Med jesenskimi in zimskimi debatami o Belorusiji, ki sem jih imel z »matjuški Rusiji« in njenemu trenutnemu gospodarju bolj naklonjenimi prijatelji, kot sem sam, so moji sogovorniki upravičeno izpostavljali vprašanje, zakaj neki bi morala demokratizacija hoditi z roko v roki s poudarjanjem nacionalnih istovetnosti in samozadostnosti nacionalnih držav na račun širših skupinskih identitet (v konkretnem primeru velikoruske ali nadruske), povezav ali celo večnarodnih tvorb. Vprašanju priznavam veliko težo. V mnogih podobnih kontekstih si ga zastavljam tudi sam. Vendar trdim, da v beloruskem in ukrajinskem primeru odgovor nanj ni težak.
Odločitve o tem, v katero smer bodo ti procesi zavili, pravzaprav niso sprejeli Ukrajinci ali Belorusi sami – pri čemer pri teh zadnjih še ne vemo, kako se bo zgodba končala. Sprejel jo je kar Putinov dvor v Kremlju, ko za sosedstvo manjših vzhodnoslovanskih »bratov«, kot jih v uradni latovščini rad imenuje, ni predvidel nobenega samostojnega razvoja. Ne na jezikovnem ali nacionalnem ne na političnem področju. Tu sta opredelitev proti vsakršni demokraciji in zavestno korakanje v smer oživljanja sovjetizma z radikalnim zmanjševanjem prostora javne kritike oblasti postajala z leti vse izrazitejša. Lahko bi rekli, da je temu botrovalo »staranje« Putinovega režima, v okviru katerega je postopoma odpadal omet domnevnega vračanja veličine Rusiji, ponižani po razpadu Sovjetske zveze, in se je jasno pokazalo, da je edini smoter režima ohranjanje ter utrjevanje osebne oblasti predsednika in njegovega ožjega kroga. Ker pa so tudi modernizacijski procesi v globaliziranem svetu šli svojo pot, je postala demokracija kot model vse večja grožnja, saj bi rastoči razkorak med prispevkom izobraženih državljanov z rastočo kupno močjo in njihovim vplivom na dogajanje v družbi lahko sprožil hude pomisleke o smiselnosti ohranjanja režima. Toda drugače kot denimo v Belorusiji, kjer se je odvijal podoben proces, je mogoče v Rusiji celo v teh skupinah prebivalstva še vedno dosegati cenene točke z obljubo »obnove imperija«, čeprav je cena za to znatna.
A priori proti demokraciji
Strah pred demokracijo v soseščini se je v Kremelj sicer globoko zalezel že leta 2004, naravnost paranoične razsežnosti pa je dobil najpozneje deset let pozneje. S tem so se Putinovi v zunanji politiki dokončno opredelili za sledenje neprožnemu sovjetskemu modelu, v katerem so Sovjeti v vsem svojem »satelitskem sistemu« v srednji in vzhodni Evropi vpeljali enako monolitno politično ureditev brez demokratičnih »variacij«, ne da bi upoštevali velike zgodovinsko pogojene razlike, denimo, med Bolgarijo in Poljsko. Putin je z apriorno opredelitvijo proti demokratični ureditvi krenil po podobni poti, armenski intermezzo pa se je vmes že izkazal bolj ali manj za iluzijo. S tem pa ruski predsednik državam s svojega »dvorišča« ni dal veliko izbire. Koraki v smer večje demokratizacije so v Ukrajini, Gruziji in Moldaviji nujno pomenili tudi korake proč od Rusije in s tem v smer večje samostojnosti z bolj poudarjeno nacionalno samobitnostjo.
Čeprav lahko Putinovi svoje ravnanje v Ukrajini in Gruziji tolmačijo kot uspešno v smislu širjenja imperija, saj so si pridobili nove kose ozemlja, je dolgoročni učinek predvsem odmik generacij Gruzijcev in Ukrajincev od Rusije. Če je bil gruzijsko-ruski odnos napet že pred tem, je bil odgovor na to, kako se bo po letu 1990 razvijalo rusko-ukrajinsko razmerje, dolgo odprt. Vladimir Putin je kot dozdevni zmagovalec nad oligarhi pri zahodnih sosedih užival celo precejšen ugled, dokler se ni leta 2004 povsem po nepotrebnem z vso silo postavil na stran Viktorja Janukoviča. S tem je dal procesu postopnega sovpadanja ukrajinske nacije z državo, ki se je odvijal v začetku 21. stoletja, odločilen pospešek. Vendar je tudi v ukrajinskem primeru, kjer je že dolgo obstajalo močno nacionalno jedro na zahodu države in v Kijevu, kakor so potrdili tudi rezultati zveznega referenduma o ohranitvi Sovjetske zveze marca 1991, želja po več demokracije hodila pred željo o močnejšem nacionalnem ločevanju od Rusov. Potrebno je spomniti, da sta Viktor Juščenko in Julija Timošenko svojo kariero nacionalnih voditeljev ob koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja začela kot liberalna reformista. Seveda je vprašanje »ukrajinizacije« javnega življenja močno obvladovalo sceno, vendar ni bilo edino pomembno.
»Država na preklic«
Beloruski zgled je v smislu razmerja med demokracijo in izgradnjo nacionalne države še zgovornejši. V minulih letih se je vsaj ponekod uveljavil pogled beloruskega pesnika in esejista Valjancina Akudoviča, da je prav poskus izgradnje nacionalne države po ukrajinskem vzoru, z beloruskim jezikom v glavni vlogi, sesul možnosti demokracije v Belorusiji in tako ali drugače omogočil vzpon Aljaksandra Lukašenke. Ta neuspeh se pogosto piše na rovaš kar ikoničnemu voditelju Beloruske ljudske fronte Zjanonu Paznjaku, arheologu, ki je leta 1988 odkril množična grobišča žrtev NKVD v Kurapatih na obrobju Minska in s tem nekako sprožil belorusko nacionalno gibanje. Toda pozneje naj bi s svojim enostranskim poudarjanjem zgolj identitetnih vprašanj v časih najhujše gospodarske krize številne Beloruse odbil od zamisli o državni neodvisnosti. Zamero si je nakopal tudi, ker se je zelo hitro, že leta 1996, pred Lukašenkovim režimom umaknil v emigracijo v ZDA. Akudovič tako Paznjaku očita, da je gladko spregledal, da so delavci v Minsku ob koncu osemdesetih let na njegovo pobudo sicer res korakali pod belo-rdeče-belimi zastavami beloruske opozicije, vendar so si v bistvu želeli nazaj ugodnosti iz »zlatega« sovjetskega obdobja.
Položaj je bil torej v Belorusiji dolga leta na moč nenavaden. Ni razloga za dvom o podmeni, da je bilo veliko državljanov, bržkone večina, zelo zadržanih do samostojne beloruske države. Če bi bilo po njihovo, bi ostali v Sovjetski zvezi, ki pa je brez njih razpadla. Višji kolhoznik Aljaksander Lukašenka je kar ustrezal prevladujočemu razpoloženju. Sovjetske čase je »zamrznil« na morda najobčutljivejši točki, na terenu razkošne socialne države. Tukaj je dejansko lahko uporabljal dogajanje v Ukrajini in tudi Rusiji v devetdesetih letih kot strašilni zgled. Seveda pa se poskus zamrznitve sovjetskih razmer ni ustavil pri socialnih bonitetah. Po Lukašenkovo naj bi zajel vse ravni družbenega življenja, začenši s simbolno, kjer je na novo »sovjetiziral« državne simbole in s podelitvijo statusa uradnega jezika ruščini potisnil njeno manjšo vzhodnoslovansko sestro spet na rob, kjer je bila večino časa.
Toda Lukašenkov režim se je hkrati znašel v mučnem precepu. Bil je na čelu države, ki si je ni želel in jo je v bistvu patološko sovražil, saj je bil dolgoletni predsednik sploh v prvih letih svojega mandata obseden z velikoruskimi fantazijami. Skladno s tem je praktično takoj sprožil proces ponovnega približevanja Rusiji, kar je prišlo še kako prav tudi ruskemu predsedniku Borisu Jelcinu, ki se je hotel oprati madeža, da je bil s podpisom dogovora v Beloveški pušči decembra leta 1991 grobar Sovjetske zveze. In ena osnovnih težav sodobne Belorusije je, da je postala zaradi modre državniške drže svojega prvega predsednika že pet let po svojem nastanku »država na preklic«, malo samostojna in malo združena z Rusijo, predvsem pa lahko Rusija odtlej vse, kar se dogaja pri sosedih, poljubno razlaga kot svojo notranjo zadevo. Kar je izjemno nevarno. Lukašenkova vizija unije se sicer ni uresničila. Njegove mokre sanje o tem, da bo postal predsednik velike skupne države, so se razblinile najpozneje z Jelcinovim odstopom. Negotovi položaj Belorusije pa je ostal in prav z njim je Lukašenka vsa leta manipuliral v odnosu do zahoda, češ, njegova oblast je edino poroštvo za ohranitev beloruske neodvisnosti. Če bi bil predsednik kdo drug, bi se Rusi sosede takoj scela polastili.
Konec iluzije o temeljih
Brutalno zatiranje demokratičnega gibanja po avgustovskih volitvah leta 2020 je razblinilo precej utvar o naravi beloruskega in končno tudi ruskega režima. Predvsem se je treba posloviti od predstave, da gre v obeh primerih za vsebinsko utemeljeno posnemanje zgodovinskih predhodnic. Izkazalo se je, da imamo tako v Rusiji kot Belorusiji opraviti z navadno osebno diktaturo brez širše ideološke podlage. Predvsem se je za zmotno izkazalo vlečenje vzporednic s carsko Rusijo kot domnevno vzornico Putinovih, pri čemer naj bi ruski predsednik posvojil idejo avtokracije kot najprimernejšega političnega modela za svojo državo. Teatralna »konservativna revolucija«, ki jo Putin s svojega vidika uspešno izvaja, je okrepila ta lažni vtis, ob močni asistenci vsebinsko povsem pasivne in izpraznjene Ruske pravoslavne cerkve, ki se zadovolji z bogatimi državnimi dotacijami in osupljivimi novogradnjami, po možnosti takšnimi, da nastanejo ne le večje, marveč celo starejše cerkvene stavbe od predhodnic. Pod strumnim vodstvom eksarha Benjamina je beloruska veja iste cerkve v zadnjih mesecih še za odtenek prekosila matico pod patriarhom Kirilom. V Benjaminovo obrambo je mogoče povedati zgolj to, da Lukašenka z dejstvom, ko se drugače kot Putin razglaša za »pravoslavnega ateista«, že v osnovi kaže večjo distanco do pravoslavja od ruskega kolega in naganja brezzobim hierarhom v kosti še nekoliko več strahu kot kremeljski vladar. Nerodno je samo, da predstavlja v Belorusiji resno konkurenco pravoslavju rimsko katolištvo, ki je v zadnjem času ob do kolhoznikovega režima do skrajnosti servilnem Benjaminu pridobilo dodaten prestiž, saj so se nekateri škofje vedli povsem drugače kot on, ne oziraje se na dokaj nerodno izročitev poverilnih pisem Lukašenki, ki jo je izpeljal papeški nuncij v Belorusiji, Hrvat Ante Jozić. Vloga Katoliške cerkve, ki je vsaj nominalno v izraziti manjšini, pa Belorusijo hkrati pripelje blizu Ukrajine, kjer je bila uniatska različica katolištva kljub podobno manjšinskemu položaju ključen faktor ohranitve ukrajinske samobitnosti. Predvsem v obdobju po osamosvojitvi so potem podobnega konja zajahali tudi deli pravoslavne duhovščine in se otresli moskovske kuratele, z njo pa nevarne fikcije, da ruski nacionalizem ni ruski, marveč nekje v višjih sferah lebdeči nadruski.
Ker je edini smisel režimov v Moskvi in Minsku ohranjanje osebne oblasti svojih nosilcev, seveda ne more biti govora o tem, da bi kakršna koli vsebinska podstat imela samostojno vrednost. Če že, ni dvoma, da sta kljub vsej na hitro pripravljeni pravoslavni fasadi edini vsaj polovični svetinji za Putina in Lukašenko blaženi Josif Visarionovič in sovjetski sistem kot tak. Tako ni le zato, ker skriva zakladnica sovjetskih prijemov veliko več ugodnih receptov za spopadanje s težkimi razmerami, marveč tudi zato, ker tako Putin kot Lukašenka izhajata iz druge, tretje, morda celo četrte vrste tipičnih sovjetskih kadrov, čemur je bilo v preteklosti verjetno posvečene premalo pozornosti.
Senčna stran Lukašenkovega popolnega obvladovanja Belorusije je bila seveda že od vsega začetka, najpozneje pa od Putinovega prevzema oblasti v Rusiji v tem, da mu je v naročje kot zrela hruška padla država, ki je ni hotel, s katero ni imel kaj početi in ki jo je dejansko želel čim prej priključiti Rusiji. Pozneje se je izkazalo, da imeti državo kot fevd le ni tako slabo, seveda pa se predsednik še vedno ni mogel sprijazniti s tem, da so pred tem zanjo navijali samo goreči beloruski nacionalisti, ki so hoteli imeti vse v beloruščini in niso marali ne Rusov ne Sovjetske zveze ne komunizma. Ampak v petindvajsetih letih je Lukašenka vseeno ustvaril nekakšno čudaško mešanico, ki je sicer dajala nekaj prostora posebni beloruski državni tvorbi, a s sovjetskimi toni v osrednji vlogi. Razvejana partizanska mitologija, ki je bila in je blizu večini Belorusov, je bila pri tem v pomoč. Kar se tiče gradnikov kolektivnega zgodovinskega spomina, ki bi segali v čas pred drugo ali vsaj prvo svetovno vojno, je bilo pa tako, kot se spodobi za postsocialistični sovjetoidni sistem. Tovrstno preteklost je bilo najteže napovedovati. Kadar se je Lukašenka Zahodu predstavljal kot vitez beloruske neodvisnosti, je bilo kaj prostora tudi za Veliko kneževino Litvo in celo za pahonjo,[1] sicer pač ne.
Belorusija v Sloveniji
Tukaj si ne morem kaj, da ne bi opozoril na neko vidno vzporednico med Belorusijo in Slovenijo. Seveda je pot obeh držav ob zunanjih podobnostih polna velikih razlik. Nastanek slovenske države v začetku devetdesetih let 20. stoletja je bil podložen z močnim nacionalnim gibanjem, ki je uspelo, kot je izpostavljal Vasilij Melik, že v avstrijski ustavni dobi vzpostaviti praktično celotno nacionalno infrastrukturo. Ni pa – in to vprašanje prihaja, se mi zdi, v zadnjih letih vse bolj v ospredje – po prvi svetovni vojni nadgradilo oziroma niti ni želelo te infrastrukture nadgraditi s kakšno neodvisnostjo ali vsaj široko avtonomijo. Ukrajinci in Belorusi so ubirali drugačno pot in dobili ali vzpostavili državo še pred oblikovanjem naroda. Pri tem sicer obstaja glede narave beloruske državne tvorbe precej dvomov, medtem ko je imel končni neuspeh ukrajinske države po prvi svetovni vojni katastrofalne geopolitične (in druge) posledice. Dodatna oteževalna okoliščina v beloruskem primeru je, da tam ni bilo in ni pravega jedra, kjer bi bila narodna zavest izrazito močna. V Belorusiji ni Galicije, čeprav določeni kazalci kakšno značilnost tovrstnega jedra pripisujejo okrožjema Hrodna in Minsk, ki imata najvišja deleža katoliškega prebivalstva.
A ne glede na te velike razlike sta se Slovenija in Belorusija po letu 1990 staknili na pomembni točki. Tudi v Sloveniji so bile za krmilom večino časa figure in stranke, ki niso bile med najbolj navdušenimi nad slovenskim ločevanjem od Jugoslavije. Seveda je njihova uspešnost v veliki meri odražala nelagodje Slovencev zaradi (potencialnih) tektonskih premikov, ki si jih po večini niso želeli, kot si jih niso želeli niti Belorusi v času okrog leta 1990. Zame je zelo povedno (pa večina verjetno ne deli mojega mnenja), da je postal osrednja politična osebnost poosamosvojitvene Slovenije ravno Janez Drnovšek, ki je že s svojo politično genezo najbolj povezoval podalpsko republiko z jugoslovanskim okvirom in katerega odnos do procesa osamosvajanja lahko označimo kot medel. Seveda se je politična elita njegove baže soočila s podobnim nelagodjem kot Lukašenka. Verjetno bi si želela državo nekoliko drugačne provenience, a v njenih očeh je vrednost tako lepega fevda ravno tako končno odtehtala nejevoljo zaradi njegovega (nepravega) nastanka. K sreči v našem primeru ni bilo neposredne vabljive možnosti za vključitev v kakšno integracijo s težiščem na jugovzhodu (in vloge Srbije v slovenski zgodovini kljub kakšni površni vzporednici v nobenem primeru ni mogoče primerjati z vlogo Rusije v beloruski) in k sreči je slovenska postkomunistična scena vsaj še v začetku 21. stoletja ocenjevala evroatlantske integracije kot pot brez alternative in svoje zavzemanje za vključitev Slovenije vanje videla kot orodje dviga in ohranjanja lastnega prestiža.
Še najbolj čudne posledice je nejevolja glede korenin slovenske nacionalne države pri njenih poglavitnih odločevalcih pustila v doslej oblikovanem kolektivnem zgodovinskem spominu. Namesto da bi se ta v osrednjem toku naslonil na uspehe in nosilce nacionalnega gibanja v dolgem 19. stoletju, ki so v splošni zavesti malo navzoči, je prišlo do čudnega amalgama. Komur je opiranje zgolj na v povojnem obdobju privilegirano zgodovinsko mitologijo, vezano na odporniško gibanje in revolucijo med drugo svetovno vojno, premalo, se običajno zateče neposredno k Venetom, vmes pa z izjemo kakšnega Maistra in posameznih osamelcev izključno kot kulturnih korifej ni nikogar.
Osirotela demokracija
A da se vrnem na vzhod. V Belorusiji je, še bolj kot v Ukrajini v devetdesetih letih 20. stoletja, ob nedavnem vzniku demokratičnega gibanja imela želja po politični demokratizaciji nedvomno prednost pred željo po krepitvi Belorusije kot nacionalne države. Na čelu gibanja je bila generacija, ki je odrasla že v Lukašenkovih časih. Nacionalni tok se je zdel po vseh porazih proti Lukašenkovemu aparatu še veliko bolj marginaliziran kot recimo leta 1996. Materni in samoumevni pogovorni jezik velike večine nosilcev tega gibanja je bila ruščina. Njihov ideal drugače kot v Ukrajini niti ni bil kulturni ali politični zasuk k Zahodu, želeli so si predvsem nekaj osnovnih priboljškov na političnem in gospodarskem področju, kot so jih poznali na podlagi vse intenzivnejših stikov s sosedstvom v Evropski uniji, tudi zato, ker je, kot rečeno, Lukašenka prav v zadnjih letih najbolj igral na evropsko karto.
S tega vidika je brezpogojna ruska podpora Lukašenki in njegovemu brutalnemu obračunu z demokratičnim gibanjem nelogična in celo geopolitično nemodra. Popolnoma razumljiva pa je, če se vrnemo k prejšnji ugotovitvi, da gre v primeru Putinovega režima za osebno diktaturo, ki končno celo geopolitične premisleke žrtvuje ohranitvi oblasti. In je zaradi tega apriorno nastrojen proti vsaki obliki demokracije, še posebej v najbližjem sosedstvu.
Tako bi beloruski opoziciji teoretično ostali dve možnosti. Lahko bi dosegla »notranji dogovor« z domačim diktatorjem o višji stopnji demokracije. To bi bilo mogoče, če bi Lukašenka z »liberalizacijo« režima v zadnjih petih letih mislil resno. Kar je iluzija, ker tudi njemu gre zgolj za ohranitev lastne oblasti in oblasti svoje družine, če ne drugače, celo v nekakšni različici ruske gubernije. Druga možnost je bila, da se demokratično gibanje nasloni na edine sile, ki sploh imajo kaj samostojne infrastrukture. To pa so posamezni otočki beloruske »nacionalne ideje« pretežno v tujini in morda še del Katoliške cerkve. Seveda omenjeni otočki zahtevajo jasno razmejitev od Rusije. Če beremo zapise nekaterih njihovih predstavnikov, ki jim celo v pogojih najhujše režimske represije v Belorusiji hodi po glavi izključno uveljavitev beloruskega jezika, potem si mislimo, da od njih veliko ne kaže pričakovati. Ampak druge alternative ob popolni ruski obsedenosti z zatrtjem demokratizacije sploh ni. In tudi sicer se zdi zamenjava ruščine z beloruščino v vsakdanjem življenju ena redkih možnosti tihega protesta zoper režim v sami Belorusiji v srednjeročni perspektivi. To pa pomeni, da bo Belorusija, če obstane kot neodvisna država, nekoč, ko se režim vendarle zruši, precej bolj utemeljena na beloruski nacionalni identiteti in beloruskem jeziku, kot je bila avgusta 2020. Pravzaprav bi bilo treba tak razvoj obžalovati, a kot rečeno, odločitev zanj so v bistvu sprejeli v Moskvi. Omenjeno pa bi lahko vrglo novo zanimivo luč tudi na ocenjevanje razpadanja sovjetskega »satelitskega« sistema pred tremi desetletji in bi verjetno v veliki meri razbremenilo srednje in vzhodnoevropske narode očitkov o apriornem krvavookem nacionalizmu.
Opomba:
[1] Beluroska patriotska pesem, ki je nastala med prvo svetovno vojno (op. ur.).