Zamisel o gradnji mesta, ki naj bi nadomestilo Gorico, ki je po določilu pariške mirovne pogodbe z 10. februarja 1947 pripadla Italiji, se je rojevala od sredine leta 1946, ko se je svet zunanjih ministrov odločil, da bo upošteval francoski predlog razmejitvene črte med Italijo in Jugoslavijo kljub nasprotovanju obeh držav. Ta predlog ni ne Trsta ne Gorice prisodil Jugoslaviji. Po podpisu mirovne pogodbe je gradnja novega mesta postala stvarnost in ni slučajno povezana z upravno reformo v coni B Julijske krajine, na podlagi katere je bil 11. februarja 1947 – le dan po podpisu pariške mirovne pogodbe – v Ajdovščini, na zboru odposlancev razpuščenih okrajev Vipava in Grgar, ustanovljen nov oblastni organ Okrajni izvršni ljudski odbor (OILO) Gorica. Njegov predsednik Bogomil Vižintin je tega dne govoril o novem središču goriškega okraja, ki naj bi bilo zgrajeno tik ob Gorici. Iz Vižintinovega govora, ki je bil sprejet z navdušenjem, je mogoče sklepati, da je bilo tedaj v organih oblasti (ni povsem znano, ali krajevne ali republiške) že določeno, kje bo zgrajeno novo mesto, in sicer po tem, ko so iz izbora izpadli tako Ajdovščina kot Ajševica in celo Tolmin. Ni znano, kdo je vodstvo goriškega okraja zadolžil, da prične s pripravami na izgradnjo novega mesta. Je to bila le spontana želja okrajnih politikov in je bil Vižintinov predlog o gradnji morda le preuranjen? Naj bo tako ali drugače, Ivan Kraigher, takrat vodja upravnega organa na področju gradbeništva v coni B, se je spominjal, da so od 11. februarja 1947 dalje »začele teči priprave /…/ za gradnjo Nove Gorice«.
Na OILO Gorica so pričakovali, da bodo pobude in napotila o gradnji prišla s strani slovenske vlade, ki naj bi tudi organizirala in vodila začetna dela. Ker do tega tedaj ni prišlo, je OILO Gorica od »merodajnih faktorjev prejel nasvet, da iniciativo dela vzame v svoje roke«, čeprav se je zavedal, da sodi naloga v pristojnost republiških oblasti. Tako je vodstvo okraja tedaj samoiniciativno prevzelo nalogo, da pripravi vse za gradnjo mesta, ki naj bi nadomestilo Gorico. Pri načrtovanju so se krajevne pobude srečevale z napotili, ki so prihajala s strani republiške vlade, čeprav ne v tolikšni meri, da bi bili pristojni v coni B zadovoljni. Poverjeništvo in druge ustanove v coni B (na primer republiško gradbeno podjetje Primorje v Vipavi) so imele stike z vladnimi organi v Ljubljani, in meja, ki je še vedno ločevala cono B pod upravo Jugoslovanske armade od cone A pod anglo-ameriško upravo, očitno ni ovirala priprav na izgradnjo mesta, ki naj bi zraslo na območju, nad katerim jugoslovanske oziroma slovenske oblasti vse do septembra še niso imele nadzora.
Ivan Kraigher, ki je 1. marca 1947 postal referent za izgradnjo in obnovo pri gospodarskem odseku okraja Gorica, se je spominjal, kako se je loteval priprav na izgradnjo novega središča in pri njih do septembra 1947 tudi intenzivno sodeloval. Bil je gonilna sila in pravi junak dela, kakor ga je kasneje imenoval prvi urbanistični načrtovalec »nove Gorice«, rojak s Slapa pri Vipavi, Božidar Gvardijančič. Kraigher je tudi predlagal, podobno kot Gvardijančič, da se, očitno zaradi nezainteresiranosti slovenske vlade, ustanovi poseben odbor za gradnjo novega mesta pod okriljem goriškega okraja. Ta predlog se je 18. aprila 1947 tudi uresničil.
Na tem mestu velja opozoriti, da je za potrditev marsikaterega podatka iz spominov ali pa vesti, ki so krožila v javnosti, zaman iskati dokaze med arhivskim gradivom. Obstajali so namreč tudi ustni ali telefonski dogovori, ki so vodili k pomembnim odločitvam, pa niso zapustili zapisanih sledi. Ravno zato tudi še ni ugotovljeno, kdaj se je v organih oblasti na krajevni, republiški ali zvezni ravni pobuda za gradnjo novega mesta prvič pojavila kot smernica in ne le kot zamisel. Zdi se, da je bilo kar nekaj zmede in morebiti tudi čakanja na razmejitev oziroma uresničenje mirovne pogodbe, ko bi se dela lahko tudi dejansko začela.
Iz ohranjenega arhivskega gradiva (predvsem iz Pokrajinskega arhiva Nova Gorica) izvemo, kako je OILO Gorica oziroma njegov gospodarski odsek (referat za gradbeništvo in obnovo) na seji 6. marca 1947 sklenil, da se pričnejo ustanavljati stanovanjske zadruge, ki bi zadostile potrebam za predvidena velika dela za graditev »nove Gorice«. Sočasno je OILO poročal o območju novega mesta in o upravni problematiki. Načrtna/planska komisija pri OILO Gorica je 20. marca 1947 pisala načrtni/planski komisiji pri predsedstvu vlade LRS in jo vpraševala, kako je z načrtom za gradnjo novega mesta pri Solkanu oziroma pri Šempetru pri Gorici. V pismu je tudi podatek, da se porajajo različni predlogi o kraju, kjer naj bi se gradilo novo mesto, zato je komisija prosila za pojasnilo, »ali naj se ljudstvo zainteresira, da bi prišlo do eventualnih predlogov z ozirom na dobro poznavanje lokalnih klimatičnih in drugih razmer«. Eden izmed glasov, ki potrjujejo zanimanje javnosti, je na primer tudi članek Nova Gorica, ki ga je Zdravko Jelinčič, profesor v Gorici (kasneje v Šempetru pri Gorici), objavil 6. aprila 1947 v Primorskem dnevniku. Med drugim je predlagal: »Na vsakem zemljevidu se opazi široko ravnino v obliki trikotnika vzhodno od Solkana (3 ali 4 km²). Ta ravnina je malo naseljena: na sredi je skoraj prazna, če izvzamemo opekarno. Ravno tu je mogoče zgraditi novo upravno in gospodarsko in kulturno središče goriškega okraja. Staro pokopališče, občinska last, je krasen trg, okoli katerega lahko v kratkem zrastejo poslopja nove Gorice: prvenstveno upravna in šolska, potem pa zadružna v obliki hotelov, prodajaln in skladišč. Ta poslopja naj odgovarjajo vsem zahtevam moderne tehnike in naj dajo ton ostalim zgradbam: od teh prvih poslopij bo odvisen naravni razvoj središča.«
Jelinčičevo razmišljanje je bilo zelo stvarno in mestoma preroško: kot vemo, je Nova Gorica nastajala prav tam, kjer je predlagal Jelinčič, ki je istočasno Šempeter pri Gorici predlagal za kraj umirjene dejavnosti, tudi zdravstva. To se je tudi uresničilo.
Podobno konkreten je bil OILO Gorica v pismu, ki ga je že 26. marca 1947 naslovil na slovensko vlado. V tem dopisu je na prvem mestu omenjeno, da »iz prestižnih razlogov in na splošno željo prebivalstva si je okraj nadel uradni naziv ‘Okraj Gorica’ in po Gorici se uradno naziva tudi naš Okrajni izvršni odbor, ki bo takoj po priključitvi prenesel svoj sedež na področje nove Gorice, ki naj bi zapopadlo ves preostali del mesta ter predmestij Solkan in Šempeter. To področje naj bi ohranilo tudi uradno svoj stari naziv ‘Gorica’«. V tej novi Gorici »bodo imela svoj sedež vsa večja podjetja, zadruge, uradi, šole in ustanove, okoli katerih se bo postopoma in načrtno razvijal nov center našega okraja. Gorica pa, ki je bila že od nekdaj središče našega gospodarskega, kulturnega in političnega zbiranja, bo ostala tudi še v naprej na svojem mestu in neovirano nadaljevala z izvrševanjem svoje zgodovinske funkcije. Mestni ljudski odbor kot državni organ in mesto ne bi bilo vključeno v okraj in bi imelo pristojnosti krajevnega in okrajnega ljudskega odbora. Sestavljali naj bi ga še trije četrtni odbori, in sicer: Solkan, Šempeter in Rožna Dolina. Prva dva odbora bi bila v mejah sedanjih ljudskih odborov, Rožno Dolino pa bi sestavljali severni goriški kolodvor, Kostanjevica, Rafut (Pristava), predeli okoli Rdeče hiše in Rožna Dolina. Tako urejena nova Gorica bi štela 6.000 prebivalcev, vendar bi znalo število kmalu narasti na 9.000 prebivalcev«.
OILO je pokazal na pomembno rešitev, kako Gorico rešiti za slovenski prostor in za Slovence. Zamisel je bila premalo pretehtana in ni niti z besedico nakazala načina sožitja dveh Goric, tesno druga ob drugi: ločila naj bi ju državna meja, kar pa se v dopisu sploh ne omenja. Dopis prav tako ni upošteval določil mirovne pogodbe (ki ni dovolila gradenj tik ob meji), administrativna ureditev slovenskega dela pa se je vzorovala po avstro-ogrskem zgledu (Gorica – mesto, Gorica – okraj). Vlado so še prosili za mnenje, a njen odgovor ni znan.
Čeravno je pobuda za novo mesto nastajala nekako spontano, je odločitev za njegovo izgradnjo vendar moral potrditi državni in politični organ. Za gradnjo Nove Gorice naj bi sprejel odločitev politbiro jugoslovanske komunistične partije, kot je povedal Ivan Maček –Matija na slavnostni seji Skupščine občine Nova Gorica 9. septembra 1978. Datuma, kdaj je politbiro zasedal in sprejel svoj sklep, ni povedal, vemo pa, pa je gradnjo Nove Gorice omenil na seji 9. julija 1947. Še pred njim so o gradnji govorili na seji okrajnega komiteja KPS goriškega okraja 8. maja 1947. Vest o tem je bila posredovana agenciji Tanjug, in tako je dnevni tisk že naslednji dan poročal, »da se zgradi neposredno v bližini starega mesta Gorica nova Gorica. Pri okrajnem izvršnem ljudskem odboru goriškega okraja je bil že ustanovljen poseben delovni odbor z nalogo, da pripravi in izdela regulacijski osnutek za novo Gorico«. To je bila prva vest o nameravani gradnji novega mesta; vse dotlej namreč oblastni in politični organi v javnosti niso poročali o odločitvah, povezanih z nastajanjem Nove Gorice.
Delovni odbor, ki ga omenja časopisna vest z dne 9. maja 1947, se je rojeval na seji oddelka za gradbeništvo in obnovo gospodarskega odseka OILO 17. aprila 1947. Seja se je posebej posvečala nujnosti pričetka pripravljalnega dela za »regulacijo« novega naselja. To se bo moralo, zaradi geografskih, gospodarskih in prometnih razlogov, graditi v bližini Gorice. Na seji so obravnavali osnutek projekta, ki ga je izdelal inž. Božidar Gvardijančič, in ugotovili, da je študija dobro premišljena in da odgovarja zahtevam moderne urbanistike. Gvardijančič je novo mesto postavil v bližino Šempetra pri Gorici. Omenil je, da zahteva regulacijski načrt veliko dodatnih osnovnih podatkov, ki naj bi jih zbral poseben stalni delovni odbor. V njem naj bi za področje zdravstva deloval dr. Franc Marušič, za kmetijstvo inž. Evgen Mayer, za industrijo in obrt Josip Štrukelj, za prosveto in kulturo Darinka Kočevar, za upravne zadeve Jordan Gorjan, za gradbeništvo pa Ivan Kraigher. V njem naj bi delovala še Rudolf Peric in Božidar Gvardijančič, slednji kot projektant. V duhu pričakovanih sprememb poteka meje je bilo v odboru mesto tudi za Lojzeta Komjanca, podjetnika iz Gorice, ki naj bi deloval za področje prometa.
Prvi sestanek delovnega odbora je bil 24. aprila v Ajdovščini. Na njem je najprej Božidar Gvardijančič predložil svoj osnutek, ki ga je očitno spremljalo besedilo Osnovne misli za študij programa Nove Gorice; nahaja se nepodpisano in nedatirano v arhivskem gradivu. V njem tudi piše: »Pri načrtu nove Gorice ne gre za regularni načrt obstoječega mesta, temveč za povsem novo naselje, kajti niti Solkan niti Št. Peter in Vrtojba, taka kakršna so ta naselja danes, ne morejo zadostiti niti osnovnim potrebam centra Slov. Primorja. Nekje na teritoriju Slov. Prim. bo nastalo novo naselje, novo mesto in verjetno prav v neposredni bližini stare solnčne Gorice. Nastajalo bo, če bodo zato dani vsi pogoji življenja takega centra.«
V diskusiji, ki je sledila, se je dr. Marušič zavzel, da se mora novo naselje graditi med Solkanom in Gorico. Očitno pa je, da se nekateri prisotni s to lokacijo niso povsem strinjali. Da bi dosegli soglasje, so navzoči sklenili, da naj člani odbora svoja stališča o lokaciji predstavijo pismeno. Na drugem sestanku (3. maja 1947) je le dr. Marušič, če sodimo po ohranjenem gradivu, svoje poglede na lokacijo bodočega mesta predstavil v pisni obliki. Za izgradnjo je navedel zgodovinske, upravne in gospodarske razloge in menil, da v prid gradnje govori »perspektiva, da dobimo Novo Gorico v sklop FLRJ«. Lociral jo je na Blanče, v neposredno bližino »starega« mesta, češ da bi tako »naše ljudstvo« lažje prebolelo izgubo Gorice. Novo mesto bo »poudarilo našo ustvarjalno silo in dvignilo prestiž naše države.« Če tehtamo, pravi dalje Marušič, med možnostmi, ali se mesto locira v Rožni Dolini, Šempetru oziroma Vrtojbi ali pa na ozemlju med Blančami, Ledinami in Grčno, izločimo najprej Rožno Dolino, ker nudi premalo prostora. Šempeter ima ugodne klimatske pogoje, a vsi ostali razlogi govorijo v prid lokacije na ozemlju trikotnika, ki ga zamejujejo kolodvor bohinjske železniške proge, Škabrijel in Panovec. Naštel je še osem razlogov za predlagano lokacijo. Med njimi je navedel, da sta Blanče in Grčna sestavna dela Gorice, da je Solkan najstarejše naselje v okolišu, da je zemlja v navedenem trikotniku ilovnata in da je zemlja v Šempetru in Vrtojbi izredno prikladna za poljedelstvo. V trikotniku so tudi energetski viri (Soča), poleg tega pa to ozemlje razpolaga z večjim zaledjem, ugodnejšo prometno povezavo in večjo možnostjo razvoja industrije. Opozoril je tudi na strateški faktor in dodal, da klimatski pogoji v poletnem času ne govorijo v prid Šempetru in Vrtojbi. Ta kraja sta lahko edino stanovanjski naselji.
Kako je potekala razprava, zapisnik ne piše. Inž. Gvardijančič se je spominjal, da so severno/solkansko rešitev najbolj odločno zagovarjali Josip Štrukelj, dr. Franc Marušič in inž. Evgen Mayer, južno/šempetrsko-vrtojbensko pa Bogomil Vižintin, ki sta se mu pridružila tajnik okraja Jordan Gorjan in inž. Božidar Gvardijančič. Josip Štrukelj je na sestanku 3. maja 1947 ob soočanju mnenj presodil, da bi k odločitvam veliko prispeval ogled terena. Tako so 7. maja 1947 člani odbora opravili terenski pregled. Bili so na Kostanjevici, na Markovem hribu (Sv. Mark) in na pobočju Svete gore. Tudi po tem ogledu se stališča niso zbližala. Zapisnik ogleda je posebej navedel prednosti in slabosti lokacije na Solkanskem polju in posebej na Vrtojbenskem polju. Očitek prvi lokaciji je bila prostorska omejenost tudi zaradi reliefne konfiguracije, izpostavljenost južnega predela burji, ostrejše podnebne razmere in deloma močvirnat teren. Kot prednost Solkanskega polja je omenjena bolj direktna povezava z Gorico, pedološko stanje (slabša kakovost zemljišča), bolj razgiban relief, ki je lahko izgledu mesta v prid, burja, ki lahko mestu tudi koristi, za bivanje pa bi bil primeren zavetni predel pri Kromberku. Razloga v prid Vrtojbenskem polju sta bila predvsem dva: večje možnosti za širjenje mestnega prostora in ugodnejša klima. Prav tako sta bila dva razloga, da je lokacija neustrezna, in sicer negospodarna pozidava plodonosnega zemljišča in manjša prostorska povezanost z Gorico v primerjavi s Solkanskim poljem. Vse navedeno je pokazalo, da je treba zbrati »podatke glede faktorjev gospodarskega razvoja takega novega naselja, da se s številkami more ugotoviti najprimernejše mesto in zavzeti tako eno premišljeno stališče glede tega vprašanja«. Sklenili so, da Gvardijančič sestavi vprašalnik, ki naj bi zbiral podatke, potrebne za sestavo programa zidanja novega mesta, in ga razdeli med člane odbora. Vprašalnik je sestavljalo 36 vprašanj. Bila so vsebinsko zelo različna, zahtevna, kompleksna in odgovor nanje ni bil lahek, zlasti ne za vsakega izmed članov odbora.
Na četrti seji odbora 23. julija 1947 so ugotavljali, da še ni nobenega odziva na vprašalno polo. Udeleženci so sklenili, da pospešijo delo za pridobivanje analitskega gradiva na podlagi ankete ali kakšnega drugega načina zbiranja statističnih podatkov. V Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici je ohranjen le en izpolnjen vprašalnik, in sicer dr. Franca Marušiča z datumom 1. september 1947. Pri splošnih vprašanjih si je anketiranec pri prikazu klimatskih pomagal z domoznansko literaturo, vključno s Carlom Czoernigom (ki je v drugi polovici 19. stoletja popisal gospodarske, socialne, etnične, zgodovinske in geografske značilnosti Goriške in Gradiščanske in je Gorico mdr. označil kot avstrijsko Nico, op. ur.), nekaj statističnih podatkov pa mu je poslal najverjetneje dr. Robert Hlavaty iz Trsta. Podrobneje je obdelal zdravstvene razmere z navajanjem mestu potrebnih zdravstvenih ustanov in ugotovil, »da tvori podlago za večino navedenih ustanov nova bolnica«.
Delovni odbor svojega dela pri določanju lokacije ni končal. Bližal se je dan priključitve in Gvardijančič je 30. avgusta iz Ljubljane prejel poziv, naj prinese zbrano gradivo na slovensko ministrstvo za gradnje. Gvardijančič je tudi še takrat vztrajal na stališču, da je Vrtojbensko polje boljša rešitev, saj se tam »Vipavska dolina naravno izteče pod Kraško planoto v območje Soče, koder je bil priliv Slovencev v staro Gorico najmočnejši in odločilen«. V Ljubljani se je sestal z ministrom Mačkom in ministrstvu oddal zbrano dokumentacijo (karte, analitsko gradivo). Ministrstvo je potrebovalo le karte in ne analitskega gradiva, ki ga pa Gvardijančiču niso vrnili. Med obiskom Ljubljane se je takrat Gvardijančič srečal s tipičnimi slovenskimi razmerami: »/P/rerivanje okoli velikih in lepih nalog, položajev in podobnih, včasih komaj vidnih posebnosti.« S to kritično opombo je morda namignil na odločitev, kdo je bil izbran za prvega projektanta Nove Gorice.
Vprašanje lokacije Nove Gorice je nato po službeni dolžnosti reševal minister za gradnje Ivan Maček, ko je z močno ekipo sodelavcev obiskal obe predlagani lokaciji. Datum tega obiska ni ugotovljen. Maček se je tako spominjal: »Z daljnogledom sem pregledal ves teren, kako izgleda, in še obhodil sem ga in spoznal, da bomo naredili najmanj škode, če pričnemo delati novo mesto prav na tem območju. Tako, vidite, je prišlo do odločitve, da se na tem mestu zgradi Nova Gorica.« Tako je pritrdil mnenju tistih članov delovnega odbora, ki so se potegovali za predel med Blančami in Grčno, za solkansko lokacijo. Gvardijančič je ob ogledu terena s Sv. Marka tistega dne opozoril na možnost šempetrsko-vrtojbenske lokacije, ministru pa na njegovo prepričanje, da tu ne more stati Nova Gorica, ni ugovarjal. Ministrova odločitev je temeljila na argumentaciji, ki jo je zbral v veliki meri delovni odbor pri OILO za Goriško, pa tudi glasovi, ki so prihajali iz javnosti.
Dan po Mačkovem obisku so trije arhitekti (Božidar Gvardijančič, Edvard Ravnikar in Marko Župančič) dobili nalogo, da pripravijo načrt za Novo Gorico, ki bo stala pri Solkanu. Izbran je bil Ravnikar, ki je – kot se Gvardijančič spominjal –, še preden je minister Maček obiskal Goriško, skupaj s svojim seminarjem izdelal idejni načrt za novo mesto in pri tem upošteval vse ministrove napotke. V Gvardijančičevem spominu je ostala grenkoba, ker mu minister ni priznal dotakratnega dela pri novogoriškem problemu tako, da bi mu ponudil izdelavo projekta, saj je imel že izbranega projektanta. Ne glede na okoliščine je Božidar Gvardijančič vendar pustil pomembno sled pri ustvarjanju Nove Gorice.
O nastajanju, lokaciji in gradnji Nove Gorice je nastalo v minulih sedmih desetletjih več temeljnih besedil. Kljub marljivemu proučevanju zlasti arhivskih virov je ostalo še nekaj nepojasnjenih problemov, ki jih tudi to besedilo ne rešuje; morda pa ga bodo dopolnili in pojasnili podatki, pridobljeni iz neobdelanega arhivskega gradiva.
Nova Gorica je nastajala in nastala kot kolektivna potreba prebivalstva Goriške, potem ko je ostalo brez svojega stoletnega središča. To je bil temeljni razlog za njeno izgradnjo, vse ostalo, kar je imelo predznake na primer politike in ideologije, pa je bilo drugotnega pomena.