Kaj je fašizem – in kaj ni

»Beseda fašizem je izgubila ves pomen, označuje le še nekaj nezaželenega«. Te besede je že leta 1946 v eseju Politika in angleški jezik zapisal George Orwell, zdi pa se, kot da bi jih objavil danes. V zadnjih letih smo namreč soočeni z izjemnim porastom uporabe tega pojma v javnem diskurzu, ki je pogosto izrazito instrumentaliziran kot orožje v političnem in kulturnem boju. Velik del sodobne levice v Evropi in ZDA tako danes goji diskurz, po katerem sodobni fašisti niso le populistično-nacionalistični politiki vzhodne in srednje Evrope, temveč so vsaj fašistoidni tudi zagovorniki konservativnih družbenih vrednot, paradoksno pa naj bi bil tudi sam kapitalizem inherentno fašistoiden.

Zdi se, da so se prav pod tem vplivom tudi na drugem delu političnega spektra pojavile podobne težnje, zlasti po letu 2008, ko je v ZDA doživela velik uspeh knjiga Liberal Fascism (Liberalni fašizem) ameriškega neokonservativnega publicista Jona Goldberga. Inflacija »fašizma« v sodobnem javnem diskurzu je sam po sebi zanimiv pojav, a dodatno pozornost si zasluži predvsem zaradi vpliva na sodobno demokratično sobivanje.

Kot nakazuje Orwellovo opažanje, je pomensko izpraznjenje pojma postalo očitno že kmalu po koncu druge svetovne vojne. Ni naključje, da je v istem eseju Orwell opozoril na moč jezika – in njegove zlorabe. Ta je v primeru instrumentalizacije pojma fašizma kot orodja politične diskreditacije postala še zlasti očitna po drugi svetovni vojni, ko so bile družbe na dotlej nepredstavljivi ravni soočene z izkušnjo vsesplošnega kršenja najosnovnejših človekovih pravic in svoboščin, vrh katere je predstavljala genocidna politika nacistične Nemčije. Kot je izpostavil ameriški zgodovinar John Lukacs, je razkritje nacističnih koncentracijskih in uničevalnih taborišč ob koncu druge svetovne vojne pokopalo fašizem kot politično ideologijo oziroma fašizem diskreditiralo kot legitimno smer političnega razvoja sodobnih družb, kar v predvojnem času še zdaleč ni držalo. Danes si je tako težko predstavljati, da so v obdobju med obema svetovnima vojnama fašizem kot nekakšno tretjo pot med liberalnim parlamentarizmom in marksističnim socializmom zagovarjali številni vodilni intelektualci svojega časa. Soočenje s fašističnimi zločini je stvari obrnilo na glavo in privedlo do stanja, v katerem je prav dihotomija fašizem-antifašizem postala osrednja referenčna točka politične samoidentifikacije.

To dejstvo bi nas moralo najprej voditi k moralni odgovornosti pri uporabi tega pojma. Zavedati se moramo, da se pri sklicevanju na fašizem s tem implicitno dotikamo tudi nekaterih najtemnejših epizod zgodovine. V luči Auschwitza in drugih strahotnih zločinov se lahkotno opletenje s fašizmom v vsakdanjem kulturnobojnem diskurzu kaže kot groteskno. Obenem pa nas zgodovinskost fašizma kot politične ideologije in značilnosti fašističnih političnih režimov kot primer fašizma v praksi zavezujejo tudi k temu, da smo pri uporabi tega pojma zgodovinsko korektni. Transhistorično razumevanje fašizma, pri čemer različni avtorji dekontekstualizirano navajajo posamezne značilnosti fašizma in jih (bolj ali manj poljubno) lepijo v (politično in kulturno) uporabne sinteze, po eni strani vodi k že izpostavljeni čedalje očitnejši pomenski izpraznjenosti pojma, po drugi pa v družbeni diskurz vpeljuje golo načelo moči, brez ozira na zgodovinsko resnico.

Priznati pa je treba, da tudi načelni pristanek na zgodovinski pristop ne predpostavlja enotnega in nekontroverznega razumevanja fašizma. Fašizem je namreč kompleksen družbeno-politični fenomen, ki se izmika preprostim opredelitvam in okrog katerega se krešejo različne interpretacije. Prvi del tega eseja je zato posvečen vprašanju, ali sploh lahko govorimo o fašizmu kot enotni politični ideologiji, nato pa sledi poskus umestitve fašizma na sodobno politično polje. Esej zaključuje poskus interpretacije fašizma in njegovega izvora.

Generični fašizem?

Kot je bilo že izpostavljeno, se fašizem mnogo bolj kot druge politične ideologije izogiba preprostim interpretacijam ali celo definicijam. Med strokovnjaki za to področje ni edinosti niti glede tega, ali je sploh ustrezno govoriti o fašizmu kot politični ideologiji, podobno kot lahko govorimo npr. marksističnem komunizmu ali liberalizmu. Čeprav so tudi med posameznimi liberalnimi ali komunističnimi strankami obstajale pomembne razlike, jih je zaznamovala močnejša teoretska podstat, kar olajšuje njihovo taksonomijo. Fašistična gibanja so nasprotno bila izrazito vitalistična in protiracionalistična, zaradi njihovega ultranacionalizma pa so med posameznimi gibanji in političnimi strankami, ki jih običajno označujemo kot fašistične, npr. med nemško NSDAP, italijansko PNF ali romunsko Železno gardo, poleg podobnosti obstajale tudi velike vsebinske razlike. Nekateri pomembni preučevalci fašizma, npr. italijanski zgodovinar Renzo de Felice, tako trdijo, da o fašizmu kot politični ideologiji sploh ne moremo govoriti.

Ne glede na težavo pri definiciji fašizma danes prevladuje teza, da je fašizem smiselno razumeti tudi v generičnem smislu. Pri tem je treba poudariti, da izraza »generični fašizem« ne smemo razumeti v empiričnem pomenu, temveč zgolj kot konceptualni pripomoček pri analizi političnega polja v Evropi po koncu prve svetovne vojne. Njegove značilnosti lahko abstrahiramo iz zgodovinske analize realno obstoječih fašističnih gibanj v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, ko se je fenomen fašizma sploh prvič pojavil, dosegel svoj vrh in nato tudi (večinoma) ugasnil v katastrofi druge svetovne vojne. Iz analize teh zgodovinskih fašizmov so zgodovinarji in politologi razvili več definicij generičnega fašizma, pogosto v obliki t. i. fašističnega minimuma. Med številnimi primeri lahko izpostavim definicijo angleškega zgodovinarja Rogerja Griffina, enega vodilnih sodobnih strokovnjakov za to področje, ki je fašizem definiral kot »rod politične ideologije, katere mitično jedro predstavlja ideja palingenetične oblike populističnega ultranacionalizma v različnih permutacijah.«

Ni posebno težko pokazati, da niti Griffinova definicija v celoti ne pokriva spektra fašističnih idej. Fašistična ideologija je vsekakor bila palingenetična, saj je težnja po prerodu nacionalne biti predstavljala eno od osrednjih točk fašističnih gibanj. Po drugi strani pa palingenetičnost ni bila omejena zgolj na fašizem, temveč jo v zgodovinskem kontekstu med obema svetovnima vojnama najdemo tudi marsikje na (skrajni) levici. Poleg tega pa Griffinova definicija sploh ne zajame nekaterih pomembnih značilnosti večine fašističnih gibanj, npr. osrednjega pomena principa vodje ali paravojaške strankarske organiziranosti. Ameriški zgodovinar Stanley Payne zato opozarja, da je celovita predstavitev fašističnega minimuma zato nujno tipološko kompleksna, saj mora upoštevati vsaj tri različne vsebinske sklope značilnosti, ki so povezovali različna fašistična gibanja.

Fašizem s stališča ideologije in ciljev zaznamuje filozofski idealizem, vitalizem in voluntarizem. Na tej podlagi so fašistična gibanja razvijala kult volje in stremela k palingenetičnemu nacionalnemu preporodu ter vzpostavitvi nove oblike nacionalne države, ki ni bila zgolj avtoritarna, temveč je predstavljala prelom s starejšimi modeli državnosti. S tem je povezana tudi fašistična ekonomska politika, ki temelji na viziji močno regulirane, večrazredne ekonomske strukture. Zanjo se običajno uporablja izraz nacionalni korporativizem ali nacionalni sindikalizem. Sem sodi tudi pozitivna evaluacija nasilja in, logično, težnja po zunanji ekspanziji, pogosto povezana z nacionalnim revanšizmom. S stališča negacij lahko govorimo o fašizmu kot zavračanju principov liberalizma, socializma oz. marksizma in tudi konservatizma oz. tradicionalizma. S stališča družbene organizacije in političnega življenja je bistven poskus popolne nacionalne mobilizacije in militarizacije družbenih odnosov, običajno preko množičnih strankarskih milic. V tem kontekstu je za fašistične režime značilna estetizacija političnega življenja preko dovršenih in natančno zrežiranih strankarskih srečanj in manifestacij, povezana s poudarjanjem kulta genialnega voditelja. Končno je fašizem zagovarjal organski koncept družbe ob poudarjanju principov moškosti in mladosti.

Kot pravi Payne, prisotnost zgolj nekaterih od teh značilnosti še ni dovolj, da bi določeno stranko lahko razglasili za fašistično, saj lahko posamezne značilnosti najdemo tudi pri gibanjih drugih ideoloških usmeritev. Obenem pa lahko pri posameznih fašizmih najdemo še dodatne doktrine ali posebnosti, ki ne negirajo splošnih fašističnih lastnosti, ampak jih nadgrajujejo, skladno z nacionalnimi partikularnostmi. Ekstremni nacionalizem kot conditio sine qua non fašizma je namreč nujno vodil k temu, da so bile razlike med fašističnimi gibanji mnogo večje kot npr. med komunističnimi partijami v različnih državah.

Konservativni fašizem?

Po vsebinski predstavitvi generičnega fašizma se logično zastavlja vprašanje, kam lahko fašizem uvrstimo na političnem spektru. V javnem diskurzu je fašizem običajno uvrščen na skrajno desno, kot nekakšno popolno nasprotje komunizmu na skrajni levi. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je delitev na levico in desnico nesmiselna, če jo razumemo v transhistoričnem smislu, torej kot splošno veljavni politični model izven posameznega zgodovinsko-političnega konteksta. Kot vsaka binarna delitev je tudi delitev na levico in desnico smiselna zgolj glede na odnos do določenega političnega vprašanja (npr. glede na odnos do francoske revolucije, ko se je omenjena delitev tudi prvič pojavila). Iz tega razloga je vsebinsko gledano neuporabna za analizo celotnega političnega spektra. Posledično pa je tudi nesmiselno, da bi fašizem per se uvrščali bodisi na desnico bodisi na levico. Smiselna je zgolj vsebinska analiza, s pomočjo katere lahko preverimo, kje so bile stične točke z drugimi političnimi družinami oziroma ideologijami.

In prav v zvezi s tem se odpre problem odnosa med fašizmom in konservatizmom v njegovih številnih permutacijah. Težnja po povezovanju fašizma s konservativnimi in katoliškimi strankami v tedanji Evropi je zelo močna, tudi v (starejši) akademski literaturi, kjer se občasno pojavlja sintagma »klerofašizem«. Dejansko pa vodi v konceptualno zmedo, saj predpostavlja prej omenjeno pavšalno delitev političnega polja na levico in desnico, pri čemer naj bi med desnimi strankami obstajala nekakšna naravna sorodnost. Seveda pa mora vsaka resna zgodovinska raziskava to dokazati, ne zgolj predpostaviti. Novejše raziskave tega ne potrjujejo, temveč ugotavljajo tako genealoške kot vsebinske razlike med fašizmom in sočasnimi radikalno konservativnimi oz. antimodernističnimi političnimi gibanji v tem obdobju.

Vsebinske in genealoške razlike niso obstajale zgolj med fašizmom in konservativnimi strankami, ki so pristajale na liberalno-demokratični sistem, temveč tudi v oziru do radikalnejših tradicionalističnih protiliberalnih gibanj, ki so se zavzemala za vzpostavitev bolj ali manj avtoritarnih oblik vladavine, pogosto v povezavi s korporativno družbeno preobrazbo, kot npr. portugalski avtoritarni režim Antonia Salazarja ali avstrijska »stanovska država« (Ständestaat) Engelberta Dolfussa, ki jih lahko zavoljo večje razumljivosti označimo kot konservativno desnico. Tlačiti obe ideološki skupini pod isto streho je smiselno zgolj in samo iz stališča skupnih nasprotnikov. Tako fašisti kot skrajni konservativci so namreč nasprotovali liberalizmu in marksizmu, v ostalih pogledih pa so jih ločevale številne razlike. To seveda ne pomeni, da na dnevnopolitični ravni ni prihajalo tudi do primerov sodelovanja, a to je bilo bodisi taktičnega značaja bodisi je temeljilo na nerazumevanju ter podcenjevanju fašizma in njegovih končnih ciljev s strani konservativcev.

Na področju svetovnega nazora se je konservativna desnica tako večinoma napajala iz religioznih temeljev, predvsem različnih krščanskih veroizpovedi. Nasprotno je fašizem temeljil na sekularnih oblikah neoidealistične filozofije, vitalizmu in socialnem darvinizmu. Zato se je tudi koncept palingenetičnega narodnega preroda, ki je zaznamoval tudi politična prizadevanja protimodernistične desnice v tem obdobju, bistveno razlikoval od fašističnega. Če je prvi stremel k (ponovni) kristjanizaciji družbe, je fašizem stremel k vzpostavitvi prerojenega »novega človeka«. Skladno s tem so velike razlike obstajale tudi na področju političnih ciljev. Družbeni koncept konservativne desnice je stremel k ohranitvi statusa quo ali celo (delni) vrnitvi nazaj v preteklost. Socialna struktura družbe naj se ne bi spreminjala, ohranile naj bi se tradicionalne družbene in politične elite, množice naj bi se politično demobilizirale. Obenem naj bi se v družbi ponovno uveljavila vodilna vloga krščanstva. Nasprotno je fašizem zahteval radikalno družbeno preobrazbo in mobilizacijo množic v novi obliki politične skupnosti, ki ni puščala prostora za nikakršno avtonomijo civilne družbe, niti tradicionalnih verskih skupnosti. Podobne razlike lahko opazimo tudi pri odnosu do politične legalnosti oz. pravne kontinuitete. Tu se je konservativna desnica načeloma zavzemala za ohranitev vsaj videza pravne kontinuitete, pri čemer naj bi sistem le nekoliko »naravnali« v bolj avtoritarno smer. Nasprotno pa se je fašizem vsaj načeloma zavzemal za revolucionarni prelom in oblikovanje novih oblik državnosti, čeprav je teorija pogosto odstopala od prakse. V praksi bi namreč komajda našli primer fašističnega gibanja, ki bi uživalo dovolj podpore za samostojen prevzem oblasti. Zato so se tista fašistična gibanja, ki so se dejansko povzpela na oblast, za to morala posluževati kompromisov s starimi družbenimi elitami, kar je vodilo do tega, da je bila razlika med fašističnimi gibanji in fašističnimi režimi pogosto zelo izrazita. K temu je brez dvoma pripomoglo tudi to, da se fašizem v nobeni državi, z izjemo fašistične Italije in nacistične Nemčije, na oblasti ni obdržal daljše obdobje.

Moderni fašizem?

A specifičnost fašizma glede na druge oblike protiliberalnega konservatizma v času med obema svetovnima vojnama se najbolj očitno kaže v odnosu do moderne družbe in procesa modernizacije. Ob tem je vredno opozoriti, da je prav odnos med fašizmom in modernostjo tista tematika, ki je v širši javnosti pogosto najslabše razumljena. Pogosto se namreč še vedno pojavlja teza, da je fašizem sinonim za skrajno reakcionarnost, za negiranje razsvetljenstva in poskus vrnitve v čas pred francosko revolucijo. Predvsem na podlagi nemškega nacizma se pogosto utemeljuje, da je bil fašizem protimoderno gibanje, ki je nasprotovalo procesu modernizacije in vsem pridobitvam francoske revolucije. Če lahko reakcionarnost res pripišemo tedanji konservativni desnici, pa je bil odnos fašizma do modernosti in modernizacije mnogo kompleksnejši.

A za boljše razumevanje te problematike je najprej smiselno opredeliti sam fenomen modernizacije. Ta sicer še zdaleč ni enopomenski, a (nekoliko poenostavljajoče) ga lahko označimo kot kompleksen skupek procesov urbanizacije, industrializacije, sekularizacije, emancipacije in racionalizacije, pa tudi njihov vpliv ne le na oblike družbenega življenja, temveč tudi na človekovo dojemanje sveta in svojega mesta v njem. Na tej podlagi so zgodovinarji preučevali vpliv fašističnih režimov na omenjene procese, pri čemer je bilo največ pozornosti posvečene nacistični Nemčiji kot tisti državi, kjer je fašizem dosegel svoj višek.

Na prvi pogled je program Hitlerjeve NSDAP izražal številne antimoderne prvine, kot npr. izrazito nasprotovanje ženski emancipaciji, poudarjanje hierarhičnega principa, pa tudi negativen odnos do urbanizacije, ki se je povezoval z rudimentarnimi začetki zelenega političnega programa. Po drugi strani pa je predstava o nacistični Nemčiji kot državi, ki naj bi stremela k vrnitvi v predmoderni čas, karikatura. Zgodovinske raziskave so pokazale, da sta se procesa industrializacije in urbanizacije v času nacizma še pospešila. Poudarjanje pomena ekologije se danes bolj kot kadarkoli prej ne zdi več protimoderno, temveč ultramoderno. Poleg tega nacistična politika dejansko ni stremela k vrnitvi v predindustrijsko družbo. Hitlerjeva osrednja ideološka obsesija po pridobitvi novega »življenjskega prostora« v vzhodni Evropi ni temeljila le na pridobitvi prostora za naselitev nemških kmetov, temveč naj bi vzhod služil kot vir hrane in surovin za nemško industrijo. Predvsem pa je absurdno Hitlerjev program rasne revolucije označevati za reakcionarnega, saj je bil sam biološki koncept rase izrazito modernega značaja. Dejansko imajo vse osrednje točke Hitlerjeve ideologije svoj izvor v različicah razsvetljenske filozofije in ideologijah, ki so se iz nje razvile, predvsem njene negacije krščanske vizije sveta in tradicionalnih družbenih razmerij. To velja za idejo o rasni razdelitvi človeštva, socialni darvinizem, predvsem pa za nov koncept nacionalne skupnosti, tesno povezan z rousseaujevsko idejo splošne volje. Sem lahko uvrstimo tudi idejo napredka in kult volje, ki ga je Hitler prignal do skrajnosti. Hitler sam je bil tudi oster kritik »predmodernega praznoverja,« kritika katerega se redno pojavlja v njegovih neskončnih večernih monologih, s katerimi je redno utrujal svoje spremstvo. Skratka, nacistična ideologija je zamisljiva šele na začetku 20. stoletja, in nikoli prej v človeški zgodovini. To seveda ne pomeni, da razsvetljenstvo inherentno vodi k nacizmu, a njegov doprinos je bil nujen za sam nastanek nacistične ideologije.

Ne glede na to pa marksistični intelektualci zanikajo resnični revolucionarni značaj fašizma, češ da ni resneje posegel v družbene odnose v smislu lastništva kapitala oz. produkcijskih sredstev. Ta trditev drži. Obenem pa je treba izpostaviti, da so fašistični režimi ekonomijo večinoma popolnoma podredili politiki. Fašistični odnos do ekonomskih vprašanj se je razlikoval od marksističnih predstav o pravi revoluciji, a iz fašističnega stališča lastništvo kapitala ni bilo bistveno, dokler slednji služi državnim oz. nacionalnim ciljem. Pri tem se kaže drugačno razumevanje revolucije, ki mu ne moremo per se odrekati njegove revolucionarnosti zgolj zato, ker se razlikuje od marksističnega.

Skratka, večinski znanstveni konsenz danes ugotavlja, da je bil fašizem po svojem izvoru in ciljih izrazito moderen fenomen, ki ga Roger Griffin označuje kot primer političnega modernizma. Čeprav je vseboval tudi določene arhaične elemente, so ti bili združeni v povsem novo sintezo v službi radikalnega družbenega preporoda. Fašizem je tako predstavljal enega od (političnih) odgovorov na globoko občuteno kulturno krizo, ki je s procesom modernizacije zajela Evropo, še posebej po katastrofi prve svetovne vojne. Fašizem je predstavljal poskus družbene regeneracije, ampak ne na način vračanja v preteklost, temveč prek oblikovanja nove vitalistične družbe, ki bi modernemu človeku znova zagotavljala celovit smisel. Lahko bi torej rekli, da je fašizem predstavljal poskus oblikovanja alternativne modernosti.

Poskus interpretacije

Glede na kompleksnost fašizma ni presenetljivo, da je interpretacij tega fenomena veliko, medsebojno pa so tudi zelo različne. Stanley Payne v svojem referenčnem delu A History of Fascism tako npr. obravnava 13 najpomembnejših interpretativnih modelov, obstaja pa jih seveda še več. Poskusi prvih razlag ozadja nastanka fašizma so se pojavili v Italiji, kjer se je fašizem najprej uveljavil, in sicer s strani političnih nasprotnikov, predvsem liberalcev in komunistov. Zanimivo je, da so se nekatere od teh najstarejših razlag ohranile do danes. To velja predvsem za komunistično interpretacijo, po kateri je fašizem skrajno orožje buržoazije pred nevarnostjo delavskega gibanja oz. socialistične revolucije. Sorodna ji je interpretacija o fašizmu kot nekakšni novi obliki bonapartizma, pri čemer avtorji izhajajo predvsem iz Marxovega dela Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta. Na liberalni strani so se uveljavile predvsem teze o fašizmu kot produktu »bolezenskega« stanja meščanske družbe po prvi svetovni vojni.

Bistvena pomanjkljivost marksističnih in liberalnih razlag se zdi predvsem ta, da fašizem razumejo zgolj kot epifenomen, bodisi kot orodje določenega družbenega razreda bodisi zgolj kot stranski produkt časa oz. specifičnih družbenih okoliščin. Čeprav si vzpona fašizma (kot tudi katerikoli druge politične ideologije) res ne moremo zamisliti dekontekstualizirano, brez kulturne in gospodarske krize po prvi svetovni vojni, pa je po drugi strani močno poenostavljajoče, če fašizem skušamo redukcionistično razumeti zgolj kot produkt socialnih ali ekonomskih dejavnikov, odrekamo pa mu status samostojne politične ideologije. Zdi se, da za tem stoji specifično pojmovanje zgodovine, po katerem je zgodovinski razvoj progresiven proces, pa naj ga žene dialektični materializem ali racionalni duh. V obeh primerih fašizem predstavlja negacijo omenjenega procesa ter kot tak iracionalen upor proti zgodovini sami, kar vodi do tega, da se mu pripisuje oznako reakcionarnosti.

A kot sem skušal pokazati, je fašizem predstavljal obliko političnega modernizma oz. poskus oblikovanja alternativne moderne družbe, ki mu kljub določenim arhaičnim prvinam ne moremo odrekati njegove revolucionarnosti in končno tudi modernosti. Zgodovinski pristop je tako po eni strani nujen za razumevanje samega fašizma, po drugi strani pa nas vodi tudi k preizpraševanju še vedno večinsko (vsaj implicitno) prisotnih predstav o (progresivni) naravi zgodovinskega razvoja.