Tu prej ni bilo ničesar, le gmajna in polja. Reka se je zeleno vila proti Italiji, pobočje Sabotina se je strmo spuščalo v dolino, kot grad iz peska in drobnih kamenčkov, ki bi bil ves zdrsnil v rečno strugo, če bi ga ne bil ujel in zadržal zeleni objem dreves tik nad vodo. In potem most. Srebrna železnica, ki se v elegantni krivulji pne čez reko.
Ko sem na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja na družinskih, šolskih in taborniških izletih lezla na Kekec, od koder smo potem zrli v dolino in iskali vsak svoj blok, ceste v Goriška brda še ni bilo. Levo od zelene reke, tam, kjer prej ni bilo ničesar, je stalo mesto. In vedno se je našel kdo – iz družine, iz šole, od tabornikov –, ki nam ni pozabil vbijati v glavo: tam, kjer je zdaj mesto, prej ni bilo ničesar. Le gmajna in polja. In tam – roka se je potem običajno pomaknila še nekoliko v desno – je meja. Tam nekje bolj v desno, med hišami in naprej ob reki, je meja.
Praznina, ki postane mesto, in meja, ob kateri to stoji.
Težko da bi me v tistih letih v življenju še kaj bolj definiralo. Tega sem se sicer zavedla šele veliko pozneje, potem ko sem pri osemnajstih šla študirat v Ljubljano in potem ko sem skoraj polovico svojega odraslega življenja kot dopisnica RTV Slovenija preživela v Rimu. Zavest, čeprav v najstniških možganih le na pol razumljena, da prihajam iz mesta, za katerega se še živi ljudje spominjajo, da je zraslo tam, kjer prej ni bilo ničesar, me je delala drugačno.
V Novi Gorici smo imeli samo štiri avtobusne linije, v Ljubljani več kot dvajset, v Novi Gorici je stalo samo eno semaforizirano križišče – križ med Kidričevo in Erjavčevo pod Nebotičnikom –, a mi smo bili vseeno mesto. Mi nismo bili nek skupek hiš, ki je skozi stoletja rasel in zrasel, mi smo se rodili kot mesto. Na novo, naenkrat, iz ničesar.
In ko je bilo mesto narejeno, je bilo treba narediti še meščane. Novi Gorici je bilo treba dati Novogoričane. Za otroke v naši družini je bila stvar posebnega ponosa, da je naš nono ob eni redkih cest, ki so pozneje postale obrobne mestne ulice, zgradil hišo skoraj petnajst let prej, preden so postavili temeljni kamen za mesto. Novogoričani so bili ljudje, ki so prišli od drugod. Vsak iz svojega dela Posočja, Goriških brd, Trnovske planote, Vipavske doline, Krasa, iz Šempetra, Vrtojbe in Biljenskih gričev. In republik nekdanje Jugoslavije.
Samo Solkanci so bili vedno Solkanci.
In Solkan je bil zame, ko sem odraščala, in na veliko žalost Solkancev tudi še za koga drugega v tistih časih, zgolj predmestje, v katerem je stal mejni prehod. Solkan, Erjavčeva, Rožna Dolina. Mejne barikade vzdolž zahodnega roba mesta, ozka grla, skozi katera smo peš, na kolesih ali, bolj redko, v dolgih kolonah starojugoslovanske avtomobilske pločevine odhajali v Gorico po stvari, za katere je bilo nepredstavljivo, da bi jih lahko kupovali na naši strani. In za otroka, kot sem bila jaz, so bile te stvari predvsem šolski zvezki, dišeči flomastri, barvice in brisalec za nalivno pero. Ob sladkarijah, čevljih in Andrejevem sejmu, jasno.
Ko danes razmišljam o svoji takratni predstavi Gorice, ne vidim starodavnega, provincialnega malega mesta na skrajnem robu obeh svetov, italijanskega in slovanskega. Vidim Italijo. Za moje otroške oči je bila vsa Italija to, kar sem videla v Gorici, morda še kdaj v Vidmu, zelo redko v Trstu. Zaprt, vzvišen, do nas zelo pogosto nezaupljiv, a tudi odklonilen in celo odkrito sovražen svet. In hkrati svet, poln luči in lepih trgovin.
Da Gorica ni Italija in da Italija ni samo tisti bleščavi lunapark, ki nas je očaral vsak konec novembra na Andrejevem sejmu, sem prvič, še danes se spomnim, kako pretresena, odkrila, ko sem bila v četrtem razredu osnovne šole. Spomin, ki ga omenim vsakič, ko govorim o tistem času.
Doma smo po večernem Dnevniku ljubljanske televizije vedno gledali še osrednja poročila prvega programa italijanske televizije RAI, ki se je začel ob 20. uri. Za nas otroke najbolj razvlečen in duhamoren čas dneva, govorjenje, ki ga nismo razumeli, stvari, ki nas niso zanimale. A nikoli ne bom pozabila posnetkov trupla italijanskega politika Alda Mora. Mora so v krvavem napadu, v katerem so pobili vseh pet članov njegovega osebnega spremstva, ugrabili teroristi skrajnolevičarskih Rdečih brigad in ga po 55 dneh ujetništva ustrelili. Njegovo truplo so maja 1978 pustili v prtljažniku avtomobila Renault 4, avtomobil pa parkirali v središču Rima. Še danes vidim te posnetke. Še danes se spomnim, kako sem komaj razumela, kaj se je zgodilo, še manj pa, da se je lahko zgodilo v sosednji Italiji. Na koncu Erjavčeve, na oni strani Solkana in Rožne Doline.
Takrat nisem vedela, da je to le del velike italijanske travme.
Mlada in notranje razdrobljena italijanska država je bila vse povojno obdobje le nekakšna ameriška kolonija, odbojna blazinica med nasprotnima blokoma. Območja onstran njene vzhodne meje pa so bila in so v veliki meri še danes za mnoge Italijane kot nekakšna črna luknja. Profesor Univerze v Bariju, ki sem ga nekoč intervjuvala za prispevek o slovensko-italijanskih odnosih, mi je pripovedoval, da je za italijanskega študenta pri izpitu iz zgodovine mednarodnih odnosov eno najtežjih vprašanj tisto, ki pravi: na katero državo Italija meji na severovzhodu? In to celo za študente, ki, tako profesor, po splošnih predpostavkah dosegajo višjo raven kulturne razgledanosti.
Takrat nisem vedela, kako velik je bil in je v veliki meri še danes odpor Italije do tega, da bi se soočila s svojo preteklostjo in sprijaznila s svojo sedanjostjo. Po padcu berlinskega zidu je izgubila še tisto malo pomembnosti, ki jo je s svojim strateškim položajem v politični geometriji sveta pridobila po koncu druge svetovne vojne.
Takrat nisem vedela, da v Italiji za potlačeno krivdo in kompleksom manjvrednosti trpijo vsi – na politični levici in na desnici. Politična kalkulacija hodi z roko v roki s popolno nevednostjo. Tudi potem ko je Italija po padcu komunizma in razpadu Jugoslavije odkrila fojbe in izgon istrskih in dalmatinskih Italijanov, o dogajanju med fašistično okupacijo velikega dela slovenskega ozemlja v državi vlada zakon molka, čeprav je prav dvajsetletje fašističnega režima eno najbolj raziskanih in opisovanih zgodovinskih obdobij v Italiji. A le fašizma v Italiji. Kaj se je dogajalo na zasedenih ozemljih, je veliko manj znano.
Takrat nisem vedela, da Italijo razjedajo politična in gospodarska korupcija, razvojni prepad med severom in jugom ter prevlada kriminalnih organizacij na tretjini ozemlja države.
In takrat tudi nisem vedela, da Italijani, Goričani na drugi strani mejnih prehodov, čez katere smo Jugoslovani k njim hodili po nakupih, v nas niso videli samo Nove Gorice. Videli so široki, brezmejni slovanski svet. Velikega ruskega brata. Veliko komunistično grožnjo. Ne obrambne drže nekdaj zavojevanega soseda, ampak ofenzivni slovanski nacionalizem.
In zame so bile to teme, ki sem jih, bolj kot so tekla leta, odkrivala prav na koncu Erjavčeve, čez Solkan in Rožno Dolino.
Resnično mislim, da obstaja duh Nove Gorice, filozofija mesta, karma zgodovinskega trenutka. Plemenska pripadnost. Če si doma od nekod, kjer ni bilo prej ničesar, iz mesta, ki je zamejeno z nasilno narisano črto, ki je rojeno iz politične ideje, iz mesta, ki je moralo iz poraza narediti zmago, potem si s tem zaznamovan. Ker si pač Goričan.