Kako odcepiti produktivno asociacijo od neproduktivne? Zadruga.

 »Tukaj stoji največji izziv politične intervencije, s katerim je bil kadarkoli soočen pravnik ali državnik. Človeška institucija, ki producira in razporeja bogastvo, je asociacija delavcev, managerjev, tehnikov in direktorjev in ni prepoznana s strani zakona. Institucija, ki jo zakon prepozna – asociacija delničarjev, upnikov in direktorjev – je nezmožna produkcije, od nje pa zakon ne pričakuje te vloge. Zakon potrebujemo na strani produktivne asociacije, nesmiselni privilegij pa moramo odstraniti od imaginarnega.« Eustace Percy (1944)

Kako odstraniti nesmiselni privilegij od imaginarnega? Percy odgovor poiskal v emancipaciji delavca v zadrugi. S člankom se ustavljam na razpotju dobro uhojene poti moderne korporacije, ki ohranja ustaljeno disociacijo prisotnega subjekta iz položaja odločanja. Razpotje se na drugi strani odcepi v stezico demokratičnega podjetja, zadruge, ki ostaja zapostavljena. Zanima me upravičenost monopola moderne korporacije nad formo ekonomske produkcije in potencial zadruge kot alternative. Kakšna je relativna etična vrednost obeh form produkcije? Kako se primerjata po kriteriju ekonomske racionalnosti?
Preden zletim k iskanjem odgovor na zgornji vprašanji, morda še nekaj besed o različnih oblikah zadrug. Zadruga ni nujno samo forma produkcije, opravlja namreč številne druge ekonomske vloge. Prve so zadruge uporabnikov. To je zadruga, katere storitev oziroma dobrino uporabljajo njeni člani. Primer so potrošniške zadruge, kjer se potrošniki povežejo v institucijo, ki zaradi količinskega odkupa dosega nižje stroške dobrin in storitev. Zgodba uspeha se odvija v Italiji, kjer COOP povezuje skoraj osem milijonov članov v 1500 trgovinah. Drugi primer zadrug uporabnikov so stanovanjske zadruge, kjer člani združijo svoja sredstva z namenom, da skupaj dostopajo do cenejših posojil, s katerimi kupijo stanovanjske komplekse. Posojilo odplačujejo z najemninami, ki so do 30% nižje od najemnin v klasičnih stanovanjih. Odlična praksa stanovanjskega zadružništva je v Švici, kjer člani stanovanjskih zadrug plačujejo do 30 % cenejše najemnine, do danes pa izmed vseh 130 stanovanjskih zadrug ni bankrotirala niti ena. (Na tem mestu je pomembno razumeti zmožnost nižje cene. Najemnine so za člane manjše za znesek nepotrebnega stroška, ki se v obliki profita izplačuje odsotnemu lastniku stanovanja.) V Sloveniji je bila pred kratkim ustanovljena stanovanjska zadruga Zadrugator. Doma smo sicer najbolj izpostavljeni drugi formi zadruge – kmetijskim zadrugam. Kmetje se v kmetijsko zadrugo združujejo z namenom skupne uporabe strojev in zemlje, s čimer dosežejo prednosti ekonomije obsega – nižajo si povprečne stroške produkcije. Kmetijske zadruge spadajo pod t.i. zadruge proizvajalcev. Zadnja oblika zadrug so delavske zadruge, o katerih teče beseda v tem prispevku. V delavski zadrugi so vsi delavci-člani solastniki produkcijskih sredstev (poleg delavcev so zaradi težkega dostopa do kapitala lastniki včasih tudi odsotni investitorji, ki si lastijo delnico brez odločitvenih pravic), hkrati pa demokratično določajo management, upravni odbor in direktorja delavske zadruge. Drugi prizor: delavska zadruga je podjetje.

Etika

Podjetje so legalni in socialni odnosi delavcev v proizvodnji, storitvenih delavcev, managementa, inženirjev, ekonomistov, lastnikov kapitala in ostalih bolj ali manj produktivnih subjektov. Delavec je vsak, ki z uporabo delovnih sredstev (stroji, orodja, računalnik ipd.) preoblikuje predmete dela (surovine, polproizvode, informacije ipd.) v končne proizvode. Vsak člen v verigi – od fizične produkcije za proizvodnim trakom do analize trga za prodajo – nosi produkcijsko vlogo delavca. Delavci so seveda emancipirani različno, v moderni korporaciji hierarhično glede na možnost doprinosa k interesu lastnikov, v zadrugi hierarhično glede na preference delavcev. Lastnik produkcijskih sredstev je subjekt, ki financira delovna sredstva in predmete dela. Njegov poglavitni interes je maksimizacija svojega dohodka. V korporaciji je njegov dohodek profit, torej je njegov poglavitni interes maksimizacija sedanje tržne vrednosti korporacije. Razmerja med delavci in lastniki so v podjetju urejena s pravico odločanja o produkciji in s pravico do samega produkta podjetja. Zadruga in moderna korporacija ti pravici določata različno. Obe je mogoče etično ovrednotiti.
V obravnavi razmerja med delavci in lastniki se nujno pojavi vprašanje oblasti, ki ga lahko razumemo z analogijo politične vladavine. Timokracija deluje po načelu ena denarna enota-en glas. Predstavniška timokracija na položaje odločanja postavlja zastopnike lastnikov premoženja, ki v njihovem interesu zasledujejo določeno politiko. Demokracija zahteva območje direktnega vpliva na odločanje posameznikov, ki so subjekti odločitev. Vsak posameznik ima po principih demokracije enakovredno težo v določanju politike. Demokracija sloni na načelu ena glava en glas. V podjetju so delavci subjekti odločitev podjetja, zato demokratičen princip zahteva njihovo participacijo v odločanju.
Kot sem že omenil v uvodu, so v korporaciji delavci prisotni subjekti, vendar so hkrati pasivni subjekti politike podjetja, ki je v skladu z interesi lastnikov kapitala. Delavec k lastniku veže podpis najemne pogodbe dela. Zaradi nepredvidljivosti dogajanja v podjetju je pogodba na več koncih odprta. Nepopolno definirana pogodba je situirana v negotovost prihodnosti; zato dopušča prostor avtoriteti, ki je v moderni korporaciji vzpostavljena s strani in v interes lastnikov kapitala. V moderni korporaciji pravico (vsaj posrednega) odločanja uživa tisti, ki si jo lahko kupi ne glede na to, ali je sam subjekt delovanja podjetja ali ne. Moderna korporacija je zgrajena na načelih predstavniške timokracije.
Zadruga ne zaposluje delavcev, temveč sprejema enakopravne člane zadruge, ki v lastnem interesu soodločajo o politiki podjetja. Zadruga deluje s primarnih namenom maksimizacije interesa prisotnih subjektov (visoke plače, dobri delavni pogoji, varnost zaposlitve) in ne interesa odsotnih subjektov (maksimizacija profita). Ne glede na to, ali člani volijo svoje predstavnike ali pa v določenih primerih o zadevah neposredno odločajo v občnem zboru, je zadruga zasnovana na demokratičnih temeljih. Odločitveni mehanizmi so strukturirani tako, da je ljudem zagotovljena njihova naravna in neodtujljiva pravica do samoodločanja. Participacija prisotnega subjekta v upravljanju je prvo etično načelo zadružništva.
Drugo načelo se nasloni na temeljni mit, ki združuje lastništvo produkcijskih faktorjev s pravico do celotnega produkta. V podjetju pravico do produkta podarja pogodba med najemnikom in najetim. Ustaljena praksa v korporaciji je najem delavcev s strani lastnikov produkcijskih faktorjev, ki zato uživajo sadove produkcije. Pravica do produkta je torej stvar pogodbe in ne sledi logično iz lastništva produkcijskih faktorjev. To nas postavi pred naslednje vprašanje. Kdo je, ne glede na ustaljeno prakso, upravičen do končnega produkta? V iskanju odgovora mi bo pomagala delovna teorija lastnine.  
Delovna teorija lastnine ni delovna teorija vrednosti. Karl Marx govori o zavestno usmerjeni in namenski človeški dejavnosti kot edini odgovorni za vrednost produkta. Marx sicer ni uporabil termina »odgovornost«. Izpostavil je delavce kot produktivne subjekte, proizvodne dejavnike pa kot sredstvo produktivnosti. Marx je tako utemeljil teorijo vrednosti, ki trdi, da je delo vir celotne vrednosti produkta. »Vrednost produkta dela delavcem.« Rikardianski socialisti pa so že pred Marxom prihajali do podobnih sloganov, vendar na osnovi delovne teorije lastnine. »Pravica delavcem do celotnega produkta!« Kot je že davno ugotavljal John Locke, je temelj apropriacije privatne lastnine delo. Humanistični vidik produkcije delo definira kot dejavnost posameznika, ki z uporabo produkcijskih dejavnikov nekaj proizvede. Zavestna dejavnost – in ne produkcijska sredstva – nosi odgovornost posledic te dejavnosti. Delavec na primer nosi polno odgovornost svojega dela v primeru, če v okviru svoje pogodbe naredi nekaj ilegalnega. Pravica do produkta (posledic dela) ne bi smela izginiti, ko delavec operira v okvirjih legalnega – v tem primeru produkt delavca nebi postal kar naenkrat upravičen kot sredstvo njegovega delodajalca. Delavec je tisti, ki ima naravno pravico do celotnega produkta, lastnik kapitala pa do poplačila njegovega doprinosa k produkciji s strani delavca. Rikardijanci so torej govorili o pravici do produkta in ne o produktivnem doprinosu dela. Vloga kapitalista ni negirana na način, kot jo negira Marx. Negirana je odgovornost in z njo pravica lastnika produkcijskih sredstev za apropriacijo produkta. Ni torej napadena produktivna funkcija kapitala v produkciji vrednosti, napadena je pravica lastnika kapitala do apropriacije celotnega produkta.
Zadruga in korporacija uporabljata dva različna vidika stroškov. Konceptualna delineacija omogoči razumevanje etične implikacije vsake izmed form podjetja v odnosu do pravice do produkta. Vsako podjetje, ki ni ujeto v centralnoplanskih mrežah, je tržno v tem smislu, da deluje z namenom prodaje produkta na trgu. Za preživetje potrebuje prihodke, ki pokrijejo stroške delovanja. Celotni prihodki podjetja so (prodani) produkt podjetja. V moderni korporaciji so celotni prihodki v lasti lastnikov, ki iz njih poplačajo stroške investicij, opreme, materiala in dela (plače delavcev). Presežek prihodkov glede na stroške je profit, ki je plačilo lastnikom produkcijskih sredstev. V korporaciji je delavec poplačan za svoje delo, vendar v okviru stroškov, kar ne zadosti principu de facto neprenosljivosti njegove odgovornosti za celoten produkt. Lastnik produkcijskih faktorjev legalno, a v luči delovne teorije lastnine ilegitimno apropriira celoten produkt delavca. Koncept stroškov v zadrugi se razlikuje v tem, da je plačilo lastnikom kapitala del stroškov – obveznost delavcev do kapitalistov za njihov produktivni doprinos v produkciji -, medtem ko so plače delavcev razlika med celotnimi prihodki in vsemi stroški. Zadruga gospodari s stroški z osnovnim namenom zasledovanja interesov članov zadruge in ne dohodkov lastnikov kapitala. Zadruga delavcu omogoča naravno pravico polne apropriacije, lastniku kapitala – najsibo to delavec ali odsoten lastnik – pa poplačilo stroškov najema kapitala. S tem je članom zagotovljena neodtujljiva pravica do produkta njihovega dela. To je drugo etično načelo zadružništva.
Kar dejansko je, ni vedno tisto, kar bi moralo biti. Pravica do odločanja o politiki podjetja in pravica do končnega produkta ostajata v rokah lastnikov produkcijskih sredstev, vseeno pa v tem primeru ustaljena praksa ni moralno upravičena. Demokratična osnova zadružništva uživa podporo posameznikov širokega političnega spektra. Karl Marx – in danes praktično celotna neomarksistična šola – je zadrugo prepoznal kot sprejemljiv način organizacije produkcije kolektivnega (produkt) s kolektivnim (produkcijska sredstva). Klasični liberalec John Stuart Mill je že v sredini 19. stoletja podprl idejo participacije delavcev kot nujno v napredku človeške civilizacije. Tudi konservativci so idealu demokratičnega upravljanja blizu. Na desnici je bila odmevna podpora Ronalda Reagana, ki je upravljanje zaposlenih (in hkrati njihovo lastništvo, tu se seveda odmakne od Marxa) prepoznal kot naslednji logični korak ekonomske organizacije. Krščanski socialisti so desetletja zagovarjali podobne ukrepe, med njimi znani španski duhovnik José María Arizmendiarrieta in še pred njim slovenski duhovnik Andrej Gosar. Etična principa demokracije in delovne teorije lastnine legitimirata zadrugo kot alternativno formo produkcije.

Učinkovitost

Zadruga je podjetje. Funkcija podjetja je učinkovita izraba produkcijskih dejavnikov v procesu produkcije. Učinkovitost je v ekonomiji maksima na podoben način kot je pravičnost maksima politične filozofije – vedno je bolje biti bolj učinkovit kot manj učinkovit, ceteris paribus. Koncept učinkovitosti, ki ga bom uporabil za vrednotenje zadruge proti korporaciji je relativna učinkovitost. Forma podjetja je bolj učinkovita, če za določen produkt uporabi manj sredstev, oziroma če z določenimi sredstvi proizvede več. V oceni učinkovitosti glavno vlogo igra struktura odnosov v podjetju, to so distribucija prihodkov podjetja, mehanizmi odločanja in pretok informacij. Mnogi ekonomisti so mnenja, da so zadruge neučinkovite.
Številni ekonomisti Nove Institucionalne Ekonomije (NIE) so med njimi. Trditev podprejo z dvema osrednjima argumentoma. Prvi je bil predstavljen v članku Produkcija, stroški informacij in ekonomska organizacija (1972) in predstavlja temeljno delo institucionalne teorije lastniških pravic. Avtorja Armen Alchian in Harold Demsetz ugotavljata, da vrednosti končnega proizvoda v ekipni produkciji ni mogoče zreducirati na produktivnost posameznega delavca. Podobno kot v simfoničnem orkestru harmonije zvoka ni mogoče reducirati na posamezen inštrument, iz polno naloženega tovornjaka ne moremo sklepati na število paketov, ki jih je naložil posamezni delavec. To odpira prostor okoriščanja delavcev na račun sodelavcev. Nadzor avtoritativne figure preprečuje oportunizem delavcev in zagotavlja učinkovitost proizvodnje. Alchian in Demsetz predlagata, da je rešitev problema v upravljavski (avtoritativni) pravici subjekta, ki je za učinkovit nadzor delavcev nagrajen s profitom podjetja, za neučinkovit nadzor pa kaznovan z izgubo. Tako legitimirata položaj moči lastnika produkcijskih sredstev, ki z nominalnim nadzorom – nagrajevanjem dejanske avtoritete v podjetju (t.j. managerjev) – zasledujejo politiko maksimizacije dobička.
Problem za Alchiana in Demsetza predstavljajo izkušnje. Pogosto se izkaže, da je zadruga bolj uspešna v motivaciji delavca kot klasično podjetje, pa čeprav tam nadzor delavcev ni vzpostavljen tako, da zasleduje interes lastnika podjetja. Empirično je bila ugotovljena korelacija med soudeležbo delavcev v profitih, udejstvovanjem v odločanjem o politiki podjetja in egalitarno distribucijo plač na eni strani ter produktivnostjo delavcev v podjetju na drugi. V Združenih državah Amerike je Program delavskega lastništva (angl. Employee Stock Ownership Programme) prevzelo že več kot 400.000 podjetij, ki zaposlujejo skoraj 20 milijonov ljudi. 70 % vseh dosega višjo produktivnost delavca od povprečja.  Najbolj razširjene zadruge v ZDA – lesarske zadruge (plywood cooperatives) – izenačujejo vrednost ure dela, hkrati pa spodbujajo, da vsi delavci delajo približno enako število ur. Egalitarnost se je izkazala za izreden motivator delavcev, predvsem zato, ker lesarske zadruge zaposlujejo zelo homogeno delavno silo in se zato ne soočajo s konfliktom interesov med člani. Nizke plačne razlike zaznamujejo tudi italijanske in španske zadruge, ki predstavljajo dva pomembna modela zadružništva. V Italiji so zadruge najbolj gosto poseljene v regiji Emilia Romagna, kjer zasedajo praktično polovico celotnega gospodarstva, hkrati pa prebivalcem nudijo življenjski standard, ki se nahaja v vrhu Evrope. Medtem ko so zadruge v Italiji bolj razdrobljene, v Baskiji kraljuje zadružna korporacija z imenom Mondragon, ki danes zaposluje več kot 80.000 članov in je ena izmed bolj uspešnih podjetij v Španiji. Delavci v obeh tipih zadrug v številnih raziskavah in intervjujih kažejo večje zanimanje za svoje delo, znajo bolje osmisliti svojo vlogo v podjetju in izkazujejo večjo pripadnost kolektivu.
Korelacija pa še ne implicira vzročnosti. V odgovor na empirične ugotovitve so se pojavile številne teorije, ki pojasnjujejo korelacijo med participacijo delavcev in njihovo produktivnostjo. Potrebno je poudariti, da samo lastništvo delavcev ni odgovor na pomisleke Alchiana in Demsetza. Oportun član zadruge je še vedno motiviran za okoriščanje na delu drugih v kolikor ceni svojo brezdelje višje, kot je njegov osebni doprinos k profitu celotne zadruge (in ta je lahko zanemarljiv). V literaturi je svoje mesto našla teorija organskega nadzora v demokratičnih podjetjih,  ki se vzpostavi spontano in deluje preko vzajemnega spremljanja med člani zadruge. Član A je motiviran za vzajemno spremljanje člana B, saj je dohodek člana A odvisen hkrati od lastnega truda in od truda člana B. Spontani nadzor kot alternativa nedemokratične hierarhije je pogosto citirana v odgovor na problem okoriščanja na delu drugih. Demokratično podjetje spodbuja tudi moralo delavcev (in tako njihovo motivacijo za delo), pretok informacij od spodaj navzgor (kar pogosto pripelje do tehničnih inovacij) in nižji pretok delavcev iz in v podjetje (kar omogoči akumulacijo znanja in veščin v obstoječih članih-delavcih). Vsi ti faktorji prispevajo k učinkovitosti delavcev v zadrugi.
Drugi osrednji argument za neučinkovitost zadruge tiči v vprašanju neučinkovitosti demokratičnega odločanja. Demokracija na delovnem mestu naj bi ustvarjala transakcijska trenja, ki s seboj prinesejo oportunitetne ali dejanske stroške. Nobelovec Oliver Williamson in kasneje Henry Hansmann sta pomembna akademika v obravnavi tega vprašanja. Transakcijski stroški, ki naj bi se pojavili v zadrugi in ne v moderni korporaciji, so stroški informiranja in komunikacije. Občni zbor zadruge sestavljajo vsi člani zadruge. Občni zbor glasuje o pomembnejših zadevah, ki zadevajo predvsem politiko delovanja zadruge. Organizacija sestankov občnega zbora, čas, investiran v komunikacijo in sredstva namenjena za pretok informacij predstavljajo neučinkovitost delovanja zadruge. Druga neučinkovitost demokracije ima izvor v stroških, ki se pojavijo zaradi heterogenosti interesov članov zadruge. Medtem ko v klasični korporaciji lastniki sledijo enotnemu interesu, zadrugo sestavljajo delavci različnih ozadij, poklicev, izobrazbe in starosti, ki svoje interese postavljajo nad interese drugih[1]. Tako nastopijo denimo stroški neodločenih izidov (predstavnik A na primer dobi 50 % glasov, predstavnik B prav tako) in cikličnih rezultatov (predstavnik A je boljši od B, predstavnik B je boljši kot C, predstavnik C pa je boljši od predstavnika A),[2] ki zahtevajo ponovno glasovanje ali usklajevanje interesov. To pa je spet produkcijsko potratna dejavnost. Zadnje: kolikor je večinsko mnenje občnega zbora zaradi kratkoročnih osebnih interesov na strani neučinkovitega ukrepa, to lahko dolgoročno škodi zadrugi. Vzemimo, da se odloča o investiciji, ki bi zadrugi začela prinašati korist čez nekaj let, ko večina članov že pričakuje upokojitev ali odhod iz zadruge. V tem primeru bodo namesto odloženih plač in investicije izglasovali, spet ob predpostavki egoističnih interesov, manj učinkovit ukrep.
Čeprav so argumenti na mestu, pa so se v praksi in tudi teoriji izkazali za rešljive. Občni zbor je pomemben organ, vendar se zadruga v day-to-day zadevah ne sme zanašati na glasovanje članov zadruge. Občni zbor glasuje enkrat ali dvakrat letno glede dolgoročne politike zadruge, za dnevno, tedensko in mesečno odločanje pa člani volijo upravni odbor in direktorja, ki se samostojno odločajo. Prenos informacij in komunikacija sta danes močno olajšani in ne predstavljata velikega transakcijskega bremena za podjetje. Stroški kolektivnih odločitev, ki so posledica heterogenosti interesov članov zadruge, predstavljajo trši oreh, ki pa je bil vseeno kar uspešno strt tako z argumenti kot v sami izkušnji. V odziv na pomislek, da je preferenčni profil članov potencialno cikličen, ali da je rezultat volitev neodločen, so ekonomisti strukturirali pravila odločanja, ki minimizirajo stroške demokracije. V sami konstitucijski zasnovi zadruge je možno oblikovati odločitveni proces višjega reda, kot je na primer naključna izbira med alternativami (A, B in C imajo v primeru ciklične izbire vsak 1/3 možnosti za uspeh), ali pa je veto pravica odločanja v primeru izenačenega rezultata podarjena predsedniku zadruge. Če je homogenost nujna za učinkovitost, zakaj je potem stvar naključja in ne pogoj pri samem strukturiranju zadruge? Poleg organizacije odločitvenih mehanizmov, je s statutom zadruge mogoče doseči večjo homogenost interesov. Zgleden primer tega so zgoraj omenjene strukturno določene nizke plačne razlike v zadrugah, ki v sami statutni zasnovi izničijo konflikt interesov med bolje in slabše kvalificiranimi delavci na v naprej določeno plačno razmerje med njimi.
Ekonomija kot družbena veda ostaja zvesta svoji usodi, usodi znanosti, v kateri je konsenz podrejen znanstveni skupnosti kot družbeni strukturi, kjer položaj moči določa položaj znanstvene avtoritete. Namesto, da bi paradigma naredila prostor empirično in teoretično primernejšim metodološkim okvirjem, Nova Institucionalna Ekonomija s statusom (sicer ‘olepšane’) neoklasične metode uživa avtoriteto. Res je, da pomisleki ekonomistov predstavljajo resno osnovo za razmislek o zadrugah. Pomembno je v zadrugi vzpostaviti notranje zakone, ki bi uspešno razreševali konflikte interesov, probleme funkcionalnega odločanja in egalitarno pa vendar motivacijsko plačno shemo. Vendar so to rešitve, ki funkcionirajo v teoriji in praksi, pa čeprav marginalizirani. Delno je morda prav ekonomska stroka tista, ki vpliva na politično in individualno akcijo v odnosu do zadrug. Ni pa edina. Okus zadruge nam je do velike mere zasmodila tudi zgodovinska izkušnja samoupravljanja.

Jugoslovanska zadružna partija

V pogovorih s Slovenci ugotavljam, da je razumevanje in (ne)odobravanje zadružništva dejansko razumevanje in (ne)odobravanje Jugoslovanske zadruge. Potrebno pa je biti previden pri zgodovinski ekstrapolaciji, da se ne ne ujamemo v zmoti napačnega posploševanja.
Model jugoslovanske zadruge je specifičen. V veliki meri je posledica balkanske želje neodvisnosti od zahodnega tržnega sistema in neodvisnosti od vzhodnega centralno planskega. Zadruga Jugoslavije je doživela evolucijo, ki jo običajno delijo na dva obdobja. V prvem se je zadružni model odmaknil od planskega SZ in kolektivno lastnino prepustil v upravljanje posamičnih zadrug. Decentralizacija moči je takrat dobro emancipirala delavca. Kolektivna lastnina je ostala problem. Spodnesla je motiv posameznika za skrb za plemenitenje zadruge in tako preživetje na dolgi rok. Investicije v rast, razvoj in zaposlovanje so bile nizke zatp, ker so si v določenih primerih oportuni člani zadrug raje izplačevali višje plače (don’t kill the messenger, na to so pokazale določene študije tujih akademskih obiskovalcev), namesto da bi več prihodkov zadrug namenili za prihodnje generacije. Zadruge so bile večkrat eksistenčno odvisne od centralnih injekcij. Drugo obdobje zadružništva v Jugoslaviji je obdobje Temeljne organizacije združenega dela (TOZD), ki je vstopila na sceno nekje v sredini sedemdesetih. Ustanavljati so se začele tehnokratske »dogovorne skupine«, ki so jih sestavljali strokovnjaki partije in predstavniki zadruge. Skupaj so določali smoter in politiko zadrug, kar se je izkazalo za precej problematično zaradi pogostega nerazumevanja specifičnih kontekstov posameznega podjetja s strani zunanjih ekspertov in zaradi običajnega konflikta interesov.
Čeprav je jugoslovanska zadruga bila zadruga, ni vsaka zadruga jugoslovanska zadruga. Preživela vrednost jugoslovanske zadruge je v tem, da nas opozori na dve veliki problematiki. Privatna lastnina delavcev-članov zadruge poveže dejanja s posledicami, najsibo pozitivnimi ali negativnimi. Delavec prevzame odgovornost zase in za svoja dejanja, za seboj pa ima vse preostale delavce s podobnimi interesi. Potrebno pa je tudi, da delavec ostane gospodar svojega delovnega mesta. Decentralizirano demokratično upravljanje omogoči, da zadruga zasleduje interes – tudi politični – svojih članov in ne neke višje politične agende.

Le vkup, le vkup

Zadruga na zadrugo …? Odprta ostajajo vprašanja v zvezi z zadružnim gospodarstvom – organizacijo na makroekonomskem nivoju. Kako zagotoviti tranzicijo v decentralizirano demokratično organizacijo gospodarstva? Si kaj takega sploh želimo? Je zadeva izvedljiva?
Na drugo vprašanje je odgovarjal Robert Dahl v svoji knjigi A Preface to Economic Democracy (1986), tretjega se je lotil Bruno Jossa v knjigi Producer Cooperatives as a New Mode of Production (2014). O teh morda naslednjič. Kaj pa tranzicija?
Eno je vprašanje financiranja, ki je morda zastavljeno bolj na institucionalnem nivoju. Zadruge imajo, zaradi omejenega razpoložljivega premoženja delavcev, velik problem akumulacije ustanovnega kapitala in tudi nadaljnjega financiranja investicij. Nevladne in vladne institucije bi morale zadrugo prepoznati kot zaželeno formo produkcije in ji kot taki omogočiti določene prednosti. Zanimiva je zamisel monetarne reforme na ravni EU, ki bi bankam za posojila zadrugam zaračunavala nižje ali celo negativne obrestne mere in tako pospešila vlaganje v ustanavljanje zadrug. Na državni ravni bi lahko država zadrugam priznala določene olajševalne okoliščine. Primer iz prakse so nižji davki na dobiček, iz katerega se financira delovanje zadruge. Če se za trenutek vrnem k Mondragonu, ki je zgledno zastavil funkcijo lastnih presežkov. Del letnega »članskega bonusa« – profita, ki se deli med člane – predstavlja obvezno posojilo vsakega člana nazaj Mondragonu, ki ga članu z obrestmi vrne v roku nekaj let. Na ta način Mondragon financira svoje dejavnosti brez finančnega posrednika, banke. Italijanska in španska zakonodaja priznavata velike davčne olajšave na profite, ki se investirajo nazaj v zadrugo. To je imelo v obeh državah močne pospeševalne učinke za zadruge.
Drugo je vprašanje mentalitete, ki je tako strukturno kot stvar posameznika. Večkrat slišimo, da delavci niso pripravljeni na participacijo in da ne znajo »participirati«. To je zelo resna kritika, ki drži vodo. Vendar zadeva na tem mestu ni rešena. Vprašanje je, ali so delavci proti vstaji v svoj interes zaradi njihove »naravne« nezmožnosti političnega in odgovornega ravnanja, ali jim je to pač priučeno?V knjigi Izobrazba v kapitalistični Ameriki: šolska reforma in protislovje ekonomskega življenja (1976) sta slavna neomarksistična teoretika Samuel Bowles in Herbert Gintis zastavila tezo, da je izobrazba tista, ki barvi naših ovratnikov privzgaja določeno vlogo, ki jo potem ponotranjimo in z njo vstopamo na trg dela. Izobrazba je danes organizirana na avtoritativnem pristopu. Njuejdževska scena je res podarila šolarju status nedotakljivega otroka, ni pa subverzivna do zastarele metode poučevanja, ki reže ustvarjalnost in participacijo. Šole nas še vedno zapirajo v kletko konkurence. Znanje se kvantificira, da omogoči relativno ovrednotenje. Če vržemo pogled čez mejo, proti Emilii Romagni in še dlje proti Baskiji, se lahko veliko naučimo o poudarku na alternativni filozofiji izobrazbe in njenih posledicah. Šole tam temeljijo na principih solidarnosti, odgovornega ravnanja, sodelovanja in samoiniciative. To sta regiji, ki lokalno in tudi globalno uživajo izredno visoke življenjske standarde. To sta tudi regiji, kjer je zadružno gospodarstvo ustaljena praksa.
Kako torej naprej? Levica je presenetljivo tiha v podpori zadrugam. Morda je tiha zato, ker levica v poskusu ekonomske osvoboditve deluje približno tako enotno, kot sem si zjutraj, s težko jebo v glavi, enoten z odločitvami prejšnjega večera. Kaj pa če ravno zadruga lahko poveže razpršeno in odsotno levico? Ji zagotovi potrebno in še kako ogroženo ekonomsko bazo? Prej ali slej si bomo primorani umazati kolena izven intelektualnega bubreka, vzeti v roke vrtnarske škarje, se ustaviti na razpotju in postriči nekaj rastja z zaraščene zadružne potke ter z njim pognojiti z odtujenim delom oskrbovane poti moderne korporacije. Morda je na mestu organizacija v zadružni zvezi, ki bi v različnih zadrugah na demokratični ravni znotraj (neizogibne) ekonomske aktivnosti povezovala posameznike različnih znanj in skupne politične agende? Le vkup!

---

Opombi:

[1] Predpostavko na tem mestu sprejmem zato, da trditve nasprotnikov zadrug vzamem v najmočnejši hipotezi. V kolikor članom zadruge priznamo dodatne altruistične vzgibe, kar se je dejansko občasno izkazalo v praksi, je usklajevanje heterogenih interesov lažje.

[2] To je klasičen primer problema demokratične izbire. Vzemimo, da od naslednjih razmerij med predstavniki dobi vsako po tri glasove: A>B>C, B>C>A in C>A>B. Člani zadruge torej preferirajo predstavnika A proti B, predstavnika B proti predstavniku C in predstavnika C proti predstavniku A. Ali krajše: A>B>C>A