Neizmeren občutek sramu je legel na duše vseh proletarcev, pardon, svetovljanov te dežele. Potem ko je kandidat podobne baže na nedavnih predsedniških volitvah zapeljal več kot dva odstotka volivcev, so se vrata hrama demokracije odprla skrajnemu desničarju in njegovi druščini. Kaj pomaga, da so prag presegli komaj za stotino glasov. Nesreča je tu. Kako se je v našem razsvetljenem obnebju to moglo zgoditi, odmeva iz grl dežurnih in priložnostnih dušebrižnikov. Pogumnejši med njimi s prstom kažejo na prirojene šovinistične gene navadnega Slovenke in Slovenca, ki se skrivajo za navidezno neškodljivo podobo pohlevnega kranjskega Janeza. Pri čemer je nadloga na Kranjskem sicer dobila najmanj glasov. Drugi so do podalpskega občestva prizanesljivejši in mu očitajo zgolj zavedenost. Dam jim prav, res je neumno nasesti na nekaj plakatov z imenom in doprsno sličico možakarja v poznih zrelih let in na obete o metanju bančnikov z nebotičnika. Zaskrbljeni dušebrižniki pa se verjetno brez izjeme strinjajo, da je pred Slovenkami in Slovenci še dolga pot mukotrpne (pre)vzgoje. In to je poglavitno, bi rekel butalski župan.
Meni pa, kot naravno hudobnemu človeku, nagnjenemu k neodgovornemu zaničevanju šomoštrskih naporov svetilnikov našega ljudstva, gre po glavi misel, da je vsej tej gruči potrtih in osramočenih v korist še neka druga lastnost slovenske srenje. Njen spomin zlate ribice, namreč. Ko bi ga ne bilo, bi morda kdo pomislil, da je bil naddesničar iz leta Gospodovega 2018 vzgojen, in to zelo uspešno, v laboratoriju domala istih svetovljanov ali vsaj njihovih političnih somišljenikov, ki zdaj mahajo z njim kot s strašilom. Če smo natančni, so ga ravno za strašilo tudi vzgojili. Le da je moral najprej opraviti še nekatere osnovnejše naloge. Bili so pač drugi časi, ki jih je mlajšemu sodobniku praktično nemogoče predočiti. Preživeli so zgolj v nekaterih reliktih. Nanje lahko morda naletite, če kdaj prisluhnete pomenkom naključnih sopotnikov na vlaku, če vam je sreča toliko nenaklonjena, da morate uporabljati usluge Slovenskih železnic. A če imate v tej nesreči srečo, vas lahko kakšna druščina postarnih gospodov za hip prestavi v začetek devetdesetih. Ko je bila komaj dobro pregnana nekdanja ljudska armada in je bil ponos na novorojeno državo še v cvetju. Z njim pa zavest, da je bil njen nastanek v prvi vrsti ločitev od južnih pokrajin nekdanje matice. Prav zares je grozilo, da se bo ves ta ponos prelil v volilno podporo strankam, ki so za ločitev najbolj stiskale pesti. Zato so bili potrebni laboratorij, vzgoja in naddesničar. O katerem sicer nismo vedeli praktično ničesar, razen tega, da se je menda precej izkazal pri obrambi domovine. Umazane podrobnosti so prišle na dan pozneje, a kaj bi tisto. Pomembno je bilo, da si je možakar upal povedati, kar so drugi mislili. Da se je junaško zaganjal v »južnjake«, ko se je večini sodržavljank in sodržavljanov to zdelo kul.
Projekt je v celoti uspel. Množice klenih, konservativnih Slovenk in Slovencev (domnevam, da je bilo Slovencev več) so namesto za mlačne krščanske demokrate ali Ljudsko stranko glasovale za velepogumnega naddesničarja iz laboratorija. Predvsem na Kranjskem, povsem drugače kot pozneje. A ko je bil s četico enajstih somišljenikov enkrat izvoljen v državni zbor, je na presenečenje volivcev, še bolj pa glavnine svojih poslancev, ki so naivno mislili, da se bodo šli pravi slovenski nacionalizem v duhu leta 1991, oznanil, da bo kot vodja križarske vojne proti jugu za predsednika vlade podprl donedavnega člana in predsednika jugoslovanskega predsedstva. Od šoka je hipoma dezertiralo osem njegovih vojakinj in vojakov, a ostalo mu jih je ravno dovolj, da je bil naslednjih osem let odločilni oproda predsednika vlade, ki se je štel za voditelja naprednega dela Slovencev.
Nadaljevanje zgodbe ni več presenetljivo. Na neki točki pozimi leta 1997 je kazalo, da se bo nadnaprednjak naddesničarju, ki je vmes sicer ugotovil, da glavni vir zla na Slovenskem ni jugovzhod, marveč rimska volkulja z jugozahoda, oddolžil celo tako, da bo njegovo življenjsko sopotnico postavil za prvo policistko v državi. Iz načrta nazadnje ni bilo nič, ker bi lahko odpadla koristna naddesničarjeva vloga strašila. Na krilih novih metamorfoz je potem leta 2007 pomagal zajeziti nevarnost, da bi napredna Slovenija dobila desnega predsednika v podobi Lojzeta Peterleta. Tokrat je za njim ponorel vzhod in ponekod tam se je krepko zavihtel na prvo mesto z več kot tridesetimi odstotki glasov. V drugem krogu so skoraj vsi njegovi volivci svoj glas oddali razsvetljenemu naddemokratu, ki je postal predsednik. Ker sta očitno oba črpala iz iste »naprednjaške« mlake, ni bilo zares nenavadno, ko se je naddesničar na naslednjih predsedniških volitvah skrivnostno odrekel kandidaturi. Da ne bi ogrožal zmage resnega demokrata.
Letos se je krog sklenil. Naddesničar se je vrnil v vlogi bavbava, ki ima predvsem eno nalogo. Omogoča svarjenje na oblast prilepljenih, kako potrebno je pravzaprav njihovo vladanje, če nočemo zdrsniti v šovinistično močvirje.