Kaj je trumpizem?

Nedavno pa sem naletel na izjavo politologa Coreya Robina, enega od glavnih skeptikov glede »okvirja fašizma«, kot ga sam imenuje, in začutil sem potrebo, da se vrnem k temu vprašanju. Robin se je z odobravanjem odzval na zapis Matthewa Yglesiasa, po katerem naj bi bil Trump daleč od kakršnega koli »potencialnega plebiscitarnega diktatorja v Bonapartovem slogu«, temveč naj bi se, nasprotno, »okoristil z nevečinskimi inštitucijami v ameriški ustavni ureditvi«. Robin je Yglesiasovo poanto razširil, rekoč: »Ne glede na najboljše raziskave, ki skušajo pokazati nasprotno, je fašizem vselej povezan z množično politiko in diskurzom; Republikanska stranka pa je danes manj vešča množične politike kot nekoč.« Ker sem vedno občudoval Robinovo pisanje ter misel in ker verjamem, da ima ene od najbolj sofisticiranih in razvitih argumentov v tej razpravi, se mi jih zdi poučno pobliže pogledati.

Po najboljših močeh bom skušal obnoviti Robinovo stališče glede Trumpa in fašizma. Trump in Republikanska stranka sta daleč od tega, da bi predstavljala nevarnost za demokracijo, saj sta, ko gre za privlačnost za množice, izjemno šibka. Trump ne predstavlja vznika novega tipa krepke množične politike na ameriški sceni, temveč se je moral nasloniti na starejša orodja ameriškega konservatizma: protivečinske značilnosti ustavne ureditve, zlasti na  senat, sodišča itd. Robin je v intervjuju za Jewish Currents decembra 2020 povedal:

Kaj pravijo

»Ironično je, da so ljudje izbrali prav ta trenutek in Trumpovo predsedovanje, da so desnici pripisali oznako »fašistična«, saj je fašizem prvenstveno politika moči in volje. Zato so fašisti tradicionalno mrzili ustavno ureditev: imeli so jo za omejitev za uveljavitev politične volje. Ironija trumpistične in republikanske politike pa je, da je povsem odvisna od ustavne ureditve. V tem pogledu je skoraj popolno nasprotje fašizma.«

Trumpov vzpon tako v resnici kaže na razkroj in krhkost konservativnega režima. Leta 2017 je Robin zapisal: »Ko si je Trump zagotovil zmago na primarnih volitvah, so si strankarske starešine rekle: no, pa poskusimo srečo, kaj za vraga. Ker je desnica dosegla tako številne konservativne cilje – delavsko gibanje v neizogibnem zatonu, omejitev pravice do splava, deregulacija številnih industrij, ekonomska neenakost, ki spominja na pozlačeno dobo, obnovitev rasne segregacije – si lahko privošči luksuz neodgovornosti. Vsaj tako se ji zdi. Kot smo videli v začetnih mesecih Trumpovega predsednikovanja, je konservativni režim, kljub nadzoru nad vsemi tremi izvoljenimi vejami in večinami vlad zveznih držav, izredno nestabilen in celo šibek po zaslugi številnih ran, ki si jih je zadal sam. Toda te šibkosti niso simptom njegovih neuspehov, temveč njegovega uspeha.«

Povrh tega so izvoljeni republikanci in pripadniki birokracij rutinsko ignorirali Trumpa in razveljavljali njegove ukrepe – Trump nad Republikansko stranko ni imel absolutne oblasti in je še danes nima. Vendar Robin priznava, da je v Trumpovih pogledih vendarle vsaj nekaj fašističnega: »Zdi se, da Trumpov krik bolečine vsebuje nekatere elemente »strastnega nacionalizma«, ki je po zgodovinarju Robertu Paxtonu bistvo fašizma: občutek žalobne nečastnosti in sramu, ki se razliva prek oceanov in kontinentov; obtožbe kozmopolitskih elit, ki so narodu zabodle nož v hrbet (Obama je ’ekonomist sveta’, ki je kriv ’ekonomske izdaje’); hrepenenje po ponovnem začaranju države; želja po obnovi nacije in njeni globalni dominaciji«.

Toda Trump je v končni fazi zgolj prostaški in nič kaj veličasten: preveč je osredotočen na ekonomijo in bogastvo, ne pa na veličastni projekt nacionalnega preroda. Skratka, Trump za Robina ni fašist, temveč zgolj konservativec. Robinovo stališče nekoliko zaplete dejstvo, da je sam večkrat izpostavil globoke kontinuitete med »golim konservatizmom« in fašističnimi reakcionarnimi projekti; toda nedavno je namignil, da je spremenil svoje poglede glede tega vprašanja. Robin in njegovi somišljeniki menijo, da pri trumpizmu ne najdemo ključnih institucionalnih in ideoloških komponent, da bi ga smeli označiti za fašističnega: odsotnost množične, disciplinirane, »totalitarne« strankarske organizacije; odsotnost tesno prepletenih in spolitiziranih civilnodružbenih skupin, vezanih na stranko; množic vojnih veteranov in organiziranega paravojaškega krila; utopične, v prihodnost usmerjene ideologije; prepričljive grožnje s strani levice in organiziranega delavstva, s pomočjo katere se lahko galvanizira strah in mobilizira podporo. Menim sicer, da številni od teh dejavnikov niso povsem odsotni, temveč zgolj omiljeni oziroma spremenjeni zaradi sodobnih okoliščin; a k temu se bom vrnil kasneje.

Na tej točki velja opozoriti na pomembno politično razsežnost debate. Nekateri levičarski nasprotniki »teze o fašizmu« so zaskrbljeni zaradi praktičnih posledic »diskurza o fašizmu«. Če drži, da je Republikanska stranka pod Trumpom zdrsnila v fašizem, potem je na kocki sama usoda republike; to pa bi pomenilo sprijaznjenje z liberalno hegemonijo na polju diskurza; ker pa je po njihovem mnenju liberalizem poglavitna prepreka za pravo levico, levica liberalnih koncepcij ne bi smela sprejeti, temveč bi jih morala izzvati oziroma zavrniti. Še več: s tem, ko Trumpa in njegovo gibanje označujemo za »fašistično«, podpiramo državni varnostni aparat v njegovem lovu zoper »domači terorizem«, in iz »vojne proti terorju« dobro poznamo izjemne nevarnosti, ki jih takšna varnostna logika predstavlja za državljanske svoboščine in demokratični nadzor nad inštitucijami.

Kaj sam menim

Od samega začetka sem slutil, da je bilo pri Trumpovem vzponu nekaj fašističnega. Moja slutnja se je s časom potrdila, zlasti z dogodki šestega januarja 2021. Če upoštevamo vse empirične podrobnosti, se Trump seveda precej razlikuje od klasičnih evropskih fašizmov 20. stoletja. Nacistična Nemčija, iz katere izvirajo številne od naših najbolj karikiranih predstav o fašizmu, je bila specifičen in posebno virulenten primer. Za začetek se moramo odpovedati uspehu ali neuspehu, moči ali šibkosti kot kriterijem pri razsojanju, ali je pri Trumpu kaj »fašističnega«: identifikacija fašizma z močjo in uspehom je plod fašistične propagande, ne objektivne analize. Obstajali so tudi »spodleteli fašizmi«, kakor jih imenuje Robert Paxton, pa tudi pomembni predhodniki fašizmov v Evropi. Razprava o Trumpovem fašizmu bi morala vzeti v obzir tudi te spodletele poskuse in predhodnike fašizma, zlasti v francoski tretji republiki, denimo spodleteli puč generala Bozlangera v 80. letih 19. stoletja, Dreyfusovo afero na prelomu stoletja in agitacijo številnih fašistoidnih skupinic v dvajsetih ter tridesetih letih 20. stoletja. Francija je zame še zlasti koristna, ko iščemo vzporednice z ZDA: za razliko od Nemčije in Italije je imela dolgo demokratično-republikansko tradicijo; ta tradicija je koreninila v ideološki in družbeni valorizaciji razreda malih posestnikov; imela pa je tudi desno krilo s »poroznimi mejami med skrajno in konservativno desnico«, kot je zapisal zgodovinar Chris Millington.

Francoski sociolog Michel Dobry je v svoji polemiki proti zgodovinarjem, ki so trdili, da je bila Francija v tridesetih letih 20. stoletja »imuna« pred fašizmom, zapisal, da so si ti ustvarili »prikladno namišljen model fašizma«, ki ozko »definira fašizem na podlagi njegovih izidov v Italiji in Nemčiji, na podlagi tega, kar je storil v teh državah, ko je prevzel oblast. Toda pri tem so prezrli številne pragmatične kompromise, ki so jih italijanski in nemški fašisti sklenili, preden so prišli na oblast, vključno z Mussolinijevim in Hitlerjevim sodelovanjem v demokratični tekmi in parlamentarni politiki. S tem, ko so takšen ahistoričen model aplicirali na Francijo, so od francoske radikalne desnice terjali, naj svoj program definira bolj jasno, kot ga je definiral izvirni, italijanski fašizem; še več: da bi ustrezala oznaki fašizma, so od nje zahtevali, da bi se morala nemudoma in odkrito lotiti vsega naenkrat.« (navedeno v Robert Soucy, French Fascism: the Second Wave, 1933-1939, 1995). Mislim, da je to zelo podobno temu, kar počnejo tudi skeptiki v »debati o fašizmu« v ZDA: zgoščeno, zapleteno in kontingentno politično sliko zamenjujejo s teleološko pripovedjo, ki temelji na karikiranem in reduktivnem razumevanju problema.

Politični vzpon in lokalizacija trumpizma

V razpravo bi bilo koristno vključiti širši pojem, ki bi vseboval tako klasični fašizem kot njegove predhodnike in bratrance. V ta namen si bom pri Antoniu Gramsciju sposodil pojem »cezarizem«, čeprav se zavedam njegove problematičnosti. Gramsci je v svojih Pismih iz ječe tako opisal pojav cezarističnega lika:

»Ko kriza ne najde svoje organske rešitve, temveč išče rešitev v karizmatičnem voditelju, to pomeni, da obstaja statično ravnovesje (njeni dejavniki so lahko raznoliki, a odločilno vlogo ima nezrelost naprednih sil); to pomeni, da nobena skupina, ne konservativci ne naprednjaki, nimajo moči za zmago, in da celo konservativci potrebujejo gospodarja … Takšni pojavi so povezani z najpomembnejšim vprašanjem, ki zadeva politično stranko, to je z njeno sposobnostjo, da premaga moč navade in težnjo po zdrsu v anahronizem in mumifikacijo.«

Sodobni cezarizem po Gramsciju ne potrebuje vojaškega udara; v resnici je za njegove moderne oblike bolj značilno to, da v njem vojaštvo ni prisotno: »V modernem svetu sindikatov in političnih gibanj, kjer so majhnim skupinam državljanom lahko na voljo neomejena finančna sredstva, je situacija drugačna. Funkcionarje strank in ekonomskih združenj je mogoče podkupiti ali ustrahovati, ne da bi se bilo treba zatekati v grandiozne vojaške akcije v slogu Cezarja ali 18. brumaira.« Gramsci opozarja, da je »sodobni cezarizem bolj policijski kot vojaški sistem«; zanimiva poanta, ki jo velja imeti v mislih, ko pomislimo na številne primere, ko je policija podprla Trumpa in obratno. Gramsci celo zapiše: »Cezaristična opcija lahko obstaja celo brez cezarja, brez potrebe po kakršnikoli veliki »junaški« osebnosti.« Gre za določeno politično rešitev v krizni situaciji; rešitev, ki se lahko izkaže za razmeroma šibko ali pa močno. »Dokler se takšna gibanja ne polastijo oblasti,« dodaja Gramsci, »je vselej mogoče verjeti, da jim bo spodletelo – in dejansko je številnim spodletelo (spodletelo je boulangismu, ki je bil nato dokončno strt z vzponom dreyfusardskega gibanja; spodletelo je gibanju Georga Valoisa [francoski fašistični kolovodja, op. JG] in generala Vajde [priljubljeni češki general s fašističnimi simpatijami, ki je poskusil izvesti puč]). Raziskave je treba usmeriti je treba usmeriti v prepoznavanje iskanje virov moči in šibkosti tovrstnih gibanj.« Prav to bom poskusil tudi sam.

Moja teza je, da so se ZDA po koncu finančne krize in katastrofalne avanture v Iraku znašle v »krizi avtoritete« (če uporabim Gramscijevo frazo) oziroma v dvojni »krizi kohezivnosti« in »krizi legitimnosti oziroma konsenza«, o katerih piše zgodovinar Geoff Eley. Gramsci je trdil, da se »kriza hegemonije vladajočega razreda zgodi bodisi zato, ker je vladajočemu razredu spodletelo pri pomembnem političnem podvzetju, za katerega je terjal ali izsilil konsenz širokih množic (denimo vojni), ali pa zato, ker so se velikanske množice (zlasti kmetje in malomeščanski intelektualci) iz stanja politične pasivnosti nenadoma prebudile in postale aktivne«. V ZDA se je zgodilo nekaj podobnega: dežela ostaja v stanju politične odrevenelosti in blokade in politični vodstvi obeh strank se vse težje spoprijemata s temeljnimi težavami družbe. To je kontekst, v katerega je Trump vdrl v republikanske primarne volitve kot vsiljivec, ne kot vseživljenjski član strankinega »vrhovnega štaba«, če si znova izposodim Gramscijevo besedišče. Predstavil se je kot voditelj gibanja nacionalne obnove in se direktno spravil na rasne ter etnične manjšine. Pregazil je vodstvo stranke in se uspešno ubranil njegovih poskusov, da bi se ga otresli, saj so izgubili stik z lastno bazo. Pozabili smo že, kakšne skrajne retorike se je republikanci posluževali, da bi očrnili Trumpa. V tem spopadu so Trump in njegovi podporniki izvajali neverjeten pritisk na staro vodstvo ter srednje vodstvene strukture Republikanske stranke in konservativnega gibanja. Včasih pozabljamo, da je to vključevalo tudi dejanske grožnje, kot denimo proti konservativnemu publicistu Davidu Frenchu, ko so alt-right troli grozili njegovi družini.

To me privede do naslednje poante. Takoj, ko se je Trump začel kazati kot politična sila, ki ima možnost za uspeh, se je celotna drhal ameriške skrajne desnice – pa če je bila še tako majhna in obupana – ob vsaki priložnosti zbrala okoli njega in skušala delovati kot njegove »udarne čete« oz. »komandosi«. Trump morda ni čisto fašističen v klasičnem smislu, a njegov politični slog in praksa sta bila dovolj blizu fašizmu, da sta vzburili in mobilizirali ta del političnega obrobja. Njihova podpora mu v političnem pogledu ni vselej koristila, a so postali pomemben del njegovega volilnega telesa, ki se mu nikoli ni bil pripravljen odpovedati. Tako je bil zelo previden pri izbiri besed glede dogodkov v Charlottesvillu in glede gibanja Proud Boys v predvolilnih soočenjih, precej mil pa je bil tudi do izgrednikov šestega januarja 2021, celo tedaj, ko jih je prosil, naj gredo domov. Za Trumpa so te skupine očitno politično pomembne in o njih pogosto govori na grozeč način. V šestojanuarski krizi je skušal mobilizirati te skupine skrajnežev; neposredni taktični rezultati tega manevra so bili popolna polomija, a njegov dolgoročni pomen utegnemo še videti v prihodnosti. Trumpovo zavezništvo s temi skupinami utegne biti napačna politična računica, toda njihova medsebojna bližina bi morala vplivati na način, kako razmišljamo o njegovi politiki. Res je sicer, da so te skupine raznorodne, majhne in tarča policijskih intervencij, kazenskih pregonov in notranjih sporov, vendar obstajajo in imajo določen političen pomen, čeprav pretežno negativen.

A republikansko vodstvo se okoli Trumpa ni zedinilo toliko zaradi ustrahovanja, kolikor zaradi njegove priljubljenosti znotraj Republikanske stranke. Res je, da se je vodstvo stranke občasno uprlo tako Trumpu kot njegovim podpornikom, toda takšne odločitve so bile politično težavne in so zahtevale veliko priprav. Republikansko vodstvo je občasno poskušalo stopiti iz Trumpove sence, a je kmalu odkrilo, da ima Trump še vedno preveč moči, da bi se mu lahko odkrito uprli.

Trumpizem je volilno telo brez programa za program brez volilnega telesa. Republikanski program rezanja socialnih transferjev iz Ryanove dobe v bistvu ni imel nobene podpore med volivci, Trump pa je uspel mobilizirati volilno telo izključno na podlagi svojega političnega sloga. Zgodovinar Robert Paxton je zapisal, da so fašistični režimi »delovali kot epoksidna smola: dve zelo različni komponenti, fašistični dinamizem in konservativni red, sta se povezali v skupnem sovraštvu do liberalizma in levice.« Trumpov »dinamizem« je morda imel omejeno uporabno vrednost, a Trump je za desnico kljub temu ostal razburljiv in priljubljen lik kot nihče drug v zadnjih nekaj desetletjih (ni si težko predstavljati, da bi to oceno izrekel kar sam). Čeprav se morajo republikanci še vedno naslanjati na protivečinske elemente v ustavi, je Trump iz konservativnega gibanja uspel iztisniti ves plebiscitarni elan, kar ga stranka še premore. Iz enega vidika je Trump veliko bolj »množičen pojav« kot katerikoli fašizem: Trumpova 47-odstotna volilna podpora presega najboljši nacistični volilni izkupiček v poštenih volitvah, ki je znašal 37,3 % glasov – celo po požigu Reichstaga ter rabi skrajnega ustrahovanja in nasilja nad političnimi nasprotniki je Hitlerjeva stranka dosegla zgolj 43,9 % glasov. Mussolini in njegovi zavezniki so brez množičnega, kapilarnega nasilja in ustrahovanja, ter preden so prikrojili volilno zakonodajo, uspeli zbrati manj kot 20 % glasov – duce se je na čelo vlade povzpel s pomočjo parlamentarnega preigravanja. Trump resda nima dobro strukturiranih strankarskih organov, značilnih za klasični fašizem, a morda mu ta manko uspe nadomestiti z golo težo številk.

Trump je Republikanski stranki v dveh volitvah pomagal rešiti težavi, za kateri se je zdelo, da imata nasprotujoči si rešitvi: uspel je znatno povečati njeno podporo med belimi volivci s sklicevanjem na reakcionarno nostalgijo in šovinizem in hkrati nagovoriti hispanske volivce. Kar se tiče golih številk, je uspel zbrati več glasov kot kateri koli drugi republikanec v zgodovini. Še vedno je daleč najbolj priljubljen republikanski politik. Kavelj 22 je za republikance seveda ta,  da je Trump obenem tudi izjemno nepriljubljen zaradi svojega nezaslišanega vedenja in retorike, a ker je to natanko razlog za njegovo priljubljenost znotraj republikanskega volilnega telesa, se mu ne morejo odreči. Naj bo tako ali drugače, republikanci so bili bodisi navdušeni nad njegovimi rezultati bodisi dovolj prestrašeni, da se niso poskušali znebiti Trumpa po njegovem porazu – čeprav so imeli dobre priložnosti, da bi to storili, denimo v drugem impeachmentu proti Trumpu po dogodkih šestega januarja.

Ravno pri Trumpovem odnosu do tradicionalne konservativne elite se mi zdijo vzporednice s fašizmom in njegovimi cezarističnimi predhodniki najbolj smiselne. Konservativna koalicija je bila šibka in krhka; vizija, ki jo je ponujala, ni več vzbujala velikega zanimanja. Nato je nastopil Trump, kot tekmec in obenem kot nekakšna strateška rezerva reakcionarne energije, ki je s sabo prinesla razburljivo množično podporo. Klasična fašistična gibanja niso sama dosegla volilne zmage niti niso izvajala revolucionarnih prevratov: oblikovala so koalicije z obstoječimi konservativnimi silami. Trump in njegovo gibanje sta dosegla hegemonijo nad Republikansko stranko in, kot vse oblike hegemonije, tudi ta ponuja določene prednosti, predstavlja nekatere nevarnosti ter ne izključuje političnih trenj. Mislim, da bi inštitucije Republikanske stranke raje shajale brez Tumpa, vendar so se iz cinizma in nuje bile primorane pogoditi z njim.

Ideologija in mit trumpizma

Za trenutek se posvetimo ideološkim dejavnikom. Trumpova politika ponuja navdihnjenega, karizmatičnega voditelja (»Zgolj jaz lahko to popravim!«), ko hoče povrniti moč bolestnemu narodnemu telesu (»pohabljena Amerika«, Make America Great Again itd.); pri tem poslanstvu ga ovirajo pokvarjene elite in razne nečiste etnične manjšine. Ulično in paravojaško nasilje je del rešitve za to pokvarjenost, saj odstranjujejo prepreke, ki ovirajo voditeljevo voljo. Nobena razveljavitev volje voditelja, ki ga je poslala Previdnost, ne more biti legitimna: vselej je ipso facto goljufiva, del mreže prevar, ki jo tkejo pokvarjene elite. Te elite so pogosto umišljene kot del široke mednarodne zarote proti volji ljudstva in resničnih pripadnikov naroda.

Raziskovalec fašizma Roger Griffin natanko temu reče »mitsko jedro« fašizma: »Fašizem je rod politične ideologije, katere mitsko jedro je v njegovih najrazličnejših permutacijah palingenetična oblika populističnega ultranacionalizma« (»palingenetično« pomeni »tisto, kar se nanaša na prerod«). K temu mitskemu jedru moramo dodati zgodbo o »volilni prevari«. Mislim, da ne gre preprosto za laž, temveč za obliko političnega mita, ki pooseblja globljo samopodobo in identiteto Trumpovih podpornikov: imajo se za razlastninjene žrtve v obupanem boju, da bi si znova povrnili državo (»take the country back«); vsako dejanje, ki je usmerjeno v ta smoter, je zato upravičeno.

Paxton je pripomnil, da so fašistični kolovodje svojim podpornikom omogočali »privilegiran odnos z zgodovino«. Videli smo, kako je Trump šestega januarja 2021 počel natanko to: »V zadnjih štirih letih smo z vašo pomočjo zgradili največje politično gibanje v zgodovini naše dežele in tega nihče niti ne osporava … Ampak naš boj proti velikim donatorjem, velikim medijem, veliki tehnologiji in drugim se šele začenja. To bo največji boj v zgodovini. Nikoli še ni bilo takšnega gibanja.« Hvalisanje, kakršnega si zlahka predstavljamo iz Mussolinijevih ust.

Omenil sem skrajno desničarske »udarne čete« in Trumpove »komandose« na ulicah, zdaj pa se ozrimo še na polje ideologije. Najbolj artikulirani ideologi trumpizma, kot so denimo na Claremont Institute, pojmujejo Trumpa kot silo, ki gre »onkraj konservativizma«, torej kot radikalnejši in nujen odgovor na globino nacionalne krize, ki je dobila apokaliptične razsežnosti:

»Velika večina konservativnega establišmenta, ki sta jih vznemirila ter odvrnila Trumpova grobost in neupoštevanje ’norm’, je popolnoma slepega za eno preprosto dejstvo: naše norme so brezupno pokvarjene in jih je treba uničiti. Že dolgo je tako – in MAGA-volivci so se tega zavedali, medtem ko se večina ’strokovnjakov za politike’ in medijskih pisunov ni: in se še vedno ne. Skoraj vse politične prakse, inštitucije in celo retorika, ki vladajo Združenim državam, so postale sovražno nastrojene tako do svobode kot do krepostnosti. Povrh vsega so etablirane cerkve, univerze, popularna kultura in korporacije pokvarjene do obisti. Kaj točno skušamo konservirati?« (Glenn Ellmers, “Conservatism Is No Longer Enough”, The American Mind: A Publication of the Claremont Institute, marec 2021).

Prevračanje obstoječega post-ameriškega reda in ponovna vzpostavitev starodavnih ameriških principov je neke vrste kontrarevolucija in edina pot naprej. Trump morda ne ustreza tej nalogi, obstaja pa potreba po »človeku previdnosti«, vztraja Ellmers: »Potrebujemo seveda državnika, ki razume tako bolezen, za katero trpi nacija, kot tudi revolucionarno zdravilo, ki je nujno za ozdravitev.« Avtor zaničuje državljane, ki nasprotujejo temu gibanju, samo gibanje pa enači z elitnim jedrom pravih Američanov: »Večina ljudi, ki danes živi v Združenih državah – gotovo več kot polovica – niso Američani v nobenem smiselnem pomenu te besede.« Omalovažuje celo človeškost svojih nasprotnikov in jih označuje kot »zombije« in »človeške glodavce«. Takšna retorika je značilno fašistična in najdemo lahko številne primere tovrstne polemike.

Potem je tu še en, bolj visceralen ideološki vir, povezan s privlačnostjo Trumpovega sloga za frustrirano moškost. Zgodovinar Geoff Eley, ki raziskuje nacistično Nemčijo, je dobro opisal ta vidik: »Moško šovinistično pritoževanje nad osebnim in družbenim razsulom, ki ga je za seboj pustila deindustrializacija, in izničenjem prejšnjih oblik dobro plačane, dolgotrajne, varne in razmeroma dobro nagrajene zaposlitve, nam pomaga razumeti čustveno sporočilnost Trumpovih predvolilnih kampanj; retorika žrtve in revanšizma ter reakcija proti celi vrsti demoniziranih ʺdrugihʺ se z lahkoto prelivajo med navadnimi Trumpovimi podporniki in spletnimi stranmi alternativne desnice. Topografija tega podtalja ostaja nejasna, toda njena porozna meja z alt-right gibanjem je precej očitna.«

Slišati je argumente, češ da pri Trumpu ne obstaja noben utopičen ali v prihodnost usmerjeni ideološki apel, kakršen je značilen za fašizem. Toda to ne drži povsem – utopičnost je otipljiva, čeprav manj pomembna tema Trumpovega sporočila. Med njegovimi podporniki so namreč vplivni futuristično usmerjeni posamezniki, denimo milijarder Peter Thiel, ki je za New York Times izpostavil »apokaliptični filing« in krepilni pesimizem Trumpove kandidature leta 2016: »Do mlajših generacij imamo zmanjšana pričakovanja in to se je v ameriški zgodovini zgodilo prvič,« pravi Thiel. »Čeprav so pri Trumpu prisotni nostalgični vidiki, za katere se zdi, da se vračajo v preteklost, mislim, da se veliko ljudi želi vrniti v preteklost, ki je bila futuristična – The Jetsons ali Star Trek. Te reference so sicer zastarele, vendar so futuristične.«

Trumpizem je tu zamišljen kot nekakšen »reakcionarni modernizem«, če si izposodim izraz pri zgodovinarju Jeffreyu Herfu.. Takšno pojmovanje nedvomno najdemo pri Thielovem pajdašu Curtisu Yarvinu, čigar »neoreakcionarna misel« ponuja sinkretične vizije antičnega in futurističnega, ki vključuje preobrazbo ameriškega sistema v avtoritaren tehnokratski režim pod vodstvom nekakšne reakcionarne elite iz Silicijeve doline. Pri tem moramo omeniti tudi mit, kakršen je recimo QAnon, ki sicer ni utopičen, je pa mesijanski, saj Trumpa povzdiguje na raven božanstva, njegove nasprotnike pa vidi kot del široke satanistične zarote.

Družbeni in ekonomski temelji trumpizma

Gramsci je v svojih meditacijah o cezarizmu zapisal, da lahko obstajajo »napredne« in »reakcionarne« oblike tega pojava: »Cezarizem je napreden, ko njegov nastop omogoči zmago progresivnih sil, čeprav je ta zmaga omehčana z določenimi kompromisi in omejitvami, reakcionaren pa je, ko njegov nastop omogoči zmago reakcionarnim silam – tudi v tem primeru z določenimi kompromisi in omejitvami, ki pa imajo drugačno vrednost, razsežnost in pomen kot v prejšnjem primeru.« Mislim, da je Trump natanko takšen cezarizem (morda še vedno zgolj cezarizem v nastajanju) najbolj reakcionarnih delov vladajočega bloka. Opira se na najbolj konservativne in nazadnjaške elemente posestniškega razreda: podeželska in predmestna mala buržoazija, enak nabor malih in srednjih podjetnikov, kot so bili tisti, ki so se povezali proti New Dealu in se skušali zoperstaviti organiziranemu delavstvu in vladni regulaciji; elite, ki nadzorujejo resurse na lokalni ravni in jih Patrick Wyman označuje kot ameriško »nižje plemstvo« (gentry). Melinda Cooper je v članku za Dissent z naslovom Family Capitalism and Small Business Insurrection (Družinski kapitalizem in vstajništvo malih podjetnikov) zapisala:

»Infrastrukturna podlaga današnjega skrajno desničarskega vstajništva ni ne strogo populistična ne strogo elitistična: je oboje hkrati. (…) Na tej točki se moramo vprašati, ali gre rastočo militantnost republikanske desnice pravilneje razlagati kot zmago malega podjetništva nad velikim, kot nas bi radi prepričali pripadniki gibanja čajank (Tea Party). Celo najbolj sofisticirani komentatorji so čajankarjem pri tem verjeli na besedo. Toda Trumpov primer nas opominja, da tu ne gre toliko za zavezništvo malih proti velikim, temveč za vstajo ene oblike kapitalizma proti drugi: zasebnega, nekorporativnega, družinskega kapitala proti korporativnemu in delničarskemu kapitalu, združenemu v javnih družbah, ki kotirajo na borzah. V osemdesetih letih – ko so javne družbe predstavljale jedro velikega podjetništva – je bila velika večina družinskih firm omejena na malo podjetništvo. Danes to enačenje ne velja več, saj se vse več velikih družb privatizira, dinastično premoženje pa se v zadnjih desetletjih vse bolj preriva v ospredje ameriške ekonomije. Zgodovinar Steve Fraser je opozoril, da je ‘ponovni vzpon tega, čemur lahko rečemo dinastični ali družinski kapitalizem, za razliko od bolj brezosebnega menedžerskega kapitalizma, s katerim smo mnogi od nas odraščali, spreminja politično kemijo Združenih držav’. Družinski kapitalizem, ki je skušal zavzeti Belo hišo s Trumpom, se razteza od drobnih družinskih podjetij do orjaških dinastij, njegov uspeh pa je odločilno odvisen od zavezništva med tema vidikoma.«

Nujno je treba opozoriti na dejstvo, da Trump sam prihaja iz tega skrajno izkoriščajočega, reakcionarnega družinskega podjetništva, obenem pa zna, kot opozarja Cooperjeva, tekoče govoriti »jezik resentimenta malega podjetništva«. S to družbeno bazo je povezana »proizvajalska ideologija«, o kateri piše Jamelle Bouie: »Čeprav ta »proizvodniški diskurz« tradicionalno povezujemo z belskostjo in moškostjo, pa je v resnici priljubljen pri najrazličnejših segmentih volilnega telesa. Zato se kandidati obeh strank trudijo, da bi se kazali povezanost z modrimi ovratniki; to je tudi razlog, zakaj nekateri demokratski kandidati, ki zagovarjajo varnostno mrežo, vztrajajo, da njihove politike ne omogočajo ʺsocialne pomoči, temveč pomoč pri vzponuʺ.«

Mislim, da je bil del Trumpove privlačnosti, zlasti med moškimi, v njegovi sposobnosti, da se prikaže kot poosebljenje tega proizvajalskega ideala. Projiciral je podobo gospodovalnega skrbnika, ki je ustvaril bogastvo zase in za družino. Nicos Poulantzas je v svojem delu Fascism and Dictatorship (Fašizem in diktatura) pripomnil, da je »v tej ideologiji pomembno mesto pripoznano družini«, kar povezuje z »reprezentacijami in aspiracijami drobne buržoazije, ki jo zaznamuje družbena izoliranost in družinska organiziranost lastnega ekonomskega življenja, in ki išče družbeno enoto, ki bi bila imuna pred razrednim bojem.« Tu bi lahko dodali: enoto, ki je imuna pred proletarizacijo in družbeno mobilnostjo navzdol, pri čemer tako družina kot rasa predstavljata prepreki pred socialnim zatonom.

Privlačnost, ki jo trumpizem uživa v najrazličnejših razredih, izhaja iz njegove ponudbe varnega mesta blagostanja v zdravem, bodisi ideološko bodisi rasno homogenem nacionalnem telesu, očiščenem notranjih sovražnikov in pripravljenem na spopad z zunanjimi sovražniki brez strahu, nebrzdano zasledujoč lastne interese.

Zaključki

Če si znova sposodim Gramscijevo poanto, je vprašanje o Trumpu in fašizmu v resnici vprašanje, ali trumpizem predstavlja zgolj kvantitativno ali dejansko kvalitativno spremembo desničarske politike. Pojem »fašizma« v tej luči pomeni kvalitativni obrat k drugačni, bolj agresivni in bolj očitno nasilni ter represivni obliki politične akcije, ki se je pripravljena odpovedati ustavnim omejitvam oziroma jih izzvati. Za nasprotnike »fašistične teze«, kot je Corey Robin, je Trump v celoti v kontinuiteti z dolgotrajnimi težnjami na ameriški desnici. A če upoštevamo tri vidike, ki sem jih skušal opisati – politično situacijo trumpizma, njegove ideološke razsežnosti in njegov socialni značaj –, je moja teza, da je trumpizem sicer v kontinuiteti z ameriškim konservatizmom, vendar obenem predstavlja kvalitativni obrat v drugačen register politike, ki v ključnih točkah ustreza značilnostim fašizma in ostalih političnih pojavov, ki jih Gramsci označuje kot »cezaristične«. (Trumpizem ima bržkone tudi ameriške predhodnike v pučih, ki so sledili obdobju rekonstrukcije po državljanski vojni, kakor tudi v regionalnih caudillosih, kot je bil denimo Huey Long v Louisiani, ki bi jih bilo smiselno vključiti v to diskusijo.)

Očitno je, da Trump nima organizacijske globine in širine klasičnih fašizmov in malo je verjetno, da ju bo vzpostavil. To mu preprečujejo njegove osebne vodstvene omejitve, vendar tudi način, kako politika deluje v 21. stoletju, ne spodbuja ravno k izgradnji množičnih organizacij v slogu 20. stoletja. Trumpu prav tako ni uspelo z lastno karizmo in osebno močjo zlomiti blokad in imobilizma ameriške politike, a kljub temu ohranja številne podpornike, ki si očitno želijo, da bi si še naprej prizadeval za to. Resda se je naslanjal na klasično konservativna in ustavna orodja; a se je poskusil poslužiti tudi radikalnejših, kot je recimo bila nenehna žaljiva propaganda, usmerjena proti legitimnosti volitev, ali pa sicer neuspešni poskus puča, da bi spreobrnil izid volitev. A kljub temu, da je bil njegov poskus puča neuspešen, ni končal njegove politične kariere, kot se je zgodilo generalu Boulangerju po njegovem spodletelem udaru leta 1889.

Še vedno mislim, da Trumpu ne bo uspelo. Rudimentarnim cezarizmom francoske tretje republike je spodletelo, ker jim ni uspelo najti enega samega »človeka previdnosti«, na katerega bi osredotočili svoje sile. Edini »cezar«, ki je na voljo v trenutnem ameriškem primeru, je verjetno preveč len ali prevelik idiot. Intelektualno poštena ocena mora upoštevati Trumpove resne slabosti, hkrati pa prepoznati moč in politično relevantnost, ki ju ohranja tudi po tem, ko mu je spodletelo pri zares obupanem političnem hazardiranju. Bolj konvencionalne konservativne in progresivne sile se medtem spopadajo z velikimi težavami pri razreševanju resnih kriz, v katerih so se znašle ZDA. Kar se tiče »trumpizma« kot politične kategorije, ločene od Trumpa kot osebnosti, bomo morali še pozorno spremljati, ali gre za mrtvorojeni ali nastajajoči cezarizem. Primeri zgodovinskega fašizma ostajajo pomemben kontekst, ki nam pomaga pri tem opazovanju.

Prevod: Luka Lisjak Gabrijelčič