vezi, drugi pa sta strah ponovnega izbruha vojaškega spopada med Korejama in neposredna izpostavljenost Seula, ki leži le 40 kilometrov od meje s Severno Korejo. Ali nas korejska izkušnja lahko nauči nekega optimizma? Da je po vsakem koncu nov začetek? Ter da je ob vsem strahu potrebno znati riniti naprej? Se opravičujem, če sem naiven – upam, da ne tako kot gospa Park.
Južno Korejo opisujejo kot plutovinast zamašek, ki ga potapljajo, a vedno znova izplava na površje. Sicer nisem opazil, da bi bili Južni Korejci bolj optimistični kot Slovenci, pa tudi ideološko so podobno razdeljeni. So se pa naučili živeti s krizami, predvsem pa bolje cenijo, kar so kot posamezniki in skupnost dosegli, in se temu niso pripravljeni zlahka odpovedati. Ne predstavljam si, da bi lahko v Južni Koreji nekdo zaradi nečimrnosti in pohlepa brezobzirno razgradil in izničil pridobitve več desetletij družbenega razvoja. Nekdanja predsednica je sicer poskusila, a se ji ni najbolje izšlo. Na ulice je zvabila milijone ogorčenih državljanov, sama pa je končala v zaporu. Da plutovinast zamašek izplava na površje, torej nista dovolj le razvito gospodarstvo ali močna država, ampak tudi dejavna civilna družba in odgovorni državljani.
Blaž Križnik (1972) je izredni profesor urbane sociologije na Podiplomski šoli za urbane študije Univerze Hanyang v Seulu, prav tako pa je bil gostujoči profesor na Seulski univerzi in na Univerzi Kwangwoon v Seulu. Doktoriral je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Je soustanovitelj Inštituta za politike prostora v Ljubljani in zunanji sodelavec Centra za korejske študije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. S soavtorjema Jeffreyem Houjem in Im Sik Chojem bo spomladi leta 2022 pri založbi Amsterdam University Press izdal knjigo Emerging Civic Urbanisms in Asia: Hong Kong, Seoul, Singapore, and Taipei beyond Developmental Urbanization.