Kako srečati neznanca in preživeti

Malcolm Gladwell:
POGOVARJANJE Z NEZNANCI
UmCO, Ljubljana, 2020

Ali je velemojster res goljufal? Po Carlsenovem odstopu je Niemann podal intervju. Na posnetku je videti nesproščen. S težavo pojasnjuje poteze, ki jih je odigral proti Carlsenu. Ne govori kot suvereni velemojster, temveč kot amater. Zatika se mu, njegove geste so nenaravne in pretirane. Sogovornik Ramirez (tudi sam izkušeni šahist) se med pogovorom pomenljivo smehlja, podoben je zasliševalcu. Ko sem videl intervju, je bil moj sklep jasen: Niemann je kriv. Prebrati ga je mogoče kot odprto knjigo, je dejal nek komentator. Zmage nad Carlsenom ni dosegel on, temveč računalnik iz ozadja, in o tem priča vsaka njegova gesta. Ampak Niemann je naslednji dan podal še en intervju. V tem pogovoru navaja dolge nize potez, razpravlja o šahovskih otvoritvah, suvereno odgovarja na novinarjeve izzive in spregovori tudi o obtožbah: res je, priznava, da je kot otrok goljufal na spletu, a nikoli v živem turnirskem šahu, kajti »šah je njegovo življenje«. Sogovornik se razumevajoče nasmiha, podoben je tolažniku. »Niemannovo čustvo govori samo zase«, je po drugem intervjuju dejal Yasser Seirawan, legenda med šahisti. In takšen je bil tudi moj sklep: Niemann je nedolžen. O tem priča vsaka od njegovih gest.

Kaj je torej resnica? Zdaj mislim, da je Niemann premagal Carlsena brez računalniške pomoči. Ampak pomembna je še neka druga ugotovitev. Med ogledom prvega intervjuja sem v Niemannovem obnašanju našel nešteto indicev krivde. Jeclja? Ker ima slabo vest. Ne zna navesti razlogov za svoje poteze? Ker jih je v resnici odkril računalnik. Izmika se obtožbam o goljufanju? Ker je res goljuf. Gestam sem pripisoval transparentnost. Jasno so pričale o krivdi. Ampak po ogledu drugega intervjuja sem moral to mnenje spremeniti. Niemannovo obnašanje torej ni bilo tako transparentno, kot se mi je zdelo najprej. Morda ni pričalo o goljufu, temveč o mladostniku, ki je bil po spopadu s svetovnim prvakom in obtožbah o goljufanju duševno onemogel.

Spoznajmo neznanca

Ljudje smo slabi pri branju neznancev in to se je potrdilo pri mojem poskusu razumevanja Niemannovega obnašanja. Ta teza pa je tudi glavna ugotovitev Gladwellove knjige Talking to Strangers (ali Pogovarjanje z neznanci v slovenskem prevodu). Knjiga analizira vrsto primerov, v katerih naše nerazumevanje neznancev ni samo nepravično – kot je bil nepravičen moj sklep, da je Niemann kriv – temveč se sprevrže v katastrofo. Če takoj navedem krovni primer knjige: julija 2015 je policist Brian Encina ustavil Sandro Bland, ker je zavila na sosednji pas brez prižganega smerokaza. Njun pogovor se je sprevrgel v prepir, prepir v prerivanje; in Bland je pristala v zaporu, kjer je storila samomor. Ta serija dogodkov, pravi Malcolm Gladwell, se je zgodila zato, ker sta Brian Encina in Sandra Bland – tako kot potencialno mi vsi – katastrofalno slabo razumela neznance, torej drug drugega.

Najprej se vprašajmo: kdo je neznanec? Neznanca je koristno zoperstaviti tujcu. Tujec je človek, ki ga zaradi njegove kulturne drugačnosti praviloma ne poskušamo razumeti. Vemo, da imajo njegove besede in geste smisel, a tega smisla a priori ne razbiramo. Tujec je človek, ki živi in deluje v drugačnem kodu. Neznanec pa je človek, ki govori in deluje v istem kodu kot mi, le osebno ga ne poznamo. Praviloma je naš rojak, sodržavljan, govorec istega jezika. Neznanec je dovolj razumljiv, da ga lahko poskušamo razumeti. Ampak običajno – v večini primerov naše interakcije z neznanci – takšno razumevanje niti ni potrebno. Pomislimo namreč na zadnjih deset interakcij, ki smo jih imeli z neznanci. Večina od teh stikov je potekala po posredovanju denarja. Ko smo v stiku z neznanci, je ta stik običajno posvečen menjavi denarja za storitve in dobrine. Te transakcije, kot bi rekli ekonomisti, so praviloma brezosebne – včasih ne zahtevajo niti očesnega stika. Vljudnostni pogovor, v katerega se zapletemo po sili razmer, je prav tako brezoseben. V brezosebnih interakcijah z neznanci se sploh ne pojavlja vprašanje razumevanja drugega človeka: nesmiselno se je spraševati, kakšne so motivacije ali čustva trgovke, ki mi poda račun, ali sopotnika na GoOpti, ki ugotovi, da je vreme slabo. Težave pa nastopijo v situacijah, ko je za nas dobro ali celo nujno, da neznance razumemo. Vzemimo, da smo menedžer večjega podjetja, ki dobi hudo pritožbo o obnašanju enega od (osebno nepoznanih) podrejenih; študent na zabavi, ki ga pijana neznanka povabi na sprehod; temnopolta ženska, ki jo na ameriškem jugu ustavi policist; zasliševalec, ki mora presoditi, ali zaslišani govori resnico. Gladwellova knjiga pravi: v situacijah, ko bi neznanca morali prebrati, se odrežemo katastrofalno slabo. In slabo se odrežemo zaradi vrste razlogov.

Prijatelji in sostanovalke

Prvi razlog je domneva transparentnosti. Videli smo, kaj je ta domneva pomenila v Niemannovem primeru. Ko sem si po prvih obtožbah o goljufanju pogledal intervju, sem vsaki od njegovih kretenj pripisal moč pričevanja. Zatikanje priča o krivdi, nenaravno popravljanje las o zadregi goljufa – in tako dalje. Zunanje obnašanje sem vzel za prosojen odraz duševnih stanj. Gladwell to utvaro imenuje Friends fallacy ali zmota Prijateljev. Zamislimo si, nas v dobrem miselnem eksperimentu poziva Gladwell, da gledamo epizodo Prijateljev brez zvoka ali podnapisov. Vse, kar zaznavamo, so ekspresivni obrazi Rossa, Rachel in druščine, njihove vehementne geste (ko je Joey razočaran, zamahne z rokami in se obrne stran; ko se Phoebe zastudi neka jed, izplazi jezik in zgrbanči čelo). Gladwell pravi: vsebino epizode lahko v celoti razumemo zgolj s pomočjo teh vidnih grimas in gest. Igralci poskrbijo, da se vsako duševno stanje odraža ne le v besedah, temveč tudi v gibu in gubah. Tudi če ne slišimo ničesar, nam je naracija še vedno vidna. Ampak to velja za Prijatelje in nekaj drugih nanizank in filmov. V realnosti pa smo ljudje neprimerno manj transparentni: kot smo videli, Niemannove geste niso veren odraz njegovih duševnih stanj.

V podporo te teze navaja Gladwell presenetljivo študijo Achima Schützwohla in Rainerja Reisenzeina. V njej so testnega subjekta poslali po hodniku v sobo. V sobi je poslušal kratko zgodbo Franza Kafke. Vmes so pomočniki razmaknili stene hodnika in ga spremenili v dvorano; v kot dvorane so obesili rdečo svetilko, pod njo pa posedli najboljšega prijatelja testnega subjekta. Sam scenarij študije je Kafkovski! Bistveno pa je naslednje vprašanje: kako so bili videti testni subjekti, ko so zagledali preurejeno dvorano in prijatelja pod rdečo svetilko? So bili videti presenečeni, so izbulili oči in odprli usta? So se odzvali tako, kot bi se Joey ali Chandler v Prijateljih? Večinoma ne; kot piše Gladwell, se na obrazih 78 odstotkov testnih subjektov ni pokazala nobena določena grimasa, kljub temu, da so se kasneje opisali kot skrajno presenečene. V realnosti so ljudje neprosojni. To postane problem takrat, ko moramo razumeti neznanca. Če se vrnemo h glavnemu primeru knjige: policist Brian Encina je moral ugotoviti (vsaj po njegovi logiki), ali je Sandra Blanda zločinka in potencialna napadalka. Sandra Bland je morala razbrati, ali jo Encina sumi hujšega zločina ali pa jo je ustavil samo zaradi rutinske kontrole. Oba sta se morala opreti na mimiko in geste, pod predpostavko, da zvesto odražajo resničnost. V hipu sta morala razbrati neznanca in oprijela sta se tistega, kar sta pač imela na voljo, tj. zunanje obnašanje. Ampak tu je nastopil nek uničujoči dejavnik, ki ga Gladwell imenuje mismatch ali neskladje.

Ideja mismatcha je naslednja: včasih se nam nekateri ljudje zaradi svojega habitusa zdijo neskladni s situacijo, v kateri so se znašli. Natančneje, včasih se posameznik znajde v situaciji, ki je (1) težavna in ki (2) zahteva specifično obnašanje; to obnašanje pa je žal neskladno z običajnim vedenjem tega posameznika (z njegovimi gestami, mimiko, načinom govorjenja). Zaradi tega neskladja se pri drugih ljudeh, praviloma neznancih, začenjajo pojavljati dvomi o tem posamezniku. Vzemimo primer. Recimo, da molčečemu, monotonemu, vase zazrtemu človeku, ki ni navajen govoriti o sebi, umre mati. Na pogrebu se obnaša skladno s svojim habitusom: ko drugi jočejo, je sam brez posebnega izraza na obrazu; ko mu izrečejo sožalje, na hitro pokima. Neznanci bi lahko hitro sklenili: To je brezčuten človek, ni sposoben žalovanja, je nekakšen novi Camusev tujec. Takšna sodba je seveda krivična. Če se vrnemo k našemu šahovskemu primeru: podobno krivični so bili nekateri komentatorji v primeru Hansa Niemanna. Niemann, ki je sicer rojen v ZDA, je dlje časa živel v Evropi, brez stikov z Američani, zato je privzel nedefiniran, francosko-nemško-skandinavski naglas pri govorjenju angleščine (fenomen privzetega naglasa seveda ni nezaslišan, kot vemo Štajerci v Ljubljani). Velemojster Hikaru Nakamura je v tem naglasu našel dokaz, da je Niemann prevarantska oseba. Če se lahko človek pretvarja, da ima evropski naglas, lahko tudi goljufa pri šahu, je razmišljal Nakamura. To sklepanje je privlečeno za lase, a se mu je težko upreti. Kajti pomislimo: če poskušamo ugotoviti, ali je nek nam nepoznani Američan goljuf in lažnivec, vsekakor ne govori v njegov prid, da ima neameriški naglas. V situaciji, ko bi moral dokazati svojo poštenost, govori z naglasom, ki nas zavaja; torej se je znašel v mismatch oziroma neskladju. V drugem intervjuju se je zato Niemann čutil dolžnega poudariti, da »nima njegov naglas nobene povezave s šahom.«Seveda ne: ampak v situaciji, ko tisoče neznancev presoja tvojo šahovsko verodostojnost, lahko postane indic nepoštenosti pri igri celo naglas.

Malcolm Gladwell na podoben način razlaga zaplet neke medijsko še odmevnejše zgodbe, namreč sojenja Amandi Knox. Če spomnimo: to Američanko je leta 2009 italijansko sodišče spoznalo za krivo umora rojakinje, sostanovalke v Italiji; Knox je štiri leta presedela v italijanskem zaporu, dokler niso na višji instanci razveljavili sodbe. Zakaj je italijansko sodišče – skupaj z javnim mnenjem – verjelo v krivdo Amande Knox? Gladwellov odgovor je, seveda, neskladje oziroma mismatch. Amanda Knox se je bila navajena obnašati frivolno in otročje. »Glavni preiskovalec v primeru je dejal, da so se mu prvi sumi glede Amande Knox pojavili že takrat, ko je skupaj z njo pregledal kraj umora: ko si je nadela zaščitne škornje, je pomigala z boki in vzkliknila: Ta-da!« Toda otročji je bil njen značaj. Po svojem habitusu je bila neodrasla in quirky, kot pravi Gladwell. Ta dejavnik je bil usoden. Ljudje, ki je niso poznali, med drugimi preiskovalec in sodnik, so v tem frivolnem obnašanju videli odsotnost žalovanja ob smrti cimre – in torej indic, da je k smrti morda prispevala sama.

In naposled: mismatch ali neskladje lahko po Gladwellu pojasni srečanje med policistom Brianom Encino in voznico Sandro Bland. Bland je nedavno izgubila otroka, za sabo je imela poskus samomora, bila je v nesrečni zvezi. V komunikaciji je bila ostra in prepirljiva. Njeno obnašanje – njen habitus – ni ustrezalo temu, kar je policist Encina pričakoval od poštene državljanke; torej je med splošnim obnašanjem Sandre Bland in situacijo, v kateri se je znašla, vladal mismatch. Znova se je to neskladje pokazalo za usodno, pravi Gladwell.

Problemi z resnico

Pogovarjanje z neznanci analizira še druga načela, ki jih rutinsko upoštevamo pri interakciji z nepoznanimi ljudmi – toda Gladwell ne pojasni, kako se ta načela umeščajo v njegovo teorijo (oziroma, ni jasno, ali sploh hoče sestaviti nekaj takšnega kot teorijo). Vzemimo načelo truth-default oziroma privzete resničnosti, ki ga Gladwell povzema po komunikologu. Timothyju R. Levinu To načelo pravi, da ljudje rutinsko predpostavljamo resnicoljubnost neznancev. Kaj bi to pomenilo v našem primeru šaha? Ko sedem za šahovnico ali ko poženem igro na spletu, domnevam, da nasprotnica ne bo uporabljala računalniške pomoči. Pravzaprav mi takšna misel sploh ne pade na pamet; rutinsko se obnašam tako, kot da človek na drugi strani šahovnice igra pošteno. Podoben pristop, pravi Levine in po njem Gladwell, uberemo v večini interakcij z neznanci. Avtomatično se obnašamo tako, kot da je neznanec resnicoljuben, iskren, brez zlohotnih namer; ko mi trgovec vrne drobiž, še pomislim ne na možnost, da mi je dal kovanec premalo. Ta predpostavka, pravi Gladwell, je evolucijsko koristna. Krepi možnost sodelovanja; v skupnosti, kjer bi bili ljudje privzeto skeptični drug do drugega, bi bilo manj projektov, ki zahtevajo veliko koordinacije med neznanci. (Takšne evolucijske razlage so sicer konceptualno trhle, ampak preskočimo to vprašanje.) Privzeta resničnost je torej praviloma nekaj zaželenega. Ampak v nekaterih situacijah vodi v katastrofalne posledice in Gladwell analizira takšne scenarije. Navaja primere obveščevalcev, ki so jih več let varali dvojni agenti; pripoveduje o Jerryju Sanduskem, trenerju v šolskih ustanovah, ki je desetletja zlorabljal mladostnike; analizira vzpon Bernieja Madoffa, organizatorja piramidne sheme, težke več kot 60 milijard dolarjev. Vse te katastrofe, pravi Gladwell, je mogoče pojasniti s predpostavljeno dobronamernostjo drugih ljudi, torej z načelom truth-default. Ali se mi je zazdelo, da je trener ravnal neprimerno v družbi mladostnikov? Zamahnem z roko. Ali je mogoče, da bi ugledni finančnik gradil piramidno shemo? Težko verjetno. Ali je lahko kolega obveščevalec v resnici kubanski agent? Zanesljivo ne. Če so ti akterji lahko nemoteno grešili, jim je to uspelo zato, ker so ljudje okoli njih – podobno kot vsi mi – rutinsko predpostavljali njihovo poštenost. Skratka, ljudje smo naivni, praviloma je to koristno, saj omogoča sodelovanje med neznanci, včasih pa vodi v neslutene polome.

Ampak Gladwellova zgodba se tukaj zaplete. Vrnimo se h krovnemu primeru, k srečanju med Brianom Encino in Sandro Bland. Encina je postal pozoren na voznico zato, ker je imela tablico iz druge zvezne države. Ko je pristopil k njenemu avtomobilu, je iskal znamenja, ki so po priročnikih za policiste značilna za zločince (takšna znamenja vključujejo ovitke hitre hrane na sedežih in avtomobilske ključe, ki nimajo pripetih drugih ključev – oboje signalizira neurejeno življenje in nejasno lastništvo avtomobila). Ko je šel nazaj do svojega avtomobila, je opazil, da je segla proti predalu za rokavice. Bil je na preži. Če kaj, Encina ni sledil načelu »truth-default« oziroma predpostavljene poštenosti neznanke. Njegova privzeta drža je bil sum. To piše tudi sam Gladwell: »Zvezna policija je začela učiti policiste, naj ne upoštevajo svojih naravnih instinktov in več ne privzemajo resnicoljubnosti drugih«. Toda nauk knjige postane na tej točki nejasen. V socialno katastrofo lahko vodi oboje, predpostavka poštenosti in predpostavka nepoštenosti. Prva pripelje do Madoffa in Sanduskega, tj. do ljudi, ki sistematično izrabljajo naivnost družbe. Druga pripelje do usodnih konfliktov med neznanci, kot je bil tisti med Brianom Encino in Sandro Bland. Problem ni toliko v pristopu, ki ga imamo do neznancev. Problem je prej v samem neznancu. Družba, ki postavlja neznane ljudi v tesna srečanja, bo proizvajala konflikte – ne glede na principe, ki se jih držimo pri komunikaciji z neznanci. Zdi se, da je to eden od resničnih naukov knjige, ki pa ga Gladwell ne izrazi jasno.

Še manj razviden je nauk najzanimivejšega dela knjige, poglavja o teoriji coupling oziroma spajanja. Ta teorija (ki sicer ni Gladwellova iznajdba) pravi, da so dejanja pogojena ali speta (coupled) s svojimi okoliščinami. Če okoliščin ni, se dejanje ne zgodi. Zveni trivialno: ampak teorija postane presenetljiva, ko vidimo, da velja tudi za dejanja, ki jih imamo za odraz globokih drž ali čustev. Gladwellov glavni primer je samomor Sylvie Plath. Pesnica je leta 1963 končala svoje življenje s pomočjo plinske pečice. Plin, ki so ga v Angliji uporabljali takrat, je vseboval ogljikov monoksid; na podoben način je leta 1962 končalo svoje življenje 44 odstotkov vseh samomorilcev v Angliji in Walesu. Leta 1965 pa so iz ekonomskih razlogov (povsem nepovezanih s samomori) v Angliji začeli uvajati novo mešanico plinov, ki po naključji ni več vsebovala smrtonosnih učinkovin. »Leta 1977, ko so končali proces zamenjave, bi te od plina kvečjemu bolela glava,« pravi Gladwell. Kritično vprašanje pa je sedaj: za kakšen način samomora so se ljudje odločali po zamenjavi? Odgovor je presenetljiv: za nobenega. Pogostost samomorov v Angliji in Walesu je med šestdesetimi in sedemdesetimi padla za približno 40 odstotkov. Predvidevali bi, da se bodo potencialni samomorilci odločili za drugačno sredstvo;  če je nekdo odločen storiti tako težko dejanje, ga bo zanesljivo izvršil na takšen ali drugačen način. Ampak primer z angleškimi pečicami kaže drugače. Če vzameš dejanju njegovo kritično okoliščino, dejanje ne bo izvršeno, tudi če mu pripisujemo nezadržno duševno moč. Sylvia Plath bi v hiši z drugačno plinsko napeljavo najbrž preživela leto 1963.

Poglavje o teoriji spajanja je napisano dobro. Ampak znova: Gladwell ne pove jasno, kako se teorija umešča v njegov argument. Idejo spajanja poveže s strategijami policijskih patrulj v ameriških mestih (patrulje je smiselno pošiljati tja, kjer se zgodi največ zločinov, torej na crime hotspots). Ampak ni razvidno, kako se teorija nanaša na naše interakcije z neznanci. Morda hoče avtor prepustiti bralki in bralcu naslednji sklep: če je Sandra Bland storila v celici samomor, je bilo to v veliki meri odvisno od hipnih okoliščin (vrečke, ki jo je imela pri roki, vznemirjenosti po konfliktu). V nekoliko drugačnih razmerah bi naslednje jutro odkorakala iz policijske postaje in nadaljevala s svojim življenjem; in njeno srečanje z Encino ne bi dobilo niti trohice medijske pozornosti. Ta sklep je spekulativen in brutalen; morda ga Gladwell zato pusti nezapisanega.

Politika neznancev

V vsakem primeru pa bi takšen sklep šel v isto smer kot glavni argument Pogovarjanja z neznanci. Naj spomnim na neko dejstvo: Sandra Bland je bila temnopolta. To pomeni, da obstaja za njeno srečanje z Brianom Encinom – in za konflikt, ki je sledil – neka pripravna razlaga. Encina je rasist. Če je voznico ustavil, se sporekel z njo in jo aretiral s silo, je to storil zato, ker je bila temne polti. Z belko istih let bi ravnal drugače, vsekakor vljudneje. Zaradi takšne razlage sta dobila konflikt in samomor tolikšno težo v medijih (primer so kasneje zasenčili drugi podobni, zlasti umor Georga Floyda). Ampak Gladwellova knjiga predstavi drugačen scenarij. Srečanje med Encino in Sand se ni izteklo v konflikt in samomor zato, ker je policist rasist. Razlog je manj oseben in krivde zanj ne moremo naprtiti nikomur. Trpimo zaradi slabih načel pri interakciji z neznanci. Ko smo v napetem trenutku soočeni z neznancem, se zatečemo v utvaro transparentnosti (v vero, da vsaka kretnja izraža neznančeva mentalna stanja), včasih zapademo efektu mismatch (neskladja med neznančevo osebnostjo in situacijo, v kateri se je znašel), zapletamo se s predpostavko njegove poštenosti. Ti faktorji tvorijo pravi razlog za konflikt med Brianom Encinom in Sandro Bland.

Sporočilo knjige je, če bolje premislimo, politično. Kajti kaj je snov ameriške politike zadnjih petih let? Okoli česa se vrtijo konflikti v ameriški javnosti? Okoli srečanj med neznanci. Beli policist sreča črnega državljana, bela ženska naleti na temnopoltega sprehajalca v parku, oborožena zakonca se soočita s skupino protestnikov, starejši moški ogovori mlajšo žensko, temnopolti moški napade gospo kitajskega porekla. Ta srečanja med neznanci so usodna. Policist ubije državljana, sprehajalka poniža sprehajalca (in ta jo posname na telefon), Brian Encina aretira Sandro Bland, ki se nato ubije v celici. Dodajmo tukaj še toksične interakcije na spletu: kaj drugega so družbena omrežja, če ne medij, v katerem postanejo konflikti med neznanci pravilo, del vsakdana? In če so ti konflikti snov za polemike v ameriški javnosti, so to zato, ker omogočajo neko specifično razlago: identitetno razlago. Ti neznanci so se zapletli v nenadne spore zato, ker so drug drugega obravnavali kot nosilce neke specifične identitete, večinoma rasne in spolne. Interakciji med neznanci botrujejo šovinizem, rasizem, tudi transfobija in homofobija: zato ta srečanja niso le nesreče, naključni nesporazumi med neznanci, temveč odrazi mentalitete, ideologije, sistema ameriških predsodkov. Izhajajo iz white supremacy ali patriarhata ali heteronormativnosti. In o tem je mogoče debatirati; o tem je mogoče imeti polemike; iz tega vira se napaja ameriški kulturni boj.

Tu pa nastopi Gladwell. Avtor pravi: ne, interakcije med neznanci niso konfliktne zato, ker bi bile posredovane z identiteto. Spori ne nastajajo zato, ker Američani neznanko najprej presodijo po rasi in spolu. Nastanejo zato, ker ljudje pri interakciji z neznanci sledimo vrsti načel, ki so večinoma koristni, v kritičnih situacijah pa se pokažejo za uničujoče. Smrti Sandre Bland ne pojasni ameriška ideologija, osnovana na rasni in spolni hierarhiji. Pojasni jo nekaj veliko bolj nedolžnega: narava človeškega obnašanja. Zato je Gladwellova knjiga pomirjujoča. Nevtralizira interakcije med neznanci, vzame jim identitetno razsežnost, odreši jih ameriškega kulturnega boja. Ampak ali je zato knjiga tudi resnična? Ali je najbolj spravljiva razlaga stvarnosti tudi najboljša razlaga? Ne nujno.

Pogovarjanje z neznanci nam pomaga razumeti figuro, ki je po definiciji ne poznamo: neznanca. Razgrne nam to, kar o neznancu že vemo. Hkrati je knjiga protistrup – ali vsaj poskus protistrupa – ameriškim kulturnim vojnam. Ko beremo anekdote, ki jih je zbral Gladwell, si pogosto rečemo: mi bi z neznancem ravnali bolje, pravičneje, razumneje, previdneje. Ampak knjiga govori o Amandi Knox, Sandri Bland, Jerryju Sanduskem, Bernieju Madoffu. To so zdaj poznane figure ameriških polemik. Njihova usoda je zapečatena, njihova krivda ali nedolžnost je že znana. V nekem trenutku pa so bili neznanci, uganke, podobno kot je bil Hans Niemann še pred nekaj meseci neznan šahovski javnosti. Do neznanca smo lahko pravični samo naknadno, ko ni več povsem neznan.