V letalu, s katerim se vračam iz Mehike v Evropo, berem Sprachgitter Paula Celana v katalonskem prevodu Arnaua Ponsa. Že na prvi strani se ustavim, kot bi me besede pribile ob tla, oblije me nekakšna čudna mrščavica. Le nekaj ur je minilo, kar sem se poslovila od udeležencev pisateljskega srečanja v Chiapasu. Med toplimi latinskimi objemi sem se za trenutek zapletla v pogovor s Ciceronom Aguilarjem. Omenjeni glasbenik je bil namreč eden od pobudnikov čudovitega projekta, ki je omogočil, da smo se v San Cristóbalu de las Casas srečali literati, ki v Južni Ameriki ustvarjajo v jezikih staroselcev, in raziskovalci, ki kakor sama preprosto ljubimo jezikovno raznolikost. Z Aguilarjem sva govorila o tem, da Nambue — to je naslov njegove plošče iz leta 2010 — v izumrlem jeziku otomangue, ki se je do leta 1950 še govoril v Chiapasu, pomeni »tisti, ki izvira iz reke«. Svoje skladbe pa je glasbenik posvetil reki zato, ker je bil priimek njegove babice Nuricumbo, kar pomeni »vodna ptica«, ptica torej, ki lovi ribe tako, da navpično strmoglavi v vodo z velike višine.
1
V Celanovi pesmi se takšna ptica imenuje Eissvogel in ni le čisto določena vrsta ptic, ki ribarijo ob rekah, temveč predstavlja pretresljivo prispodobo. Dovolite mi, da verze navedem kar v Ponsevem katalonskem prevodu. Za to, kar hočem povedati, je pomembno, da se za trenutek spotaknemo ob »nerazumljivost« neznanega jezika in se zamislimo nad tem, kako pesniška sporočila iz svetovne zakladnice sploh prihajajo do nas. V katerem jeziku preberemo neko pesem sploh ni nepomembno, prepletanje med izvirnikom in prevodom pa je pri pesniku, kakor je bil Celan, še posebej bogato. Vsak nov poskus približevanja, če je le resno opravljen, doda globino razmišljanju o »medmrežju« jezikov, v katerih živimo. Tudi naslov Celanove zbirke iz leta 1959 je treba razumeti prav v tem smislu. Njegove »rešetke jezika« so zelo verjetno odmev Rilkejeve slavne pesmi o panterju, ki je nastala ob obisku enega prvih živalskih vrtov v Evropi. Ko je med sprehodom po pariškem parku Rilke opazil ujeto žival, je zapisal, da zver kroži za rešetkami, kot bi ne obstajalo drugega kot tisoči rešetk, ki panterju zapirajo pogled, kakor da za temi rešetkami ne bi bilo več sveta.
Jezik, ki se nam zdi tako samoumeven in nam je za vsakdanje sporazumevanje tako zelo dostopen, da preprosto pozabimo, da je jezik le pojmovna mreža. Dovoljuje pogled navzven in navznoter, a hkrati določuje prostor našega gibanja. Posebej pomembno pa je, da so besede zgolj mreža, ne pa sam svet. Zelo nevarno je, če zaradi »besednih rešetk« izgubimo dostop do sveta in zaradi lepo zvenečih besed pozabimo na samo življenje.
Takole se je torej z zapletenim nemškim originalom spopadel Pons sam: »Quan l’alció, ocell de glaç, es/ capbussa, el segon brunzina:// Allò que et va fer costat/ a cadascuna de les vores, segat/ ara entra en una altra imatge.« V letalu berem verze, ki so zame razumljivi tako v izvirniku kot v katalonskem prevodu in se kot vodna ptica strmoglavo spustim v dimenzijo, ki jo je težko posredovati drugim. »Vodomec« je bila dolgo časa beseda-geslo za večino mojih digitalnih računov. Zakaj? Šele v tistem trenutku in zaradi ostrih Celanovih verzov nenadoma razumem, da sem vodomcu pripisala sposobnost, ki naj bi jo imele besede, kadar jih uporabljamo poetično. Kafka je nekoč zapisal, da mora biti pesniška beseda sekira, da lahko zdrobi led v naših srcih.
V zatemnjeni kabini ogromnega Boeinga sredi Atlantskega oceana se vse te podobe, ki sem jih slišala in spoznala v tako različnih okoliščinah, nenadoma združijo v eno samo misel. Nenadoma razumem, od kod izvira moja vera, da je ves ta napor, ki ga je treba vložiti v to, da sploh lahko razumemo, kaj smo doživeli, smiseln in potreben. Nujno je vedno znova pisati o tem, kar čutimo in spoznavamo.
Jezik, kakor sta z vso podrobnostjo razkrila Kafka in Celan, se v odločilnih trenutkih strdi v led, postane glas ene same kolektivne zavesti, ki ne prenese nobene razpoke. Da bi izsilil nespremenljivo povezavo med strukturo in vsebino, jezik postane neprozoren in negiben. Kadar neka skupnost začuti nevarnost, se pogosto trudi, da bi se zaprla v nedeljivo celoto. V takšnih okoliščinah se zdi, da posameznik ne more spremeniti ničesar. Svet okamnelih besed je leden svet. Kafka in Celan sta nam podarila neizbrisljivo dediščino, ki smo jo s časoma celo v sami Srednji Evropi pozabili: njuna dela pričajo o tem, kako se je zgradila ideologija izključevanja in zakaj se je nacizem lahko spremenil v bleščeče ogledalo, v katerem je bila prihodnost videti kot do konca izsanjane sanje. Kafko je jetika pobrala zelo mladega in ni videl barbarstva, Celan pa ga je še predobro spoznal. Kar njegovi tako izjemno natančni verzi ohranjajo, je živost sveta, ki je bil izbrisan zaradi tektonskih pritiskov smrtonosnih idej.
2
V San Cristóbalu je Elias Pérez opozoril, da so pesniki v jeziku cocil (šp. tzotzil) nase prevzeli vlogo, da za skupnost najdejo način, kako izraziti vse pomembne vrednote in spoznanja, ki so se nabirala v jeziku. Od svojih pesnikov so Cocili zahtevali, da so bili okretni v izrazu, moralno trdni in dovolj iznajdljivi, da so znali pritegniti pozornost nase. Človeška usta so namreč tista odprtina, skozi katera se ven izmuzne vse tisto, kar se je nabralo v notranjosti. Tisto, kar oči vidijo, lahko izrazijo le besede. In ravno tako je zamišljal tudi Paul Celan. Poezija ni zgolj nagrmadeno skladišče vsega, kar je nek jezik uspel shraniti v svoj skupni spomin. Potrebna je pesniška spretnost, da naiven pogled preobrazi v besede, ki so razumljive in pomembne celi skupnosti.
Pesnik svoja doživetja preceja skozi sito svoje lastne zavesti, vse dokler iz njegovih ust ne začnejo prihajati izbrušene besede, besede, ki so namenjene trajanju, ki so sposobne vzdržati pogled prihodnosti in ohraniti tudi tisto, kar bi skupnost sama raje pozabila. Pesnik, kadar se odloči, da bo ohranil »vélike vrednote dobrega«, kot pravijo Cocili, se mora pogosto zoperstavit svojemu lastnemu narodu, izogibati se mora preračunljivim argumentom in preprostim bližnjicam. Zato poezija skoraj vedno ohranja predvsem bolečino, strah in negotovost.
Otilia Lux de Coti, ki je vajena političnega aktivizma za jezikovne pravice, bila je tudi ministrica za kulturo v Gvatemali, je z absolutno gotovostjo izjavila: »Govorim, zato da bi zaprla usta molku«. Priznala je tudi, da je v letih, ko je bila v javnosti najbolj vidna, vedno nosila tradicionalna oblačila maja z namenom, da bi neprikrito izzivala vse tiste, ki svojega rasizma in sovraštva do »Indijancev« še danes ne morejo skriti, kot se dogaja povsod po Srednji Ameriki. Tsering Kyi je mlado in krhko dekle, ki jo je nenadoma najprej popadla drhtavica, potem so ji solze zameglile oči in nazadnje je izgubila sposobnost govora za nekaj dolgih minut. To se je zgodilo, ker je hotela »zgolj« predstaviti primer tibetanskega aktivista Kunchoka Tsephela Gopeya. Prebrati bi morala le njegov življenjepis, ki je bil poleg tega napisan v posebej nevtralnem tonu, da je nihče ne bi mogel obdolžiti pristranosti. Toda dekle vseeno joče, joče zelo zadržano kot nekdo, ki ni vajen izražati svojih čustev. Tsephel je bil njen učitelj, bil je človek, ki je njej sami pomagal zbežati iz dežele in jo je tudi uvedel v digitalni svet, dokler se ni razvila v najbolj brano blogerico med številno in široko razširjeno tibetansko diasporo.
Zvečer se pisani sprevod udeležencev spet zbere v kulturnem centru v visoko ležeči vasici San Juan de Chamula in nenadoma skupinica mladih cocilskih deklet obkroži Tsering; ravnajo z njo, kot bi bila njihova sestra. Morda zato, ker jim je podobna po potezah ali zato, ker so v njej prepoznale podobno čustveno zadržanost. Vidim jih, kako ji v trenutku spletejo tradicionalno kito, takšno kakršno nosijo tudi one same. Vse to se zgodi spontano, zgolj zato ker so jo takoj začutile kot svojo. Od daleč jih opazuje še veliko bolj zadržana Natasha Kanape Fontana, ki živi v Quebecu. Ta inuitska pesnica je tako molčeča, da jo je komajda opaziti. Vse dokler ne stopi pred mikrofon; tedaj pa brez strahu in zelo odločno pripoveduje o »sistematičnem rasizmu«, ki ga njeno ljudstvo vsakodnevno doživlja v tako tolerantni in demokratični deželi, kakor je Kanada.
V Chamuli nas je gostila Enriqueta Lunez. Spominjam se njene krhke podobe iz Foruma kultur, zaradi katerega je leta 2004 obiskala Barcelono. Brala je svoje pesmi ob stopnišču v palačo na Kraljevem trgu (Plaça del Rei), natančno tam, kamor so dvorjanom pripeljali pokazat prve »primerke« Indijancev v Evropi, kjer je bil »odkritelj« Amerike ob povratku na staro celino sprejet z vsemi častmi. Njeni verzi v cocilu so tedaj zelo glasno odmevali kot dokaz, da ni mogoče utišati nobene kulture. Tokrat pa smo Evropejci tisti, ki smo se podali v daljne kraje, da bi poslušali, kako govorijo ljudje v neki skromni vasici v visokogorju. Tako smo zgradili nezanesljiv most, komajda trdnejši od preproste brvi, a je tak most vendarle mogoč. Ledena ptica poezije zmore povezati stoletja molka.
Obstaja svet, ki ga več »ni«? Tibet in Chiapas se dotikata neba, Sami v Skandinaviji in Inuiti v Kanadi živijo v ledenih pokrajinah polarnega kroga, na srečanju nas je doseglo tudi pismo o stanju literature staroselcev v Avstraliji, »written on sovereign Noongar land«, kot je pisalo na koncu v slovesnem tonu. Vse to so neprijazne pokrajine, oddaljene od rodovitnih ravnic. Kakor da vse, kar se je sposobno ukoreniniti v takšnih puščavah, nosi v sebi sposobnost preživetja. Cerkvena ladja v Chamuli – v svetu slovi zaradi svoje ekstravagantne lepote – ima marmorna tla, popolnoma prekrita z debelim slojem borovih igel in suhega listja: ko bomo umrli, se naša telesa ne bodo spremenila v prah, kakor trdi religija osvajalcev, temveč v humus, v rodovitno zemljo, ki se vedno znova obnavlja na gozdnih tleh in iz katere bo spet kmalu vzklilo novo življenje … Ni treba znati pisati, da bi prenesli tako nedvoumno sporočilo, da se je mogoče upreti simbolni nadvladi, pomislim s porednim nasmeškom pod nosom in prisluhnem, kako pod mojimi koraki pokajo vejice in hrešči suho listje, kot bi se sprehajala po domačih dolenjskih gozdovih.
Tako minejo trije dnevi, hodim od ene pomembne lekcije do druge, spoznavam ljudi, ki svoje skupnosti vodijo v tem naporu ustvarjalnega preživetja. Ne gre več za noben abstrakten princip, temveč za osebno zavezanost poslanstvu, ki ga je treba obnavljati dan za dnem. Ruperta Bautista govori o »nujnosti besede« za Cocile, Ivan Prado pa z nalezljivim nasmehom na obrazu, s katerim se trudi posredovati neuničljiv optimizem – kar seveda ni drugega kakor ena od mogočih strategij za preživetje – govori o tem, da so se kečua pripovedniki v Boliviji odločili sodelovati v globalnem postmodernizmu. Zato so ustanovili skupino, ki goji znanstveno fantastično literaturo, a se pri tem naslanjajo na lastno tradicijo, na izjemno bogat domišljijski in simbolni svet Kečuancev. Petrona de la Cruz pa pripoveduje o tem, kako so njene dramske uprizoritve uspele pretresti gledalce ne samo v Chiapasu, temveč tudi v New Yorku.
Nina Jaramillo je Kolja iz Argentine, odvetnica po poklicu, ki se že leta bori za pravice staroselskih narodov. Pedro Cayuqueo ima sicer čilski potni list, a prepoznava se zgolj kot pripadnik Mapučev. Oba ostro zašilita svoje besede in nas soočita z ogledalom, s tisto gladko in bleščečo površino, ki jo mora predreti ptič poezije s svojim kljunom, če naj razumemo, kdo sploh smo. Kar še dandanes najbolj izključuje in zasužnjuje vse te skupnosti, je, da ljudje nimajo izdelane samopodobe, v kateri bi se lahko prepoznali kot v ogledalu. Treba je torej premagati samoizključevanje, to je prvi korak. Jaramillo in Cayuqueo vztrajata predvsem na tem, da je treba za staroselske kulture najti prostor v današnji sodobni družbi; ne sodijo v muzeje, temveč na mestne ulice, njihovo obzorje ni preteklost, temveč prihodnost. To so kulture, ki se spreminjajo in rasejo. Na obeh bregovih ene same reke – kot pravi Celan v svojih verzih – je treba spremeniti pravila igre. Ne smemo si več dovoliti, da na staroselce gledamo kakor na ostanek neke davno minule preteklosti. Živijo med nami, so del današnjega sveta. Velika večina jih živi v urbanih središčih. Sedemdeset odstotkov vseh Mapuče, na primer, živi v mestih. Potrebna je torej prava »kulturna ofenziva«, da bi dominantno kulturo preželi s prisotnostjo prvotnih naseljencev in na kulturno nadvlado ponovno cepili vso to raznolikost. Treba je začeti odkrito govoriti o vseh odtenkih prilagajanja, prisvajanja in vključevanja, ki so tako globoko zaznamovali te pokrajine. Tudi staroselci morajo pozabiti na idejo narodne čistosti, razširiti je treba okvir tega, kar predstavlja domačo tradicijo in najti nove strategije, s katerimi bi bilo mogoče vključiti v to razpravljanje večinsko prebivalstvo, se pravi, vse mestice, ki imajo »konflikt z ogledalom.«
Nina Jaramillo je odprla svoje predavanje tako, da je mizo pregrnila z mavrično zastavo iz sedmih barv ljudstev Aimara. In ko je končala svoj govor, je visoko v zrak dvignila pero kondorja, ki je priletel, da bi prisluhnil našim besedam …
3
Med pripravami na potovanje sem pogledala tudi video, ki ga je okrog leta 1980 predvajala mehiška javna televizija, v katerem Octavio Paz in Seamus Heaney razpravljata o sledeh, ki so jih jeziki staroselcev pustili v njunem lastnem ustvarjanju. Oba nobelovca sta izjemna v svoji sposobnosti izražanja, v pesniški občutljivosti in modrosti, toda kljub temu so marginalni jeziki za oba zgolj ostanek, nekaj važnega in dragocenega, a česar ni več mogoče obuditi k življenju. Paz govori o »šepetu«, o neizbrisnem odjeku, ki je kot šum v ozadju opazen v celi svetovni književnosti. Mnenje, ki sta ga oba modra moža podala pred kamerami, je bilo v tistem času pač prevladujoče.
V Chiapasu maja leta 2019 nas ni prišla posnet državna televizijska hiša. Zanimivo je tudi, da so v glavnem govorile ženske, govorile so iz svoje lastne izkušnje odpora. Kajti vsi ti jeziki, ki so bili pregnani iz javnega prostora, so preživeli ob domačem ognjišču, v najbolj neposredni bližini. Ženske danes pišejo romane, pesmi in drame, izšolale so se za to, da postanejo vodomci z ostrim kljunom, da bodo znale razbiti led brezbrižnosti. Pogumno se borijo, da bi oživele tradicijo, ki je polna izgub in bolečine, tradicijo, ki so jo podedovale in se zelo dobro zavedajo svoje vloge. Od Chiapasa do Quebeca, od Quebeca do Tibeta, od Tibeta do Finske, ima danes poezija narodov, ki naj bi bili že zdavnaj izbrisani iz obličja zemlje, ženski naglas. In jasno je, da vseh teh glasov ne bo mogoče več tako enostavno spraviti nazaj na »šepet«. Na letališču, tik preden se vkrcam, preberem pesem Pirite Näkkäläjärvi, ki govori o tem, kako se morajo uboge zahodnjakinje ves čas depilirati, da se ne bi slučajno kdaj kaka dlakica znašla v ustih njihovih ljubimcev. Njena drznost, da ne rečem izzivanje, mi vzbudi glasen smeh. Tudi nas same ves čas opazujejo, nas presojajo, nam držijo ogledalo, da se moramo, hočeš nočeš soočiti z našo lastno podobo. In pomembno je, da tem glasovom znamo res prisluhniti.
A preden zaključim, naj dodam še prigodo iz nekega drugega potovanja. Led, ki jezike spreminja v otrdelo snov, led, ki omogoča govor sovraštva in izključevanja, se še vedno formira. Hannah Arendt je hodila v šolo z zelo jasnim navodilom svoje matere. Če so učitelji zgolj omenili kaj proti njej zato, ker je bila Judinja, ali so govorili proti Judom na splošno, je morala deklica vstati, pospraviti svoje stvari in oditi domov brez vsake dodatne pripombe.
Le teden kasneje po mehiškem srečanju sodelujem na malem simpoziju na Univerzi v Luganu, govorimo o večjezičnih državah. Ozračje je prijazno in delavno, lepo se počutim v družbi visokih uradnikov in univerzitetnih profesorjev iz Švice, književnih prevajalcev in kulturnih aktivistov iz Kanade. Tretja država, o kateri govorimo, je Španija, in pri tem sodelujem s predavanjem o Mercè Rodoreda, ki ima kot osnovo zadnji prizor iz njenega romana Demantni trg, ki ga je v slovenščino leta 1981 prevedel Janko Moder. Roman se konča tako, da jata vrabcev po dežju plane v luže in s svojimi kljunčki bredejo po blatu. Tako se zgodi, da je vse pomešano, odsev neba v vodni gladini izgine v blatni vodi. Najbolj plemeniti ideali in najgrša pogoltnost so za te vrabčke eno in isto. Vrabci pa ostajajo pri tem svojem početju »zadovoljni, zadovoljni«. Ta pridevnik, ki ga pisateljica dvakrat ponovi, so zadnje besede njene najbolj znane in prevajane knjige. Njena misel mi služi kot izhodišče, da bi razložila katalonski nekonformizem zadnjega desetletja. Ljudi v Kataloniji ni več enostavno prepričati, da je za dobro življenje dovolj to, da smo lahko z vsem zadovoljni.
Fabio Pontiggia, direktor časnika Corriere del Ticino, je bil povabljen, da me predstavi in se z menoj po predavanju tudi pogovarja. Ne postavi mi niti enega samega vprašanja, govori o meni v tretji osebi, kot ne bi sedela tik ob njem, in mirno citira prirejene stavke »professoresse«, kot bi sama ne imela sposobnosti govora. Namesto pogovora je torej na vrsti nastopaški in sentimentalen samogovor, ki traja še enkrat dlje od mojega predavanja. Samega sebe ima za privilegirano pričo katalonskega vsakdana, ker je v času frankizma v Barceloni živela njegova mati. Prepričan je, da prav dobro ve, kakšni »smo« Katalonci. Nasprotno pa moderator meni sami ne pripisuje nobene vrednosti, saj v Barceloni živim komaj trideset let … Brez hrupa se dvignem od mize, za katero sediva skupaj, sestopim s podesta in tiho sedem v kot predavalnice. Ne odidem iz prostora zaradi spoštovanja do tistih, ki so me povabili na kolokvij; počakam, da Pontiggia konča svoji vnaprej pripravljen diskurz, ki mi potrdi, da obstaja dobro organizirana zunanjepolitična mreža, ki takšne argumente servira vsem, ki so jih pripravljeni uporabljati. Nastop je namenjen razkrivanju podlosti katalonskega procesa za osamosvojitev, a ni drugega kot kopica nepovezanih, nenatančnih ali dejansko lažnih podatkov. Obdolžitve so zgolj nekaj približnega, glavna retorična figura, ki jo novinar uporablja, pa je seveda skrajšan silogizem, entimem. Poslušam ga in mislim na Hannah Arendt, na trmasti molk, ki ga je od nje zahtevala njena mati, ko je bila še šolarka. Španski jezik žal vsi ti aparačiki spreminjajo v orwellovski newspeak, v lingua tertii imperii, ki jo je tako natančno popisal Victor Klemperer, v jekleni oklep sovjetskih diplomatov. Ne zavedajo se, kakšno škodo delajo s tem svojemu lastnemu jeziku, ki se skozi uporabo njegovih najbolj vidnih in vplivnih govorcev spreminja v zgolj prenosnika dogmatičnih navodil.
Ko jezik otrdi v led, postane neprozoren, neprodiren, uniformiran, neobčutljiv. Ko jezik vzgaja ljudi k neobčutljivosti, se mu ni mogoče upreti drugače kot s tišino. Nima smisla ugovarjati, nima smisla postati lahek plen govorcev, ki so se izučili, kako z argumenti zviti prste nasprotniku, nasprotniku, ki jim nikoli ni enakovreden sogovornik, temveč nekaj povsem nepomembnega. Naučiti se je treba znati tudi molčati. Molka se lahko naučimo ravno od tistih, ki so znali odpor zgraditi od znotraj. Treba je kopati v lastno notranjost, treba je vedeti in hoteti spoznati, kdo smo, kakšni smo, zakaj smo takšni, kakršni smo. Odgovora na vsa ta vprašanja nisem dolžna novinarju, ki nosi nostalgične brčice, temveč sama sebi in tudi svojim katalonskim sonarodnjakom: kakšen led moramo Katalonci zdrobiti, da bi lahko bili to, kar smo? Se znamo pogledati v ogledalo? Imamo pogum, da v tem odsevu prepoznamo tudi lastno negotovost in frustracije?
Osnovno vprašanje je torej, do kod sežejo naše besede? Ostanejo le na površini? Se ogledujejo v odsevu gladine, »zadovoljne« s svojo lastno podobo? Uporabljamo besede samo zato, da uživamo v komunikaciji in preverimo, kako je vsaka posamezna beseda res najprimernejši izraz za to, kar hočemo povedati? Malo je takšnih, ki vedo, kako težko je z besedami zdrobiti kristalno čist led, skorajda neviden, za katerim se skriva resničnost. Da bi lahko govorili s poetično intenzivnostjo, je treba zdrobiti ogledalo jezika. Jezik nima neposrednega dostopa do resničnosti, temveč je le skupen sistem kodov in nam zato omogoča ustvarjati vzporednice in nam s tem dovoljuje sporazumevanje. Jezik nam omogoča posredovati lastne izkušnje drugim, ravno tako kakor omogoča tudi kopičenje spomina. Ampak ravno zaradi te sposobnosti ustvarjanja prepoznavnih podob, je jezik nagnjen k temu, da teče le po ustaljenih tirnicah in postaja vedno bolj uniformiran.
Besede, ki hočejo postati Celanova »ledena ptica«, nas morajo prenesti pod površino običajnih podob, pod pojme, ki smo jih vajeni uporabljati, pod sporazumevanje, ki ga razumemo kot trgovsko pogajanje, da bi nekaj dosegli; in tudi pod preprosto tolažbo, da pripadamo skupnosti, ki nas sprejema in nas zaziba v sen samoumevne pripadnosti.
Da bi v besede prelili tudi vse tisto, kar neka jezikovna skupnost občuti kot moteče ali nepotrebno, ni nikoli enostavno. Za to je potreben izjemen pogum. Ko govorimo o tem, kako pomembno je ohranjati male jezike, ne gre zgolj za neko lepo misel, ki naj bi poudarila junaški odpor in plemenite namene. Tudi v jezikih, ki so bili podvrženi zatiranju, je potrebna odgovornost do lastnega izročila.
V Celanovih verzih se pogosto pojavlja nekakšno naravnost otroško navdušenje nad tem, da pesnik prepoznava rastline in minerale, ki bodo trajali veliko dlje od katerekoli človeške ideje. Ohraniti natančne besede za vsako rastlinico, za vsak kamen, je pomembno tudi za mnoge avtorje v staroselskih jezikih, njihova zavezanost jeziku se kaže ravno skozi to sposobnost dajanja imen vsaki najmanjši podrobnosti. Na tak način se jezik seveda odpira v globino. Pesniški spomin ima sposobnost, da led brezbrižnosti razpoka zaradi lepote. In tedaj nobena obtožba o zatiranju ni več samo geslo, ravno tako tudi ne gre več za obupan krik pričevalcev grozot, ki se ga je preveč preprosto presliši. Prava literatura namreč zmore vrniti okus nekega izbrisanega, prečrtanega, zatrtega življenja. Šele skozi lepoto lahko zares dojamemo, kako neverjetno velika je dimenzija izgube kateregakoli jezika in sveta, ki je bil shranjen v njem.
Jezik je zelo občutljivo orodje. Če ga uporabljamo kakor bumerang, bo postal tenak, ponavljajoč, postavljaški in maščevalen. Jezik, zgrajen iz samih gesel, nas ne more obogatiti, ne bo mogel postati podlaga za nobeno uspešno nadgraditev. Treba je streti metafore izobčenja, treba je uničiti hudobno namero, da naj šibke kulture ostanejo nekje na robu, brez možnosti, da si same organizirajo družbeno povezanost in politično prepoznavnost. Spremeniti moramo pravila igre, če hočemo, da lahko staroselci zase zahtevajo prihodnost.
OPOMBA:
Srečanje z naslovom »Pisati prihodnost v staroselskih jezikih« je potekalo od 2. do 4. maja 2019 v San Cristóbal de las Casas, v Chiapasu, v Mehiki. Na njem je sodelovalo okrog devetdeset pisateljev, novinarjev, prevajalcev, aktivistov in založnikov. Razpravljalo se je o položaju tridesetih jezikov in prišlo je do neposredne izmenjave mnenj med govorci cocila, cecala, mè´phàa, baskovščine, čola, innu-aimuna, francoščine, kičua, mapuče, angleščine, hindiščine, maratija, galicijščine, španščine, katalonščine, hrvaščine, bikol in tibetanščine. Do srečanja je prišlo v okviru Unescovega Mednarodnega leta staroselskih jezikov. Pri organizaciji so sodelovali Komite za Jezikovne pravice in prevajanje Mednarodnega PEN-a, predstavništvo UNESCO-a v Mehiki in Nacionalni inštitut za Staroselske jezike (INALI).