Kako rabiti filozofijo?

Tomaž Grušovnik
Hotena nevednost
Slovenska matica, 2020

Da pa se pisati direktno o filozofih. Filološko-biografske analize, študije »pojma A pri filozofu X«. To je pretežno domena najbolj resnega akademskega žanra filozofije – kontinentalna akademska filozofija je primarno organizirana po posameznih obdobjih in najpogosteje raztreščena kar na posamezna imena. Bolj »popularen« žanr filozofskih knjig pa ubere metodo, ki jo lahko poimenujemo »pojmovni presek«, s tem da »presek« tu ni mišljen logično, temveč geometrijsko – sekcija, ne intersekcija.

Odvisno od temperamenta in vehementnosti avtorja je od tod dalje več možnosti, kako zasukati to pojmovno analizo/zgodovino/genealogijo/arheologijo: od skromnega informativnega prispevka do bolj rušilnih ambicij kakega dekonstrukcijskega pristopa, ki želi s svojim prispevkom razkriti škandalozno slepo pego zgodovine misli nasploh.

Ta metoda je razumljiva: pravzaprav gre za zadnje orožje, ki preostane sodobnim mislecem v razmerju do preteklih, ko se je še dalo misliti kar tako; poskus, kako prelisičiti dejstvo, da smo danes pri mišljenju vselej obremenjeni s težo tradicije.

Delo Tomaža Grušovnika Hotena nevednost je očitno prej primer tega drugega pristopa, gre za študijo pojmovnega preseka. Toda pri tem ne zapade frivolnosti ali poljubnosti, ki si ju pogosto privoščijo avtorji, ko se jim enkrat zazdi, da so si s svojim pristopom ustvarili dovolj domač teren, da imajo nad njim absolutno oblast, temveč svoj objekt zanimanja zasleduje temeljito in z metodično disciplino.

Knjiga ima še dve prednosti: ena je v tem, da raziskave ne usmerja statičen pojem, temveč pojmovna sintagma, ki vsebuje očitno napetost. Kot Grušovnik zastavi problem v uvodnem stavku knjige, bo zgodovino filozofije soočil z elegantno tezo, ki zveni intuitivno prepričljivo, pa vseeno nekoliko pojmovno prestopniško: »Nevednost ni zgolj posledica omejenosti, ampak tudi volje.«

Ta sicer lucidna, toda še vedno dovolj enostavna in zdravorazumsko sprejemljiva opazka, uspe vseeno poseči globoko v jedro filozofije. Ne le da kaže nekaj, kar bi po najbolj zdravorazumskih predstavah o vednosti in volji imeli za nemogoče protislovje – kako se sploh lahko uspešno udejanji volja: nečesa ne vedeti, če pa bi morali v ta namen vendarle že vedeti tisto, česar nočemo vedeti. Dejstvo, da se nam sintagma »hoteti ne vedeti« vendarle ne zdi nesmiselna, takoj implicira, da je glavni junak filozofije, namreč (misleči) človek, opazno drugačno bitje od tega, ki si ga nemara najprej predstavljamo. Lahko rečemo, da se filozofsko spraševanje vselej začne s stališčem, da je večja vednost nekaj dobrega in s tem nekaj, k čemur človek avtomatično stremi, razen če mu nekaj zunanjega to preprečuje – če pa je nekaj notranjega, to pač ni tisto najboljše v človeku. Na tem mestu nas avtor povabi, da pretehtamo misel, da je ovira védenja notranja in bistvena.

In druga prednost: s knjigo – izšla je v prvem letu koronakrize – je avtor neverjetno posrečeno ujel trenutek. Res je, da se je že nekaj let pred tem vse izraziteje kazalo, da imamo v javnem političnem življenju opravka z nekakšno krizo vednosti. S koronakrizo se je ta še razplamtela. Krajina razmišljanja o družbenem aspektu vednosti se je mahoma spremenila: klasičen način razmišljanja o družbeni (ne)vednosti, ki ga najbolje povzame sintagma »kritika ideologije«, problem nevednosti še vedno formulira na način, da subjekt to nevednost v osnovi utrpeva. Pri splošni nagnjenosti k nepokorščini in kolektivnih disfunkcijah, ki so se manifestirale v koronakrizi, je postalo jasno, da je pri problemih doseganja harmonične kolektivne vednosti subjekt bistveno bolj aktivno vpleten – da je posredi tudi volja. Dober trenutek torej, da poskusimo dognati, koliko se da o tem povedati že na temeljni filozofski ravni.

Zgodovina

Velika odlika knjige je, da se Grušovnik naloge loti z jasno – in tudi jasno napovedano – strukturo. Prva polovica knjige prekrižari učbeniško (z nekaj ekscentričnimi dodatki) zgodovino filozofije in iz nje vleče vse motive, ki bi utegnili na daleč spominjati na primere hotene nevednosti. Logika bi nemara delovala nekam mehanično, če se ne bi dovolj hitro izkazalo, da to pač ni le nek motiv v filozofiji. Glede na gostoto pojavljanja motiva – prikaz pravzaprav obišče vsa glavna imena ali vsaj epohe filozofskega mišljenja – se hitro izkaže, da smo kar blizu nevralgični drami filozofije.

Konec koncev je to hitro jasno: vednost, védenje, znanost so nekateri najeminentnejši pojmi filozofije, celo dvojno prepleteni. Kot velja za vsako znanost, je večje vedenje smoter filozofije, za filozofijo pa je specifično, da je samo vedenje tudi njen predmet preučevanja. Tako je za filozofijo sicer res védenje čudna zadeva, toda isto velja tudi za nevedenje. Nevednost je seveda lahko le začasno stanje, še-ne-vednost, in tako stvar zunanjih okoliščin: nismo se še zganili, nimamo na voljo dovolj dobrih orodij ipd. Toda kaj če se izkaže, da ima človek, to spoznavajoče bitje, vendarle bolj kompleksen in dvoumen odnos do vednosti, kot se kaže na prvi pogled? To pač močno zadeva podobo, ki jo ima filozofija oz. filozof o samem sebi.

Zgodovinski pregledi seveda že sami po sebi vsebujejo predvsem naporno delo strnjevanja in selekcije, ki še vedno poda  dovolj informativno in zvesto podobo dogajanja. Ta del knjige lahko približam zgolj s še bistveno bolj strnjenim pregledom pregleda.

V resnici neka znamenita scena hotene nevednosti stoji že na samem (skorajda) začetku filozofije; Platonova prispodoba o votlini, ki proces doseganja modrosti, uzrtja idej namesto zgolj empiričnega sveta, primerja z izhodom iz votline, v kateri smo gledali le igro senčnih lutk. Grušovnik opozori na pogosto manj izpostavljen detajl te podobe: prebivalci votline so ne le zaverovani v senčno igro, temveč tudi dovolj navezani nanjo, da oznanjenje obstoja izhoda iz jame in slepeče sončne svetlobe dojamejo kot napad in se odzovejo agresivno: v nevednosti ljudi ne zadržujeta le prisila in pasivnost.

Začetek predstavitve teme hotene nevednosti torej povsem sovpada s tradicionalno začetno točko filozofije. Bolj edinstveno je Grušovnikovo nadaljevanje: obdobje med grško antiko in novim vekom je v zgodovinskih pregledih pogosto prvo žrtvovano pritisku jedrnatosti, tu pa dobimo relativno obsežno obravnavo ključnih filozofov pozne antike in srednjega veka, Avguština in Tomaža Akvinskega. Z dobrim razlogom: šele krščanstvo je odkrilo človeško notranjost, šele takrat je bilo možno napisati delo z naslovom Izpovedi, kot ga je napisal Avguštin, in šele v tej novo odprti globini je nastal prostor za možna neujemanja posameznika s svetom in predvsem s samim sabo. Avguštin je edini filozof, ki mi pride na misel, čigar tagline – najbolj udarna izjava, presejana čez filter zgodovine – je šala: »Daj mi čistost in vzdržnost, samo ne še takoj.« Toda samoironiji navkljub ta izjava čisto dostojno naznanja odprtje povsem nove epohe mišljenja.

Zanimivo je, da je zgodnja novoveška filozofija v ožjem smislu tisto obdobje, ki v Grušovnikovem prikazu nekoliko izvisi. Zares pa se zgodba razgiba, ko se približujemo moderni dobi. To je tudi točka, ko se filozofi vse pogosteje zaustavljajo ob družbenem vidiku vednosti in nevednosti; v razsvetljenstvu vprašanje vednosti pridobi izrazit političen pomen. Tu torej Grušovnik v razpravo vplete klasična mesta razsvetljenstva, kot sta Kantov »izhod iz nedoletnosti« in Rousseaujeva kritika gledališča. No, pri predstavitvi Hegla – tu imam sam največ strokovnih pristojnosti – lahko opazim omejitve ekonomično preglednega pristopa, ki ga ubira avtor. (Z napredovanjem zgodovine filozofi žal ne postajajo bolj razumljivi in začetek 19. stoletja je približna meja, po kateri bodo odgovori na vprašanje, kdo je veliki filozof obdobja ali celo kdo sploh je filozof in kdo le šarlatan, močno različni in odvisni od tega, koga vprašamo; naloga kronike filozofije torej ne postaja nič lažja). Obravnava Hegla je osredotočena na dva momenta iz Fenomenologije duha, ki sta v resnici najbližje temi hotene nevednosti. Toda tu bi se dalo povedati tudi kaj več: Hegel sam proces zgodovine razume kot naporen, boleč proces ponavljajočega zgrešenega samospoznanja duha; nemara noben filozof ni tako temeljno vključil nevednosti in samoprevare spoznavajočega subjekta kot bistvenega momenta svoje filozofije. Serijo mislecev kolektivne (ne)vednosti sklene Marx z religijo kot opijem ljudstva. Od tod dalje filozofijo bolj kot karkoli drugega zaznamuje rušenje ideje enotnega, celovitega, samotransparentnega subjekta spoznanja, tako da ni presenetljivo, da spada v polje relevantnosti vseh velikih filozofov te dobe: Kierkegaardov beg pred sabo, Nietzschejeva poanta o blagodejnosti pozabe (edinstven moment v vsej tradiciji, ko filozof neko obliko hotene nevednosti vrednoti povsem pozitivno), Freudovo nezavedno, Heideggerjevo zapadanje in nesamolastnost, Sartrova slaba vera.

Tipologija, konsistentnost in vzrok

Od zgodovine k stvari sami: drugi del knjige si zastavi nalogo razločitve in organizacije materiala. To seveda zahteva mnogo izrazitejši avtorski prispevek kot prejšnje poglavje. Ni namreč velikih dilem v tem, kako sestaviti zgodovinsko zaporedje filozofov, razen tega, da je treba narediti neko selekcijo in da je potrebna veščost predstavitve: kako pa sistemsko organizirati misel o hoteni nevednosti – to je nemara glavna naloga, na katero naleti Grušovnik. Kot se hitro izkaže, je hotena nevednost lahko opis cele vrste različnih zadržanj nasproti (ne)vednosti, avtor polje opiše kot pojmovno skupino wittgensteinovskih družinskih podobnosti. Ignoranca, zanikanje, kognitivna disonanca, potrditvena pristranskost, samoprevara, disociacija.

Morda je nekoliko neelegantno, da je ta tipologija le našteta in da torej nima prepričljivega organizacijskega principa, s tem pa tudi ne prepriča, vsaj ne z očitnostjo, da je v resnici izčrpna, in predvsem ne prepriča, da so posamezne kategorije izključujoče. Prvi dve kategoriji, ignoranca in zanikanje, se v principu razločujeta po stopnji tega, kako močno se zavedamo, da nečesa nočemo vedeti oziroma da hočemo nekaj ne vedeti. Za ostale kategorije ni očitno, da so zares vzporedne prvima dvema – disociacija in disonanca opisujeta bolj princip hotenja nevednosti, samoprevara se razlikuje prej po objektu nevednosti. Kot konec koncev priznava sam avtor, tu ostaja še dovolj prostora za prekrivanja in neostra prehajanja med oblikami nevednosti.

Izvor te neelegance je predvsem v tem, da avtor tudi v drugem delu svoj razmislek akademsko zgledno gradi na že obstoječih teoretskih prispevkih, ki so analizirali ta ali oni vidik hotene nevednosti, in zato seveda ne obstaja nobeno zagotovilo, da se bodo ti prispevki sestavili v popolno sestavljanko brez vrzeli in prekrivanj. Sicer je res, da se tako dela znanost, toda to hkrati pomeni, da se tudi ta del bere v podobni funkciji kot prvi, izrecno pregledni del knjige: kot serija predstavitev obstoječih teorij, le da so namesto iz zgodovine filozofije potegnjene iz sodobnejših virov.

Poskus bolj integralnega zaobjetja celotnega polja sledi pravzaprav šele v naslednjem podpoglavju, kjer naletimo na kompozicijsko odločitev, ki je na prvi pogled nekoliko strateško nenavadna: prebili smo se že skozi dve tretjini knjige in šele sedaj naslovimo zagato, da pojem hotene nevednosti vsebuje dovolj očitno protislovnost, kako lahko hočemo nekaj ne vedeti, ne da bi to že vsaj malo vedeli? To zahteva, da subjekt (ki po standardni logični predstavi teži k notranji konsistentnosti) hkrati verjame v resničnost dveh nasprotujočih si dejstev. Ta problem zveni kot nekaj, kar bi po bolj klasični logični strukturi morali razrešiti kar se da na začetku. Logika napredovanja v knjigi se nam osmisli, če upoštevamo, da v resnici do neke mere izniči pripombo glede nepopolnosti tipologije: samo razumeti je treba, da je tipologija še vedno del organizacije obstoječe literature in s tem problemskega polja; tedaj se izkaže, da so različne oblike hotene nevednosti različne tudi v tem, na kak način se ali se ne znebijo paradoksnosti. Problem konsistentnosti torej nima enotnega odgovora, v grobem pa avtor odpira dve možnosti: da se razločiti primere hotene nevednosti , ki jih dejansko ni treba opisati kot hkratno vedenje ali nevedenje, ki se nanašata na isto trditev (denimo ko se s selektivnim zbiranjem dokazov prepričamo, da je res nekaj, kar nam je ljubše, da je res); vsi ostali primeri pa ne puščajo druge možnosti, kot da opustimo idejo enotnega konsistentnega jaza in ga nadomestimo s kompleksnejšo notranje razčlenjeno strukturo (kot je npr. nezavedno), v kateri protislovne trditve nikoli ne pridejo zares skupaj.

Tretja in zadnja razsežnost seciranja fenomenov je razlaga vzrokov in smotrov hotene nevednosti; kot hotena dejavnost pač mora imeti vsaj nek blagodejen učinek: avtor identificira funkcije obrambe, sprostitve ustvarjalnosti in zagotavljanje objektivnosti; tema, ki se že izteče v zadnje poglavje knjige, ki naslovi etično razsežnost hotene nevednosti, od koder konec koncev izvira tudi avtorjeva spodbuda za izbiro teme knjige: na idejo je Grušovnik prišel med ukvarjanjem z zgodnejšima deloma o okoljski etiki in etiki živali, in sicer ti področji tudi v Hoteni nevednosti zavzemata dobršen del poglavja. To je sicer razumljiva pragmatična odločitev, vendar pa lahko tu pogrešamo utemeljitev, zakaj na celotnem polju etičnih tem, povezanih s hoteno nevednostjo, ki se zdi mnogo širše, ti dve področji zavzemata tako eminentno mesto. Nasploh bi na tem mestu knjigi očital največjo vrzel, če izhajam iz interesov, s katerimi sem h knjigi pristopil sam. Poleg okoljske in  živalske etike avtor nameni par strani še hoteni nevednosti v družbi nasploh, ki se bere bolj kot nabor poant, ki niso našle mesta drugje, kot pa avtonomen vsebinski odsek. Medtem pa živimo v svetu, kjer se zdi, da nameren, hoten upor proti vladajoči (kolikor je pač še lahko vladajoča) vednosti predstavlja eno ključnih določil politične situacije. To je držalo, še preden je izbruhnila epidemija koronavirusa (ko je bila knjiga že napisana), ta upor proti vednosti je sestavni del celotnega populističnega vala – gotovo je to nekaj, kar bi lahko našlo mesto v knjigi o hoteni nevednosti. (Res pa je, da je avtor to področje pokril v svojih kasnejših dveh knjigah, Karantenozofija in Midva ne bova rešila sveta. Eseji o teorijah zarot, ki sta tudi žanrsko namenjeni bralstvu z bolj aktualističnim področjem zanimanja).

***

Če potegnemo črto, je Hotena nevednost več kot dostojen poskus, kako danes napisati filozofsko knjigo (tako glede vsebine kot glede forme) za razmeroma širok krog bralstva. To ne pomeni, da gre za povsem lahkotno branje, merim le na to, da ne potrebujemo doktorata iz filozofije, da bi razumeli, za kaj v knjigi gre in od kod ideja, da jo je bilo treba napisati. Začel sem z opisom dileme sodobnega filozofskega pisanja: ali nameniti spodobno količino pozornosti in spoštovanja dosedanji misli in obstoječi literaturi ali namesto tega pisati, ne da bi se pretirano obremenjevali s težo misli preteklih stoletij. Grušovnik v Hoteni nevednosti nedvomno izbere prvo, napornejšo možnost, in vseeno uspe to zapakirati v dovolj koherentno, jasno organizirano in glede na količino pokrite vsebine relativno zgoščeno knjigo.

Toda obenem knjiga prikaže tudi težave, ki jih s sabo prinaša ta pristop, oziroma pokaže,  zakaj filozofi pogosto uberejo bolj sproščenega. Količina raznolikih referenc in teorij z napredovanjem branja načenja meje obvladljivosti. Knjiga se vali dalje; filozofi in njihove misli, ki jih avtor razporedi v uvodnem delu, se periodično vračajo na sceno v sistematičnem delu in pridružujejo se novi filozofi, ki se bodo spet pojavili kdaj kasneje. Poskusi sistematizacije ne uspejo zares vtisniti jasnosti v nabor izhodiščnega materiala, verjetno zato, ker je sistemizacij več, problemsko polje je prečesano s treh ali štirih strani. Tu bi si na momente želeli, da bi avtor bolj suvereno prevzel besedo in nam samo povedal, kako je najbolj smiselno razmišljati o hoteni nevednosti, kateri povezani fenomeni so bolj relevantni in/ali zanimivi in kateri manj. Jasen občutek napredka oz. dosežka v spoznanju konec koncev zahteva tudi neko redukcijo kompleksnosti fenomena, glede tega pa avtor ostaja zelo zadržan. To daje knjigi nekoliko učbeniški značaj, končnega nauka knjige ne moremo strniti v nič bolj določenega kot to, da se da v zvezi s hoteno nevednostjo misliti in povedati veliko reči. Če pa v knjigi ne iščemo zaključka mišljenja, temveč vzpodbudo in orodje mišljenja, pa je navsezadnje to povsem dovolj.