Kaj je tega treba bilo ali Burboni pri nas

V zadnjem času so se ponovno okrepile zahteve iz Francije, da bi njihove posmrtne ostanke preselili v gotsko baziliko Saint-Denis v severnem predmestju Pariza, kjer so pokopani skoraj vsi francoski monarhi od 11. stoletja naprej, razen Karla X. in Napoleona III. Zahteve iz dežele galskih petelinov niso pravzaprav nič novega, saj se pojavljajo vsake toliko časa, čeprav uradna Francija s svojo dolgoletno republikansko realnostjo ne kaže pretiranega zanimanja za rojalistično preteklost. Pred kratkim je tovrstne želje obudilo »Združenje za vrnitev Karla X. in zadnjih Burbonov v Saint-Denis« (fran. Association Pour le retour à Saint-Denis de Charles X et des derniers Bourbons, http://www.leretourdecharlesx.fr/), ki mu predseduje francoski zgodovinar Julien Morvan. Dopolnil ga je Philippe Delorme, zgodovinar in publicist, sicer strokovnjak za francoske kralje, ki je izrazil zgolj željo po vrnitvi posmrtnih ostankov. Po njegovem mnenju lahko prazni sarkofagi ostanejo kar na Kostanjevici. Nekateri francoski monarhisti še danes grobnico na Kostanjevici imenujejo kar »drugi St. Denis«. Omenjene zahteve se sicer ciklično pojavljajo, glasnejše so bile že v času nekdanjega francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, sicer socialista, v 80. letih, ki se je z enakimi nameni obrnil celo na takratne jugoslovanske zvezne oblasti v Beogradu. Kljub njegovim prizadevanjem nato iz tega ni bilo nič. Princ Charles-Henri de Lobkowicz, potomec francoskih kraljev, je sicer pred kratkim odločno zatrdil, »da posmrtni ostanki Karla X. sodijo v Francijo ter da je končno nastopil čas, ko ga je potrebno združiti z ostalimi družinskimi člani.« V prej omenjenem združenju napovedujejo tudi, da se bodo z zahtevo po vrnitvi »svojih« Burbonov obrnili tudi na slovensko veleposlaništvo v Parizu.
Pri nas pa se zdi, da ne vemo prav dobro, kaj bi počeli s temi nekdanjimi tujimi plemiči, ki poosebljajo »fevdalno izkoriščanje« in so se bolj kot ne po naključju znašli pri nas. Pravzaprav se niti ne zavedamo turističnih in kulturnih možnosti, ki se nam ponujajo na pladnju. Naj vse skupaj približam z osebno pripovedjo: vrsto let sem se šolal na Goriškem, srednjo šolo humanistične usmeritve sem obiskoval prav pod Kostanjevico, a o Burbonih in njihovih kraljih, ki so pokopani tudi pri nas, nisem nikdar slišal ene same besede. Menda se je do danes nekaj spremenilo, vendar …
Zgodovinsko društvo za Severno Primorsko je oktobra 2006 organiziralo enodnevni mednarodni znanstveni posvet, posvečen 170. obletnici prihoda francoskih Burbonov v Gorico in 170. obletnici smrti Karla X. Na posvetu, ki je potekal v prostorih frančiškanskega samostana na Kostanjevici, so s prispevki sodelovali slovenski zgodovinarji dr. Branko Marušič, dr. Peter Vodopivec, dr. Stane Granda in dr. Stanislav Južnič ter italijanski kolegi prof. don Luigi Tavano, dott. Alessandra Martina in dott. Donatella Porcedda Mitidieri. Leta 2007 je izšel tudi zanimiv zbornik z omenjenega posveta, ki prispeva nov kamenček v mozaik poznavanja naše goriške preteklosti. Zbornik je dvojezičen, slovenski in italijanski; posamezen prispevek je objavljen v izvirnem jeziku avtorja, povzetek pa v prevodu. Zgleden primer jezikovne enakopravnosti »po goriško«. Bolj mimogrede pa naj omenim, da smo na mednarodni posvet seveda povabili vso zainteresirano domačo javnost, vključno s predstavniki mestnih oblasti in krajevne turistične organizacije. Prišel pa ni prav nihče, čeprav bi bilo morda pričakovati, da bodo poslali vsaj svojega predstavnika. Je pa res, da je mednarodni posvet o Burbonih potekal v soboto, ki je navadno dela prost dan.
V omenjenem zborniku lahko pobliže spoznamo »našega« Karla X. oziroma Karla Filipa (fra. Charles Philippe) grofa d’Artois. Rodil se je v Versaillesu leta 1757, bil je najmlajši med tremi vnuki kralja Ludvika XV., ki so drug za drugim postali francoski monarhi. Karlov oče, sicer sin Ludvika XV., prav tako Ludvik in prestolonaslednik (fran. dauphin) je namreč umrl, še preden se je lahko povzpel na prestol. Njegova mati Marija Jožefa Saška pa je prezgodaj umrlega moža preživela le za slabi dve leti. Karel Filip je tako otroštvo preživel v družbi obeh bratov; vojvode de Berryja, poznejšega Ludvika XVI., in grofa Provanse, poznejšega Ludvika XVIII., na dvoru v Versaillesu. Vse tri vnuke so vzgajali pod strogim nadzorom starega očeta  Ludvika XV., ki je skrb zanje zaupal dvornim učiteljem. Karel Filip naj bi bil že v otroštvu telesno močnejši in privlačnejši od obeh bratov, prekašal pa naj bi ju tudi po svojih fizičnih spretnostih, impulzivnosti in šarmu. Tako se je iz čiste zabave, čeprav ne posebno vojaško nadarjen, že kot petnajstleten deček pridružil francoski vojski, ki je leta 1772 oblegala španski Gibraltar. Leto pozneje se je brez posebnega navdušenja in v skladu z dedovo in dinastično politiko poročil z Marijo Terezo Savojsko, hčerko sardinsko-piemontskega kralja Vittoria Amadea III., ki mu je v naslednjih letih rodila štiri otroke. Tudi v tem pogledu je torej prehitel oba brata, saj je znano, da je Ludvik XVI. uspel izpolniti svoje zakonske dolžnosti šele po manjši operaciji in sedmih letih zakona, medtem ko Ludvik XVIII. sploh ni imel svojih potomcev.
Menda Karlov zakon z drobno in neprivlačno Marijo Terezo ni bil posrečen, in mogoče si je prav zato kmalu pridobil sloves radoživega ljubljenca elegantnih dvornih lepotic, strastnega lovca ter igralca na srečo. Njegovo življenjsko pot pa je močno zaznamovala tudi tragična smrt starejšega brata Ludvika XVI. in svakinje Marije Antoanete med francosko revolucijo leta 1793, ko sta oba končala pod giljotino. Do svakinje je Karel Filip bojda gojil še posebno naklonjenost, ki naj bi mu jo ona tudi vračala.
Vse do osemdesetih let 18. stoletja, ko se je zbližal z grofico Louiso Esparbès Lussan, poročeno Polastron, ki je postala njegova življenjska spremljevalka in svetovalka, je Karel Filip živel zelo burno in razkošno. S potratnim življenjem si je nabral velike dolgove, ki jih je sicer delno poravnal kralj Ludvik XVI., vseeno pa je bil grof d’Artois ob začetku francoske revolucije še vedno močno zadolžen. V dvorno in državno politiko se vse do krize kraljestva v zadnjih letih pred francosko revolucijo ni aktivneje vključeval, užival pa je ugled plemiča, ki ni pripadal skrajno konservativnim dvornim krogom. Iz zapiskov sodobnikov lahko tako izvemo, da so ga leta 1778 v svoje vrste vabili celo francoski prostozidarji, ki so upali, da bo prevzel tedaj izpraznjeno mesto velikega mojstra, a je Karel Filip ponudbo zavrnil. Leta 1780 je za svojega osebnega zdravnika izbral Jeana Paula Marata (1743–1793), v času francoske revolucije vročekrvnega zagovornika neprizanesljivega obračunavanja s »sovražniki ljudstva«.
Grof d’Artois je pred francosko revolucijo zbežal že dva dni po osvojitvi Bastilje, sredi julija 1789, ter vse do padca Napoleona živel večinoma v Londonu s svojo spremljevalko, grofico de Polastron. Na ta način seveda ni mogel uspešno vladati Franciji 19. stoletja, ki je preživela revolucijo, jakobinski teror in Napoleonovo dobo. Toda če že ni znal vladati, je znal vsaj nehati vladati, saj se, če lahko verjamemo njegovim življenjepiscem, potem ko je odšel s prestola, ni več oziral nazaj.
Karel Filip grof d’Artois je imel starejšega brata, ki je po padcu Napoleona kot Ludvik XVIII. zavladal Franciji. V resnici se po letu 1815 v državi ni spremenilo nič bistvenega. Zasežena cerkvena zemlja je ostala v rokah kmetov in mestnih bogatašev, ki so jo v času revolucije poceni kupili. Ludvik XVIII. si jim ni upal nasprotovati, toda tej spravljivi politiki je nasprotoval grof d’Artois, ki je po bratovi smrti leta 1824 dobil priložnost, da kot Karel X. uresniči nekatere svoje ideje, vključno s to.
Kraljevsko kronanje 28. maja 1825 je potekalo po starih običajih v katedrali v Reimsu. Njegova razpustitev Poslanske zbornice, t. i. julijski odloki, s katerimi je uveljavil strog nadzor nad tiskom in omejitev volilne pravice, so se končali z julijsko revolucijo leta 1830. Kralj Karel X. je podal odstopno izjavo 30. julija 1830 v dvorcu Rambouillet pri Parizu (ja, tam, kjer se je nekdanji srbski predsednik Milošević mnogo let kasneje pogajal z Albanci) v prid svojemu vnuku Henriku Karlu. Toda liberalna Poslanska zbornica pod nadzorom meščanstva je zavrnila potrditev Henrika Karla za kralja Henrika V. Med glasovanjem v zbornici, ki pa so ga konservativni poslanci večinoma bojkotirali, so razglasili francoski prestol za nezaseden ter nato nanj postavili Ludvika Filipa, vojvodo Orléanskega, sicer bratranca Karla X. S tem se je končala več kot tristoletna vladavina francoskih Burbonov. Julijska revolucija sicer ni prinesla nobenih večjih družbeno-političnih sprememb, tako da so volilno pravico še naprej uživali le najbogatejši Francozi.
Karel X. se je s spremstvom najprej za krajši čas umaknil na Škotsko, nato ga je avstrijski vladar Franc I. Habsburški jeseni 1832 povabil, da se naseli na Hradčanih v Pragi. V mestu ob Vltavi so izgnani Burboni s spremstvom ostali nekaj manj kot štiri leta. Marija Karolina, vdova vojvode de Berryja in mati nesojenega prestolonaslednika vojvode bordeaujskega, ki je pripadala sicilski veji Burbonov, kot tudi privrženci Burbonov v Franciji, so poskušali v tem času Karla X. večkrat pridobiti za prevratniške načrte in pripraviti njegovo vrnitev na francoski prestol. Ostareli izgnani monarh ni zanje pokazal prav nobenega zanimanja. Razloge gre iskati v tem, da preprosto ni verjel v njihov uspeh, po drugi strani ni hotel povzročati težav avstrijskemu ministru Metternichu, ki je želel ohraniti dobre odnose s poburbonsko Francijo. Na odhod Karla X. s spremstvom iz Prage je vsekakor vplivala tudi smrt cesarja Franca leta 1835 in napovedano skorajšnje kronanje cesarja Ferdinanda I. za češkega kralja, ki naj bi se odvilo v Pragi. Poleg tega Burbonom ni prijalo ostro podnebje v srednji Evropi. Za svoje novo bivališče so si, predvsem zaradi mile klime, izbrali Gorico. Sodeč po nekaterih poročilih je misel na selitev v Gorico pri Karlu X. zorela vsaj dve leti. Morda se je izgnani francoski kralj mislil celo vrniti v Prago in bi Gorico izrabil samo za prezimovanje, a tega ne moremo z gotovostjo potrditi.
Po drugi strani je treba poudariti, da so Burboni že od jeseni 1835 iskali primerno bivališče za najem in naselitev v Gorici. Primerne prostore so našli spomladi 1836 v graščini grofa Mihaela Coroninija von Cronberga na Cingrofu (danes Drevored XX. septembra). Višina najemnine ni bila vprašljiva, denarja jim očitno ni manjkalo niti v izgnanstvu.
Na pot so se odpravili pozno pomladi leta 1836, potovali pa so v skupinah in po etapah. Karel X. je bil bojda ves čas potovanja dobrega zdravja in je v Linzu praznoval svoj 79. rojstni dan. Proti Gorici so namreč potovali preko Budjevic, Linza, Salzburga in Koroške, saj so se tako želeli izogniti krajem, ki jih je že zajela epidemija kolere. Nekdanji burbonski kralj je v Gorico prispel 21. oktobra 1836, ko je po mestu divjalo hudo neurje in pihala močna burja. Naselil se je v že omenjeni graščini grofa Coroninija. Po zapiskih sodobnikov sodeč se je vsakodnevno odpravil k maši v cerkev sv. Ignacija na goriškem Travniku. Meščani so ga z zanimanjem opazovali. Toda kmalu je nastopil za tisti letni čas hud mraz, temperatura se je gibala okrog ledišča. Kralj je vztrajal pri vsakodnevnih obiskih maše, kmalu se je prehladil, toda niso ga mučile ne bolečine in ne vročina. Še celo 4. novembra je sprejemal voščila za god. Toda že isto noč so ugotovili, da je zbolel za kolero, ki je naglo napredovala. Zdravila sta ga goriški zdravnik Izak Marini in Franc Marcolini iz Vidma. Umrl je 6. novembra 1836, kmalu po polnoči, domnevno zaradi obolelosti za kolero. Če podatek drži, je bil v tistem času edina žrtev omenjene bolezni na Goriškem, ki se je tedaj sicer uspela izogniti tej epidemiji. Kraljev pogreb so pripravili 11. novembra, za krsto pa so stopali svojci in krajevni odličniki ter kar 120 duhovnikov. Truplo, ki so mu prej izrezali srce, so položili v grobnico grofov Thurnov pod oltarjem cerkve na Kostanjevici. Naslednjega dne so ob prisotnosti prič in zdravnikov preložili truplo iz lesene v svinčeno krsto, to pa v orehovo. Vanjo so položili tudi posebno srebrno posodo, v kateri je ležalo kraljevo srce.
Tudi po Karlovi smrti so njegovi sorodniki in nekateri privrženci ostali na Goriškem, med slednjimi velja izpostaviti vsaj matematika, fizika in politika barona A. L. Cauchya (1789–1857), ki je mesto sicer kasneje zapustil.
Zadnji predstavniki francoskih Burbonov (Karel X., sin Ludvik in vnuk Henrik) so tako še vedno pokopani na Goriškem. Maloštevilni privrženci francoske monarhije in občudovalci Burbonov pa prav v Karlu Filipu, grofu d’Artoisa, vidijo zadnjega pravega francoskega kralja, kajti njegov naslednik in bratranec Ludvik Filip je pripadal sicer z dinastijo tesno sorodstveno povezani, vendar mlajši orleanski veji. Hkrati je bil v nasprotju s Karlom X., ki je še nosil tradicionalni naslov kralja Francije in Navarre, kronan za kralja Francozov. Zaradi revolucionarnih pritiskov je moral sicer na to pristati že Ludvik XVI. – šlo je pač za težko sprejemljivo koncesijo revoluciji.
Kdo pa je poleg Karla X. pravzaprav še pokopan v grobnici Burbonov na Kostanjevici? Najprej so tja položili Karlovega najstarejšega sina, vojvodo Angulêmskega (1775–1844), ki bi vladal kot Ludvik XIX., a se je prestolu odpovedal sočasno z očetom. V Gorici je gmotno podpiral deželno gluhonemnico. Bil je krhkega zdravja, po večletnem bolehanju je umrl v Gorici v palači grofov Strassoldo na trgu sv. Antona.
Zraven njega je pokopana žena in sestrična Marija Terezija Šarlota (1778–1851), vojvodinja angulêmska, hči Ludvika XVI. in Marije Antoanete, hčere avstrijske cesarice Marije Terezije. Umrla je na gradu Frohsdorf južno od Dunaja. Njen sarkofag je ob vhodu v kripto prvi na desni strani. V sredini na levi je pokopan Henrik V. (1820–1883), sin Karla Ferdinanda in vnuk Karla X. V zgodovino se je zapisal zgolj kot »grof chambordski« oziroma »vojvoda bordojski«, francoski rojalisti pa ga smatrajo za kralja. Sicer nikoli ni vladal, zato so mu na sarkofag postavili pozlačeno krono s posvetilom, ki pa je med prvo svetovno vojno izginila. Bil je zadnji moški potomec francoske veje Burbonov.
Desno ob njem je pokopana njegova sestra Luiza Marija Terezija (1819–1864), vojvodinja parmska. Po nasilni smrti moža Karla III. je vladala kot regentinja za mladoletnega sina. Umrla je v Benetkah, njeno truplo so prepeljali v bakreni krsti v družinsko grobnico na Kostanjevici. Po nasilni smrti svojega moža Karla III., vojvode parmskega, je vladala kot regentinja namesto mladoletnega sina.
Levo od Henrika V. počiva njegova žena Marija Terezija Beatrice Gaetana (1817–1886), nadvojvodinja Avstrija-Este. Prav po njeni zaslugi so vsi člani francoske burbonske rodbine zbrani na istem mestu, kajti dve leti pred svojo smrtjo je izpolnila naročilo svojega moža Henrika V., da naj vsi poslednji člani Burbonov počivajo skupaj. Krste so se namreč prej nahajale na različnih mestih, po njenem naročilu pa so zbrali vse skupaj v kripti na Kostanjevici in jih položili v šest sarkofagov iz nabrežinskega marmorja.
V niši na desni steni, dober meter pred grobnico, je pokopan še Luis Jean Casimir (1771–1839), vojvoda blakaški (Duc de Blacas), dvorni minister Karla X.. ki mu je zvesto sledil v izgnanstvo. Na Goriškem si je pridobil v posest Štmaver na desnem bregu Soče in tudi Kanal ob Soči.
Vsi omenjeni sarkofagi so Kostanjevico zapustili leta 1916 zaradi spopadov na soški fronti, ko so jih avstro-ogrske oblasti odpeljale v dominikanski samostan v Döblingu pri Dunaju. Za to je poskrbela cesarica Cita Habsburška, sicer vnukinja Luize Parmske. Samostan na Kostanjevici je bil po prvi svetovni vojni ponovno pozidan in leta 1932 so sarkofage s posmrtnimi ostanki Burbonov vrnili na prvotno poslednje počivališče.
Karel X. je torej pokopan na slovenskem ozemlju zaradi preprostega dejstva, ker je bila včasih Goriška enoten upravni, gospodarski in kulturni prostor. Ker je kralj pač umrl v Gorici, si je zaželel biti pokopan na bližnji Kapeli / Kostanjevici, ki jo je občudoval že vse od začetka svojega kratkega bivanja na Goriškem. Državna meja je v ta prostor boleče zarezala šele s Pariško mirovno pogodbo septembra 1947 in tako je kraljevi grob ostal v takratni Jugoslaviji.
Ob smrti Karla X. naj bi bilo v oporoki zapisano, da se njegovi posmrtni ostanki lahko vrnejo v Pariz šele potem, ko bo ponovno vzpostavljena kraljevina. Sicer so ves čas po smrti Karla X. njegov grob na Kostanjevici obiskovali privrženci Burbonov, ki sebe imenujejo legitimisti. Včasih sem jih tudi sam srečal, ko so se z avtobusom ali dvema pripeljali iz Francije, da bi se poklonili svojemu namišljenemu kralju. Ponavadi so prihajali v jesenskih mesecih in pri bratih frančiškanih naročili mašo za pokojne nekdanje francoske Burbone. Z leti so postali ti obiski precej redkejši. Na pogled zanimivi pa so tudi ostanki različnih vencev, ki so spremljali pokope ali prekope posameznih Burbonov, in pa spominske plošče njihovih privržencev, ki jih lahko vidimo pred vhodom v grobnice na Kostanjevici.
Morda bodo posmrtni ostanki zadnjih francoskih Burbonov nekega dne resnično zapustili našo deželo in se pridružili svojim predhodnikom in sorodnikom v severnem pariškem predmestju. Dvomim, da bo kdo na Goriškem pretirano žaloval za njimi. Morda pa se bodo po glavi tolkli prav tisti, ki se nikoli niso prav dobro zavedali kulturno-zgodovinskega in marketinškega pomena pokopa francoskih monarhov v naših krajih.