Nemara velja začeti ta kratek razmislek o umetni inteligenci z vprašanjem »umetnega«. Kaj je nasprotje umetnega, ali ni to naravno? Kako se umetno zoperstavlja naravnemu? Kar je umetno, izvira iz umetnosti, iz veščine ustvarjanja. V antiki je bila umetnost, kot veščina ustvarjanja, razumljena kot posnemanje narave. Kar zmore narava sama po sebi, to naj bi umetnost zgolj posnemala; kot denimo kip, ki je kamnit posnetek človeka. Vse ustvarjanje, pravi Aristotel v Nikomahovi etiki, ima počelo nastanka izven sebe. Kip torej ne nastane sam od sebe, tako da bi se kamen sam preoblikoval v kamnit posnetek človeka, ampak je kip ustvarjen s strani človeka. Za razliko od umetnega ima vse naravno počelo nastanka v sebi. Če velja, da vse umetno nastane s posredovanjem človeka, pa, po drugi strani, vse naravno nastane brez posredovanja človeka, samo od sebe, samo iz sebe. Naravne so denimo rastline in živali, ki imajo počelo nastanka, rasti in propada same v sebi.
Govorimo o umetni inteligenci, ali torej obstaja tudi naravna inteligenca? Kakšna bi bila umetna inteligenca za razliko od naravne? V šali rečeno: danes je med ljudmi nenormalno dosti umetne inteligence. Ko včasih opazujemo »intelektualce«, se ne moremo izogniti občutku, da je njihova intelektualnost umetna. Podobno kot si nekateri namažejo ustnice s šminko, si oni namažejo svoja usta s tujimi citati, ki naj bi pričali o njihovi inteligentnosti!? Nekaj zelo umetnega je na tem njihovem govorjenju; izrekajo misli, ki zvenijo smiselno in celo prepričljivo, vendar pa je počelo teh misli nek drug človek. »Intelektualci« so se zgolj navlekli inteligentnosti, to ni nekaj, kar bi sami razvili, ampak so razvili drugi, oni pa zgolj spretno posnemajo inteligentnost. Naravna inteligenca bi torej lahko bila tista, ki jo človek razvije sam. Sicer lahko, in pogosto je tako, ob pomoči drugih, vendar ne kot posnemanje drugih, ampak kot lastno učenje s pomočjo drugih.
Vendar se oznaka umetna inteligenca uporablja v drugačnem pomenu, kot inteligenca umetnih teles. Če res velja, da so po naravi inteligentni (v polnem pomenu besede inteligenca) samo ljudje, potem bi bila umetna inteligenca ustvarjena kot posnetek človeške inteligence. Poskusimo se problemu umetne inteligence približati z neke druge smeri. Vprašajmo se: umetna inteligenca česa? Kadar recimo govorimo o razumu, ne govorimo o razumu brez nadaljnjega, ampak o človeškem razumu in kadar govorimo o počutju, govorimo o počutju človeka. Človek je bil v antiki definiran kot tista žival, ki »ima« lógos. V enem od možnih pomenov lógosa je človek govoreča in misleča žival; da bi govorjenje in mišljenje bilo, mora najprej biti človek. Tudi umetna inteligenca je nekam nameščena, ima neko »telo«, v katerem »biva«. Računalniški program, naj bo še tako sofisticiran in razvit, ne obstaja sam po sebi, brez svojega računalniškega »telesa«.
Računalniško telo je nekaj umetnega, je tehnična naprava. Ali ne velja, da bi morali umetno inteligenco misliti vzporedno s tehniko?
Recimo, da je tehnika prvi in nujni korak k razvoju umetne inteligence. Vprašanje, ki se nam sedaj zastavlja, je: na kaj meri tehnika? Ali bi lahko dejali, da je skoraj vsa tehnika (in pred tem orodja in naprave), vse do nastopa umetne inteligence, merila na človeško telo? Kaj mislimo s tem? S tehniko in orodji smo denimo izboljševali človeške telesne dejavnosti. Pomislimo denimo na orodja in tehnične naprave, s pomočjo katerih človek preklada material. Ali ne bi lahko prekladali materiala tudi brez lopate, z lastnimi rokami? S tehničnimi napravami smo v tem primeru izjemno izboljšali določeno telesno zmožnost.
S tehničnimi sredstvi in orodji lahko, po drugi strani, opravljamo dejavnosti, ki jih pred tem nismo zmogli. Recimo orodja, naprave in tehnična sredstva, ki jih uporabljamo za rezanje, razbijanje, vrtanje … To niso zadeve, ki bi jih lahko opravljali zgolj s pomočjo telesa. Z golo roko ne moremo vrtati lukenj, sekati dreves in razbijati kamenja. S pomočjo tehničnih sredstev lahko. S tem smo pridobili zmožnosti, ki jih prej nismo imeli.
Če so hoteli ljudje v preteklosti nekam prispeti, so jo tja mahnili peš. S kolesom nadomeščamo našo dejavnost hoje. Če smo prej noge premikali vodoravno, jih sedaj vrtimo v krogu in s tem hitreje »hodimo«. Motorno kolo krmilimo samo še z rokami, pogonska sila ni več človeško telo. Mnogo ljudi zna plavati, a nihče leteti. Z letalom človek pridobi nekaj, česar njegova narava ni zmožna. Človekovo telo preleti s pomočjo letala Evropo v nekaj urah.
Da ne bi po nepotrebnem naštevali primerov, lahko le povzamemo osnovno misel: tehnika, v pomenu tehničnih naprav, meri predvsem na človeško telo. Ali nismo z razvojem tehnike postopoma odpravili različnih človeških dejavnosti: namesto da hodimo, se vozimo, namesto da plavamo, plujemo, namesto da pišemo, tipkamo, namesto da dela človek, dela tehnika … Kadar se določena dejavnost opravlja s pomočjo tehničnih sredstev, je povratek v prejšnje, človeške oblike opravljanja te dejavnosti, praktično nemogoč. Ta povratek je tako nemogoč, kot je nesmiselno opravičilo nekoga, ki prispe na sestanek štiri ure prepozno in reče: oprostite, hodim peš, ne uporabljam prevoznih sredstev.
Trditev, da meri tehnika na človeško telo, nam služi predvsem za to, da poskušamo misliti umetno inteligenco kot nekaj, kar meri na človekovo dušo ali pa na človekove duševno-telesne zmožnosti. Umetna inteligenca naj bi torej posnemala predvsem človeške duševne zmožnosti. Tista zmožnost, ki jo lahko brez težav posnemamo, je nekakšna kalkulativna oz. strogo logična zmožnost razuma: računanje, načrtovanje, operacije, ki temeljijo na čisto logičnem sklepanju …
Večkrat sem v medijih že zasledil po eni strani začudenje, po drugi pa zgražanje nad tem, da lahko računalnik v igranju šaha premaga človeka. Ali se danes še kdo čudi nad tem, da statve tkejo hitreje kot človeška roka ali da računalnik računa hitreje kot človek? Ali ni zmaga računalnika v igranju šaha le dokaz, da lahko določeno razumsko zmožnost človeka z umetno inteligenco presežemo?
Vendar me, v povezavi z umetno inteligenco, pravzaprav zanima nekaj drugega: ali se bodo znanstveniki, ki razvijajo umetno inteligenco, ustavili pred čim? Mogoče bi bilo bolj primerno vprašanje: ali so se sploh pripravljeni in celo zmožni ustaviti pred čemerkoli, ali pa poznajo samo eno pot – naravnost naprej!
Recimo, da se znanstveniki niso pripravljeni ustaviti pred ničemer in bodo sledili geslu: še več umetne inteligence! Če izhajamo iz tega, da najprej tehnika, nato pa umetna inteligenca, postopoma nadomešča človeške dejavnosti, se moramo vprašati: kaj bo na koncu ostalo, katere so tiste dejavnosti, ki jih ni mogoče nadomestiti? Mogoče bomo nekoč v prihodnosti prispeli do točke, ko bosta tehnika in umetna inteligenca tako razviti, da nam ne bo več treba delati, ustvarjati, delovati in misliti. Kaj ostane? Česar ne moremo odpraviti ali preložiti na tehniko in umetno inteligenco, če sploh še hočemo eksistirati, so človekove vegetativne zmožnosti. Tehnika lahko dela namesto nas, ne more pa se namesto nas prehranjevati. Umetna inteligenca bo mogoče lahko mislila namesto nas, ne bo pa mogla rasti namesto nas. Če se znanstveniki res niso pripravljeni ustaviti, je v ozadju razvoja tehnike in umetne inteligence nemara tale ideal: človekova vegetacija.
Recimo da se znanstveniki niso pripravljeni ustaviti pred ničemer, vendar pa obstajajo nekatere reči, ki se jim ljudje niso pripravljeni odreči in se zato umetna inteligenca ne bo razvijala v te smeri. Katere bi bile? Ljudje so se večinoma pripravljeni odpovedati delu, ali pa vsaj težkemu in napornemu delu. Ali ni šel razvoj tehnike ravno v to smer, lajšanje muk dela, lažje opravljanje dela ali celo popolna odprava dela? Da so se ljudje pripravljeni odpovedati mučnemu delu, temu prekletstvu, ki je sledilo po izgonu iz raja, je nemara razumljivo. Toda, ali smo se pripravljeni odpovedati mišljenju, tako da bomo nekoč nemara dejali: oprostite, jaz ne mislim, umetna inteligenca počne to namesto mene. Mogoče pa smo se mišljenju že odpovedali; le kako drugače razumeti današnje, recimo temu, potrošniško stanje duha?
Kaj pa ustvarjanje? Umetniško ustvarjanje je »privilegij« manjšine, vse ostalo ustvarjanje pa je nekaj, kar bi večina verjetno rade volje prepustila prepletu tehnike in umetne inteligence. Kaj pa delovanje? Etično delovanje praviloma terja neprijetne in celo mučne odločitve – ali ne bi raje videli, da to opravlja umetna inteligenca? O političnem delovanju sploh ne gre zgubljati besed – tega bi se večina še najraje rešila.
Kaj torej ostane? Kdo bi bil pripravljen pristati na to, da tehnika in umetna inteligenca uživata namesto njega? Verjetno nihče.
V prvem primeru bi bil torej ideal človek-rastlina: človek, od katerega je zares dejaven samo še njegov vegetativni, metabolični del. V drugem primeru, ko bi se bili pripravljeni odpovedati vsemu, razen užitkom, bi bil ideal človek-žival. Mogoče pa znanstveniki menijo, da smo se naveličali biti ljudje in bi nam radi pri tem samo priskočili na pomoč. Kdo ve?