Od Mostaganema do Almerije je manj kot 300 kilometrov razdalje. Med tema mestoma, alžirskim in španskim, ni nobenih letov, obstajajo pa morske, ilegalne povezave: številni improvizirani splavi ter čolni povezujejo južno in severno obalo morja. Tisoče Alžircev je že tvegalo in poizkusilo to, čemur se reče »Harga« (v lokalnem besedišču) oziroma »ilegalna migracija« (v uradni terminologiji). V osmem stoletju so muslimani oblegali jug Španije, torej Andaluzijo: Alžirci v 21. stoletju počnejo isto. Muslimani so to delali zaradi vojne, zaradi vere, Alžirci pa zaradi miru – da bi lahko tam živeli.
Že vrsto let poslušamo govore o ilegalni migraciji, o njej beremo članke v časnikih in gledamo podobe ter poročila na televiziji ali pa organiziramo debate in srečanja med uradniki. O migraciji govorimo v »politično korektnem jeziku«, s praznimi in plitkimi besedami, ne da bi presegli ohlapno govorico, ne da bi razumeli, kaj resnično poganja mladega človeka iz Magreba, da tvega in prečka Mediteran, dobro vedoč, da ga lahko plovba bodisi pripelje na cilj bodisi stane življenja. Pogosto se govori o tisočih mladih, ki se izkrcajo na severnih obalah Sredozemlja, a redkeje govorimo o tistih, ki umrejo na poti. Sredozemlje je že vrsto let veliko pokopališče pod milim nebom, kjer imajo mrtvi trupla, nimajo pa grobov. Imajo imena, nimajo pa pogrebov. Umreti na Mediteranu je isto kot umreti v vojni, ohranijo spomin nate, a ne poznajo tvojega obraza.
Februarja 2019 sem dobil klic z neke španske številke. Na drugi strani sem zaslišal glas N.-ja, prijatelja iz otroštva, inženirja elektronike, veselega, da je po petih urah morja dosegel Almerijo, po plovbi s čolnom, ki je skupaj z njim nosil še 16 ljudi, med drugim 14 let starega fanta, 19-letno dekle, par z 8-mesečnim otrokom in 65 let starega moškega. Kaj je gnalo 35-letnega inženirja, še mladega človeka, da je tvegal in sedel na improvizirano plovilo ter zapustil rodno zemljo?
Ko je imel 21 let, je N., tedaj še študent, igral v profesionalnem nogometnem klubu z vzhoda Alži rije. Po poškodbi gležnja ga je klub pustil, vodstvo ni hotelo plačati stroškov operacije, ki so znašali toliko kot letna plača njegovega očeta (navadnega uradnika v mestni hiši). Ko je po petih letih študija dobil diplomo, je opustil športne ambicije, in ker ni imel zagotovljenega delovnega mesta, je moral najprej opraviti leto in pol vojaške službe v vojašnici na skrajnem jugu države, kjer poleti temperatura doseže 48 stopinj. Ko se je vrnil v svoje mesto, je postavil nov rekord v številu neuspešnih razgovorov za službo (29 intervjujev). V državi, kjer je korupcija nacionalni šport, je za sveže diplomiranega mladeniča čudež, če dobi službo. N. je nanizal drobna sezonska dela, včasih je prodajal zelenjavo na zaprti tržnici, včasih pa sladoled pred marmornato mošejo. Pri 34 letih je še vedno živel s starši in petimi brati in sestrami, v trosobnem stanovanju in brez zasebnega življenja, ter se vsak dan soočal z družinskimi konflikti. Obupan je snel diplomo, ki je visela v okvirju pred njegovo sobo, in se odločil oditi v Evropo. »Zakaj?« »Ker ni več upanja v tem zakotju,« mi je odgovoril. Tisoči Alžircev pravijo enako: v Evropo gredo, ker tu ni več upanja. Kaj pomeni beseda »upanje«? Pomeni najti službo in nahraniti svojo družino. Težko jih je prepričati, da tudi sami Evropejci trpijo zaradi brezposelnosti. Od demokratizacije interneta, ki se je začela v dvatisočih, se pred mladimi severnoafričani in zlasti Alžirci vrstijo podobe Evrope, podobe premožnih dežel, podobe punc v mini krilih, z dolgimi nogami in velikim oprsjem; pa podobe lepe arhitekture, tovarn in novih avtomobilov; težko jih je torej prepričati, da v Evropi obstaja brezposelnost. Ali so mladi ilegalni migranti žrtve teh lažnih podob, ki prihajajo iz Evrope? Za pot do tja porabijo vse, kar imajo. Prečkati Mediteran je drago, treba je plačati tihotapcu, ne manj kot 3000 evrov na osebo. N. je zbral potrebno vsoto, si tu in tam sposodil denar, v Almeriji pa je obtičal, ni mogel iti ne naprej ne nazaj, saj ni imel urejenega statusa. Zato je na pločnikih prodajal cigarete in se izmikal pogledom policistov, hkrati pa se ni mogel vrniti domov, saj ne bi mogel odplačati dolgov. Ko se je N. odločil za migracijo, se je pognal proti morju, v neznano, tako kot njegovi predniki, ki jih je bilo vselej moč najti na Mediteranu, enkrat kot migrante, drugič kot pirate.
Nauk svetega Avguština
Sloviti teolog sveti Avguštin se je rodil in umrl v današnji Alžiriji, živel je v četrtem in petem stoletju. Bil je tudi filozof, znan zlasti po dveh knjigah: Izpovedih in Božji državi. Avguštin se je po študiju v Kartageni vrnil v rodno deželo; bil je obupan, ker si ni mogel zaslužiti kruha, in revščina ga je pognala proti Mediteranu. Izkrcal se je v Italiji, se ustalil v Rimu, nato v Milanu, s ciljem, da bi tam poučeval, še posebej pa kaj zaslužil; kasneje se je vrnil v severno Afriko, kjer je preživel ostanek življenja.
Kakšna je razlika med svetim Avguštinom s konca četrtega stoletja in N.-jem z začetka 21. stoletja? Oba sta izbrala Mediteran, da bi zapustila severno Afriko, oba sta šla v Evropo v upanju, da bosta izboljšala svoje vsakdanje življenje. Sveti Avguštin je bil prvi, ki nas je učil iskati boljše življenje na drugi strani Mediterana.
Dovolil si bom tudi omeniti, da je bil prvi »roman« v sodobni zgodovini napisan na Mediteranu. Cervantes je Don Kihota zasnoval na alžirskih obalah. Po zaslugi Mediterana smo bili priča nastanku novega literarnega žanra.
Konec 16. stoletja se je Cervantes v Neaplju vkrcal na ladjo za Španijo. Ladjo so napadli pirati in ga zaprli v Alžiru, v neko jamo nad mestom, ki še danes nosi njegovo ime, iz votline pa je lahko videl le morje. Pisec prvega romana v sodobni zgodovini je bil suženj v Alžiru. Tam je prebil pet let, z okna je lahko gledal le na Mediteran, in tako je začel snovati dogajanje svojega Don Kihota. Kasneje je bil osvobojen, skupaj s še 500 drugimi zaporniki. Vrnil se je v Španijo in začel pisati roman, ki je ovekovečil njega in njegovo nesrečno potovanje po Mediteranu. Če je to morje dalo zgodovinski roman, je po drugi strani dalo drame in nesreče. Tisti, ki živijo ob vodah, vedo, da jih lahko doleti nesreča v kateremkoli trenutku. To so izkusili Alžirci. Kdor se potepa po Alžiru, Oranu ali Anabi, bo zanesljivo opazil eno stvar: vsa okna so prekrita z rešetkami, saj se ljudje ob morju, tisti, ki živijo nasproti Mediterana, bojijo, da se jim ne bo kaj zgodilo, bojijo se napadalcev, počepajo za svojimi zamreženimi okni, kajti ne zaupajo tistim, ki prihajajo po morju. Mediteran umetnosti in kulture je tudi zastrašujoč. Kajti Mediteran Aleksandrije in Aleksandra Velikega, Aristotela in antične G rčije, Mediteran počitnic in križarjenja, Pedra Almodovarja in Youssefa Chanina, je vedno zavajal svoje občudovalce.
Ko sem opravil s svojim bivanjem v Alžiriji, sem se na poti v Ljubljano spraševal, kakšna je razlika med kakšnim mediteranskim mestom in slovensko prestolnico. Najprej: sonce. V Alžiru je sonce sopotnik, je vseprisotno. Ko je vreme slabo ali ko je hladno, vedno upaš, da bo naslednji dan posijalo sonce. Zaradi sonca ljudje včasih znorijo. Iz slavnega romana Tujec se spomnimo, da Meursault na mediteranski plaži ubije nekega Arabca. Kasneje, na sodišču, takole upraviči svoje dejanje: »Ker me je ožgalo.« (namreč sonce). Sonce nas lahko spremeni v morilce. Albert Camus svojega slovitega romana ne bi mogel napisati drugje kot na obalah Mediterana. Ne moremo si zamisliti Slovenca, ki bi zakrivil nek zločin in v zagovor rekel: »Zaradi sonca!« Ljubljansko sonce je hladno kot pivo, ki ga ljudje srkajo na stopnicah ob Ljubljanici. V Ljubljani je sonce oddaljeni ljubimec, lahko bi rekli naveličani fant, ki se nenadno prikaže in izgine. Ljubljančank ne moti, ko se zjutraj zbudijo in ne vidijo niti enega sončnega žarka, jih pa ujezi spoznanje, da ne bodo imele zagorelih teles, kot jih imajo Italijanke.
Ljudi v Ljubljani obseda šport, na kolesu ali peš, in podnebje jim pomaga; prebivalce Alžira pa manj, kajti sonce jih ovira. Alžirke so ponosne na svoje obline, Ljubljančanke pa večinoma hočejo spominjati na fotošopirana dekleta iz modnih revij. Razliko med mediteranskim in nemediteranskim mestom lahko vidimo tudi v trendih oblačenja in v odnosu ženske do lastne podobe. Alžir je mesto iz romana, Ljubljana iz poezije. Duh Franceta Prešerna jo nadzoruje kakor orožnik nadzoruje mejo, njegov kip se dviguje v centru prestolnice kot napet penis, Julija nad njim pa ga varuje, saj je Ljubljana mesto žensk, Ljubljanica je ženskega spola, to mesto pa ni nič brez svoje reke. Po drugi strani pa je Alžir mesto moškega spola, zgradili so ga možje, možje ga v teh nedavnih letih tudi zapuščajo in se odpravljajo proti italijanskim in španskim obalam.
V Ljubljani je vsakdo svoboden, v Alžiru je vsakdo odvisen od drugega. V osnovni šoli učijo učence lažnih idej in izkrivljene podobe resničnega življenja. Rečejo, na primer, da je »jedro« družbe družina, ne pa Posameznik. V alžirski družbi, ki je še vedno konservativna, posameznik glede na kolektiv ne šteje nič. Od njega se pričakuje, da bo sledil in ubogal izbire »drugih«. Sam zase je Alžirec brez teže. Njegovo mnenje ne bo nikoli sprejeto. V očeh svojih sorojakov ima obstoj le, kolikor se integrira v »skupino«. Družbeni totalitarizem.
Alžir izvaža kuskus v Ljubljano, Ljubljana pa mu pošilja Gorenjeve hladilnike; Alžir, mesto ilegalnih migracij, Ljubljana, mesto stabilnosti.
Film ilegalne migracije
V imenu ilegalnih migrantov pogosto govorijo »drugi«. Vzamejo jim besedo. Razširila se je ideja, ki pravi, da so ilegalci večinoma »izgubljeni mladi«, da so »brez prihodnosti« in »neuki«. Voditelji severnoafriških držav v uradnih krogih težko priznajo, da so med migranti zdravniki, inženirji, družinski očetje, študenti, ljudje, ki so pred tem zasedali precej visoke položaje v svojih državah. Ampak v zadnjih letih so se stvari spremenile, migranti se pogovarjajo med seboj, zdaj so tu youtube kanali, računi na družbenih omrežjih, kjer govorijo o svojih zgodbah, razkrijejo svojo identiteto, pripovedujejo, zakaj so zapustili svojo rodno zemljo in kaj so našli (ali ne) v obljubljenem evropskem Eldoradu. Zdaj ne more nihče umazati podobe ilegalcev, vedo, kako naj izrazijo sebe in odvrnejo laži, ki krožijo naokrog.
Ko se ilegalec izkrca na španski ali italijanski obali, ne bo najprej iskal zatočišča, hrane, dela ali statusa, najprej bo pograbil telefon, iPhone ali Samsung, in napravil svoj prvi amaterski filmček, nato pa ga bo objavil na družbenih omrežjih. Film – pričevanje. Številni ilegalci so v teh zadnjih letih postali influencerji na družbenih omrežjih, v svojih videih govorijo o svojem trpljenju, o tem, kako jim je uspelo osvojiti evropsko zemljo, govorijo nam o »drugi podobi« stare celine, ki so jo našli, o policijskih pridržanjih in uspešnem odhodu iz zbirnih centrov. Vse razlagajo na način, ob katerem pomislim: zakaj ne bi organizirali filmskega festivala o ilegalnih migracijah? Njihovi videi so perfektno posneti in montirani, gleda jih na tisoče mladih Alžircev, Maročanov ali Tunizijcev, ki prav tako sanjajo o tem, da bi se podali na mediteransko pot.
Ko sem vprašal prijatelja N.-ja: »Zakaj nisi posnel videa o svoji plovbi?«, mi je odgovoril: »Raje pišem.« Razmišlja o knjigi, ki bi govorila njegovih dveh dneh na morju. Motor njihovega čolna se je pokvaril, lahko bi jih doletela poguba, a jih je potniška ladja rešila in jih žive in zdrave pripeljala do zbirnega centra.
N. je prečkal morje in nevede sledil poti svojih prednikov, piratov. Včasih so severnoafriški pirati osvajali lastnino drugih, danes moderni pirati osvajajo lastno pravico do dostojnega življenja, ilegalci so prav tako pirati, vendar pacifistični pirati.
Prevod: Aljoša Kravanja