Kaj sploh lahko hoče begunec ali begunka?

Pravica imeti pravice in golo življenje

Danes že relativno poznan koncept »pravica imeti pravice«, ki ga je Hannah Arendt zapisala v Izvorih totalitarizma v poglavju Propad nacionalne države in konec človekovih pravic (Ljubljana, 2003), jasno eksplicira, da človeška enakost lahko obstaja samo, če je politično zagotovljena kot nekakšna »predpravica«, ki je potrebna za to, da bi subjektivni nosilec pravic sploh obstajal kot oseba. Dejansko je ta dikcija že vsebovana v Heglovi Filozofiji pravice, čeprav ne eksplicitno. Ne najdemo je v končni verziji navedene knjige, temveč v nekem zapisu predavanja iz let 1819/1820, v katerem je Hegel govoril o »absolutni pravici imeti pravice« (Philosophie des Rechts. Vorlesung 1819/20, Frankfurt a. M., 1983). Hannah Arendt te dikcije, ki je skorajda identična njeni, najbrž ni poznala. V slovenskem prevodu Izvorov totalitarizma je fraza prevedena kot »pravica do pravic«. Sama se tu držim izvirnika, pri čemer razumem »pravico imeti pravice« kot zahtevo po (pravični) državi oziroma zakonu kot temeljnem okviru človeka dostojnega živjenja. Hannah Arendt v navedenem poglavjuposebej poudari, da »statelessness« (torej ne samo »apatridnost«, ampak dobesedno »brezdržavnost«, odsotnost okvira zaščite države) predstavlja predstopnjo ukinitve pravne osebe. Brez statusa v okviru države in posledičnega pravnega varstva so ljudje bodisi izpostavljeni terorju in izničenju bodisi prepuščeni zgolj človeški dobroti, oziroma kapricioznemu sočutju in dobrodelnosti drugih. Gre torej za nekakšen temeljni pravni okvir, ki pa ga Hannah Arendt ne razume kot pravico do »golega življenja«. Preden nadaljujem s temo begunstva, bi rada svoje izhodišče še podkrepila z nekim dodatnim momentom. V knjigi On Revolution (New York, 1963) Arendt na osnovi analize jakobinskega terorja opozori na neko temeljno zagato pri razumevanju pravic človeka in pokaže, kako je v francoski revoluciji že na začetku, pri sami utemeljitvi nove politične oblasti, sočutje nadomestilo politično/e pravico/e. Bistven za to nadomestitev je bil način, kako so francoski revolucionarji razumeli »utemeljitev svobode« v pozvezavi z deklariranimi pravicami človeka:
»Listine pravic (…) so bile mišljene kot vzpostavitev permanentnega omejevalnega nadzora nad vsako politično oblastjo, in so torej predpostavljale obstoj političnega telesa in funkcioniranje politične oblasti. Francoska deklaracija pravic človeka, tako kot jo je začela razumeti revolucija, je bila mišljena kot konstitutivni vir vse politične oblasti, ki ne vzpostavi kontrole, ampak predstavlja utemeljitveni kamen političnega telesa. (…) Ta bi naj temeljil na človekovih naravnih pravicah, če človek ni nič drugega kot naravno bitje, na njegovi pravici da ‘se hrani, oblači, in da se reproducira kot vrsta’, torej na pravici do zagotavljanja nujnega življenja. In te pravice niso bile razumljene kot predpolitične pravice, ki se jih ne sme dotakniti in jih ne sme krštiti nobena vlada in nobena politična oblast: (…) Bile so razumljene kot vsebina in končni cilj vladavine in oblasti. Stari režim /ancient regime/ je bil obtožen, da je odvzel podanikom te pravice – pravico do življenja, ne pa pravic svobode in državljanstva.« (On Revolution, str. 109, podčrtala V. J.).
Citat lahko do neke mere pojasni današnje zagate t. i. biopolitične strukturiranosti oblasti, hkrati pa – kot bom poskušala pokazati v nadaljevanju – še posebej osvetli sodobni odnos »zahodnega sveta« do beguncev, ki ga zaznamuje vse večje vztrajanje pri ostrem razločevanju med »ekonomskimi migranti« in tistimi, ki so dojeti kot »begunci«. Razločevanje je danes osnova za nepriznavanje statusa begunca tistim, ki se menda podajo na dolgo pot zaradi »ekonomskih razlogov«, ne pa zaradi »preganjanja«, ki poteka bodisi na politični bodisi na identitetni osnovi, zaradi vojne ali naravne katstrofe.

Nedolžnost novodobnih beguncev in humanitarna depolitizacija

Današnji horizont obravnave begunskega vprašanja je – med drugim – tudi posledica dejstev, da zakoni, ki urejajo področje prehodov meja in dodeljevanja vizumov ter zakoni o zatočišču še vedno ne temeljijo na premisleku evropskih izkušenj in lekcij množičnega begunstva iz časa pred, med in po drugi svetovni vojni. Sodobni begunci namreč zvečine niso več preganjani zaredi nečesa, kar so storili, oziroma iz klasičnih političnih razlogov. To je ključna ugotovitev, ki jo je v besedilu We refugees (objavljenem v The Jewish Writings, New York, 2007) zapisala Hannah Arendt, ki je tudi sama izkusila begunstvo v Evropi in ZDA pred in med drugo svetovno vojno. Teh beguncev namreč ne preganjajo zaradi njihovih dejanj. Motiv njihovega »bega«, oziroma zapuščanja nekega določenega teritorija, na katerem prebivajo, je zvečine njihova odvečnost in od tod izhajajoča ogroženost, ne pa kakšna posebna politična ali radikalna prepričanja, zaradi katerih bi jih zapirali. Zato sploh ni nujno, da bi bili v trenutku bega tudi dejansko preganjani.
Zaradi nezadostnega premisleka izkušenj begunstva v Evropi 20. stoletja je po drugi svetovni vojni prevladala ocena, da so povzročili beg in smrt številnih evropskih prebivalcev v 20. stoletju, režimi in okoliščine, ki so nastali le v nekaj državah (nacistična Nemčija, fašistična Italija, stalinova Sovjetska zveza). Pogosto protototalitarno ravnanje z begunci v številnih drugih državah ni nikdar postalo tema resne razprave, problematika kolonializma in njegove dediščine pa je bila politično skoraj popolnoma potlačena. Odgovori na novo situacijo niso ustrezali stanju begunstva po drugi svetovni vojni – pri prošnji, da se nekomu prizna status begunca, se namreč še vedno dokazuje utemeljen »strah« ali grožnja, da bo nekdo preganjan, mučen ali ubit. Pomanjkanje, revščina, grožnja z vojno itd., ne predstavljajo razloga za »upravičen« beg. Tudi za pridobitev »subsidiarne« in »začasne« zaščite, ki sta nastali kot nekakšna ad hoc dopolnitev k Ženevski konvenciji in kot reakcija na številne begunce iz jugoslovanskih vojn, je nujno, da je življenje nekoga neposredno ogroženo ali da so mu dokazljivo trajno ali sistematično kršene pravice (prim. Direktiva Sveta Evrope iz leta 2001).
Večina sodobnih beguncev zato ni sodila in še vedno ne sodi med tiste, ki so lahko postali kandidati za (politični) azil. Njihova temeljna karakteristika je pravzaprav, da so zvečine popolnoma in naravnost apolitični in da na začetku procesa odvzemanja statusa ponavadi tudi niso neposredno fizično ogroženi. V resnici so postali fizično ogroženi šele potem, ko jim je bil dejansko odvzet običajni okvir politične subjektivnosti, pripadnost državi in državljanstvo ter pravica do prebivališča, hkrati pa ponavadi tudi potni list, ki bi jim omogočal, da se svobodno gibljejo iz države v državo in se nekje nastanijo. V bližnji preteklosti so bili takšnemu procesu v Sloveniji izpostavljeni izbrisani.
Odvzetje okvira državljanstva in pravice do prebivališča se lahko zgodi na dva načina. Bodisi da nekomu ta status odreče država, v kateri se nahaja, bodisi da ta država propade, da jo uničijo (kar dandanes lahko neposredno povzroči bodisi državljanska vojna ali napad/posredovanje od zunaj, oboje v kombinaciji, ali pa uničenje države oz. političnega in pravnega reda z nenasilnimi, torej ekonomskimi sredstvi). Bistvo nove globalne forme vladavine je v tem, da ne ustanavlja novih političnih enot-držav, ki bi temeljile na t. i. evropskih vrednotah (enakost, svoboda, demokracija). Nasprotno, ustvarja globalni sistem čezdržavnih korporacij, ki so mu države, ki temeljijo na vladavini ljudstva in na demokratičnih zakonih, ki ne podpirajo globalne ekspanzije, samo napoti. Uničevanje držav je ena od glavnih karakteristik in predpogojev nove globalne forme vladavine. Množično begunstvo in številni ljudje brez pravne zaščite so zgolj njegova posledica.
Iz tega, da sodobni begunci niso ničesar storili, izhaja še neka druga značilnost. Namreč njihova nekakšna skoraj nečloveška nedolžnost, ki jo najpogosteje spremlja tudi element popolne nepolitičnosti v smislu pripravljenosti na sprejemanje vsega, kar jih doleti – sklepati kompromise in se absolutno prilagoditi na okoliščine, se asimilirati in zanikati svojo specifičnost, preteklost in identiteto. Ta depolitizacija izhaja ravno iz dejstva, da so kot begunci postali »zgolj« človeška bitja in da reprezentirajo pripadnike neke posebne, obče človeške vrste, ki jim postane edini interes ohranitev golega življenja in od katerih se implicitno ali eksplicitno zahteva, da se v imenu tega odpovedo tudi vsem svojim posebnim karakteristikam, kapacitetam in potrebam.
Temeljna poteza modernega terorja je, da uničuje pogoje za človeško delovanje in torej tudi za politiko. Na eni strani proizvaja »nečloveško nedolžne« žrtve, na drugi pa »banalne« in mišljenja nesposobne storilce. Dejansko so v njem tako žrtve kot storilci na nek način oropani potenciala za delovanje. Žrtve modernega terorja so dehumanizirane tako, da so zreducirane na »gole ljudi«: postanejo nemočne ter brez mesta v svetu in brez pogojev za politično delovanje. Hkrati so storilci, povzročitelji terorja, tisti, ki se prostovoljno dehumanizirajo, s tem ko se odrečejo politični odgovornosti – svojemu potencialu za delovanje in razsojanje. Namesto da bi ravnali kot moralno in politično odgovorni ljudje, se začno obnašati, kot da bi bili koleščki v birokratski mašineriji oblasti, zgolj izvrševalci neke višje volje in pravzaprav sami žrtve neke brezsubjektne strukture. V tem smislu je na delu »dvojna dehumanizacija« kot je to imenoval Arne Johann Vetlesen (Evil and Human Agency, Cambridge, 2005, str. 84-89, 93), ki pa se ne zgodi sama po sebi. Oba aspekta te dehumanizacije imata skupno izgubo človeške pogojenosti, ki nam omogoča, da postanemo delujoča in odgovorna človeška bitja (več o tem v moji knjigi Zlo nemišljenja, Ljubljana, 2010).
Arendt v tekstu We refugees kot ključni problem sodobnih beguncev (v njenem primeru judovskih beguncev – ki so jih njihovi sovražniki tlačili v koncentracijska, njihovi prijatelji pa v internacijska taborišča) popisuje njihovo strategijo asimilacije in prilagajanja ter zamolčevanja begunske izkušnje in lastnega porekla zaradi njihove popolne izpostavljenosti in nezaščitenosti, ki povzroči radikalno depolitizacijo:
»Treba se je spomniti, da biti Jud ne daje nobenega pravnega statusa v tem svetu … Če začnemo pripovedovati resnico, da nismo nič drugega kot Judje, bi to pomenilo, da se izpostavljamo usodi človeških bitij, ki jih ne ščiti noben zakon ali politična konvencija, ki niso nič drugega kot zgolj človeška bitja. Težko si predstavljam bolj nevarno pozicijo …« (We refugees, str. 273)
Potem ko opozori na posledice asimilacije (ki jo razume kot strategijo vsestranskega prilagajanja – in ne le kot prilagajanje navadam in jeziku države, v kateri se begunci naselijo) za njihove politične potenciale, Arendt beguncem pripiše vlogo »avantgarde« svojih ljudstev – a samo, če ne molčijo o zgodbah iz svoje preteklosti in svoje identitete:
»Za njih zgodovina ni več zaprta knjiga in politika ni več privilegij gentilov. Vedo, da je izobčenju evropskih Judov iz zakona takoj sledilo izobčenje iz zakona večine evropskih nacij. Begunci, ki so preganjani iz države v državo, predstavljajo avantgardo svojih ljudstev – če ohranijo svojo identiteto.« (We refugees, str. 274)
Po moji oceni pripis »če ohranijo svojo identiteto« tukaj ne meri na neko »vrojeno« nacionalno, religiozno ali kulturno identiteto ali pripadnost beguncev, četudi je pasus mogoče brati tudi tako. Dejansko gre predvsem na njihovo držo »zavestnega pariaha«, ki ne bo zanikal svoje preteklosti ali izvora, ne glede na to, kaj ta predstavlja. Gre za strategijo upiranja redukciji na množico in v njej modela enega samega »Človeka«, ki ga ravno »begunec« kot zastopnik »človeške rase« nasploh reprezentira: totalna vladavina namreč teži ravno k temu, da reducira singularnost ljudi, kapacitete in lastnosti posameznikov na gole karakteristike »enega« človeka, ki lahko zbuja le še »humanitarno sočutje«. Pri spodbujanju »ohranjanja identitete« gre torej za spodmikanje tal omenjeni »absolutni nedolžnosti« in nenehnemu prilagajanju na razmere v družbah, v katerih je diskriminacija postala »družbeno orožje s katerim lahko ubiješ brez kakršnega koli prelivanja krvi« (We refugees, str. 274). Politizacija beguncev se tako v prvem momentu vrši kot izrekanje njihove lastne resnice, pripovedovanje lastne zgodbein vzpostavljanje zavesti o tem, kdo so, od kod prihajajo in zakaj so begunci (in to je njihova »identiteta«) – kaj je torej tisto, kar jih je pripeljalo v brezizhodno situacijo odvečnosti, v to, da so postali zgolj ljudje in kako so izgubili zaščito države (če so jo sploh kdaj imeli).
Tudi za begunce, s katerimi se srečujemo v našem času, ki torej prihajajo v Evropo danes, velja, da so značilno nedolžni in pasivizirani, da se prepustijo množici, katere del postanejo kot udeleženci »begunskega toka« (naravna metafora), ki ga upravljajo bodisi trgovci z ljudmi (ilegalno) ali pa državne birokracije (legalno). Ta fenomen je posledica stiske, ki jim zavlada ob poskusu ohranjanja življenja samega. Varnostno-humanitarni pogled na begunce in reševanje »begunskega problema« z »varnostnimi« ukrepi in s humanitarnimi sredstvi zahteva ravno vzdržavanje te karakteristike beguncev. Natanko na tej osnovi lahko njihovo množico obravnava kot nekakšno naravno nujo, ki se jo kvečjemu nadzoruje, obvladuje njen življenjski tok itd.
Medtem ko se jih reducira na bitja, ki morajo hoteti zgolj ohranjanje življenja, pa se beguncem očita, da – čeprav jim gre zgolj za življenje – nočejo ostati v tistih državah, ki jim menda prve lahko zagotavljajo zatočišče in želijo priti v najrazvitejše države Evrope. Očitek izključuje poizvedovanje o tem, zakaj se je zgodilo, da so bili zreducirani na »gola« človeška bitja. Humanitarni pristop ne postavlja političnih vprašanj, ampak se opre na sočutje kot nekaj, kar je treba vzbuditi, da bi ljudje »pomagali«. Ta antipolitični sentiment humanitarizma še bolj poudari, da so begunci popolnoma odvisni od ljubezni, dobre volje itd. Kakršna koli akcija, angažma ali upor na njihovi strani, ali vidnost, ki ni v skladu s konvencijami humanitarizma, so razumljeni kot nezaslišane kršitve, saj mečejo senco na predpostavljeno nedolžnost tistih, ki se morajo obnašati kot pasivne, proseče in hvaležne žrtve. Drugo plat te absolutno nedolžne žrtve humanitarnih politik pa predstavlja imaginarij absolutno zlega islamskega terorista.
Popolna depolitizacija beguncev poteka paralelno z depolitizacijo prebivalcev v evropskih (in drugih politično in socialno še na videz trdnih) državah. Dogaja se predvsem v okviru predstave, da je problem begunstva mogoče rešiti znotraj dosedanjih pravno-političnih okvirov begunskih in migracijskih politik in predvsem s humanitarizmom, ne da bi si ponovno zastavili vprašanje pomena in funkcije države.
Današnje reprezentacije »begunske krize« in njeno reševanje na način depolitizacije tako obračajo našo pozornost proč od problemov, s katerimi bi se morali ukvarjati. Prvič, osredotočenost na kombinacijo varnostnega in humanitarnega »reševanje« problema nam, ne glede ne to, kako potrebna je doza humanitarnosti v takšnih trenutkih, zastira ključno vprašanje: Kako tistim, ki so izključeni iz političnih enot in zakona, čim prej in tudi na dolgi rok omogočiti vključitev (pravica imeti pravice) v politično skupnost?

Konec države in državljanstva?

Giorgio Agamben v zadnjem času precej citiranem besedilu, Beyond Human Rights (Open, št. 15/2008), ki je pred tem izšel tudi pod naslovom We Refugees, vzame za osnutek zgoraj citirani članek Hannnah Arendt z istom naslovom (prim. Arendt, 2007). V svoji interpretaciji Agamben iz citata, da so begunci avantgarda svojih ljudstev, potegne precej revolucionarne sklepe glede politizacije beguncev oz. »golega življenja« in napove potrebo po opustitvi koncepta državljanstva in pravic: »Popolnoma in brez zadržkov bomo morali opustiti temeljne koncepte, s katerimi smo do zdaj predstavljali subjekte političnega (Človeka, Državljana in njegove pravice, pa tudi suvereno ljudstvo, delavca in tako dalje) in graditi našo politično filozofijo na novo tako, da bomo začeli od ene in edine figure – begunca.« (Beyond Human Rights, str. 90, poudarek V. J.). A takšnega sklepa se po mojem prepričanju iz analize Hannah Arendt o nevarnosti pojava »golega življenja« v posttotalitarni dobi, ne da izpeljati – razen če zapostavimo ključno ugotovitev, da »gola človeškost« rezultira v popolno depolitizacijo, nesvetnost in nevidnost, na katero se tisti, ki pridejo v ta položaj, odzovejo z obupom ali pa z nasiljem. Takšne izraze obupa smo lahko videli med begunci, ki so si denimo zašili ustnice ali se drugače samopoškodovali.
Kritika »politik vključevanja« in državljanstva ter problematizacija obstoječih nacionalnih držav kot edinih merodajnih za zaščito tistih, ki ostanejo brez pravic, je seveda izjemno relevantna, tako kot nasprotovanje vsem dejanjem, ki povzročajo to, da ljudje izgubijo status pravne osebe. Vendar pa iz redukcije ljudi na golo življenje ne moremo sklepati o nekem posebnem revolucionarnem potencialu ali celo novem političnem subjektu in napovedovati, da se bodo, skladno z Agambenovo interpretacijo Hannah Arendt, preko »politizacije« golega življenja ustvarile nove emancipatorične politike.
Če nas »begunska kriza« kot »humanitarna kriza« lahko na kaj opozori, potem je to naslednje: nastop tako številnih ljudi, katerih človeške kapacitete so odvečne, priča o dejanskem stanju novega globalnega sveta in o tem, da problemi beguncev ne bodo rešeni vse dokler bodo brez statusa, brez države, ki bi jih hotela sprejeti. In samo v tem okviru lahko begunci lahko nosijo »politično sporočilo« in predstavljajo »avantgardo svojih ljudstev«: namreč če opozarjajo na dejanski izvor svoje ogroženosti, na propad države.
V Izvorih totalitarizma je Hannah Arendt zelo natančno definirala problem in tudi nakazala, da rešitve problema ljudi brez državljanstva, ki kaže na fenomen odvečnosti, nikakor niso v ukinitvi države ali kakšni kozmopolitski svetovni državi. Ravno nasprotno, situacija, v kateri smo se znašli, nam z v nebo vpijočo jasnostjo kaže na lekcijo, ki se iz časa dvajsetega stoletja na prehodu v enaindvajseto nenehno ponavlja: to, da brez zaščite države, brez pripadnosti politični skupnosti, ki človekove pravice lahko zaščiti, te pravice (in ljudje, ki bi jih naj zaščitile) postanejo zgolj prikazni – tudi če jih ščiti še neka mednarodna institucija ali sodišče, jih v končni instanci mora implementirati država.
Drugič, tudi redukcija na vprašanje vojn kot »izvira« problema begunstva predstavlja vir depolitizacije. Kajti pri »proizvodnji« beguncev kot odvečnih ljudi že zdavnaj več ne gre predvsem za vprašanje vojn, nasilja in preganjanja itd. To se jasno izraža v razlikovanju med »begunci« in »migranti«. Begunci so videni kot žrtve političnega preganjanja in neposredne vojne nevarnosti oziroma neposrednega nasilja in jim je torej priznana eksistenca v okviru boja za golo življenje, tako da jih zakon definira kot tiste, ki so upravičeni iskati zatočišče – v državi, ki je čim bližje izvoru problema. Za »(ekonomske) migrante« pa veljajo tisti, ki jim ne gre zgolj za »golo življenje«, ampak za več kot to: namreč za boljše življenje, kot je tisto, ki ga živijo, ali pa celo za dobro življenje, kar je lajtmotiv legitimnosti političnih skupnosti zahodne politične tradicijie od Platona in Aristotela dalje.
Naj to razliko strnjeno izrazim z novejšim citatom: »Beseda ‘migrant’ opisuje osebo, ki zapusti dom, da bi si zagotovila novo življenje v neki drugi regiji ali državi. Uporablja se v širokem smislu in vključuje tako tiste, ki se gibljejo skozi legalne kanale – da bi se zaposlili v neki drugi državi ali regiji, ali se na primer pridružili družinskim članom – kot tudi tiste, ki se premikajo čez meje brez vizuma ali vladnega dovoljenja (ti so pogosto imenovani za ilegalne ali nedokumentirane migrante). Beseda ‘begunec’ opisuje tistega, ki beži pred vojno, preganjanjem ali naravnimi nesrečami. Po določilih mednarodnega prava ne more biti nihče poslan tja, kjer bi obstajala nevarnost, da ga preganjajo ali da mu nekdo povzroči resno škodo. Te osebe lahko zaprosijo za status azilantov – za zakonito dovoljenje, da ostanejo na nekem teritoriju kot begunci – kar za sabo potegne pravice in koristi. Proces pridobitve statusa je lahko dolg in zapleten. Vsak prosilec za azil ne bo priznan za begunca, vsak begunec pa je v osnovi prosilec za azil.« (Dostopno na: https://www.opensocietyfoundations.org/explainers/understanding-migration-and-asylum-european-union).
Vendar pa nedavne raziskave položaja beguncev opozarjajo na to, da sta statusa »begunec« in »migrant« pravzaprav medsebojno prehodna in povezana. Obstaja kompleksno razmerje med »prisilnimi« in »ekonomskimi« migracijami in vzvodi so pogosto prepleteni. Ravno tako najnovejše migracije čez Sredozemlje leta 2015 in 2016 niso predstavljale enotnega in koherentnega toka, ampak da so bili v njem različni posamezniki in družine z različnimi življenjskimi krivuljami in cilji, pri čemer Evropa ali celo Nemčija najprej sploh nista bili ciljni destinaciji.

Zakaj Mujo noče v raj?

Neka obskurna šala, ki sem jo slišala nedavno (je še iz časov socializma, a je bila aktualizirana v novem kontekstu), lahko zapopade prav to dimenzijo problema. Takole gre: Mujo umre v prometni nesreči na begunski poti čez »Balkan« in ko pride do svetega Petra, ga ta vpraša: Gdje ćeš, nesrećo, u raj ili u pakao? A Mujo pita: Dal’ može Njemačka?
Šalo je mogoče brati na dva načina (pri čemer puščam ob strani »pokristjanjenje« Muja v sami dikciji šale). Eden je tisti, pri katerem se zdi, da šala rasistično obarvano inputira v Mujo preračunljivost, ki jo menda premorejo današnji begunci, ki niso hoteli ostati v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Sloveniji ali na Madžarskem, ampak se selijo v Nemčijo, kjer bodo imeli največje privilegije socialne države. Reakcija številnih državljanov tistih delov Evrope, ki nimajo nemškega življenjskega standarda, je bil namreč dvom v »resničnost« begunske stiske, v nujo odhoda iz okolja, kjer so živeli, in ustvarjanje podobe premetenega in zmuzljivega migranta Muje, ki gre kalkulabilno živeti svoje življenje v državo z najvišjim standardom na svetu. (Dejstvo, da se številni mladi prebivalci manj bogatih držav Evrope selijo v bogatejše dele iz istega razloga, je uokvirjeno povsem drugače.) To, da Mujo noče denimo v raj, ampak bi šel raje v Nemčijo, res kaže na premetenost tega balkanskega Šlemila. A v kakšnem smislu? Zakaj vendar Mujo ne bi raje v raj, kjer se cedita med in mleko, kot pa v Nemčijo, kjer bo gotovo moral nekaj delati?
Veliko beguncev, ki so jih novinarji ob »begunski« krizi vprašali, zakaj hočejo prav v Nemčijo, ni izpostavilo tamkajšnjega življenjskega standarda, ampak pomen »statusa«, ki ga bodo s tem dobili, namreč statusa »človeka« z nemškim bivalnim dokumentom ali morda tudi potnim listom. Dostojanstvenega življenja, saj je Nemčija, ne nazadnje, država, ki ima v preambuli ustave zagotovljeno varovanje človeškega dostojanstva. Mujo namreč dobro ve, da biti rezident Nemčije pomeni pridobitev »političnega okvira«, ki je okvir za varno in dobro življenje – in to, da ga (ali ga še do nedavnega ne bi) nihče ne bo preganjal zaradi tega, ker mu je ime »Mujo«. Dobro ve, da hoče v državo, kjer mu bo zagotovljen status, ki mu ga ne bo mogel nihče odvzeti. Razlika med golim človeškim bitjem »Mujo« in nemškim rezidentom »Mujo« (tudi če nima nemškega potnega lista) je torej razlika od zemlje do neba.
Mujova logika jasno kaže na problematično pozicijo tistih (poleg neoliberalcev so to najpogosteje levičarji), ki menijo, da je države treba ukinjati, namesto da bi jih ustvarjali in poskrbeli, da izpolnjujejo svojo funkcijo v skladu s smislom države kot politične skupnosti ljudi, ki naj omogoča dobro (in ne »zgolj«) življenje: država je lahko za pretok kapitala, informacij in za elite v globalni ekonomiji odvečna, za begunca pa lahko pomeni »vse«. Pripoveduje nam tudi o najbolj političnem sklepu Starih, da sreče ni mogoče doseči individualno in neodvisno od katere koli politične skupnosti, da ni zadovoljstvo, ki ga dosežemo v nekem zasebnem onostranstvu, ampak da je možna samo v okoliščinah dobre, demokratične politične skupnosti.
V takšno skupnost si begunci želijo vstopiti in današnja Nemčija, kar koli že si mislimo o njeni evropski politiki, reprezentira takšno skupnost, ki je zgrajena na ruševinah nacistične dediščine. Paradoks in druga plat dediščine Evrope pa je, da predstavniki nacije, ki je kot nacionalna nastala zaradi izkušnje begunstva in eksterminacije (Izrael), dokazujejo resničnost misli, ki jo je izrekla Hannah Arendt, da namreč humanost razžaljenih in ponižanih »ni nikdar preživela ure osvoboditve več kot za minuto. To ne pomeni, da ni pomembna, saj dejansko povzroči, da je žalitev in ponižanje mogoče zdržati. Toda v političnih kategorijah je absolutno irelevantna.« (Men in Dark Times, San Diego, New York, London, 1968, str. 16-17)
Morda lahko zaradi tega gremo še za korak dalje in rečemo, da ravno tisti, ki ne bežijo pred neposredno vojno in ne rešujejo golega življenja pred nasiljem v neposrednem smislu, ampak bežijo pred redukcijo na gola človeška bitja v ekonomskem smislu (kot redukcijo na bitja, ki imajo minimalne ali pa celo nobenih potreb, še posebej pa ne nobenih človeških – političnih – kapacitet), morda še bolj reprezentirajo globalno politično zahtevo po enakosti in pravičnosti – in torej zahtevo po ukinitvi obstoječe globalne forme vladavine. Ta vladavina pa ni problematična v tem, da predstavlja sistem različnih »nacionalnih« držav z različnimi političnimi ureditvami, ki imajo meje, ampak ravno v tem, da vse glavne funkcije države, ki jih ta vsebuje v svoji ideji – denimo to, da zamejuje neomejen pohlep in ustvarja prostor pravic/pravičnosti in svobode (kot predlaga Hegel v Očrtu filozofije pravice, §30, §257, § 258, §259) – ravno ukinja: in to »ne samo« izven »zahodnega sveta«, kot je bilo običajno v času imperializma, ampak vsepovsod, »tam« in »tu«. O tem ukinjanju ne pričajo samo neoliberalni »zakoni« ekonomskega bogatenja, ki vse bolj težijo k temu, da so tudi vse večji deli prebivalstva razvitejših držav reducirani na golo življenje, ampak tudi vse bolj birokratski ukrepi vlad, ki posegajo v elementarne principe demokracije in vpeljujejo načine sprejemanja odločitev, ki obetajo vse večjo odvečnost naših političnih kapacitet. Načini uvajanja ukrepov v zvezi z »obvladovanjem migracijskih tokov« v številnih državah Evrope, trenutno zaostrovanje azilnih zakonodaj in postavljanje žičnate ograje, v katere smo (bili in še vedno smo) kot politično odgovorni hočeš nočeš vpleteni tudi državljani Slovenije, so znak dejstva, da se tukaj in zdaj, v državah, ki naj bi jih ščitile, odpovedujemo idealom enakosti in svobode. Sindrom organizirane nedolžnosti pa je ravno v odpovedi državljanskim in s tem političnim kapacitetam, saj smo ravno državljani in tisti z državljanskim statusom v poziciji politične odgovornosti z ozirom na tiste, ki državljanstva nimajo, ali jim je bilo odvzeto (takšen primer v Sloveniji so bili izbrisani). Nevarnost odvzema državljanstva kot okvira za politično življenje zato že zdavnaj več ne zadeva samo tistih, ki jih več ne ščiti nobena država, torej beguncev, ampak tudi (ali pa celo predvsem?) tiste, ki živimo v državah, ki nas (vsaj še do neke mere) ščitijo. Večja bo naša nesposobnost, da begunce obravnavamo kot pravne osebe, bolj ko se »širi arbitrarna vladavina po volji policije, težje se države upirajo skušnjavi, da bi vsem državljanom odvzele pravni položaj in jim vladale z vsemogočno policijo« (Izvori totalitarizma, Ljubljana, 2003, str. 370).

Besedilo je predelana in skrajšana verzija angleškega teksta, ki je bil predstavljen v elektronski publikaciji Mirovnega inštituta Razor wired. Reflections on Migrant Movements through Slovenia in 2015.