Pojdimo petnajst let nazaj v Dortmund. Smo v stekleni, sterilni športni dvorani. V njej je osem miz in prav toliko šahovnic. Za vsako sedita dva možaka sredi tridesetih, oblečena v siv ali rjav površnik, in izmenično prestavljata figure. Ko šahist naredi nepričakovano potezo, si nasprotnik popravi uro: vidno znamenje šoka. Ob šahovnicah so tablice z imeni tekmecev. Če se priimek konča na -ov, je šahist Rus ali Bolgar; če se konča na -čuk, je Ukrajinec; če se konča na -an, je Armenijec; če se konča na karkoli drugega, je iz zahodne Evrope in bo torej izgubil turnir. Osamljeni gledalec zakašlja.
Vrnimo se v sedanjost. Pojdimo na youtube in vtipkajmo »playing chess«. Eden prvih zadetkov je posnetek Alexandre Botez, dvajsetnekajletne mojstrice, ki v tesni beli oblekici obišče Union Square Park – klasično bojišče amaterskega šaha – in izzove lokalne igralce, stare mačke, vajene, da si poleg potez izmenjujejo zbadljivke. Alexandra jih prekaša v zafrkanciji. Potepta jih za šahovnico. Ob njej mrgoli spremstvo youtube zvezdnikov; v ozadju vidimo starejše igralce: taksiste, vagabunde, lokalne legende, osuple nad vdorom petk in HD kamer v svet šaha.
Šah se je spremenil. Ni več stvar piflarjev. Šahira ne le Alexandra Botez, temveč cela vrsta drugih spletnih zvezdnikov, kot sta Pokimane in MrBeast – ter Rainn Wilson, Dwight iz Pisarne. V porastu so youtube kanali, ki učijo šah, in twitter računi, posvečeni šahovskim memom. In obratno: nekateri velemojstri, torej tisti pravi, profesionalni šahisti, tudi sami postajajo internetne zvezde. Hikaru Nakamura, najvišje rangirani igralec hitrega šaha na svetu, nastopa kot twitch streamer. To pomeni, da na aplikaciji twitch, sicer posvečeni videoigram, Nakamura v živo igra šah, rešuje šahovske probleme, (pikro) komentira igre drugih šahistov in poučuje spletne zvezdnike. Kamero ima vklopljeno, opazujemo lahko njegov srd ob porazu in ponos ob zmagi (tudi ko zmelje amaterja). Na aplikaciji je do sedem ur dnevno, njegove prenose pa (istočasno) spremlja do dvajset tisoč gledalcev. Pred petnajstimi leti je bil Nakamura čudežni deček. Bil je eden od skrajno talentiranih najstnikov (skupaj s Carlsenom in Karjakinom), ki so si izborili pravico do nastopa v dvoranah Dortmunda in drugih svetiščih profesionalnega šaha. Danes se še vedno udeleži kakšnega vrhunskega turnirja: toda v prvi vrsti je streamer, zabavljač.
Kdaj je šah postal kul? Trend ni povsem nov. Magnus Carlsen, svetovni prvak, je že pred leti skupaj z Liv Tyler posnel serijo reklam za kolekcijo oblačil. Bolj kot šahist je videti kot nogometni zvezdnik. Anish Giri, dvanajsti nosilec na svetu, je izkušeni velemojster twitterja. Toda resnično odločilno je bilo leto 2020. Sredi pandemije je twitchpriredil serijo turnirjev PogChamps, na katerem so se pomerili največji spletni zvezdniki – sicer popolni začetniki – ki so jim asistirali poklicni šahisti; Carlsen je istočasno organiziral vrsto vrhunskih onlinetekmovanj; vrh tega je Netflix objavil serijo Damin gambit, ki je gledalce in gledalke spomnila, da je kraljica najmočnejša (in običajno najlepša) figura na šahovnici. Leto 2020 je bilo torej zmagovita kombinacija. In kdo je bil poraženec? No, piflarji.
Mediji so po uspehu Daminega gambita poročali, da se je prodaja šahovnic v ZDA skoraj podvojila. Ampak ta številka je pravzaprav nepomembna. Gledalci šaha na twitchu ali youtubu so se v primerjavi z začetkom leta 2020 podeseterili.
To je na prvi pogled presenetljivo. Z vidika gledalcev je šah neatraktiven. Košarko lahko gledaš, tudi če je ne znaš igrati. Kolesarstvo je lahko zanimivo za nekolesarje. Celo curling je gledljiv, ker je pač čuden. Šah pa je mogoče spremljati samo, če sam igraš šah – in če ga igraš razmeroma dobro. Zato se morajo organizatorji turnirjev sprijazniti s tem, da bodo šahisti – tudi tisti najboljši – igrali v praznih dvoranah in z nekaj sto gledalci na spletu. Toda ta trend se je morda spremenil. Nakamura, Carlsen, Botez, Giri in vrsta drugih spletnih promotorjev šaha je odkrila, da je lahko šah zabaven tudi za nešahiste. Njihov recept? Okoli šahovnice moraš ustvariti zgodbo. Zgodbo o dekletu, ki pomete s tropom lokalnih legend, zgodbo o svetovnem prvaku, ki lahko dobi vsa tekmovanja, samo tistega na domačih tleh ne (Carlsen ima takšen problem s turnirjem Norway Chess); ali zgodbo o velemojstru Nakamuri, ki – podobno kot Mr. Miyagi – pripravi popolnega začetnika na turnirsko zmago. Gledalcev ne zanima toliko igra. Zanima jih, kaj je v igri: njen zastavek, njena štorija. In morda se ob tem tudi naučijo same igre.
Kakšna je lekcija? Po mojem je jasna. V prihodnjih letih moramo piflarji strniti vrste. Drugače bomo pregnani iz sveta šaha.