K pojmu lenobe

Arbeit macht frei! Delo osvobaja, osvobaja nas lenobe, in v kultu dela, kjer je delo najvišja vrlina, nas osvobaja zla nasploh. Lahko si mislimo, da je napis na vhodnih vratih Auschwitza mišljen ironično, toda njegov dejanski izvir prav tako ni daleč od ironične rabe; gre namreč za naslov besedila Lorenza Diefenbacha, ki opisuje delo kot moralno odrešujoče. Moralni devianti se lahko po Deifenbachu ozdravijo z delom; seveda pa je res tudi obratno, lenoba pohujšuje – iz ljudi dela živali.

Misel odrešilnosti dela je fenomen modernosti, zanimivo pa je, da jo v osnovi privzemajo vse ideološke opcije 20. stoletja: nacizem, komunizem in kapitalizem. Prezir do lenobe je skupen in odnos vrednosti dela do obsojanja lenobe se zdi povsem fiksen, ne glede na to, če je lenoba  posledica rase, ekonomskega razreda ali slabega značaja. Lenoba je mati vseh grehov, je hkrati njihov razlog in izvor, vsa ideološka razlika pa se proizvaja iz določitve razloga za lenobo kot razloga ostalih grehov in vpliva na kvaliteto odnosa do lenobe in lenob. Ker se zdi takšno privzemanje razloga lenobe arbitrarno in že vnaprej obsojeno na ideološko odločitev, se zdi bolje preusmeriti vprašanje v iskanje razloga modernega obsojanja lenobe. Tega lahko najdemo v teoretski ločitvi politike in religije, ki prinese s seboj razumevanje vsake družbene funkcije kot službe, torej dela, ki upravičuje položaj in imetje. Ko legitimnost ni več vezana na naravno/božansko pravico, jo upravičuje delo, vladarji so upravičeni do vladanja, če služijo ljudstvu. Če delo lahko upraviči vladarja, pa je aristokracija pogubljena, saj je njeno edino delo samoomike; tako postane najbolj osovražena, lenobna zalega, ki zažira delavno ljudstvo, in ker je mišljena kot nedelavnost, se predikat lenobe začne pripisovati vsemu, kar nima neposredne praktične uporabe: umetnosti, kulturi in mišljenju – vsem tem lenobam, ki se seveda ne vpisujejo direktno v svobodni trg dela. Kot pravi Gašper Garač v stripu Magna Purga: »Brez dela ni jela«; in kar je res za kmeta in rudarja, drži tudi za kralja, umetnika in filozofa, danes pa seveda za študente, ki nesramno zažirajo družbo, namesto da bi pošteno delali.
Praktično z istim prezirom, ki ga v moderni gojijo do lenobe, pa so Stari gledali na delo; zanje delo ni osvobajajoče, ampak sužnost sama. Kdor dela, je suženj, govoreče orodje, in med barbari, ki ne poznajo niti civilizacije niti razuma ni nihče svoboden, saj so vsi sužnji narave. Delo, ki ni delo razuma, je slabše od lenobe, delo je tako za Stare kot moderne predvsem praktično delo, delo pridobivanja dobrin, dobrine pa konkretne in uporabne. Antičnemu človeku bi se sodobni kult dela zdel kot suženjstvo vseh, garanje, ki onemogoči razvoj svobodnih aktivnosti in omike, ki sta pogojena z nedelom. V svojem zagovoru lenobe z naslovom Pravica do lenobe Paul Lafargue, Marxov zet, kritizira dogmo sodobnega kulta dela in se zavzema za vrednote Starih, za kombinacijo brezdelja in kreativnosti. Toda za kritiko dela se nam ni treba zateči k mitu plemenitega divjaka, ki še nepokvarjen s kultom dela uživa življenje, jasno je, da na svetu ni nikogar, ki bi bil popolnoma len, naše telo presnavlja, misli begajo tudi v najbolj lenobnih glavah in odsotnost vsake aktivnosti lahko mislimo le kot smrt. Lenoba ne more biti izenačena z brezdeljem nasploh, mrtvim se zdi nesmiselno očitati karkoli, tako tudi za lenobo niso pravi naslovniki, mišljena je kot moralistična kritika, len je nekdo, ki ne opravlja dela, ki se nam zdi potrebno, pasivnost volje do najstva. Problem moderne kot kulta dela tako ne leži v univerzalnosti lenobe in jalovosti boja proti njej, temveč prej v pozabi selekcije dela, v določanju vrednosti tistih smotrov, ki naj bi jih zasledovali; kajti ko delo postane vrednota nasploh, se vprašanje »Katero delo?« zazdi nepomembno, praktični odgovor na to vprašanje pa je samo odgovor večine, s katero splošnost pač postane norma.
S tem se razkrije, da lahko pojem lenobe postane del splošnega moraliziranja šele tedaj, ko se spremeni način, kako subjekti razumejo lastno dejavnost. Voltairov Kandid lahko najde srečo v delu na vrtu šele po tem, ko razočaran opusti tako metafiziko kot utopije. Toda če se od subjektivnosti zahteva, da je aktivna v praksi, je to mogoče samo pod pogojem, da je pred tem sama praksa postala moralno določena. V sodobnosti smo tako soočeni z antagonizmom cinizma, ki opusti upanje v odrešilnost prakse, a kljub temu še vedno verjame in deluje. Lenoba je tako lahko le še nek izraz resentimenta, ki ima za osnovo kvečjemu neko vztrajanje na univerzalizaciji lastnega trpljenja. A sama praksa je v tem momentu res odrešilna, saj bosta ekonomsko razvrednotenje dela in avtomatizacija slej ko prej odpravila vsako vrednotenje dela kot dela. Nemogoče se zdi, da bi ljudje, soočeni z avtomati, ki delo opravijo hitreje in ceneje, še naprej zagovarjali neko inherentno vrednost tega dela za subjektivnost. Vedno bolj se krha vrednost dela nasploh, zato pa se pojavlja vprašanje vrednotenja dela, tako da nam je naloženo delo prevrednotenja dela. Pojem lenobe nam omogoči, da se slej ko prej spet lahko vrnemo k adekvatnejšemu pojmovanju subjektivne aktivnosti, torej k boljšemu pojmovanju dela.
Kant v delu Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo? kot razlog človeške nedoletnosti, iz katere naj bi nas popeljalo razsvetljenstvo, navede lenobo in strah. Lenoba kot razlog nerazsvetljenosti ljudi se lahko zdi le tavtologija: lenoba, ki nas odvrača od dela razsvetljenstva, je seveda razlog nerazsvetljenosti ljudi. Toda če nam Kant lahko poda zgolj tavtologijo, je tavtologija na tem mestu zgovorna. Neraba lastnega razuma se ne izenači zgolj z lenobo mišljenja, ampak hkrati z delavnostjo, ljudje iz lenobe zaupajo varuhom naloge lastnega mišljenja in jim plačajo s trdo prigaranim denarjem, da le ne bi stopili izven varnega zavetja vsakodnevnih avtomatizmov in ugodja. Nietzschejev odgovor je enak: lenoba je univerzalna, kljub genealogiji morale jo postavi kot razlog pasivnega nihilizma; ljudje ljubijo ugodje, pravi Nietzsche, strah je sekundaren, je strah pred izgubo ugodja. Srečnost in ugodje, ki sta povsem subjektivna konstrukta in temeljita le na inertnosti, sta racionalizaciji statusa quo, subjektivnega vpisa v dejanskost, ki ga z dejanskostjo zveže. Lenoba se tako še enkrat zazdi kot glavni sovražnik človeške vrste, toda opredeljena je drugače, ni lenoba v odnosu do dela, ki bi bilo dojeto zunanje, ampak samoodpoved, pa če je mišljena na individualni ravni kot odpoved razvitju lastnih zmožnosti ali splošna odpoved omike, kot napredovanja razvitja zmožnosti družbe. Lenoba kot samonaložena omejitev, je odpoved volje, zmanjšanje razlike med danostjo in subjektivnostjo, ki s tem, ko ostaja pasivna zapada naravnim avtomatizmom, torej prav v delo, ki je razumu zunanje in na katerega sam subjekt lahko gleda zgolj kot na zunanje. Delo, ki ga časti sodobni kult dela – torej delo kot službovanje – ne izključuje lenobe, niti ji ni nasproten, iz vidika svobodnega človeka je celo identičen z njo; avtomatizmi, ponavljanja, reproduciranje – vse, kar so Grki imeli za suženjstvo, je postalo vrednota, delo, ki ni delo subjekta, ampak orodja, ljudje pa zanj tekmujejo s stroji.
Lenoba kot samoomejitev je tako tesno povezana s človeško naravo, toda refleksivno, namreč vsakič, ko nek subjekt privzame neko fiksno naravo in obtiči v ugodju njenega razkroja, je kriv lenobe, greha, ki se kaznuje z lenobo samo. Spekulativno lahko vidimo v lenobi modus višanja entropije, vpisano v subjektivnost, končnost subjektivnosti, ki ni končnost prihodnje smrti, ampak subjektove vpetosti v čas, ki je na delu v sedanjosti in preči subjektivnost neposredno v njegovi lastni zavesti, odkloni od nje pa so lahko le lokalni in začasni. Leni so ljudje, ki ne znajo več ne delati, ki dela ne vežejo več na smotre; toda ker samo po sebi nobeno delo ni smotrno, saj je kot vse obsojeno na propad, že zato, ker se dogaja časovno, vsako delo zahteva aktivno proizvedene smotre, torej prav »nedelo« omike, ki pogojuje izboljšanje njihove odločitve.