Kaj bo ostalo po Euru 2016?

Zagotovo se bomo Eura 2016 spominjali kot prvega kontinentalnega turnirja s 24 ekipami. Glede na to, da je v UEFI manj kot 60 nacionalnih zvez, jih je na turnirju lahko nastopila skoraj polovica: to je številnim državam omogočilo njihovo prvo udeležbo na evropskem prvenstvu. Po eni strani je to morda znižalo samo raven turnirja, a je pripomoglo k navdušenju mnogih navijačev in tako približalo nogomet novim gledalcem (sodeč po podatkih UEFE se je le 298 ljudi v Islandiji odločilo, da ne bo gledalo tekme med Islandijo in Anglijo; to je tekma, ki je dosegla 99.8% gledanost). Debitanti iz Severne Irske, Islandije in Walesa so se prebili čez izločilne boje, nato še v četrtino finala (Islandija in Wales) ter v polfinale (Wales). Njihovi privrženci so Evropi ostali močno v spominu: z ostalimi so delili svojo kulturo, barve in pesmi, na primer hit navijačev Severne Irske Will Grigg’s on Fire (na melodijo plesne skladbe Freed from Desire skupine Gala) ali pa islandski Vikinški tlesk. Oba zgleda sta trenutno v Evropi zelo popularna, tudi izven kroga nogometnih navdušencev. Zanimivo je tudi, da sta se dan po Brexitu pomerili ekipi Walesa in Severne Irske, ki jima je sodil angleški sodnik. Morda bi se bilo, preden se vprašamo, kaj bo ostalo po Euru 2016, smiselno vprašati, kaj je Euro 2016 sploh bil. To vprašanje sem med turnirjem v Franciji postavil ljudem in organizacijam, ki prihajajo iz različnih sektorjev. 

Kontinentalni pregled

La Chapelle je predel na severnem obrobju Pariza. Medtem ko so ljudje 5. julija čakali na polfinale, je delegacija francoskega senata igrala prijateljsko tekmo z ekipo Šport in državljanstvo (Sport and Citizenship) – evropskim think-tankom s sedežem v Franciji, ki se ukvarja s športom in socialno politiko. Cilj tekme je bilo spodbujanje k in ozaveščanje o pomembnosti ukvarjanja s športom: tako za člane senata kot za ljudi, ki živijo na odročnih območjih Pariza. Skupaj s številnimi nekdanjimi in sedanjimi športniki, ki nastopajo kot ambasadorji think-tanka, je na tekmi nastopil tudi Maxime Leblanc, menedžer Športa in državljanstva za zadeve, vezane na EU: »Šport, še posebno nogomet, je pomemben dejavnik pri gradnji družbenega kapitala, saj razvija socialno vključenost in interakcijo z ostalimi. Francoski sociolog Pierre Bourdieu pravi, da bodo posamezniki, ki so bolje omreženi, fizično, socialno, osebno in ekonomsko bogatejši. Seznam prednosti, ki jih prinaša nogomet, je dolg in več kot odtehta tisti drobcen del negativnosti, ki ga izpostavljajo mediji, s čimer zasenčijo na milijone prostovoljcev, na tisoče športnih klubov in na milijone igralcev. Mislim, da je glavni cilj športa v sedanji družbi spoprijemanje s krizo fizične dejavnosti ter z življenjskim slogom, v katerem veliko presedimo; ta fenomena sta v Evropi postala norma, ki otežuje našo ekonomijo in ne dopušča, da bi povsem izkoristili ‘družbeni potencial športa’. Nedejavnost je pripoznana kot glavna skrb javnega zdravstva, saj velja za četrti najpogostejši dejavnik tveganja pri nastanku bolezni. Zdravstvenemu tveganju, povezanemu s sedenjem, so podvrženi vsi ljudje ne glede na njihovo lokacijo, kulturo ali starost. Upadanje športnih dejavnosti gre z roko v roki z upadanjem ostalih pomembnih družbenih vidikov našega življenja, kot so vzgoja, socializacija, poklicno usposabljanje in mnogi drugi.« 

Obravnavani think-tank izvaja evropski projekt PASS – Physical Activity Serving Society, katerega cilj je ozaveščanje o pomembnosti fizične dejavnosti. Raziskave kažejo, da povečanje fizične dejavnosti in pripravljenosti zmanjšuje dejavnike tveganja, medtem ko njuno zmanjšanje te dejavnike povečuje. Leblanc pravi:»Razpoložljivi dokazi kažejo, da je raven dejavnosti nizka in še upada: okoli 210 milijonov državljanov EU – to je približno 40 % – je nedejavnih. To državam članicam letno prinaša več kot 80 milijard evrov stroškov, če upoštevamo le nenalezljive bolezni (koronarna bolezen srca, diabetes tipa II, kolorektalni rak ter rak na dojkah), in posredne stroške, vezane na razpoloženja, povezana z nedejavnostjo ter anksioznimi motnjami. Še več, 66 % snovalcev evropskih politik ne ve, kakšna je stopnja debelosti v njihovi državi, 85 % pa jih ne pozna deleža ljudi s prekomerno telesno težo.«

Lahko Euro 2016 – in množični športni dogodki nasploh – spodbujajo ukvarjanje s športom? Leblanc odgovarja: »Veliki športni dogodki so priložnost, da prenesemo sporočilo o pomembnosti ukvarjanja s športom in zdravega načina življenja. Da bi uresničili te ambicije, je treba razumeti, da je upravljanje v športu kompleksno. Športni ekosistem vključuje športne organizacije ter zveze, a tudi vlade, sponzorje, civilno družbo, akademike in ostale. Zato je v oblikovanje politik nujno treba vključiti vse interesne skupine.« 

V tem procesu je prostor tudi za zasebna podjetja. Dejstvo je, da je med partnerji projekta PASS tudi Nike, ki je sprožil pobudo Designed to move (Oblikovano za gibanje): njihov cilj je spodbuditi fizično udejstvovanje med otroci in najstniki. Pobuda poziva k medsektorskemu in čezmejnemu sodelovanju pri promociji fizičnih dejavnosti skozi različne programe. Deset navijaških con – prostori, ki so bili med turnirjem opremljeni z velikimi zasloni, bari, ponudniki hrane in so dajali možnost za številne prostočasne, rekreativne in športne dejavnosti– je imelo svoj t. i. Coca-cola stadion, ki je bil odprt za igranje. In katere ovire je treba po mnenju Leblanca še premagati? »Opažam, da je ovira pomanjkanje političnega zagona, da bi ‘šport jemali resno’ in ga dojemali kot medsektorsko orodje, s katerim bi naslavljali različna področja javnih politik. Zdi se mi, da so bile v tem procesu na stran potisnjene lokalne oblasti, ki pa predstavljajo tisto raven administracije, ki je državljanom najbližje. Lokalna politična telesa lahko ustvarijo pogoje za fizično udejstvovanje državljanov, s tem pa aktivirajo možnosti, ki jih na lokalni ravni ponuja šport. WHO in EU sta pripravila številne dokumente o politikah, vendar so pristojnosti EU omejene na izmenjavo znanja.«

Francija 2016

Ko govorimo o nogometu, je tako na francoski kot na evropski ravni eno najpomembnejših mest Lyon. Ne samo zato, ker je bilo eno od desetih mest, ki so gostila evropsko prvenstvo, temveč tudi zato, ker je lani maja lokalna ženska ekipa že tretjič osvojila Ligo prvakov, medtem ko je moška ekipa, ki je francosko ligo zmagovala med letoma 2001 in 2008, redno prisotna na evropskih tekmovanjih. Poleg tega je v Lyonu tudi sedež Evropskega observatorija za zaposlovanje v športu (European Observatoire of Sport and Employment) – internacionalne organizacije, ki si prizadeva za razvoj športa in sektorja za aktivni prosti čas; specializirana je za povezovanje vzgoje in zaposlovanja ter zagotavlja razvoj kompetentne delovne sile v športnemu sektorju. Carole Ponchon, njena predstavnica za odnose z javnostmi in projektna vodja, analizira izzive, ki jih v ospredje postavlja organiziranje športnih dogodkov: »Da bi zagotovili uspešnost množičnega športnega dogodka, morajo biti za izvedbo zagotovljeni trije vidiki: 1. ustreznost in transparentnost ocene stroškov in upravljanja z njimi; 2. zagotavljanje dobre izkušnje udeležencev, na primer gledalcev; pri tem je treba obravnavati elemente, kot so varovanje, zagotavljanje varnosti javnega prostora, transport in namestitvena ponudba; 3. razmišljanje o zapuščini dogodka, na primer skozi načrtovanje prilagodljive in fleksibilne infrastrukture ter priznavanje veščin in izkušenj, ki so jih pridobili osebje in prostovoljci.« 

»Euro 2016 v Franciji,« nadaljuje Ponchon, »je potekal v zelo napetem ozračju. Grožnja terorizma je vrgla senco na celotno družbo: ljudje, odgovorni za varnost in varovanje, so bili že dolgo pred dogodkom pod velikim pritiskom. Morali so varovati stadione in navijaška območja ter se z evropskimi kolegi soočiti z množičnim prihodom navijačev in nadzirati dejavnosti huliganov. Prav tako so, poleg varovanja gostiteljskih skupnosti, posebne varnostne ukrepe zahtevali tudi drugi dogodki: družbeno gibanje, ki je protestiralo proti novemu delavskemu zakonu, Tour de France in Parada ponosa.« 

Kako naj potem ovrednotimo Euro 2016? Ponchon pravi: »Za pravično oceno Eura 2016 bi morali pogledati iz širše perspektive. Če pustimo ob strani kvaliteto samega nogometa – kar je druga tema – lahko rečemo naslednje: Euro 2016 je bil, če izvzamemo nasilje in huliganizem na dveh tekmah v skupinskem delu, odigranih v Marseillu in Saint Etiennu, uspešen v smislu atmosfere. Euro 2016 je kljub šoku, ki ga je povzročil Brexit, in zahvaljujoč razširitvi na 24 ekip, dokazal, da lahko skupaj živimo, se učimo in se zabavamo. Občutek imam, da je morda opogumil ljudi k razširitvi obzorij ter povečal njihovo željo po obisku druge države.« 

Za Francijo je bila, sodeč po podatkih UEFE, ekonomska vrednost dogodka več kot 1,2 milijardi evrov. Turnir je ustvaril okoli sto tisoč delovnih mest, dvajset tisoč ljudi je dobilo zaposlitev v času gradnje in prenove stadionov, zapuščina ekonomskega učinka turnirja pa je med drugim tudi petindvajset tisoč novih polnih zaposlitev. Na turnirju je delovalo okoli šest tisoč petsto prostovoljcev. In kaj lahko povemo o ekonomskem učinku? Ponchon pravi: »Veliki dogodki lahko sicer na novo zaženejo nekatere sektorje, kot sta transport in turizem, vendar menim, da ne smemo pričakovati, da bi bili čudežno gonilo ekonomije. Učinek v državi gostiteljici lahko imajo, če ta nanje gleda kot na priložnost za investiranje v infrastrukturo ali – kar je najpomembnejše – v ljudi. V tem smislu lahko na zapuščino Eura 2016 gledamo pozitivno le, če so se prostovoljci in osebje dovolj usposobili za opravljanje svojih nalog in če bodo njihove veščine in izkušnje pripoznane in cenjene ter s tem konkurenčne na trgu delovne sile tudi v prihodnje.« Nazadnje opiše trenutne težnje in odnose med športom, zaposlovanjem in vzgojo:»Delodajalci pogosto iščejo dobro usposobljene delavce oziroma prostovoljce, ki bi ustrezali zahtevam strank oziroma udeležencev dogodka. Sektor je širok, fragmentiran in dinamičen: vzgoja in izobraževalni sistem se morata podrediti in skozi nove pristope in načrte zagotoviti razvoj kompetentne delovne sile. Po eni strani opažamo vrzeli in nezdružljivost izobraževalnih procesov s potrebami trga dela. Vendar pa po drugi strani opažamo tudi pozitivne trende razvijanja podjetniških sposobnosti znotraj kurikulumov. Naš pristop temelji na analizi trga dela in poklicnih standardov, na določitvi in prepoznanju potrebnih veščin in kompetenc, na razvoju kurikuluma in izobraževalnih modelov.« 

Francija – Art des Recontres Sportives

Zdi se, da je francoska vlada skozi strategijo Art des Rencontres Sportives (t. i. trga športnih srečanj) pripravila teren za povezovanje Eura 2016 z ostalimi velikimi mednarodnimi športnimi dogodki, ki jih bo Francija – poleg vseh rednih športnih dogodkov, na primer Tour de France in teniškega turnirja Rollanda Garrosa – gostila v bližnji prihodnosti, med njimi so svetovno rokometno prvenstvo leta 2017, Ryderjev golfski pokal leta 2018 in ženski nogometni pokal leta 2019. Politično gledano je v središču potegovanje Pariza za gostitelja olimpijskih in paraolimpijskih iger leta 2024. Takšna perspektiva napeljuje na razmišljanje o tem, da so francoske oblasti na vseh ravneh pripravljene strateško spodbujati socialno kohezijo, vključevanje in dialog v športu in skozi njega. Trg športnih srečanj postaja Francija skozi organizacijo velikih športnih dogodkov, na katerih pridobiva izkušnje. V tem kontekstu je Ministrstvo za šport skupaj z različnimi nevladnimi organizacijami zagnalo kampanjo Coup de Sifflet (Žvižg!), ki je usmerjena k ozaveščanju o diskriminatornem jeziku v športu; kampanjo podpirajo številne nevladne organizacije, pridobila je tudi številna priporočila.

V pesmi Davida Guette This one is for you, uradni himni turnirja, lahko slišimo več kot milijon glasov, posnetke katerih so avtorju poslali ljudje z vsega sveta. Euro 2016 je s svojim sloganom Le Rendez-Vous (srečanje) sporočal: »Bodimo združeni!« Tako je delil sporočilo Mestne občine Pariz, ki je nagrado Grand Vermeil Medal, tj. nagradoza vzorno, prijateljsko in radostno obnašanje navijačev med turnirjem, podelila navijačem Severne Irske, v njihovem imenu pa jo je prevzel Jamie Monaghan, mlad navijač s posebnimi potrebami. 

To je bila gesta, ki jo je mesto potrebovalo, saj je bilo še vedno preplašeno in nagnjeno k paniki, kar so pokazale reakcije gledalcev v navijaški coni pod Eifflovim stolpom med četrtfinalno tekmo med Italijo in Nemčijo. Množica, ki je tekmo spremljala v prvi vrsti, je namreč nenadoma – verjetno zaradi prižgane bakle – začela panično teči proti zadnjemu izhodu in pri tem pohodila številne, ki so tekmo spremljali sede. 

Kaj se dogaja na lokalni ravni?

Andrea Fuchs, svetnica 19. pariškega okrožja (ki je najbližje Saint Denisu), ki je zadolžena za vprašanja enakosti spolov, antidiskriminacije in človekove pravice, pravi: »Devetnajsto okrožje je najrevnejši predel Pariza in njegova največja težava je brezposelnost; ljudje nimajo dovolj denarja in še posebno mladi ne vedo, kaj naj počnejo v svojem prostem času. Problem so tudi rasizem, napetosti med različnimi religijskimi skupinami, homofobija in seksizem: v 19. okrožju se geji raje ne držijo za roke, obstajajo pa tudi prostori, kamor ženske ne gredo, saj se mladi fantje obregajo ob njih, na primer, če nosijo mini krila, jih označijo za kurbe.«In nadaljuje: »Šport je zagotovo eden od odgovorov na to, predvsem za mlade ljudi. Ko se ukvarjajo s športom, se naučijo medsebojnega spoštovanja in upoštevanja pravil. Naučijo se tudi, da se trdo delo, tako v športu kot v življenju, izplača. Še več, šport je, posebno za dekleta, pomemben za zdravje: v teh soseskah se ženske velikokrat soočajo s prekomerno telesno težo zaradi pomanjkanja fizičnega udejstvovanja. Nogomet lahko igra pomembno vlogo pri premagovanju tega, saj je zelo ljudski: za igro potrebuješ le nekaj prostora in žogo. Šampijoni so lahko vzorniki, vendar so ti žal večinoma moški: ženskim športom, še posebej ženskemu nogometu, primanjkuje medijske podpore. To je velika škoda, saj potrebujejo dekleta vzornice, ki bi jim pokazale, da so lahko tudi ženske uspešne športnice, da se trening izplača in omogoča gradnjo kariere. Z različnimi interesnimi skupinami sodelujemo ravno zato, da bi skozi šport vzgajali. Naš cilj je, da bi otroci igrali skupaj: fantje in dekleta, belci in črnci, muslimani, Arabci in Judje; otroke želimo priučiti discipline in jim pokazati, da se trdo delo izplača. Sklenili smo partnerstva s šolami, pa tudi s klubom Paris Saint-Germain (PSG). Ta podpira športne in kulturne dejavnosti za mladostnike v predmestjih in onkraj Pariza. Srečna sem, da je 19. okrožje edino, ki ima ženski program. Tako PSG del svojega denarja porabi res dobro: v klubu se zavedajo, da bo treba za promocijo integracije storiti še veliko. Hkrati pa tudi iščejo nove talente.« 

Euro 2016 kot orodje vzgoje?

Sedmega junija je bilo v Parizu zelo vroče in sončno. Pred mestno občino se je odvijal dogodek Agora – Place de l’Europe: številne države, ki so se uvrstile na Euro 2016, so predstavljale svojo kulturo in dediščino. Prav tako je Francoska zveza športnikov gejev in lezbijk (French Federation Sportive Gay and Lesbian – FSGL) organizirala razpravo na temo boja proti diskriminaciji v nogometu, ki je pritegnila različne strokovnjake. Razpravo je moderiral Sylvain Coopman, predsednik FSGL, ki je med drugim dejal:»V športu in družbi se soočamo s številnimi težavami, med drugim z rasizmom, seksizmom, homofobijo, diskriminacijo oseb s posebnimi potrebami in ostalih. Šport je eno od možnih orodij za premagovanje diskriminacije, saj ga lahko prakticiramo skupaj, ne glede na spol, starost ali religijo. Ljudje praviloma prepoznajo diskriminacijo, ko so diskriminirani sami, ne pa tudi takrat, ko so potencialno diskriminatorni. Ko delamo z mladimi, jih najprej vprašamo, kako je biti diskriminiran in to reflektiramo, nato pa jih soočimo z dejstvom, da so lahko včasih tudi sami – nezavedno – diskriminatorni. Zdi se, da tak model deluje.« 

Na vprašanje, kakšne dejavnosti je FSGL organizirala med Eurom 2016, Coopman odgovarja: »V Nici, Marseillu, Parizu in Lyonu smo odprli Hiše ponosa in poskušali preko njih izpeljati različne dejavnosti in akcije na več ravneh. Na primer, skupaj z Univerzo v Lyonu smo organizirali dvodnevno konferenco o diskriminaciji v športu in družbi, skupaj z ministrstvi, občinami in različnimi športnimi telesi pa smo izpeljali številne raziskave. Vodilna ideja je preprosta: ljudi povabimo v nek skupen prostor ukvarjanja s športom, v prostor, ki je odprt za deljenje čustev, radosti in občutij, prostor, ki omogoča vzajemno učenje o tem, kaj pomenita svoboda in spoštovanje razlik.«

In kakšne so po Coopmanovem mnenju glavne ovire za takšno delovanje?»Delo v Franciji je relativno lahko, saj pri dejavnostih z veseljem sodeluje veliko pristojnih organov in partnerjev. Drugje utegne biti težje. Na svetovnem prvenstvu v Rusiji leta 2018 bo gotovo težje, saj imajo drugačne zakone, ki ne promovirajo pretirano tolerance. Tudi ljudje so praviloma bolj agresivni. Če gledamo na splošno, je glavni problem zakonodajni okvir: ne gre samo za odnos do homoseksualnosti, ampak za spoštovanje človekovih pravic. Tudi v Katarju lahko imamo probleme.«

Na vprašanje o naslednjih korakih Coopman odgovarja: »Čez dve leti bo Pariz gostitelj desete izvedbe Svetovnih iger istospolnih: to bo pomemben dogodek za nas, za mesto Pariz, za regijo in za celotno Francijo. Avgusta v Parizu ni veliko ljudi – mi jih bomo privabili 50.000. Pri Svetovnih igrah istospolnih ne gre samo za šport, ampak tudi za kulturo: poskušali bomo prenesti sporočilo vključevanja in tolerance. Igre ne bodo temeljile na dosežkih, ampak na temu, da se kar najbolj potrudiš. To je drugačen športni model.«

Vsakdo lahko pripada različnim skupinam in včasih je meja med večino in manjšino oziroma tistim, ki je v prednosti, in tistim, ki ni, zelo tanka.»Naš cilj,« zaključi Coopman, »ni spreminjanje človeškega duha, še posebno ne duha tistih, ki so polarizirani, netolerantni ali homofobni. Naš pristop je usmerjen k odprtemu dialogu. Naš prejšnji slogan je bil ‘Proti diskriminaciji, športajmo skupaj’ in predlagal sem, da prvi del črtamo – tako je naše sporočilo bolj pozitivno in nagovarja več ljudi. Skupaj se želimo igrati, se zabavati in spoznavati nove ljudi.«

In nogometni svet?

Cyril Pellevat, administrator Fundacije za otrokepri UEFI, pojasnjuje:»Nogomet dobiva svoje stalne prihodke iz glavnih tekmovanj kot so Liga prvakov, Evropska liga in Evropsko prvenstvo. Skozi Fundacijo za otroke želimo del teh prihodkov vrniti družbi in otrokom. Zavedamo se, da je nogomet mogočen univerzalni jezik in lahko nagovori vsakogar.« 

Neodvisna fundacija je bila ustanovljena leta 2005, njen cilj pa je pomagati otrokom in varovati njihove pravice v skladu s konvencijo Združenih narodov o Pravicah otrok. Fundacija kot orodje za to uporablja nogomet in šport na splošno. Je eden od glavnih mehanizmov intervencije, ki jih UEFA uporablja redno: podatki za globalno raven kažejo, da je 50 % proračuna Fundacije namenjenih projektom iz območja UEFA (ki vključuje 55 evropskih držav), ostala sredstva pa so namenjena drugim območjem. UEFA je v času Eura 2016 vzpostavila tudi programe družbene odgovornosti in trajnosti, ki temeljijo na treh ciljih in osmih prioritetah. Cilji so zmanjševanje vplivov na okolje, upoštevanje socialnih razsežnosti in merjenje ekonomskega vpliva, prioritete pa spoštovanje načela dostopnosti za vse, spoštovanje zdravja in stremljenje k turnirju brez tobaka, spoštovanje različnosti in spremljanje tekem brez diskriminacije, spoštovanje navijaške kulture, spoštovanje okolja, učinkovita mobilnost, ustrezno ravnanje z odpadki, optimizacija rabe vode in energije ter ustrezno oskrbovanje z izdelki in storitvami. Vsak cilj in vsaka prioriteta je bila implementirana na vseh ravneh dogodka, pri čemer so sodelovali štirje glavni partnerji: 1. vseevropska mreža organizacij in aktivistov, usmerjena k boju proti diskriminaciji Nogomet proti rasizmu Evrope (Football Against Racism Europe), 2. medevropska mreža nogometnih ljubiteljev Nogometni privrženci Evrope (Football Supporters Europe), 3. organizacija, ki promovira zdrave politike na tribunah Mreža zdravih stadionov (Healthy Stadia Network) in 4. organizacija za promocijo in izboljšanje dostopnosti navijačev s posebnimi potrebami Center za dostop do nogometa v Evropi (Center for Access to Football in Europe).

Za eno od najbolj uspešnih intervencij UEFE na minulem turnirju lahko označimo zavzemanje za osebe s posebnimi potrebami. Če želimo narediti nogomet bolj dostopen, moramo sodelovati skozi celoten proces udeležbe na nogometni tekmi: od prodaje vstopnic pa do vrnitve domov. Delo mora potekati na različnih ravneh in z različnimi partnerji, upoštevati pa mora širok spekter hendikepa in oviranosti. Velik del infrastrukture, ki je bila zgrajena za predzadnje evropsko prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem (na primer dostopen transport), je mnogim ljudem s posebnimi potrebami omogočil večjo neodvisnost in olajšal težave, s katerimi se soočajo pri udeležbi na športnih dogodkih, pa tudi pri siceršnjem družbenem udejstvovanju. 

Med akreditiranimi novinarji na Euro 2016 je bil tudi Yanis Bacha, novinar hiše Canal+, ki pripravlja zvočne komentarje za slepe in slabovidne navijače. O skrbi za dostopnost pravi: »Sodeč po UEFA je dostopnost prioriteta, kar je za osebe s posebnimi potrebami zelo dobro. Verjetno je Euro 2016 najbolje organizirano tekmovanje za osebe s takšnimi potrebami do sedaj. Če pa govorimo na splošno, vidimo, da je raven dostopnosti do nogometa od države do države zelo različna.« Bachapojasni tudi merila dostopnosti na Euru 2016:»Najpomembnejši ukrep je prav zvočni zapis. Izvedla ga jeFrancoska federacija za slepe (French Federation of Blind People) s partnerji iz Belgije. Komentatorji smo pod nadzorom UEFE trenirali tri mesece. Dobro bi bilo, če bi lahko to dejavnost razširili tudi na domače lige v Franciji in Belgiji.« Glede na podatkeCAFEse več kot 50 % oseb s posebnimi potrebami ni še nikoli ukvarjalo s športom ali sorodnimi prostočasnimi aktivnostmi. Še več: tretjina oseb s posebnimi potrebami ni še nikoli potovala v tujino ali se udeležila dnevne ekskurzije, ker za to ni bilo primernega dostopa ali storitev. CAFE tudi ocenjuje, da je vsaj pol milijona oseb s posebnimi potrebami, ki prihaja z evropskega področja UEFA, aktivnih nogometnih navdušencev, številni pa si prizadevajo, da bi se tekem tudi udeležili: in ljudje s posebnimi potrebami imajo pravico do uživanja v nogometu, športu in zabavi v takšni meri kot vsi ostali. Mnogi se morda sprašujejo, zakaj sta Portugalska in Wales v polfinalu igrala v neregularnih dresih: odgovor na vprašanje se skriva v tvitu Društva barvno slepih (Association of Color Blinded People), ki se je zahvalilo UEFI, da je upoštevala njihovo prošnjo, saj je za barvno slepe kombinacija portugalskih rdečih in valižanskih črno-zelenih dresov slaba. Bacha zaključi: »V primerjavi s preteklostjo se je situacija, še posebej v Franciji, zaradi novih stadionov izboljšala: pri načrtovanju smo upoštevali osebe s posebnimi potrebami in sedaj imajo prioriteten dostop do številnih stadionov. Igralci Eura 2016 nosijo znak z napisom spoštovanje, kar je zelo pomembno, saj se nanaša na vsakogar, torej tudi na osebe s posebnimi potrebami. Menim, da je bil najpozitivnejši vidik Eura 2016 njegova vključujočnost: dogodkov se je lahko udeležil vsakdo.« Omembe vredno je, da fizična omejenost in težave s premikanjem za Bacho nista bili oviri, ki bi mu med turnirjem onemogočali delo novinarja.

Začasni sklepi

Euro 2016 je bil prvi veliki turnir, na katerem je Portugalska zmagala z ekipo, ki je bila, morda celo prvič v zgodovini, sposobna kombinirati posest žoge in dobro napadalno držo s taktično disciplino in previdno obrambo. Mnogi Portugalci, tudi velika in integrirana portugalska skupnost v Franciji, se je temu radostila. Portugalska je samo eno tekmo zmagala v 90 minutah: to je lahko znak kančka sreče, a tudi konsistentne fizične in mentalne moči. Finale je bil, če izvzamemo navijače Francije in Portugalske, neke vrste referendum »za« ali »proti« Christianu Ronaldu, ki je moral zaradi poškodbe v prvem delu igre predčasno zapustiti igrišče. Kakorkoli že, ta igralec je kot kapetan Portugalske z veseljem vzdignil pokal proti francoskemu nebu in to le nekaj dni po tem, ko je Lionel Messi sprejel odločitev, da zapušča argentinsko reprezentanco, saj mu ekipe ponovno ni uspelo povesti do zmage na velikem turnirju. Mnogi bodo sicer trdili, da Ronaldo ni veliko doprinesel k zmagi, spet drugi bodo rekli, da je izvrsten nogometaš.

Od Eura 2016 bo ostalo mnogo besed, razprav in mnenj. Euro 2016 je bil pomemben eksperiment, v katerem so organizatorji poskušali skozi ustanovitev medsektorjev in čezmejnih partnerstev ter serijo dogodkov, na katerih se mlajši odrasli iz različnih držav podijo za žogo, ustvariti dogodek, ki bi imel pozitiven družbeni učinek na vseh ravneh.Potencial nogometa kot orodja za spremembo je dobro znan, še posebej v odnosu do (mladih) ljudi ter ranljivih, marginaliziranih in tistih s posebnimi potrebami. 

Od Eura 2016 bo ostalo spoznanje, da sta ključna dejavnika za uspešno organizacijo množičnega športnega dogodka kontekst gostitelja in sodelovanje različnih interesnih skupin. Euro 2016 je pritegnil na milijone ljudi iz vsega sveta. Ljudi, ki so bili pripravljeni sanjati, se identificirati z igralci in za devetdeset minut uživanja v nogometu pozabiti na vse ostalo. 

Euro 2016 je ponudil možnost preživljanja časa z drugimi, socializacije, zabave. Možnost, da odidemo v tujino, raziskujemo nove države, nove kulture in nove kraje, da spoznamo nove ljudi in počnemo kaj drugačnega. Odgovori ljudi, ki bi jih vprašali, kako je bilo gledati ali biti del Eura 2016, bi bili zelo različni, vendar bi večina vsebovala občutke veselja, presenečenja, razočaranja, trpljenja, napetosti, sreče, ponosa in dolgčasa. 

Od Eura 2016 bodo ostali radost in ponos zmagovalca ter žalost in razočaranje poraženca. Ostalo bo sporočilo, da je nogomet človeška zadeva, ki je sposobna preseganja jezikovnih ovir in spodbujanja čustev. Med gledanjem nogometa vsi reagiramo podobno. Radi ga igramo in vemo, da ima žoga edinstveno moč spletanja vezi med ljudmi. Z njim povezujemo igrivost, otroškost, domišljijo in človeški instinkt. 

Čustva in sanje vseh nas so namreč podobna, četudi govorimo različne jezike, pripadamo različnim kulturam, imamo različna prepričanja in izhajamo iz različnih ozadij. Vendar pa smo vsi člani ene človeške družine, tudi če včasih na to pozabimo. 

Prevod: Aljaž Bašin