Nizozemska je pripravljena na volitve. Kljub mnogim problemom premierja – od epidemije do škandala z otroškimi dodatki – se govori o njegovi četrti zaporedni volilni zmagi. Toda kdo je pravzaprav človek, ki ima za seboj deset let vladanja?
Ko je Mark Rutte konec leta 2010 prevzel vlogo premierja, se je postavil v vrsto desnih konservativnih moških predsednikov vlad, ki so takrat tvorili podobo evropske politike. V Združenem kraljestvu je ravno nastopila koalicija torijcev in liberalcev pod vodstvom Davida Camerona, v Franciji se je v drugo polovico prevesilo predsedstvo Nicolasa Sarkozyja, v Italiji pa je Silvio Berlusconi opravljal svoj četrti in zadnji mandat.
V času vse večjih ekonomskih negotovosti so se nekateri komentatorji čudili številu desno usmerjenih voditeljev vlad. Ali ne drži, da kriza daje zagon levici? Drugje se je pojavila razprava, kaj nam ta desni val sporoča o naših časih in kaj simbolizirajo njegove vodje.
Na primer, Richard Seymour se je v delu Pomen Davida Camerona (The meaning of David Cameron) spraševal, kako je Davidu Cameronu kot vodji torijcev uspelo na volitvah nastopiti kot (navidez) progresivni kandidat. Knjiga se je delno navdihovala pri delu Ime česa je Sarkozy Alaina Badiouja, torej pri analizi Sarkozyjevega ideološkega projekta, ki ga Badiou opiše kot »temačen in brezobziren konservatizem«.
O Rutteju je bilo napisanih že kar nekaj knjig, ki pa se ne posvečajo razlogom za njegov uspeh, ki ne poskušajo razumeti »pomena« njegovega vzpona in ki se ne sprašujejo, kaj to sporoča o času njegovega vladanja (od 2010 do danes). V nasprotju z že omenjenimi voditelji je Rutte nedavno obeležil deseto obletnico vladanja in lahko bi postal premier z najdaljšim stažem v nedavnem spominu. Navkljub odstopu njegove tretje vlade zaradi afere z otroškimi dodatki (nizozemska davčna služba je obtožila tisoče družin, da so med leti 2013 in 2019 zavajale glede upravičenosti do dodatka) ima Rutte še vedno dobre možnosti, da na prihajajočih volitvah zmaga.
Od Ruttejevih sodobnikov sta na oblasti dlje edino Angela Merkel in Viktor Orbán. V Orbánovem primeru lahko uspeh pripišemo pospešenemu razkrajanju liberalne demokracije na Madžarskem, medtem ko stabilnost Angele Merkel razlagamo zlasti z njeno moralno odločnostjo in politično izkušenostjo. Pri Rutteju bi podobne lastnosti težko iskali (njegovo ravnanje z zvezi z letalsko nesrečo MH17 v Ukrajini velja za redko izjemo), zato lahko vsakdo ugiba, kaj sploh pomeni Rutte: morda mu sploh ne moremo pripisati enoznačnega pomena, morda pa za opis tega moža in njegovih idej potrebujemo vsaj srednje dolg esej (kakršen je tudi ta).
Mark Rutte kot kameleon
Že na prvi pogled se Ruttejev politični opus ne zdi enoznačen. V svoji knjigi Mark: Portreet van een premier (Mark: Portret nekega premiera) Sheila Sitalsing pokaže, kako pogosto Rutte spreminja stališča, tako med kampanjami kot med vladanjem. V devetdesetih je neposredno nasprotoval Fritsu Bolkensteinu, svojemu strankarskemu vodji, in se zavzemal za vlado skupaj s PvdA (Delavsko stranko). Naslednje desetletje je dvignil prah z idejo »zelene desnice« in si na volitvah za vodstvo stranke VVD (Ljudska stranka za svobodo in demokracijo) zagotovil tesno zmago proti bolj desno usmerjeni Riti Verdonk, ki jo je nato izključil iz stranke.
Ko je leta 2010 prevzel vlogo premierja, je sestavil vlado, »ob kateri si bo desna Nizozemska lahko obliznila prste«, kakor so navajali mediji. Kmalu se ga je prijel sloves ležernega premiera, ampak ne smemo pozabiti, da so ga ob nastopu v drugi zbornici parlamenta vsi hvalili, češ da govori v jasnem jeziku in podaja nedvoumne odgovore – drugače kot njegov predhodnik, Jan Peter Balkenende.
Ta sloves je minil v času njegove druge vladavine. »Spet delaš isto«, mu je med volilno kampanjo leta 2012 oponesel vodja PvdA Diederik Samsom in opozoril na dejstvo, da Rutte pogosto izkrivlja programe ostalih politikov, ker hoče prikazati lastno agendo v boljši luči. Nekaj tednov kasneje sta združila moči v drugi Ruttejevi vladi, ki bo ostala v spominu kot vlada prelomljenih obljub: govorili so, da bo vsak Nizozemec, ki dela, dobil osemsto evrov; da v Grčijo ne bo poslan noben nov paket pomoči; da ima odbitek davka od hipotekarnih obesti v stranki VVD trdno podporo.
Rutte je moral te težke obljube eno za drugo prelomiti. Toda ceno za prelomljene obljube je le deloma plačala njegova stranka VVD, večji del krivde za to nesrečno zvezo pa je na voliščih morala prevzeti PvdA. (To zvezo sta stranki sprva sklenili v korist reševanja Nizozemske iz ekonomske krize, a je nato trajala dlje, kot so pričakovali nekateri, in morda dlje, kot je bilo potrebno.) Tej vladi je prvič po vladi Wima Koka (1994-1998) uspelo dokončati mandat; še več, velja tudi za najdlje trajajočo vlado v nizozemski zgodovini.
V času volitev 2017 je postal Rutte tarča novih oznak. Vodja zelene stranke GroenLinks mu je očital, da je »izmuzljiv kot jegulja.« Rutte se je znal izmikati vprašanjem: ignoriral je argumente nasprotnikov in govoril zgolj o svoji plati zgodbe. Ko je Rutte po volitvah sestavljal široko vlado s strankami Krščansko-demokratski poziv, Demokrati 66, Zeleno levico in Krščansko zvezo, je vodja Stranke za živali ugotavljal, da se bo Rutte morda izkazal za »zelenega kameleona«.
Kot je dejal predsednik podmladka njegove stranke, se je Rutte »že v preteklosti zavzemal za okoljske davke. Sredi dvajsetih je menil, da je to vprašanje pomembnejše od zmanjšanja nacionalnega dolga.« Toda kljub veliki investiciji v trajnostni pristop k okolju – ki je bila po mnenju nekaterih največja v zgodovini – je bil okoljski načrt Ruttejeve tretje vlade ne le težko izvedljiv, temveč ga je leva opozicija imela za nezadostnega. Planu tudi ni uspelo izpolniti zavez, ki jih je Nizozemska sprejela v okviru mednarodnih podnebnih sporazumih. Še posebej se je zataknilo, ko so vladne načrte prekrižali protesti kmetov.
Mark Rutte kot krizni menedžer
Sprva je bila za Ruttejevo tretjo vlado značilna pozabljivost. Kot je dejal Rutte, nima »aktivnega spomina« o informaciji o več kot sedemdesetih iraških civilistih, ki so leta 2015 umrli ob nizozemskih bombnih napadih; niti se ni mogel spomniti načrtov glede ukinitve obdavčitve dividend. Iz teh razprav je ušel brez praske, toda odprava davka na dividende, ki bi pomenila izgubo 1,9 milijarde evrov, je nazadnje padla.
Na začetku 2015 je vlada zavrnila možnost referenduma, ki bi lahko popravljal parlamentarne zakone. Oba ukrepa je mogoče dodati na vse daljši seznam načrtov, ki bi jih morali uresničiti pod Ruttejevim vodstvom, vendar jim naposled ni uspelo (ali pa so bili opuščeni), vključno s penalom za večne študente, kriminalizacijo migrantov brez dokumentov in povišanjem hitrostne omejitve na 130 km/h.
Ampak Rutte bo najbrž ostal v spominu zlasti zaradi odziva na koronakrizo. Ker je zavezan liberalni ideologiji, do neke mere pa tudi nizozemski svobodomiselnosti iz šestdesetih, pri pandemiji ni hotel uporabljati rešitev, ki so jih ubrale številne države južne Evrope; prav tako ga ni mikala vojna retorika Emmanuela Macrona ali diskurz moči, značilen za Trumpa in Johnsona. Ljudi je raje pozval k odgovornemu ravnanju, kar je odobraval velik del prebivalstva; ukrepi so bili omejeni, sam jih imenoval »inteligentni lockdown« ( trgovine so ostale odprte, policijske ure pa med prvim valom ni bilo). Presežnih smrti je bilo na Nizozemskem manj kot v Belgiji, kjer so bili ukrepi strožji, ali Veliki Britaniji, kjer je bilo ukrepov manj.
Petra de Koning v knjigi Mark Rutte pokaže, da je Rutte v svojem elementu takrat, ko politika pomeni le še krizni menedžment in reševanje kakšnega specifičnega problema. Njegov nagovor naroda ob koronakrizi morda ni imel tistega elana, ki ga je imel govor Joopa den Uyla med naftno krizo pred skoraj 50 leti, toda Ruttejevo pomanjkanje blišča ga naredi le še bolj dostopnega.
Na začetku kariere se je zdelo, da se pretvarja in da je svoj način govorjenja in ležernega (toda nekoliko narejenega) obnašanja pobral od PR-svetovalcev in debatnih strokovnjakov. Kot dobro opaža Sheila Sitalsing, njegovi govori vsebujejo logos (sklepanje), a so povsem brez pathosa, torej brez nagovarjanja čustev in domišljije.
Danes je že mojster te vedre drže in brez težav jo kombinira z naravno profesionalnostjo. V vsakem primeru so njegovi nastopi med koronakrizo poželi velik uspeh, zlasti njegova šala, da lahko zdaj »kakamo še deset let« (ljudje so množično kopičili toaletni papir). Zaradi pristopa h krizi je njegova popularnost zrasla kot še nikoli prej. Če bi pandemija trajala le en val, opozicija ne bi kritizirala njegovih ukrepov.
Mark Rutte kot mediator
Ostaja vprašanje, ali je mogoče opaziti kakšno stalnico v približno desetih letih zaporednih Ruttejevih vlad. Ali naj vidimo v Rutteju in njegovih vladah prekinitev s preteklostjo? Ali pa je šel po isti poti kot njegovi predhodniki? Knjige o Rutteju večinoma ne odgovarjajo na ta vprašanja.
Njegova prva vlada se je začela s spornim parlamentarnim sporazumom, s katerim si je zagotovil podporo radikalno desne PVV (Stranke za svobodo) Geerta Wildersa, sklenila pa se je s tako imenovanim »pomladnim sporazumom«, ko je Wilders umaknil podporo Ruttejevi vladi. Tem sporazumom je leta 2013 sledil energetski in stanovanjski sporazum, leta 2015 davčni sporazum, pred kratkim pa še pokojninski in podnebni sporazum.
Petra De Koning omenja v svoji knjigi dejstva in anekdote, ki nam pomagajajo videti posledice Ruttejeve politike: navaja nekdanjega učenca maroškega in nizozemskega rodu, ki je uspel napredovati v družbi – kljub Rutteju, in ne zaradi njega; omenja samozaposlene v kulturi, ki so utrpeli precejšnje proračunske reze, in nekdanje delavce v delavnici za invalide, ki so zdaj doma, saj je druga Ruttejeva vlada zaprla delovišča.
De Koning razpravlja tudi o Evropski uniji, kjer je Rutte pogosto nekonstruktiven in paternalističen (še posebej do južnoevropskih držav). Po drugi strani pa Nizozemska še zdaleč ne dosega evropskih ciljev glede vprašanj, kot je trajnostna energija. V tej kategoriji je Nizozemska zdaj trdno na zadnjem mestu: iz obnovljivih virov prihaja manj kot deset odstotkov njene energije.
Zanimivo je, da De Koning navaja primere, ko Ruttejeva prilagodljivost ne obrodi sadov. Hannie van Leeuwen, senatorka iz vrst Krščansko-demokratskega poziva, ni bila pripravljena sklepati kompromisov, ko je bil Rutte državni sekretar za socialne zadeve, Adri Duivesteijn, senator delavske stranke, pa ni hotel sodelovati z zdravstveno reformo iz časa Ruttejeve druge vlade. Obema upornikoma je uspelo, vendar sta izjemi, saj Rutte redko naleti na kakšno resno nasprotovanje.
Mark Rutte kot teflon
Kritike Ruttejevih politik so redkokdaj prinesle kakšno slabo posledico za samega Rutteja. Že navedene knjige izpostavljajo, da se Rutte bolje kot kdorkoli drug izogiba težkim vprašanjem, depolitizira lastne politične usmeritve in še posebej izmika sleherni škodi. Ministri iz vrst VVD so morali trumoma zapuščati njegove vlade, Rutte pa ni nikoli doživel kakšne resne konsekvence, čeprav se dosledno ni hotel javno odreči svojim odhajajočim kolegom. Zato so mu vsaj v prvi polovici njegove poti predsedniki vlade pogosto očitali, da nima vizije.
V delu Mark Rutte: Alleen voor de politiek (Mark Rutte: Samo za politiko), se Martijn van der Kooij in Dirk van Harten še najbolj približata natančnemu opisu Ruttejeve politične ideologije oziroma vizije, ampak večinoma se opirata na pričevanja njegovih kolegov, ki nanj morda projicirajo tudi lastna stališča. Ker Rutte ninikoli dejansko napisal ali opisal svoje »vizije« ali ideologije, mu te ne moremo prisojati. Še najpomembnejša stvar, ki jo je rekel, je da »hoče urediti nekaj stvari, jih res spremeniti«; a nikoli ni povedal, kaj so te stvari.
Kot opozarjata Van Harten in Van der Kooij, je Rutte leta 2008 napisal »manifest načel« stranke VVD in celo uporabil besedo »neoliberalen« (»ideja vitke vlade, rasti tržnih sil in sodelovanja med javnim in zasebnim«) za opredelitev tega dokumenta, vendar te ideje ni podrobneje razvil. Znana in redka izjema tega pravila je bil njegov odgovor na vprašanje, ki so mu ga postavili na televizijskem programu »NPO College Tour«: »Kaj si najbolj želite za Nizozemsko,« so ga vprašali. »Da bi lahko ljudje zagnali podjetje v enem dnevu, brez birokracije. In da podjetjem ne bi bilo treba nenehno plačevati računov, ki jih izstavlja vlada.«
Na tradicionalnem predavanju, posvečenem spominu na H. J. Schooja, je politično vizijo oklical za »slona, ki zastira pogled« (komentatorji in satiriki so bili navdušeni nad izjavo). »Ne verjamem v natančne načrte, ki bi z enim zamahom rešili družbene probleme,« je nadaljeval, »kot liberalcu so se mi takšne stvari vedno zdijo malce sumljive.« Takšno stališče je skladno s številnimi zgodovinskimi opisi vladajočih nizozemskih elit, ki jih večinoma niso zanimale racionalistične ideologije ali politične abstrakcije.
Čeprav Van Harten in Van der Kooij primerjata Rutteja z Willemom Dreesom, bi sam raje trdil, da spada na isti seznam kot Jan Peter Balkenende, Wim Kok in Ruud Lubbers, ki so vsi že pred njim sledili dvoumni politiki kompromisa, dogovorov v ozadju in depolitizacije. Ampak če je Balkenende ob koncu svojega vodenja vlade govoril o »mentaliteti, ki je bila značilna za zlate čase nizozemske vzhodnoindijske družbe,« je Rutte po svojem predavanju o »viziji kot slonu« Nizozemsko prikazal kot »posodo, ki jo podpiramo vsi skupaj.« Rutteja sicer lahko imamo za prvega liberalnega premiera v zadnjem stoletju, toda pri svoji viziji se ne razlikuje preveč od svojih predhodnikov.
Ampak vseeno, če si karkoli zasluži ime »ruttejevstvo«, potem so to prav tisti retorični triki, s katerimi Rutte kritike ne zavrne, temveč gradi na njej in jo prikaže kot svojo prednost. Kot pokaže zgornji primer, odsotnost vizije ni pomanjkljivost, temveč nekaj koristnega, saj je vizija zgolj ovira. Ko so ga leta 2018 kritizirali zaradi njegovega plana, da bi ukinil obdavčitev dividend, se je strinjal z mnenjem opozicije in priznal, da gre za »bizaren« ukrep, saj »nihče ne da tujim delničarjem 1,9 milijarde kar za hec.«
Ko je gibanje rumenih jopičev zagrozilo tudi na Nizozemskem, mu Rutte, kot se zdi, ni bil nenaklonjen. Nasprotno, tudi sam je oblekel jopič in ustvaril vtis, da je na isti strani kot kritiki trenutne politike (ki pa je dejansko njegova politika).
Mark Rutte kot populist
Ampak včasih naredi Rutte korak naprej in začne izzivati. Še posebej pred volitvami se rad približa desnici: nekoč je dal nekaj ostrih komentarjev o nekem vlogerju, ki se je snemal pri nadlegovanju lokalnega prebivalstva; dejal je, da bi rad »osebno prebutal« vse ljudi, ki so na novo leto ovirali policiste in reševalce; in mladini, ki je pregnala ekipo nacionalne televizije, je rekel, naj »spizdi.« V vseh teh primerih gre za mladino migrantskega porekla.
Po nemirih, ki so nastali ob policijski uri, je razgrajače označil za »zločince« in dejal, da »noče iskati socioloških razlag«. Skratka, njegovo sporočilo je ponovilo slogan kampanje iz leta 2017: »Obnašajte se normalno ali pa pojdite stran.«
V političnih vedah setakšnemu šopirjenju reče »imitiraj marginalca« (parroting the pariah), ta pojav pa moramo razumeti v kontekstu krize radikalne desnice. Nekateri ga razumejo kot ključno gonilno silo v ozadju splošnega premika na desno, ki smo mu priča v zadnjih desetletjih in ki je dobil dodaten zagon v zadnjih desetih letih. Ko se začnejo radikalne stranke vzpenjati, uveljavljene stranke te »izzivalce« najprej označijo za marginalce, nato pa prevzamejo velik del njihove retorike in stališč.
Klasični primer so francoske volitve iz leta 2007, ko je Nicolas Sarkozy zamenjal desetletja staro strategije tako levice kot desnice, ki sta se distancirali od Front National Jean-Marieja Le Pena. Nadomestil jo je s strategijo imitacije in zato se je večina Le Penovih volivcev prestavila k njemu, s tem pa je zabrisal meje sprejemljivega v francoski politiki.
Rutte je prav tako izločil PVV (Stranko za svobodo) kot potencialnega koalicijskega partnerja, oklical jih je za marginalce, ker je njihov vodja Geert Wilders pozval k manjšemu številu Maročanov na Nizozemskem. A medtem je Ruttejeva VVD, kot se zdi, zaplula stran od prvotne in bolj tolerantne usmeritve. Na področjih begunske politike in migracije so stališča VVD zdaj bolj skladna s tradicijo Bolkensteina in Rite Verdonk, ki je bila Ruttejeva prva velika nasprotnica in ki je imela ostra stališča do migracije.
V prvi vrsti velja, da se Rutte poslužuje radikalne desnice za lastne politične cilje. Tako včasih aktivno išče spopad z izzivalci oziroma z »napačno vrsto populizma«, kar je storil na volitvah leta 2017 s PVV, na evropskih volitvah leta 2019 s FvD (Forumom za demokracijo), nedavno pa z nemiri proti policijski uri, ki jih je deloma sprožila skrajna desnica.
Na ta način skuša ustvariti konflikt, ki bi pomaknil leve stranke še globlje v ozadje. Ostaja pa odprto vprašanje, v kolikšni meri te »populiste napačne vrste« res razume kot problem. Rutte, na primer, brez zadržkov promovira fotografijo iz Davosa, kjer stoji z ramo ob rami s skrajno desnim brazilskim predsednikom Jairom Bolsanarom. V podobnem smislu bi morali po njegovem mnenju videti v Donaldu Trumpu »priložnost«, pravi problem pa je »elita iz Amsterdama, ki srka belo vino« in se zgraža nad Trumpom.
Na prvi pogled nas lahko zamika, da Ruttejevih deset let opišemo kot premik na desno, samega Rutteja pa kot mainstream radikalnega desničarja, kar velja tudi za Nicolasa Sarkozyja. Toda ta opis ne bi bil povsem natančen. V nekem smislu se Ruttejeva strategija premika na desno, s katerim je omejil rast radikalnejše desnice, res zdi kot pobrana iz Sarkozyjevega scenarija (s to razliko, da je Francoz resneje vzel konflikt med idejami).
Badiou v svojem Ime česa je Sarkozy, na primer, prikaže francoskega predsednika kot nekakšnega »podganjega človeka«, ki je čelno napadel generacijo 1968 in hotel razveljaviti vse, za kar se je zavzemala. Komunizem je sicer že izginil, toda za Nicolasa Sarkozyja je bilo pomembno, da idejo komunizma izbriše enkrat za vselej.
Kot pišeta Van der Kooij in Van Harten, je nek propagandni film iz vrst PvdA prav tako poskušal prikazati Rutteja kot »podgano«. Toda Rutteju je uspelo odbiti očitke, po njegovih besedah je bilo »žalostno«, da se je PvdA spustila na takšen nivo; tudi ta oznaka je torej gladko zdrsnila z njega. Takšni poskusi dehumanizacije vlade morda delujejo, ko gre za Sarkozyja, pri Rutteju pa ne. Ko omenja narodno identiteto, to počne le zato, da bi ugodil nacionalističnim strujam v svoji stranki.
Premier vseh Nizozemcev?
Rutte je veliko več kot pobudnik ali posrednik premika na desno. Predstavlja dovršitev skoraj antipolitične drže nizozemskega establišmenta. V njem ne smemo videti gonilne sile, temveč prej državnega menedžerja, ki je kvečjemu dodal še eno desetletje k procesu spreminjanja, staremu trideset let.
Rutte se od svojih predhodnikov ne razlikuje po kvaliteti, temveč po kvantiteti: bolj je nihajoč, pragmatičen in izmuzljiv, hkrati pa ni tako pomemben – ali pa ima preprosto manj pomena. Pri iskanju tega, kaj je Rutte, lahko imamo njegovo obnašanje v prvi vrsti za oportunistično, kar je skladno z dolgo tradicijo nizozemskega političnega establišmenta, ki se je premaknil na levo ali na desno, ko je bilo to pač politično koristno.
Jasen primer je Ruttejevo spreminjanje stališč v razpravi o Zwarte Piet (Črnem Petru), torej o običaju maskiranja v temnopolte Črne Petre, pomočnike Sinterklaasa (nizozemskega Miklavža). Razprava je trajala celo desetletje in tako zaznamuje Ruttejev staž na položaju premiera. Protesti, ki so se začeli že leta 2009, so se končali s poročilom Združenih narodov iz leta 2014, ki je sklenilo, da je Zwarte Piet res rasistična karikatura in da se tradicija mora spremeniti.
Rutte ni deloval v skladu s poročilom niti ga ni komentiral, kar je branil z izjavo, »da bi sicer dajal vtis, kot da imam uradno stališče o tem vprašanju.« Leta 2015 je ugotovil, da je »res pomembno, ali ti je ime Mohamed ali Jan, ko se prijavljaš za službo«, a je nadaljeval: »Razmišljal sem o stvari in prišel do sklepa, da je ne morem rešiti. Paradoks je, da je rešitev na strani Mohameda. Prišleki so se vedno morali prilagoditi in vedno so se soočali s predsodki in diskriminacijo. Vstop v družbo si moraš izboriti.«
Tudi ko so novembra 2019 skrajni desničarji nasilno napadli skupino »Ven z Zwarte Pietom« med zasebnim druženjem, so aktivisti, v nasprotju s skupinami Rumeni jopiči in Mladi za podnebje (ki sta majhni, a sta povabilo takoj prejeli), zaman čakali na povabilo predsednika vlade.
Laissez-faire, eno od Ruttejevih vodilnih načel, sega daleč čez prosti trg. Šele ko je na tisoče ljudi v mnogih mestih šlo na ceste protestirat proti rasizmu in policijskemu nasilju – kljub pandemiji – je Rutte priznal, da se rasizem pojavlja tudi na Nizozemskem. Dejal je celo, da je spremenil svoje stališče o Zwarte Pietu. Sprememba je potrebovala proteste in množično akcijo, predsednik vlade pa se je preprosto premaknil v drugo smer in se s tem izognil odporu in neposrednemu konfliktu.
V tem pogledju je Rutte (ki se razglaša za anglofila) veliko bližje Davidu Cameronu kot Nicolasu Sarkozyju. Tudi David Cameron se je pri številnih vprašanjih predstavljal za »progresivnega«, kar je bilo, kot pravi Richard Seymour, zlasti posledica konservativnega in avtoritarnega obrata v prenovljeni laburistični stranki. Dejansko pa je bil Cameron, z besedami Seymourja, »pretežno nepomemben«, samo to je dosegel, da je dal besedo prevladujočemu zeitgeistu.
Cameronovstvo se v tem pogledu ni občutno razlikovalo od projekta prenove, ki se je začel ob koncu burnih sedemdesetih. Seymour piše, da so tedaj »poskušali zlomiti organizirano delo in s tem vrniti kapitalu družbeno moč in profitabilnost. Za ta cilj so morali ukrotiti nemirno populacijo, omejiti politično polje in marginalizirati delavsko večino.« Težko je najti boljši opis Ruttejeve politike.
Cameronova kariera se je končala leta 2016 z rezultatom referenduma o brexitu. Sarkozyjeva usoda je bila sklenjena že leta 2012. V Franciji se je lahko François Hollande obdržal le še pet let, preden se je sesul obstoječi strankarski sistem, Marine Le Pen in Emmanuel Macron pa sta se na voliščih uveljavila kot glavna politična akterja.
Medtem je v Združenem kraljestvu nastopila Theresa May, ki je hotela po Cameronovem odstopu umiriti situacijo; a sledila je doba močne polarizacije in politizacije, ki jo je razpihoval Jeremy Corbyn z leve, nato pa še okrepil Boris Johnson z desne.
Z izjemo Angele Merkel je to desetletje politično preživel samo Rutte (če ne štejemo tistih, ki so pri tem razstavili demokracijo). In če je Angela Merkel nakazala, da bo svojo politično kariero končala leta 2021, je Rutte pred dvema letoma dejal, da bi rad ostal predsednik vlade vse življenje; in zdi se, da ta ambicija ni ogrožena. Dokler je prvi na javnomnenjskih anketah, si mu noben politik ne drzne nasprotovati, saj bi si s tem pokvaril možnosti za sodelovanje po volitvah.
Vse stranke plešejo, kot igra Rutte. Celo SP (Socialistična stranka) prvič ni izključila možnosti, da bi po volitvah šla v koalicijo z Ruttejem. Zato je pomenljivo, da Ruttejeva tretja vlada ni padla zaradi močne opozicije, temveč zaradi napak vlade (tj. zaradi že omenjenega škandala z otroškimi dodatki).
Na anketah je ostal Rutte nedotaknjen. In čeprav je pograbil vsako priložnost, da bi umaknil pozornost s svojega trdega pristopa k nemirom po uvedbi policijske ure, bo afera s socialnimi dodatki vplivala na njegovo zapuščino. Ta afera je nastala zaradi družbeno-ekonomskih, kulturnih in etničnih kriterijev, ki so jih uporabljale davčne službe; in javnost jo vedno bolj dojema kot posledico retorike VVD, ki postavlja v ospredje »delovnega Nizozemca« in sumniči vse tiste, ki se dozdevno ne skladajo s to definicijo. Sčasoma se je takšno institucionalno nezaupanje obrnilo prav proti delovnim Nizozemcem – a je vlada ignorirala vse signale. In pod okriljem Ruttejeve politike neprosojne transparentnosti (ki so jo imenovali tudi »Ruttejeva doktrina«) ni nihče videl potrebe po posegih. A kljub temu, da je afera uničila življenje številnih nedolžnih ljudi, se Rutte noče umakniti iz politike. Morda njegova zapuščina ne bo desetletje premika na desno, temveč desetletje zatona dobrega vladanja.
Prevod: Aljoša Kravanja in Peter Karba
copyright: Jouke Huizjer / Dutch Review Of Books / Eurozine
Prispevek je bil prvotno objavljen v De Nederlandse Boekengids, v angleškem prevodu pa na portalu Eurozine. Avtorju in publikacijam se zahvaljujemo za dovoljenje za prevod in objavo.