Pred časom smo si imeli v kinotekah priložnost ogledati najnovejši film Haitijskega režiserja Raoula Pecka Mladi Karl Marx (Le jeune Karl Marx). Film je doživel precejšen odmev. Deloma zato, ker je eden izmed redkih novejših filmov o življenju Karla Marxa, deloma zato, ker si je Raoul Peck za svoj prejšnji film I’m not your Negro prislužil nagrado Bafta za najboljši dokumentarec, deloma pa tudi zato, ker so ga v večini držav, če odštejemo filmske festivale, začeli predvajati zgolj nekaj tednov pred ali pa celo na dan 200. obletnice Marxovega rojstva. Večina odzivov je bilo pozitivnih. Kritiki so hvalili predvsem režiserja, ki naj bi mu uspelo na zanimiv in navdihujoč način prikazati začetke Marxove revolucionarne poti, neopaženo pa ni ostalo niti dejstvo, da je v enega izmed prizorov med poslušalce Proudhonovega govora vključil temnopolte Haitijce, ki se jih v zgodovinskih naracijah tedanje Francije ponavadi izpušča. Pozitivnim recenzijam lahko na tej točki vsaj do določene mere pritrdimo. A potrebno je opozoriti na pogosto neopaženo dejstvo, da zgodba v filmu skoraj v ničemer ne ustreza dejanskim zgodovinskim dogodkom.
Čisto na začetku nas film postavi v sobo, v kateri Karl Marx skupaj z Maxom Stirnerjem, Arnoldom Rugejem in Brunom Bauerjem v ilegali tiska časopis Rheinische Zeitung. Res je, da je Marx v tistem času pisal za dani časopis in da je pri njegovem nastanku sodeloval kot urednik. Res je tudi, da je pruska oblast časopis po večletni pravni in finančni podpori maja leta 1842 prepovedala. Vse ostalo pa je popolnoma izmišljeno. Pruska oblast ni prepovedala izdaje časopisa zaradi njegovih komunističnih vsebin, kot v podtonu namiguje film, temveč zaradi širjenja francoskih liberalnih idej in mladoheglovske propagande. Tako financerji in bralci kot tudi sami pisci časopisa so bili v veliki meri politični liberalci, ki so želeli ukiniti avtoritarno oblast pruskega monarha in ustanoviti ustavno monarhijo, ki bi uvedla enakost pred zakonom in katere zakonodajno telo bi volili lastniki premoženja. Ne samo, da je Marx v tistem času delal z liberalci, tudi sam je bil eden izmed njih. Med drugim je zagovarjal prosto trgovino, ob novici o ukinitvi časopisa pa je bil ravno on tisti, ki se je zavzel za omilitev kritičnega tona člankov, s čimer mu je uspelo ukinitev zamakniti za skoraj eno leto. Pomagalo je, da je k pisanju povabil zmernejše liberalce, med drugim tedanjega predsednika gospodarske zbornice Ludolfa Camphausa in da je poostril cenzuro nad ateistično naravnanimi mladoheglovci. Slednji ukrep je bil tudi povod za to, da je prišel v spor z Rugejem in Bauerjem in ne njegova komunistična stališča, kot v omenjenem prizoru ponovno namiguje film. Med liberalci je bil po drugi strani v tistem času kar precej priljubljen. Ko je v začetku leta 1843 pruska oblast Rheinische Zeitung dokončno prepovedala, je tedanji pruski kralj imenoval Ludolfa Camphausa za pruskega liberalnega predsednika vlade, ki je Marxu takoj ponudil mesto v kabinetu. Ta je ponudbo sicer zavrnil, saj je ravno takrat pričel resneje študirati socialistične in komunistične avtorje, vendar še slabo leto pred tem takšna zavrnitev ne bi bila samoumevna.
Ravno tako so osebni odnosi med glavnimi akterji prikazani zgodovinsko precej neustrezno. Marx in Engels sta se prvič srečala v Parizu leta 1844 in ne nekaj let pred tem v Berlinu, kot Marx pripomni v filmu. Napačno je prikazan tudi Marxov odnos s Proudhonom. Res je, da je leta 1847 Marx napisal Bedo filozofije, kritičen odgovor na Proudhonovo Filozofijo bede. Vendar pa je Proudhon vse do izdaje omenjene knjige, sploh pa med leti 1843–46 veljal za njegovega učitelja, ki ga je med drugim zelo občudoval. Prav tako bode v oči medsebojni odnos med Jenny von Westphalen, Marxovo ženo aristokratskih korenin in Engelsovo partnerico, manchestersko tovarniško delavko Mary Burns. Sicer ju film le redko prikazuje skupaj in še tedaj z določeno distanco, vendar je bil njun odnos v resničnem življenju, milo rečeno, veliko slabši. Jenny naj bi ves čas negodovala Marxu okoli Maryjine ambicioznosti in njenega spletkarjenja, kar je v času, ko so vsi skupaj živeli v Bruslju,privedlo do medsebojnega spora tedaj trdnih prijateljev – Engelsa, Marxa in Mosesa Hessa. Engels in Hess sta Marxa javno obtožila, da svoje mnenje kroji na podlagi ženinih predsodkov, saj se je na koncu spora postavil na njeno stran, ta pa jima je vrnil tako, da je Engelsa javno oklical za »dolgina« (dolgin je bilo takrat posmehovalno ime za uslužbenca pruske vojske), Hessa pa za intelektualno spužvo. Hess se je kmalu za tem odselil iz Bruslja in z njim je Marx ohranil le hladen odnos, z Engelsom pa sta se sčasoma pobotala. Pri izboljšanju njunega odnosa je pomagalo predvsem to, da sta morala skupaj pisati poglavje v Nemški ideologiji. Tudi ko je bilo spora že nekaj časa konec Jenny še vedno ni želela biti v istem prostoru kot Mary, kaj šele sedeti zraven nje ali se z njo sprehajati po plaži, kot je prikazano v zadnjem prizoru filma. Ravno tako najdemo v tem prizoru tudi napačen podatek, da naj bi Marx leta 1847 pisal za New York Tribune, v resnici pa so mu službo ponudili šele tri leta kasneje.
Lahko bi se sicer vtaknili v še kakšno časovno in dogodkovno nepravilnost, vendar pa je potrebno na tem mestu izpostaviti neko drugo težavo. Problem filma namreč ni zgolj v tem, da bi ga morali uvrstiti pod fikcijo in ne pod biografijo. Glavna težava tiči v napačni predpostavki, ki je vodila do tega, da je do omenjenih sprememb sploh prišlo. Kot lahko preberemo v marsikateri kritiki in kot je v svojih intervjujih rad poudaril tudi režiser sam, je s prirejenim in nekoliko bolj akcijsko naravnanim scenarijem želel vzpodbuditi mlajše generacije, da uvidijo današnjo relevantnost Marxovih analiz in se posledično uprejo trenutni politični situaciji, ki naj ne bi bila bistveno drugačna kot 150 let nazaj. Vendar pa film dosega ravno obraten učinek od željnega. Prikazovanje Marxa kot genija, ki je imel že od rosnih let natančno izoblikovano teoretsko stališče, ki je točno vedel kaj želi doseči in ki kot mož postave nikoli ni klonil pod zunanjimi pritiski, mistificira življenja preteklih revolucionarjev in ima nadvse demotivirajoč in pasivizirajoč učinek. Nenavdušujoča je predvsem predpostavka, da je resnica nekaj, kar posedujemo in ne nekaj, kar se ustvarja. Takšno pojmovanje resnice je še posebej problematično saj implicira, da od njenega imetja ali ne-imetja zavisi tudi zmožnost delovanja. Idealizirana podoba Marxa kot nosilca nespremenljive resnice komunizma po eni strani odvrača od delovanja vse tiste, ki se jim zdi, da zaradi teh ali onih razlogov takšne resnice danes ne posedujejo, po drugi strani pa povečuje navidezno distanco med njim in tistimi misleci, ki želijo njegovo misel ponovno aktualizirati. Takšna aktualizacija ne bo prišla kot ponovna aplikacija shematskih formul, ki naj bi se jih mrtvo-pijan-genij-Marx spomnil pred naključnim barom sredi noči, temveč kot ponovitev njegovega kritičnega pristopa, ki v filmu na žalost ostane neopažen. Pri tem seveda ne želimo reči, da film laže in da ni Marx v svojem življenju naredil nič izjemnega. Poudariti želimo zgolj to, da je bila njegova genialnost, če že kaj, produkt večkratnega premeščanja, spreminjanja in prilagajanja njegove misli. Bila je produkt več-desetletnega študiranja, raziskovanja in kritičnega polemiziranja s prevladujočimi misleci njegove dobe. In navsezadnje, bila je produkt neprestanega menjavanja nasprotnikov, ki so bili mnogokrat izbrani glede na osebne zamere in ne na podlagi vnaprej izdelanih teoretskih stališč. S prikazovanjem Marxa v vseh njegovih zmotah, spremembah teoretskih pozicij in prelomov v načinu mišljenja, v vsej njegovi muhavosti, zaletavosti in aroganci, lahko šele zares pokažemo tisto, kar je Marxa naredilo za Marxa – tisto, kar Marxa kot navadnega posameznika presega. Zgolj prikaz presežka, ki ni dan iz »nebeškega kraljestva resnic«, kot bi rekel Marx, ampak pripada profanemu redu narejenega in ponovljivega, lahko resnično deluje kot navdih novih revolucionarnih delovanj.